Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Pod Vojkom in Alenko so švigali ameriški bombniki

 

Predstavilo se je šest svetovnih rekorderjev v motornem padalstvu - samo DMP Štrk se ponaša z 12 svetovnimi rekordi, od katerih je kar sedem osvojil Vojko Prah - tudi župan Postojne svetovni rekorder

Padalci ŠTRKGotovo je, da sodi motorno padalstvo med tiste športe, ki so Sloveniji prinesli največ uradno priznanih svetovnih rekordov. Žal pa le redki vedo, da je sedem članov Društva motornih padalcev (DMP) Štrk Murska Sobota, osvojilo kar 12 različnih svetovnih rekordov, ki so uradno priznani na mednarodni federaciji za ta šport v švicarski Lozani. In v čast omenjenih velikanov, ki so z osvajalcem sedmih svetovnih rekordov Vojkom Prahom na čelu, lahko ponos Pomurja in cele Slovenije, je DMP Štrk pripravilo posebno „srečanje svetovnih rekorderjev", v motornem padalstvu, ali kot se uradno reče v letalstvu kategorije ULN Microlight.

Na srečanju, ki se ga je v prostorih Hiše sadeži družbe v Murski Soboti, poleg pilotov (brez pokojnega Antona Tončeka Kosa) udeležilo tudi nekaj gostov, med katerimi tehnično osebje in konstruktorji, ter še nekateri gostje na čelu z upokojenim generalom Ladislavom Lipičem, ki je med drugim predlagal, da bi člani kluba vse svoje dosežke morali dati na papir in objaviti, da se takšni dosežki ne bi pozabili.
Prisotni svetovni rekorderji iz konca prejšnjega in začetka tega stoletja, so spontano in zanimivo predstavili svoje občutke ob pripravi in izvedbi poletov, ko so rekordi doseženi, odgovarjali pa so tudi na vprašanja moderatorja Rajka ter prisotnih. Predstavljena je bila tudi oprema, fotografije, videoposnetki, medalje in druga priznanja. Splošna in skupna ugotovitev je bila, da omenjeni šport neupravičeno nikoli ni bil cenjen in spoštovan tako kot bi to moralo biti in tudi svetovni rekordi nikoli niso bili ustrezno ovrednoteni. A tega rekorderji ne obžalujejo, še več, predvsem mladim predlagajo, da se ukvarjajo s športom, ne le zaradi rekordov in naslovov, temveč zaradi sebe in svojega zdravja. Tudi šesterica svetovnih rekorderjev iz DMP Štrk je za svoje dosežke morala vložiti veliko iznajdljivosti in potrpljenja ter volje, prostega časa in tudi denarja.
V ospredju celotne zgodbe je nedvomno Vojko Prah, ki je tako ali drugače, sam ali s sopadalcem sodeloval pri osvojitvi sedmih svetovnih rekordov. Vojko je tudi sicer človek izzivov, izumitelj stvari za splošno dobro človeštva. S športom se druži od mladih nog v smučarskem teku in smučanju, saj je rojen pred 56 leti v Mariboru in živel v Lovrencu na Pohorju. Življenjsko delo je bil njegov hobi šolanja policistov vodnikov in njihovih psov. Je tudi izumitelj discipline Agility, katerega danes po stadionih spremlja tudi 50.000 in več ljubiteljev psov. S svojim psom je tekmoval na svetovni razstavi na Dunaju, kjer je njegov pes postal svetovni prvak v lepoti, on sam pa prvak v delu in znanju psov. Nekaj let je vadil in tekmoval v balinanju, v judu, nato pa v motornem padalstvu, kjer je bil ustanovitelj DMP Štrk Murska Sobota. Pripravil je 1. državno prvenstvo v letenju z motornimi padali v Kraščih na Goričkem, kjer je postavil tudi prvi svetovni rekord. Osemkrat je poskušal narediti rekordni prelet 50 km v trikotniku in brez uspeha, ko pa ga je postavil Miro Dobec, ga je potrdil in popravil hitrost tudi Vojko. Svetovne rekorde je osvojil tudi v hitrostnih preletih, dvigu v višine, ter v tandemih, kjer je želel vključiti več ljubiteljev letenja in njim omogočit vpis v svetovno zgodovino letalskega športa. Izmed številnih dogodivščin, ki so ga čakale, med drugim tudi padec in hujša poškodba, se je Vojko še posebej spomnil dogodka, ko je aprila 1999, skupaj s soprogo Alenko „letel" nekje nad Veržejem v Prlekiji, in ko sta pogledala proti zemlji sta kakšnih 1500 metrov nižje videla švigniti štiri ameriške bombnike, ki so ravnokar šli bombardirat Beograd. Šele ko sta prišla domov sta ugotovila, da nikakor ne bi smela tistega dne leteti, in sta torej imela srečo...
