Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Veliko zabave, penin, vina in kulinarike na 13. dnevu odprtih kleti

Dan odprtih kletiNa Gornjem grisu v Gornji Radgoni, kjer domujejo glavne vinske kleti družbe Radgonske gorice, in vse tja do mostu na reki Muri, je bilo minulo nedeljo sila veselo in razigrano, kot se tudi spodobi za mesto penine in sejmov. Na sporedu je namreč bil že 13. dan odprtih kleti! Vreme in razpoloženje sta bila »od sonca razvajena« in organizatorji iz podjetja Radgonske gorice so poskrbeli, da nikomur ni bil dolgčas, pa tudi žejen ali lačen nihče ni bil.

Zlata penina je leto dni zorela na dnu reke Mure

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Pod Vojkom in Alenko so švigali ameriški bombniki

 

Predstavilo se je šest svetovnih rekorderjev v motornem padalstvu - samo DMP Štrk se ponaša z 12 svetovnimi rekordi, od katerih je kar sedem osvojil Vojko Prah - tudi župan Postojne svetovni rekorder

Padalci ŠTRKGotovo je, da sodi motorno padalstvo med tiste športe, ki so Sloveniji prinesli največ uradno priznanih svetovnih rekordov. Žal pa le redki vedo, da je sedem članov Društva motornih padalcev (DMP) Štrk Murska Sobota, osvojilo kar 12 različnih svetovnih rekordov, ki so uradno priznani na mednarodni federaciji za ta šport v švicarski Lozani. In v čast omenjenih velikanov, ki so z osvajalcem sedmih svetovnih rekordov Vojkom Prahom na čelu, lahko ponos Pomurja in cele Slovenije, je DMP Štrk pripravilo posebno „srečanje svetovnih rekorderjev", v motornem padalstvu, ali kot se uradno reče v letalstvu kategorije ULN Microlight.

