Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Višji sodniki so ga poslali za zapahe

 

Pritožbeni senat Višjega sodišča v Ljubljani je pogojno kazen za Antona Simoniška zaradi umora sosedovega zlatega prinašalca, spremenil v brezpogojno

ObtoženecLjubljana – Senat višjih sodnikov na Višjem sodišču v Ljubljani je pred dnevi odločal tudi o pritožbi okrožnega državnega tožilca Roberta Renierja, ki ni bil zadovoljen, da je okrajno sodišče v Krškem, pred slabim letom dni, 46 - letnega Antona Simoniška iz Dolenjega Leskovca pri Brestanici, obsodilo le na pogojno kazen.

Sodili so mu namreč, ker se je kruto znesel nad sosedovim zlatim prinašalcem. Privezal ga je na vlečno kljuko svojega avta, ga vlekel slab kilometer daleč, nato pa mrtvega odvrgel v grmovje. Smrt psa, predvsem pa način na katerega je domnevni ljubitelj živali, ki je menda tudi predsednik Združenja rejcev konj pasme Posavc, mučil in umoril živo bitje, je odmevala po vsej državi. Višje sodišče v Ljubljani se sicer ni opiralo na javnost, je pa pogojno kazen spremenilo v zapor, kar je razveselilo prave ljubitelje živali. Slednji so namreč prepričani, da samo tovrstna sodna praksa lahko spremeni miselnost nekaterih, češ da „gre samo za žival“.

Tako bo moral Simonišek tri mesece zapora 'odslužiti' zaradi surovega ravnanja z živaljo, ki je kruto poginila pred očmi ljudi, kateri so bili ravno takrat na praznovanju pred brestaniškim lovskim domom, kjer se je obdolženi ustavil in spraševal, če je tam kak lovec, da bi žival ustrelil.

Zgodba bi mogoče ostala prikrita javnosti, če ne bi takrat v lovskem domu uslužbenci krške jedrske elektrarne praznovali jubilej sodelavca. Med njimi je bil tudi Krčan Dejan Žajber. Videl je, kako je pes z okrvavljenimi tačkami poskušal teči za vozilom in kako se je zgrudil, voznik pa ga je vlekel naprej. Pozneje je Žajber opazil isti avto, kako se vrača brez psa. Dogodek ga je tako presunil, da je zapustil zabavo in o tem obvestil policijo.

Na sojenju junija 2011, ki ga je spremljal protest ljubiteljev psov in članov društev proti mučenju živali iz vse Slovenije, je Simonišek spremenil zagovor iz preiskave in povedal, da je sosedov pes na njihovem dvorišču napadel hčerko in jo je branil. Trdil je, da psa ni kruto mučil, saj ga je domnevno že na domačem dvorišču do smrti pobil s kolom in nato odvlekel v grmovje. Sodišče mu ni verjelo, saj so priče povedale, kako je pes tekel za avtom, na katerega je bil privezan. Okrajna sodnica Marija Breznik je nato Simonišku izrekla petmesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let in ni upoštevala predloga okrožnega državnega tožilca Roberta Reniera, ki je predlagal štirimesečno zaporno kazen. Toda, drugostopenjsko sodišče je v celoti sledilo pritožbi tožilca Renierja, ki je že na prvostopenjskem sojenju dejal, da bi zgolj pogojna kazen za takšno dejanje med ljudmi poslala napačno sporočilo. Okrutno dejanje je bilo namreč storjeno na očeh javnosti, obdolženi pa ni za sabo vlekel kante za smeti, temveč živo bitje, posamični primeri mučenja živali pa kažejo, da se naša družba spreminja v odnosu do živali. Seveda je Višje sodišče sledilo mnenju tožilca tako glede ocene teže in zavrženosti ravnanja obdolženca, glede njegovih nagibov, ki so ga vodili in nekritičnosti do dejanja. Predvsem pa je sledilo tehtnim zaključkom tožilca, ko je pritrdilo, da mora v naši družbi zakonodajalcu slediti tudi sodna praksa in tudi na tak način povedati, da je vsakršno mučenje živali, še posebej pa iz takšnih zavržnih motivov, nesprejemljivo in do nečesa takega družba in posameznik ne smeta imeti nobene tolerance.

In sedaj, ko je višje sodišče po pritožbi Simoniška obsodilo na trimesečno brezpogojno zaporno kazen, je tožilec Renier zadovoljen. Po njegovem se je odnos družbe do živali spremenil: „Če takšno ravnanje ne zasluži zaporne kazni, katero ga potem zasluži? Dejanje je bilo storjeno okrutno, na očeh javnosti, popolnoma hladnokrvno, Simonišek pa ni pokazal nobenega obžalovanja“, je dejal tožilec, in pri tem citiral indijskega politika Mahatmo Gandhija, ki je rekel, da o veličini naroda in njegovi moralni zavesti lahko sodimo po tem, kakšen je njegov odnos do živali. „Govorimo o trpljenju in pokončanju živega bitja in vsakršna drugačna kazen kot zaporna bi takšnim krutim storilcem poslala napačno sporočilo“, je ponovil Renier.

Za mnoge ljubitelje živali je „Anton Simonišek navadni morilec, ki bi podobno kot nedolžnemu psu storil tudi človeku“, kot so med protesti pred krškim sodiščem, pisali na transparentih. In očitno so podobno začeli razmišljati tudi sodniki, kar samo daje upati, da bodo morebitni prihodnji morilci živali, pred svojim početjem dobro premislili... Simonišku pa je v tolažbo vsaj to, da ne bo moral daleč za zapahe, saj je Dob relativno blizu Brestanici. Ob tem je po sojenju v Kršekm, med drugim dejal: „Raje bi šel na Dob, saj je najhujša kazen, da so me mediji obsodili“. Sedaj se mu je želja izpolnila!

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Črna kronika Višji sodniki so ga poslali za zapahe