Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Tovornjakar do smrti povozil vrstnika - pešca

 

Huda prometna nesreča se je včeraj dopoldan pripetila v Zavodu Hrastovec

NesrečaDejstvo, da nesreče, takšne ali drugačne, nikoli in nikjer ne počivajo se je včeraj potrdilo v Hrastovcu, dober streljaj od središča Slovenskih goric, Lenarta. Okoli 9. ure je namreč na območju Socialno - varstvenega zavoda Hrastovec, v krožišču lokalnih cest in dostavnih poti, prišlo do prometne nesreče, v kateri je ena oseba umrla.

Kot je sporočil Bartolo Lampret, tiskovni predstavnik Policijske uprave Maribor, je 54-letni voznik tovornega vozila pri vzvratni vožnji z vzvratnim delom trčil v vrstnika, prav tako 54 - letnega pešca, varovanca omenjenega zavoda. Pešec, ki je prihajal iz celjske regije, in ki je stanovalec omenjenega zavoda že 14 let, je zaradi poškodb na kraju nesreče podlegel.

Dogodek je močno prizadel vseh 680 stanovalcev Zavoda Hrastovec izmed katerih je okrog 300 razseljenih po bivalnih enotah na severovzhodu države, ter tudi 420 zaposlenih izmed katerih jih je 300 v samem Hrastovcu, ostali pa so po bivalnih enotah. Med njimi je tudi direktor, mag. Josip Lukač, ki že dobro desetletje uspešno vodi omenjeni zavod, ki nam je žalostno povedal, da se v petdesetih letih kaj takega ni zgodilo na območju njihovega zavoda. „Žal pa nesreča očitno nikoli ne počiva, in tako je doletela tudi naš zavod. Nesrečni stanovalec je najbrž prišel v mrtvi kot tovornjakarja, ki ga je nato med vzvratno vožnjo povozil. Gre za človeka, ki je veliko časa prebil zunaj, saj ga ne moremo imeti pod ključem, ker to ne bi bilo človeško še manj humano. Po drugi strani pa ne moremo kriviti niti voznika tovornjaka, ki pa bi moral biti nekoliko bolj pozoren, če ni mogel sam videti nazaj bi nekoga prosil in do tega ne bi prišlo. Vsaj dvakrat tedensko je dovažal živila v naš zavod, tako da je dobro poznal tukajšnje stanje. Ljudje se nenehno gibljejo, tudi vozil je veliko, saj še sami zaposleni prihajamo v službo z avtomobili. Torej vsi moramo paziti, kajti kot sem dejal, ljudi ne moremo imeti pod ključem“, nam je povedal direktor zavoda, mag. Josip Lukač.

Prav on je namreč človek, ki je pred dobrimi desetimi leti s svojim prihodom na čelo javnega Socialnovarstvenega zavoda Hrastovec v Slovenskih goricah skrb za ljudi, ki imajo težave z duševnim zdravjem in duševnim razvojem, nekako postavil na glavo. Medicinski obravnavi je postavil protiutež v socialni obravnavi, ki pa lahko v ravnovesju dobro poskrbita za ljudi s posebnimi potrebami. Omenjeni zavod je v organizacijskem in strokovnem smislu utrdil sloves vodilne ustanove v tem delu Evrope. In čeprav skrb za človeka tudi v Sloveniji vse težje diha pod težo obujanja neoliberalne ideologije, zavod še vedno uspeva razvijati humane oblike skrbi in namestitve za ljudi, ki potrebujejo stalno pomoč in podporo. Josip Lukač je namreč s sodelavci že razselil slabo polovico stanovalcev, ki so prej bili za zidovi Hrastovca in še starejšega gradu v Tratah. Sedaj zunaj »zidov« zavoda, v najmanj dva ducata sodobno urejenih in opremljenih bivalnih enot, živi že več kot 300 ljudi.

Seveda jih želijo razseliti vse, a se žal kriza pozna povsod. Lukač pa pogosto poudarja, kako je drugačnost „bogastvo naroda. Skozi drugačnost se reflektira naš odnos do soljudi. Sprejemanje drugačnosti je kot požirek vode. Če smo brez njega, smo živi, če ga spijemo, nas poživi. Naše poslanstvo v Hrastovcu je, da poskrbimo za ljudi, ki so drugačni, in da drugim povemo, da imajo tudi drugačni pravico do življenja v skupnosti, v družbi. Umestiti drugačnost v primarno kulturo je izziv za primarno kulturo, ki nam pove, kako smo humani in kako dojemamo prijatelja, soseda, znanca, kako sprejemamo človeka z berglo, s starostjo. Žal živimo v takšnem času, ko te vrednote niso več vrednote, ker smo jih poteptali. Osnovni cilj je kapital, čeprav je le sredstvo za družbo blaginje. In v družbo blaginje sodi tudi drugačnost“, je prepričan Lukač.

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Črna kronika Tovornjakar do smrti povozil vrstnika - pešca