Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Od Črešnjevcev, skozi Mele, do Lisjakove struge

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka je pripravilo tradicionalno čistilno akcijo. Prijavili so se tudi na natečaj "Moja reka si", na Turistični zvezi Slovenije, kjer so jih oglaševali. Same čistilne akcije, ki je potekala na širšem območju vzhodnega dela radgonske občine, se je udeležilo 15 članic in članov društva. „Dobili smo se pred trgovino Klasek v Črešnjevcih, kjer smo se razdelili v dve skupini.

Polne vreče odpadne embalaže od pijač v gozdu „Gaj

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Kres Lisjakova strugaPodobno kot že 17 minulih let, so radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji ter tudi drugi gostje, veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Pomurci in Štajerci med 571 igralci, dobili novega kralja družabne kartaške igre

Kartanje šnopsaDolgi in mrzli zimski večeri, zlasti ob vikendih, so za mnoge Prekmurce, Prleke in Štajerce, poleg pikada, fliperja, namiznega nogometa in biljarda, namenjeni predvsem kartaškim (šnops) turnirjem in še nekaterim družabnim igram, ki so dobrodošle za druženje in krajšanje časa. Prav s takšnimi dogodki, predvsem družabnimi igrami in sploh druženji, se ukvarjajo mladi in manj mladi na skrajnjem severovzhodu države, s čimer potrjujejo, da televizija, internet, FB in sploh računalniki le niso povsem zastrupili večine ljudi, ki so se bolj kot ne prenehali družiti s prijatelji, sosedi, znanci in celo s svojimi domačimi.

Milan Niderl iz Gederovcev „Kralj šnopsa 2018

Ob druženju še izobraževanje kmečkih žensk

Društvo kmečkih žena ApačeDruštvo Kmečkih žena Apače, ki ga že dolgo vodi predsednica Ema Škrobar, med drugim skrbi tudi za dobro počutje svojih članic, ki jih je v društvu okoli 80. Tako vsako leto v začetku marca, nekako pred dnevom žena, pripravijo srečanje, ki predstavlja prijetno druženje in tudi izobraževanje članic društva. Tokrat so srečanje, ki je potekalo na Turistični kmetiji Marko v Nasovi, začeli z enim takšnim izobraževanje, in sicer s predavanjem vrtnarske strokovnjakinje Brigita Bukovec iz Vrtnarstva Kurbus. Predavala je o presajanju balkonskih rož in vzdrževanje orhidej, katere so v „Tropskem raju" pri Kurbusu na Meleh na ogled vse do 18. marca.

V Nasovi je potekalo prijetno srečanje članic DKŽ Apače

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Martin Ritonja

( 1 Ocena ) 

Spomin na Martina Ritonjo še ni zamrl

Kapelica Martin RitonjaV soboto, 6. novembra, na Martinovo soboto, je bila v Zbigovcih pri hiši št. 7 posebna slovesnost. Radgonski župnik Franc Hozjan je namreč blagoslovil novozgrajeno kapelico, ki je bila postavljena v znak zahvale in spomina na Martina Ritonjo, pomembnega predvojnega tržana Gornje Radgone.
To zelo lepo kapelico, grajeno v koroškem stilu, je dal na lastne stroške postaviti Ritonjev sin Martin Frank, ki je o njej že dolgo sanjal in si je je močno želel, kot je to sam zapisal na vabilo na posvetitev le te. Na tak način je hotel svojemu očetu Martinu izkazati zahvalo za vse kar je od njega prejel od otroštva naprej pa do očetove smrti, ko mu je bilo takrat komaj petnajst let. Oče ga je vseskozi skrbno vzgajal v duhu delavnosti in pridnosti, predvsem pa poštenosti in skromnosti.