Seveda je srečo še večkrat imela tudi njegova žena Alenka Prah, ki se je kot jadralna padalka prisedla k Vojku kot sopotnica in je uradno prijavljena kot nosilka rekorda. V enem dnevu je pravzaprav postavila kar dva svetovna rekorda, in sicer čas dviga na 3000 metrov in absolutni rekord v višino s sopotnikom. Igor Marentič, jadralni in motorni padalec, danes tudi »drona« na Počku, saj je župan občine Postojna. Njegov slogan je »Mi znamo«, kar je dokazoval na Evropskem prvenstvu v Nagykaniszy na Madžarskem, ter na državnih prvenstvih v Sloveniji, kjer je bil tudi državni prvak. Prilagodljiv in vztrajen, je prišel v Noršince na vzletišče Marič in odletel dogovorjeno pot tako da je rekord bil njegov. Kljub temu, da je večina rekordov v društvu narejena z motorji na podvozju je Igor letel z motorjem na hrbtu, Poskušal je postaviti tudi rekord na 50 km v preletenem trikotniku, vendar je kljub preletu zadeva padala v vodo, ker rekord zaradi postavitve kotov ni bil pravilen in komisija ga ni priznala.
Med svetovnimi rekorderji je tudi Miro Drobec, učitelj jadralnega padalstva, ki je prišel na vzletišče v Krapje iz izpolnil pregovor: Prišel, videl in zmagal. Postavil je namreč rekord, katerega je pred njim osemkrat poskušal postaviti Vojko Prah, a mu ni uspelo. Miro se je držal Vojkovih navodil in izkušenj, in postavil rekord, in sicer z motorjem na podvozju. Roman Zelenko je potrdil, kako je potrpežljivost dobra človekova vrlina. Jadralni padalec je postal po nasvetih Robija Kološa. Najprej veliko startov in hoje na breg, nato pa na trajka. Treningi s Prahom na vzletišču Marič so dali rezultate, saj je štart naštudiral v nulo kot bi lahko rekli. Večji problem je bilo pristajanje na piko, kar mu je odneslo medaljo na Nemškem prvenstvu, kjer se je boril z najboljšimi piloti na svetu in pristal na 4. mestu. Najmlajši rekorder je Zoran Zelko, ki je pričel leteti z ekstremne višine v Julijskih Alpah – v Bohinju. Nadaljeval je letenje po slovenskih vzletiščih in rekordno odletel disciplino 100 km trikotnik v tandemu z Vojkom Prahom. Danes ne leti več, posveča se delu v Avstriji in občasnim užitkom malega nogometa. Izmed rekorderjev med nami ni več Antona Tončka Kosa, legende pomurskega športa, človeka ki je živel s športom tudi takrat ko več ni videl oz. je oslepel. Bil je mojster v juda, kjer je bil učitelj tudi pilotu Vojku Prahu. In prav slednji ga je povabil, da se priključi jadralcem, kar je sprejel brez razmišljanja. Trening letenja je bil izziv za postavitev rekorda. Vse je bilo na mestu, Tunek kot so ga nekateri klicali je Vojku dejal, da ga ne bo vodil in da bo tiho, ko pa je izvedel, da sta uspela, je pa zapel pesem – arijo, katera še danes odmeva v ušesih, saj je imel sanjski glas za petje. Polna lepih spominov po opravljenem rekordu je bila pot v Ljubljano k predsedniku države na sprejem...
Vseh teh rekordov, kot je bilo slišati, ne bi bilo brez pomoči nekaterih prijateljev, med katerimi so še posebej izpostavili Tomaža Gajserja, vrhunskega pilota, ki je bil tudi predsednik ULN komisije, na SP v Španiji je osvojil srebrno medaljo, kar je največji uspeh motornih zmajev do sedaj. Je vrhunski računalničar, saj obvladuje tehniko računalništva na najvišjem nivoju, zato je tudi poskrbel za pilote, katere je predstavljal kot Slovenijo v mednarodni organizaciji FAJ in sodnik. Poskrbel je tudi, da so bile naprave pravilno pregledane, nastavljene in vsi podatki iz njih pravilno posredovani naprej v Švico, v Lozano, kjer je komisija nato potrdila svetovne rekorde.
Ing. Franc Marič, zmajar s kondicijo, čeprav se giblje proti 75. letom. Na njegovem vzletišču pri Moravskih Toplicah so se veliko naučili mnogi, ki nekaj pomenijo v letalskem športu. Tam je je Igor Marentič v ranih jutranjih urah 20. februarja 2003 postavil svetovni rekord. Zahvale so piloti izrekli tudi na račun Ljuba Madžarca iz Maribora, ter kovinostrugarja Vojka Bediča, brez katerega se verjetno zgodba o uspehih v Murski Soboti nikoli ne bi pisala. Enako velja za Ivana Janka Maruška iz Gornje Radgone, človeka ki ima tehnična znanja elektrike in elektronike za letalske stvari v malem prstu....

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Aeronavtika Pod Vojkom in Alenko so švigali ameriški bombniki