Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Pod Vojkom in Alenko so švigali ameriški bombniki

 

Predstavilo se je šest svetovnih rekorderjev v motornem padalstvu - samo DMP Štrk se ponaša z 12 svetovnimi rekordi, od katerih je kar sedem osvojil Vojko Prah - tudi župan Postojne svetovni rekorder

Padalci ŠTRKGotovo je, da sodi motorno padalstvo med tiste športe, ki so Sloveniji prinesli največ uradno priznanih svetovnih rekordov. Žal pa le redki vedo, da je sedem članov Društva motornih padalcev (DMP) Štrk Murska Sobota, osvojilo kar 12 različnih svetovnih rekordov, ki so uradno priznani na mednarodni federaciji za ta šport v švicarski Lozani. In v čast omenjenih velikanov, ki so z osvajalcem sedmih svetovnih rekordov Vojkom Prahom na čelu, lahko ponos Pomurja in cele Slovenije, je DMP Štrk pripravilo posebno „srečanje svetovnih rekorderjev", v motornem padalstvu, ali kot se uradno reče v letalstvu kategorije ULN Microlight.

Na srečanju, ki se ga je v prostorih Hiše sadeži družbe v Murski Soboti, poleg pilotov (brez pokojnega Antona Tončeka Kosa) udeležilo tudi nekaj gostov, med katerimi tehnično osebje in konstruktorji, ter še nekateri gostje na čelu z upokojenim generalom Ladislavom Lipičem, ki je med drugim predlagal, da bi člani kluba vse svoje dosežke morali dati na papir in objaviti, da se takšni dosežki ne bi pozabili.
Prisotni svetovni rekorderji iz konca prejšnjega in začetka tega stoletja, so spontano in zanimivo predstavili svoje občutke ob pripravi in izvedbi poletov, ko so rekordi doseženi, odgovarjali pa so tudi na vprašanja moderatorja Rajka ter prisotnih. Predstavljena je bila tudi oprema, fotografije, videoposnetki, medalje in druga priznanja. Splošna in skupna ugotovitev je bila, da omenjeni šport neupravičeno nikoli ni bil cenjen in spoštovan tako kot bi to moralo biti in tudi svetovni rekordi nikoli niso bili ustrezno ovrednoteni. A tega rekorderji ne obžalujejo, še več, predvsem mladim predlagajo, da se ukvarjajo s športom, ne le zaradi rekordov in naslovov, temveč zaradi sebe in svojega zdravja. Tudi šesterica svetovnih rekorderjev iz DMP Štrk je za svoje dosežke morala vložiti veliko iznajdljivosti in potrpljenja ter volje, prostega časa in tudi denarja.
V ospredju celotne zgodbe je nedvomno Vojko Prah, ki je tako ali drugače, sam ali s sopadalcem sodeloval pri osvojitvi sedmih svetovnih rekordov. Vojko je tudi sicer človek izzivov, izumitelj stvari za splošno dobro človeštva. S športom se druži od mladih nog v smučarskem teku in smučanju, saj je rojen pred 56 leti v Mariboru in živel v Lovrencu na Pohorju. Življenjsko delo je bil njegov hobi šolanja policistov vodnikov in njihovih psov. Je tudi izumitelj discipline Agility, katerega danes po stadionih spremlja tudi 50.000 in več ljubiteljev psov. S svojim psom je tekmoval na svetovni razstavi na Dunaju, kjer je njegov pes postal svetovni prvak v lepoti, on sam pa prvak v delu in znanju psov. Nekaj let je vadil in tekmoval v balinanju, v judu, nato pa v motornem padalstvu, kjer je bil ustanovitelj DMP Štrk Murska Sobota. Pripravil je 1. državno prvenstvo v letenju z motornimi padali v Kraščih na Goričkem, kjer je postavil tudi prvi svetovni rekord. Osemkrat je poskušal narediti rekordni prelet 50 km v trikotniku in brez uspeha, ko pa ga je postavil Miro Dobec, ga je potrdil in popravil hitrost tudi Vojko. Svetovne rekorde je osvojil tudi v hitrostnih preletih, dvigu v višine, ter v tandemih, kjer je želel vključiti več ljubiteljev letenja in njim omogočit vpis v svetovno zgodovino letalskega športa. Izmed številnih dogodivščin, ki so ga čakale, med drugim tudi padec in hujša poškodba, se je Vojko še posebej spomnil dogodka, ko je aprila 1999, skupaj s soprogo Alenko „letel" nekje nad Veržejem v Prlekiji, in ko sta pogledala proti zemlji sta kakšnih 1500 metrov nižje videla švigniti štiri ameriške bombnike, ki so ravnokar šli bombardirat Beograd. Šele ko sta prišla domov sta ugotovila, da nikakor ne bi smela tistega dne leteti, in sta torej imela srečo...