Kapelico krasijo v treh nišah poslikave svetnikov: Sv. Martina, zavetnika obeh, očeta Martina Ritonje in njegovega sina Martina Franka, Sv. Florjana in Sv. Antona. V niši na sprednji strani pa stoji še lepo izdelan lesen kip Device Marije. Izpod Marijinega kipa pa je nameščena lepa marmornata plošča na kateri so podatki o namenu postavitve kapelice, podatki o Martinu Ritonji in še kdaj in kdo je dal to kapelico postaviti. Sama kapelica stoji na lepo izdelanem podstavku iz kamna peščenjaka. Iz tega materiala je tudi tlakovan prostor okrog kapelice. Vse skupaj pa krasijo na novo posajene cvetoče rože.
Na začetku blagoslovitve je najprej spregovoril sin Martina Ritonje Martin, ki je med drugim v čustvenem tonu osvetlil svojega očeta s poudarkom, da je bil oče, sicer strog a pošten do svojih delavcev. Pri njemu je dobil vsak revež hrano, ki je je bil ta potreben, nobenega ni odslovil lačnega. Če nekdo ni imel službe se je lahko pri njemu oglasil in tam jo je tudi dobil. Zatrjeval je celo, da imajo dela dovolj in da naj kar pride k njemu kdor to želi.
Za njim je spregovoril zgodovinar dr. Ivan Rihtarič, ki se je pred letom in pol prijazno odzval vabilu Martina Franka in Dragice Hržič, ko je sprejel delo raziskave življenja o Ritonji. Ta je v svojem nagovoru strokovno prikazal opravljeno delo, ki pa ni pomembno samo za Ritonjeve potomce, pač pa tudi za širši sloj prebivalstva Radgone in njene okolice. Za Rihtaričem je v nekaj stavkih še spregovoril Franc Mulec, ki je poudaril pomen odpuščanja, tudi za dejanja, kakršna je doživel in pretrpel tudi Martin Ritonja.
Sledila je posvetitev kapelice, ki jo je opravil radgonski župnik Franc Hozjan. Še pred tem pa je v svojem nagovoru lepo zaokrožil že povedano in še dodal svoj prispevek iz verskega vidika.
In kdo je pravzaprav bil ta znani Radgončan Martin Ritonja? Koliko ve o njem sedanji rod Radgončanov in okoličanov? Nekateri morda še slišali niso o njem, nekateri drugi, predvsem starejši pa se ga še sedaj bolj ali manj spominjajo. Drugače pa se je o njem zelo malo govorilo ali celo nič. Bil pa je na tem radgonskem območju eden najbolj prepoznavnih podjetnikov tistega časa med obema vojnama in še do konca druge.
Rodil se je 24. oktobra 1894 v Bučečovcih kot nezakonski sin matere Marije Ritonja, ovdovele Šijanec. Martinu je mama umrla, ko mu je bilo komaj 7 let, zato je odraščal pri družini Šijanec v Bučečovcih. Po osnovni šoli se je odpravil v avstrijsko Radgono v uk za mesarja. Že kot vajenec in nato pomočnik je Martin kazal svoje sposobnosti, saj mu je delodajalec zaupal najrazličnejša zahtevna dela od vodenja klavnice, prodaje živine, do prodaje mesa. Bil je izredno delaven in sposoben na vseh področjih.
Takoj, ko se je pojavila prilika in to je bilo hitro po prvi svetovni vojni in hkrati po času razmejitve meje med Avstrijo in Jugoslavijo, je izkoristil dano okolnost, da je začel s svojim podjetništvom. Takrat je namreč začel v G. Radgoni, ko ta ni več bila del avstrijske Radgone, samostojno trgovati z živino podjetnik Zangl, ki pa je kmalu bankrotiral. Poleg prodaje živine je ta imel na Zg. Grisu tudi gostilno z mesnico ter majhno klavnico. Martin je torej izkoristil dano priliko in leta 1924 vse skupaj odkupil; nekaj v gotovini ostali večji del pa na obroke. S tem pa se je za njega začela podjetna pot in poklicna kariera strmo vzpenjati. Martin Ritonja je vse do leta 1940 širil svojo dejavnost ter nakupoval zemljišča in druge nepremičnine.
Martin Ritonja pa je že pred tem leta 1922 kupil na Sp. Grisu dvorišče, gospodarsko poslopje z vinsko kletjo, zraven pa tudi vrt. V vinski kleti je v lesenih sodih skladiščil svoje pridelano vino za gostilno na Zg. Grisu. Že leta 1922 pa je začel ob Muri graditi lastno klavnico, zaradi česar se mu je po izgradnji le te trgovina z mesom zelo razmahnila. Ta klavnica je po tem, ko so mu jo po vojni odvzeli, prešla v last podjetju Mesoizdelki, kasnejši MIR.