Na srečanju, ki se ga je v prostorih Hiše sadeži družbe v Murski Soboti, poleg pilotov (brez pokojnega Antona Tončeka Kosa) udeležilo tudi nekaj gostov, med katerimi tehnično osebje in konstruktorji, ter še nekateri gostje na čelu z upokojenim generalom Ladislavom Lipičem, ki je med drugim predlagal, da bi člani kluba vse svoje dosežke morali dati na papir in objaviti, da se takšni dosežki ne bi pozabili.
Prisotni svetovni rekorderji iz konca prejšnjega in začetka tega stoletja, so spontano in zanimivo predstavili svoje občutke ob pripravi in izvedbi poletov, ko so rekordi doseženi, odgovarjali pa so tudi na vprašanja moderatorja Rajka ter prisotnih. Predstavljena je bila tudi oprema, fotografije, videoposnetki, medalje in druga priznanja. Splošna in skupna ugotovitev je bila, da omenjeni šport neupravičeno nikoli ni bil cenjen in spoštovan tako kot bi to moralo biti in tudi svetovni rekordi nikoli niso bili ustrezno ovrednoteni. A tega rekorderji ne obžalujejo, še več, predvsem mladim predlagajo, da se ukvarjajo s športom, ne le zaradi rekordov in naslovov, temveč zaradi sebe in svojega zdravja. Tudi šesterica svetovnih rekorderjev iz DMP Štrk je za svoje dosežke morala vložiti veliko iznajdljivosti in potrpljenja ter volje, prostega časa in tudi denarja.
V ospredju celotne zgodbe je nedvomno Vojko Prah, ki je tako ali drugače, sam ali s sopadalcem sodeloval pri osvojitvi sedmih svetovnih rekordov. Vojko je tudi sicer človek izzivov, izumitelj stvari za splošno dobro človeštva. S športom se druži od mladih nog v smučarskem teku in smučanju, saj je rojen pred 56 leti v Mariboru in živel v Lovrencu na Pohorju. Življenjsko delo je bil njegov hobi šolanja policistov vodnikov in njihovih psov. Je tudi izumitelj discipline Agility, katerega danes po stadionih spremlja tudi 50.000 in več ljubiteljev psov. S svojim psom je tekmoval na svetovni razstavi na Dunaju, kjer je njegov pes postal svetovni prvak v lepoti, on sam pa prvak v delu in znanju psov. Nekaj let je vadil in tekmoval v balinanju, v judu, nato pa v motornem padalstvu, kjer je bil ustanovitelj DMP Štrk Murska Sobota. Pripravil je 1. državno prvenstvo v letenju z motornimi padali v Kraščih na Goričkem, kjer je postavil tudi prvi svetovni rekord. Osemkrat je poskušal narediti rekordni prelet 50 km v trikotniku in brez uspeha, ko pa ga je postavil Miro Dobec, ga je potrdil in popravil hitrost tudi Vojko. Svetovne rekorde je osvojil tudi v hitrostnih preletih, dvigu v višine, ter v tandemih, kjer je želel vključiti več ljubiteljev letenja in njim omogočit vpis v svetovno zgodovino letalskega športa. Izmed številnih dogodivščin, ki so ga čakale, med drugim tudi padec in hujša poškodba, se je Vojko še posebej spomnil dogodka, ko je aprila 1999, skupaj s soprogo Alenko „letel" nekje nad Veržejem v Prlekiji, in ko sta pogledala proti zemlji sta kakšnih 1500 metrov nižje videla švigniti štiri ameriške bombnike, ki so ravnokar šli bombardirat Beograd. Šele ko sta prišla domov sta ugotovila, da nikakor ne bi smela tistega dne leteti, in sta torej imela srečo...
Seveda je srečo še večkrat imela tudi njegova žena Alenka Prah, ki se je kot jadralna padalka prisedla k Vojku kot sopotnica in je uradno prijavljena kot nosilka rekorda. V enem dnevu je pravzaprav postavila kar dva svetovna rekorda, in sicer čas dviga na 3000 metrov in absolutni rekord v višino s sopotnikom. Igor Marentič, jadralni in motorni padalec, danes tudi »drona« na Počku, saj je župan občine Postojna. Njegov slogan je »Mi znamo«, kar je dokazoval na Evropskem prvenstvu v Nagykaniszy na Madžarskem, ter na državnih prvenstvih v Sloveniji, kjer je bil tudi državni prvak. Prilagodljiv in vztrajen, je prišel v Noršince na vzletišče Marič in odletel dogovorjeno pot tako da je rekord bil njegov. Kljub temu, da je večina rekordov v društvu narejena z motorji na podvozju je Igor letel z motorjem na hrbtu, Poskušal je postaviti tudi rekord na 50 km v preletenem trikotniku, vendar je kljub preletu zadeva padala v vodo, ker rekord zaradi postavitve kotov ni bil pravilen in komisija ga ni priznala.
Med svetovnimi rekorderji je tudi Miro Drobec, učitelj jadralnega padalstva, ki je prišel na vzletišče v Krapje iz izpolnil pregovor: Prišel, videl in zmagal. Postavil je namreč rekord, katerega je pred njim osemkrat poskušal postaviti Vojko Prah, a mu ni uspelo. Miro se je držal Vojkovih navodil in izkušenj, in postavil rekord, in sicer z motorjem na podvozju. Roman Zelenko je potrdil, kako je potrpežljivost dobra človekova vrlina. Jadralni padalec je postal po nasvetih Robija Kološa. Najprej veliko startov in hoje na breg, nato pa na trajka. Treningi s Prahom na vzletišču Marič so dali rezultate, saj je štart naštudiral v nulo kot bi lahko rekli. Večji problem je bilo pristajanje na piko, kar mu je odneslo medaljo na Nemškem prvenstvu, kjer se je boril z najboljšimi piloti na svetu in pristal na 4. mestu. Najmlajši rekorder je Zoran Zelko, ki je pričel leteti z ekstremne višine v Julijskih Alpah – v Bohinju. Nadaljeval je letenje po slovenskih vzletiščih in rekordno odletel disciplino 100 km trikotnik v tandemu z Vojkom Prahom. Danes ne leti več, posveča se delu v Avstriji in občasnim užitkom malega nogometa. Izmed rekorderjev med nami ni več Antona Tončka Kosa, legende pomurskega športa, človeka ki je živel s športom tudi takrat ko več ni videl oz. je oslepel. Bil je mojster v juda, kjer je bil učitelj tudi pilotu Vojku Prahu. In prav slednji ga je povabil, da se priključi jadralcem, kar je sprejel brez razmišljanja. Trening letenja je bil izziv za postavitev rekorda. Vse je bilo na mestu, Tunek kot so ga nekateri klicali je Vojku dejal, da ga ne bo vodil in da bo tiho, ko pa je izvedel, da sta uspela, je pa zapel pesem – arijo, katera še danes odmeva v ušesih, saj je imel sanjski glas za petje. Polna lepih spominov po opravljenem rekordu je bila pot v Ljubljano k predsedniku države na sprejem...
Vseh teh rekordov, kot je bilo slišati, ne bi bilo brez pomoči nekaterih prijateljev, med katerimi so še posebej izpostavili Tomaža Gajserja, vrhunskega pilota, ki je bil tudi predsednik ULN komisije, na SP v Španiji je osvojil srebrno medaljo, kar je največji uspeh motornih zmajev do sedaj. Je vrhunski računalničar, saj obvladuje tehniko računalništva na najvišjem nivoju, zato je tudi poskrbel za pilote, katere je predstavljal kot Slovenijo v mednarodni organizaciji FAJ in sodnik. Poskrbel je tudi, da so bile naprave pravilno pregledane, nastavljene in vsi podatki iz njih pravilno posredovani naprej v Švico, v Lozano, kjer je komisija nato potrdila svetovne rekorde.
Ing. Franc Marič, zmajar s kondicijo, čeprav se giblje proti 75. letom. Na njegovem vzletišču pri Moravskih Toplicah so se veliko naučili mnogi, ki nekaj pomenijo v letalskem športu. Tam je je Igor Marentič v ranih jutranjih urah 20. februarja 2003 postavil svetovni rekord. Zahvale so piloti izrekli tudi na račun Ljuba Madžarca iz Maribora, ter kovinostrugarja Vojka Bediča, brez katerega se verjetno zgodba o uspehih v Murski Soboti nikoli ne bi pisala. Enako velja za Ivana Janka Maruška iz Gornje Radgone, človeka ki ima tehnična znanja elektrike in elektronike za letalske stvari v malem prstu....

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Aeronavtika Pod Vojkom in Alenko so švigali ameriški bombniki