Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Martin Ritonja

( 1 Ocena ) 

Spomin na Martina Ritonjo še ni zamrl

Kapelica Martin RitonjaV soboto, 6. novembra, na Martinovo soboto, je bila v Zbigovcih pri hiši št. 7 posebna slovesnost. Radgonski župnik Franc Hozjan je namreč blagoslovil novozgrajeno kapelico, ki je bila postavljena v znak zahvale in spomina na Martina Ritonjo, pomembnega predvojnega tržana Gornje Radgone.
To zelo lepo kapelico, grajeno v koroškem stilu, je dal na lastne stroške postaviti Ritonjev sin Martin Frank, ki je o njej že dolgo sanjal in si je je močno želel, kot je to sam zapisal na vabilo na posvetitev le te. Na tak način je hotel svojemu očetu Martinu izkazati zahvalo za vse kar je od njega prejel od otroštva naprej pa do očetove smrti, ko mu je bilo takrat komaj petnajst let. Oče ga je vseskozi skrbno vzgajal v duhu delavnosti in pridnosti, predvsem pa poštenosti in skromnosti.

Kapelico krasijo v treh nišah poslikave svetnikov: Sv. Martina, zavetnika obeh, očeta Martina Ritonje in njegovega sina Martina Franka, Sv. Florjana in Sv. Antona. V niši na sprednji strani pa stoji še lepo izdelan lesen kip Device Marije. Izpod Marijinega kipa pa je nameščena lepa marmornata plošča na kateri so podatki o namenu postavitve kapelice, podatki o Martinu Ritonji in še kdaj in kdo je dal to kapelico postaviti. Sama kapelica stoji na lepo izdelanem podstavku iz kamna peščenjaka. Iz tega materiala je tudi tlakovan prostor okrog kapelice. Vse skupaj pa krasijo na novo posajene cvetoče rože.
Na začetku blagoslovitve je najprej spregovoril sin Martina Ritonje Martin, ki je med drugim v čustvenem tonu osvetlil svojega očeta s poudarkom, da je bil oče, sicer strog a pošten do svojih delavcev. Pri njemu je dobil vsak revež hrano, ki je je bil ta potreben, nobenega ni odslovil lačnega. Če nekdo ni imel službe se je lahko pri njemu oglasil in tam jo je tudi dobil. Zatrjeval je celo, da imajo dela dovolj in da naj kar pride k njemu kdor to želi.
Za njim je spregovoril zgodovinar dr. Ivan Rihtarič, ki se je pred letom in pol prijazno odzval vabilu Martina Franka in Dragice Hržič, ko je sprejel delo raziskave življenja o Ritonji. Ta je v svojem nagovoru strokovno prikazal opravljeno delo, ki pa ni pomembno samo za Ritonjeve potomce, pač pa tudi za širši sloj prebivalstva Radgone in njene okolice. Za Rihtaričem je v nekaj stavkih še spregovoril Franc Mulec, ki je poudaril pomen odpuščanja, tudi za dejanja, kakršna je doživel in pretrpel tudi Martin Ritonja.
Sledila je posvetitev kapelice, ki jo je opravil radgonski župnik Franc Hozjan. Še pred tem pa je v svojem nagovoru lepo zaokrožil že povedano in še dodal svoj prispevek iz verskega vidika.
In kdo je pravzaprav bil ta znani Radgončan Martin Ritonja? Koliko ve o njem sedanji rod Radgončanov in okoličanov? Nekateri morda še slišali niso o njem, nekateri drugi, predvsem starejši pa se ga še sedaj bolj ali manj spominjajo. Drugače pa se je o njem zelo malo govorilo ali celo nič. Bil pa je na tem radgonskem območju eden najbolj prepoznavnih podjetnikov tistega časa med obema vojnama in še do konca druge.
Rodil se je 24. oktobra 1894 v Bučečovcih kot nezakonski sin matere Marije Ritonja, ovdovele Šijanec. Martinu je mama umrla, ko mu je bilo komaj 7 let, zato je odraščal pri družini Šijanec v Bučečovcih. Po osnovni šoli se je odpravil v avstrijsko Radgono v uk za mesarja. Že kot vajenec in nato pomočnik je Martin kazal svoje sposobnosti, saj mu je delodajalec zaupal najrazličnejša zahtevna dela od vodenja klavnice, prodaje živine, do prodaje mesa. Bil je izredno delaven in sposoben na vseh področjih.
Takoj, ko se je pojavila prilika in to je bilo hitro po prvi svetovni vojni in hkrati po času razmejitve meje med Avstrijo in Jugoslavijo, je izkoristil dano okolnost, da je začel s svojim podjetništvom. Takrat je namreč začel v G. Radgoni, ko ta ni več bila del avstrijske Radgone, samostojno trgovati z živino podjetnik Zangl, ki pa je kmalu bankrotiral. Poleg prodaje živine je ta imel na Zg. Grisu tudi gostilno z mesnico ter majhno klavnico. Martin je torej izkoristil dano priliko in leta 1924 vse skupaj odkupil; nekaj v gotovini ostali večji del pa na obroke. S tem pa se je za njega začela podjetna pot in poklicna kariera strmo vzpenjati. Martin Ritonja je vse do leta 1940 širil svojo dejavnost ter nakupoval zemljišča in druge nepremičnine.