Kot posestnik, gostilničar in mesar je nato leta 1929 kupil od tujcev veliko posestvo z veliko vilo v Črešnjevcih (dolga leta po 2. sv. vojni je bila znana kot Uprava). Prav tako je za tem leta 1933 v Zbigovcih še kupil posestvo z večjo vilo. Vse kupljene nepremičnine je plačeval nekaj v gotovini, ostalo pa na obroke. Še žago v Radgoni je imel Ritonja in pa lednico na Zg. Grisu (sedanja klet).
Skupaj je Ritonja torej imel dokaj veliko podjetje s pestro dejavnostjo od trgovanja z živino, klavnice z mesnico, gostinstvom, vinogradništvom, vzrejo goveje živine in prašičev... Živino in pa meso je prodajal daleč na okoli, tudi v Maribor, vino pridelano v svojih vinogradih pa je večji del točil v svoji gostilni. V mesnici, ki je bila v sedanji Jurkovičevi ulici, se je prodalo velike količine mesa. Dnevno približno za eno govedo, pet telet, štirje prašiči... Ob praznikih kot so Božič, Velika noč, Petrovo itd., pa so prodali tudi do pet govedi na dan, do dvajset telet in do deset prašičev. Te podatke je podal Rudi Štelcer leta 1979, ki je bil pri Ritonji vajenec.
Kar lepo število zaposlenih je bilo potrebnih, da so bila vsa dela hitro in strokovno opravljena. Izredno natančnost in čistočo pri delu je zahteval, posebno v klavnici in mesnici. Pri tem je bil Ritonja sam za vzgled. Izredno natančen, delaven, strog, pošten, predvsem pa sposoben podjetnik je bil to. Vsak zaposlen je moral znati opravljati najrazličnejša dela. Za to so prejemali dobro plačo in brezplačno: dnevno pet obrokov jedi in po tri velike brizgance, delovno obleko, obleko, obutev, pranje... Zelo zanimivo je tudi, da je vsak vajenec, ki se je izučil pri Ritonji pridobil štiri poklice in sicer: poklic mesarja, kuharja, klobasičarja in pa natakarja. Vsak, ki je bil pri njemu zaposlen je bil dobrodošel pri katerem koli drugem delodajalcu, saj je bilo splošno znano, da je pri Ritonji zaposlen najboljši kader.
In zadnje dejanje radgonskega podjetnika Martina Ritonje: Prišel je dan 11. junij 1945. Ponj so prišli trije Radgončani, ga aretirali in ga odpeljali v mariborske zapore (KPD). Po njegovi aretaciji mu je bilo zaplenjeno celotno premoženje.
Ko je 29. septembra istega leta hotel sin Martin svojemu očetu, zaporniku, prinesti paket, od prejšnjih poslanih je bil očetu namreč izročen le eden, pa še v tem so iz mesa ''nastale'' same kosti, ga je pri vratarju že čakala njegova mama. Povedala mu je, da morata nujno v bolnišnico, ki je bila nasproti zaporov. Tam sta bila napotena v bolnišnično mrtvašnico, kjer sta našla truplo Martina Ritonje. Za Ritonjem je ostal čas dveh in pol mesecev, ko je trpel zaslišanja, šikaniranja, zmerjanja in pogost tepež. Hrane je bilo le toliko, da je ostajal pri življenju le toliko časa, da je telo dokončno shiralo in na koncu je od tega in od mučenja omagalo.
Po osamosvojitvi Slovenije so se sprožili mnogoštevilni denacionalizacijski postopki, med njimi je bil tudi sprožen postopek vračanja nekdanjega premoženja velikega in sposobnega radgonskega podjetnika Martina Ritonje. Njegov sin Martin, sedaj star 85 let, je lahko sedaj po teh postopkih le delno zadoščen. Njegova velika želja, da postavi v zahvalo in spomin svojemu očetu kapelico, se mu je sicer izpolnila, očeta, pa mu ni mogel nihče več vrniti.
Na koncu ostaja le eno vprašanje. Zakaj je moral ta sposoben in dober podjetnik tako žalostno in tragično končati? Je samo on tako končal? Komu je bilo to dejanje v zadoščenje in ali se je res moralo začeti neko novo obdobje na tak način? Je pa dokončno prišel čas, da se takšni dogodki raziščejo, krivcem pa iskreno odpusti.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".

Komentarji  

 
+1 #1 dragica 08:43 16-11-2015
Prebivalci Gornje Radgone se lahko malo zamislijo, ob tem napisanem članku. Pozabiti skozi čas tako pomembnega človeka postavlja številna vprašanja, kaj se je tukaj dogajalo. Izbrisati sledi o človeku, kot je bil Martin Ritonja je nekomu skoraj uspelo. Žal, je moralo preteči veliko desetletij, da se je zgodba dotaknila čustev nekaterih.... in prebudila kot Trnuljčica iz sna. Zgodovina je del nas in v pomin človeštvu, da je vest tista, ki narekuje kaj je prav in kaj narobe...
Citat
 
Nahajate se: MKR Cerkev Martin Ritonja