Seveda je srečo še večkrat imela tudi njegova žena Alenka Prah, ki se je kot jadralna padalka prisedla k Vojku kot sopotnica in je uradno prijavljena kot nosilka rekorda. V enem dnevu je pravzaprav postavila kar dva svetovna rekorda, in sicer čas dviga na 3000 metrov in absolutni rekord v višino s sopotnikom. Igor Marentič, jadralni in motorni padalec, danes tudi »drona« na Počku, saj je župan občine Postojna. Njegov slogan je »Mi znamo«, kar je dokazoval na Evropskem prvenstvu v Nagykaniszy na Madžarskem, ter na državnih prvenstvih v Sloveniji, kjer je bil tudi državni prvak. Prilagodljiv in vztrajen, je prišel v Noršince na vzletišče Marič in odletel dogovorjeno pot tako da je rekord bil njegov. Kljub temu, da je večina rekordov v društvu narejena z motorji na podvozju je Igor letel z motorjem na hrbtu, Poskušal je postaviti tudi rekord na 50 km v preletenem trikotniku, vendar je kljub preletu zadeva padala v vodo, ker rekord zaradi postavitve kotov ni bil pravilen in komisija ga ni priznala.
Med svetovnimi rekorderji je tudi Miro Drobec, učitelj jadralnega padalstva, ki je prišel na vzletišče v Krapje iz izpolnil pregovor: Prišel, videl in zmagal. Postavil je namreč rekord, katerega je pred njim osemkrat poskušal postaviti Vojko Prah, a mu ni uspelo. Miro se je držal Vojkovih navodil in izkušenj, in postavil rekord, in sicer z motorjem na podvozju. Roman Zelenko je potrdil, kako je potrpežljivost dobra človekova vrlina. Jadralni padalec je postal po nasvetih Robija Kološa. Najprej veliko startov in hoje na breg, nato pa na trajka. Treningi s Prahom na vzletišču Marič so dali rezultate, saj je štart naštudiral v nulo kot bi lahko rekli. Večji problem je bilo pristajanje na piko, kar mu je odneslo medaljo na Nemškem prvenstvu, kjer se je boril z najboljšimi piloti na svetu in pristal na 4. mestu. Najmlajši rekorder je Zoran Zelko, ki je pričel leteti z ekstremne višine v Julijskih Alpah – v Bohinju. Nadaljeval je letenje po slovenskih vzletiščih in rekordno odletel disciplino 100 km trikotnik v tandemu z Vojkom Prahom. Danes ne leti več, posveča se delu v Avstriji in občasnim užitkom malega nogometa. Izmed rekorderjev med nami ni več Antona Tončka Kosa, legende pomurskega športa, človeka ki je živel s športom tudi takrat ko več ni videl oz. je oslepel. Bil je mojster v juda, kjer je bil učitelj tudi pilotu Vojku Prahu. In prav slednji ga je povabil, da se priključi jadralcem, kar je sprejel brez razmišljanja. Trening letenja je bil izziv za postavitev rekorda. Vse je bilo na mestu, Tunek kot so ga nekateri klicali je Vojku dejal, da ga ne bo vodil in da bo tiho, ko pa je izvedel, da sta uspela, je pa zapel pesem – arijo, katera še danes odmeva v ušesih, saj je imel sanjski glas za petje. Polna lepih spominov po opravljenem rekordu je bila pot v Ljubljano k predsedniku države na sprejem...
Vseh teh rekordov, kot je bilo slišati, ne bi bilo brez pomoči nekaterih prijateljev, med katerimi so še posebej izpostavili Tomaža Gajserja, vrhunskega pilota, ki je bil tudi predsednik ULN komisije, na SP v Španiji je osvojil srebrno medaljo, kar je največji uspeh motornih zmajev do sedaj. Je vrhunski računalničar, saj obvladuje tehniko računalništva na najvišjem nivoju, zato je tudi poskrbel za pilote, katere je predstavljal kot Slovenijo v mednarodni organizaciji FAJ in sodnik. Poskrbel je tudi, da so bile naprave pravilno pregledane, nastavljene in vsi podatki iz njih pravilno posredovani naprej v Švico, v Lozano, kjer je komisija nato potrdila svetovne rekorde.
Ing. Franc Marič, zmajar s kondicijo, čeprav se giblje proti 75. letom. Na njegovem vzletišču pri Moravskih Toplicah so se veliko naučili mnogi, ki nekaj pomenijo v letalskem športu. Tam je je Igor Marentič v ranih jutranjih urah 20. februarja 2003 postavil svetovni rekord. Zahvale so piloti izrekli tudi na račun Ljuba Madžarca iz Maribora, ter kovinostrugarja Vojka Bediča, brez katerega se verjetno zgodba o uspehih v Murski Soboti nikoli ne bi pisala. Enako velja za Ivana Janka Maruška iz Gornje Radgone, človeka ki ima tehnična znanja elektrike in elektronike za letalske stvari v malem prstu....

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Aeronavtika Pod Vojkom in Alenko so švigali ameriški bombniki