Martin Ritonja pa je že pred tem leta 1922 kupil na Sp. Grisu dvorišče, gospodarsko poslopje z vinsko kletjo, zraven pa tudi vrt. V vinski kleti je v lesenih sodih skladiščil svoje pridelano vino za gostilno na Zg. Grisu. Že leta 1922 pa je začel ob Muri graditi lastno klavnico, zaradi česar se mu je po izgradnji le te trgovina z mesom zelo razmahnila. Ta klavnica je po tem, ko so mu jo po vojni odvzeli, prešla v last podjetju Mesoizdelki, kasnejši MIR.
Kot posestnik, gostilničar in mesar je nato leta 1929 kupil od tujcev veliko posestvo z veliko vilo v Črešnjevcih (dolga leta po 2. sv. vojni je bila znana kot Uprava). Prav tako je za tem leta 1933 v Zbigovcih še kupil posestvo z večjo vilo. Vse kupljene nepremičnine je plačeval nekaj v gotovini, ostalo pa na obroke. Še žago v Radgoni je imel Ritonja in pa lednico na Zg. Grisu (sedanja klet).
Skupaj je Ritonja torej imel dokaj veliko podjetje s pestro dejavnostjo od trgovanja z živino, klavnice z mesnico, gostinstvom, vinogradništvom, vzrejo goveje živine in prašičev... Živino in pa meso je prodajal daleč na okoli, tudi v Maribor, vino pridelano v svojih vinogradih pa je večji del točil v svoji gostilni. V mesnici, ki je bila v sedanji Jurkovičevi ulici, se je prodalo velike količine mesa. Dnevno približno za eno govedo, pet telet, štirje prašiči... Ob praznikih kot so Božič, Velika noč, Petrovo itd., pa so prodali tudi do pet govedi na dan, do dvajset telet in do deset prašičev. Te podatke je podal Rudi Štelcer leta 1979, ki je bil pri Ritonji vajenec.
Kar lepo število zaposlenih je bilo potrebnih, da so bila vsa dela hitro in strokovno opravljena. Izredno natančnost in čistočo pri delu je zahteval, posebno v klavnici in mesnici. Pri tem je bil Ritonja sam za vzgled. Izredno natančen, delaven, strog, pošten, predvsem pa sposoben podjetnik je bil to. Vsak zaposlen je moral znati opravljati najrazličnejša dela. Za to so prejemali dobro plačo in brezplačno: dnevno pet obrokov jedi in po tri velike brizgance, delovno obleko, obleko, obutev, pranje... Zelo zanimivo je tudi, da je vsak vajenec, ki se je izučil pri Ritonji pridobil štiri poklice in sicer: poklic mesarja, kuharja, klobasičarja in pa natakarja. Vsak, ki je bil pri njemu zaposlen je bil dobrodošel pri katerem koli drugem delodajalcu, saj je bilo splošno znano, da je pri Ritonji zaposlen najboljši kader.
In zadnje dejanje radgonskega podjetnika Martina Ritonje: Prišel je dan 11. junij 1945. Ponj so prišli trije Radgončani, ga aretirali in ga odpeljali v mariborske zapore (KPD). Po njegovi aretaciji mu je bilo zaplenjeno celotno premoženje.
Ko je 29. septembra istega leta hotel sin Martin svojemu očetu, zaporniku, prinesti paket, od prejšnjih poslanih je bil očetu namreč izročen le eden, pa še v tem so iz mesa ''nastale'' same kosti, ga je pri vratarju že čakala njegova mama. Povedala mu je, da morata nujno v bolnišnico, ki je bila nasproti zaporov. Tam sta bila napotena v bolnišnično mrtvašnico, kjer sta našla truplo Martina Ritonje. Za Ritonjem je ostal čas dveh in pol mesecev, ko je trpel zaslišanja, šikaniranja, zmerjanja in pogost tepež. Hrane je bilo le toliko, da je ostajal pri življenju le toliko časa, da je telo dokončno shiralo in na koncu je od tega in od mučenja omagalo.
Po osamosvojitvi Slovenije so se sprožili mnogoštevilni denacionalizacijski postopki, med njimi je bil tudi sprožen postopek vračanja nekdanjega premoženja velikega in sposobnega radgonskega podjetnika Martina Ritonje. Njegov sin Martin, sedaj star 85 let, je lahko sedaj po teh postopkih le delno zadoščen. Njegova velika želja, da postavi v zahvalo in spomin svojemu očetu kapelico, se mu je sicer izpolnila, očeta, pa mu ni mogel nihče več vrniti.
Na koncu ostaja le eno vprašanje. Zakaj je moral ta sposoben in dober podjetnik tako žalostno in tragično končati? Je samo on tako končal? Komu je bilo to dejanje v zadoščenje in ali se je res moralo začeti neko novo obdobje na tak način? Je pa dokončno prišel čas, da se takšni dogodki raziščejo, krivcem pa iskreno odpusti.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".

Komentarji  

 
+1 #1 dragica 08:43 16-11-2015
Prebivalci Gornje Radgone se lahko malo zamislijo, ob tem napisanem članku. Pozabiti skozi čas tako pomembnega človeka postavlja številna vprašanja, kaj se je tukaj dogajalo. Izbrisati sledi o človeku, kot je bil Martin Ritonja je nekomu skoraj uspelo. Žal, je moralo preteči veliko desetletij, da se je zgodba dotaknila čustev nekaterih.... in prebudila kot Trnuljčica iz sna. Zgodovina je del nas in v pomin človeštvu, da je vest tista, ki narekuje kaj je prav in kaj narobe...
Citat
 
Nahajate se: MKR Cerkev Martin Ritonja