Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Višji sodniki so ga poslali za zapahe

 

Pritožbeni senat Višjega sodišča v Ljubljani je pogojno kazen za Antona Simoniška zaradi umora sosedovega zlatega prinašalca, spremenil v brezpogojno

ObtoženecLjubljana – Senat višjih sodnikov na Višjem sodišču v Ljubljani je pred dnevi odločal tudi o pritožbi okrožnega državnega tožilca Roberta Renierja, ki ni bil zadovoljen, da je okrajno sodišče v Krškem, pred slabim letom dni, 46 - letnega Antona Simoniška iz Dolenjega Leskovca pri Brestanici, obsodilo le na pogojno kazen.

Sodili so mu namreč, ker se je kruto znesel nad sosedovim zlatim prinašalcem. Privezal ga je na vlečno kljuko svojega avta, ga vlekel slab kilometer daleč, nato pa mrtvega odvrgel v grmovje. Smrt psa, predvsem pa način na katerega je domnevni ljubitelj živali, ki je menda tudi predsednik Združenja rejcev konj pasme Posavc, mučil in umoril živo bitje, je odmevala po vsej državi. Višje sodišče v Ljubljani se sicer ni opiralo na javnost, je pa pogojno kazen spremenilo v zapor, kar je razveselilo prave ljubitelje živali. Slednji so namreč prepričani, da samo tovrstna sodna praksa lahko spremeni miselnost nekaterih, češ da „gre samo za žival“.

Tako bo moral Simonišek tri mesece zapora 'odslužiti' zaradi surovega ravnanja z živaljo, ki je kruto poginila pred očmi ljudi, kateri so bili ravno takrat na praznovanju pred brestaniškim lovskim domom, kjer se je obdolženi ustavil in spraševal, če je tam kak lovec, da bi žival ustrelil.

Zgodba bi mogoče ostala prikrita javnosti, če ne bi takrat v lovskem domu uslužbenci krške jedrske elektrarne praznovali jubilej sodelavca. Med njimi je bil tudi Krčan Dejan Žajber. Videl je, kako je pes z okrvavljenimi tačkami poskušal teči za vozilom in kako se je zgrudil, voznik pa ga je vlekel naprej. Pozneje je Žajber opazil isti avto, kako se vrača brez psa. Dogodek ga je tako presunil, da je zapustil zabavo in o tem obvestil policijo.

Na sojenju junija 2011, ki ga je spremljal protest ljubiteljev psov in članov društev proti mučenju živali iz vse Slovenije, je Simonišek spremenil zagovor iz preiskave in povedal, da je sosedov pes na njihovem dvorišču napadel hčerko in jo je branil. Trdil je, da psa ni kruto mučil, saj ga je domnevno že na domačem dvorišču do smrti pobil s kolom in nato odvlekel v grmovje. Sodišče mu ni verjelo, saj so priče povedale, kako je pes tekel za avtom, na katerega je bil privezan. Okrajna sodnica Marija Breznik je nato Simonišku izrekla petmesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let in ni upoštevala predloga okrožnega državnega tožilca Roberta Reniera, ki je predlagal štirimesečno zaporno kazen. Toda, drugostopenjsko sodišče je v celoti sledilo pritožbi tožilca Renierja, ki je že na prvostopenjskem sojenju dejal, da bi zgolj pogojna kazen za takšno dejanje med ljudmi poslala napačno sporočilo. Okrutno dejanje je bilo namreč storjeno na očeh javnosti, obdolženi pa ni za sabo vlekel kante za smeti, temveč živo bitje, posamični primeri mučenja živali pa kažejo, da se naša družba spreminja v odnosu do živali. Seveda je Višje sodišče sledilo mnenju tožilca tako glede ocene teže in zavrženosti ravnanja obdolženca, glede njegovih nagibov, ki so ga vodili in nekritičnosti do dejanja. Predvsem pa je sledilo tehtnim zaključkom tožilca, ko je pritrdilo, da mora v naši družbi zakonodajalcu slediti tudi sodna praksa in tudi na tak način povedati, da je vsakršno mučenje živali, še posebej pa iz takšnih zavržnih motivov, nesprejemljivo in do nečesa takega družba in posameznik ne smeta imeti nobene tolerance.

In sedaj, ko je višje sodišče po pritožbi Simoniška obsodilo na trimesečno brezpogojno zaporno kazen, je tožilec Renier zadovoljen. Po njegovem se je odnos družbe do živali spremenil: „Če takšno ravnanje ne zasluži zaporne kazni, katero ga potem zasluži? Dejanje je bilo storjeno okrutno, na očeh javnosti, popolnoma hladnokrvno, Simonišek pa ni pokazal nobenega obžalovanja“, je dejal tožilec, in pri tem citiral indijskega politika Mahatmo Gandhija, ki je rekel, da o veličini naroda in njegovi moralni zavesti lahko sodimo po tem, kakšen je njegov odnos do živali. „Govorimo o trpljenju in pokončanju živega bitja in vsakršna drugačna kazen kot zaporna bi takšnim krutim storilcem poslala napačno sporočilo“, je ponovil Renier.

Za mnoge ljubitelje živali je „Anton Simonišek navadni morilec, ki bi podobno kot nedolžnemu psu storil tudi človeku“, kot so med protesti pred krškim sodiščem, pisali na transparentih. In očitno so podobno začeli razmišljati tudi sodniki, kar samo daje upati, da bodo morebitni prihodnji morilci živali, pred svojim početjem dobro premislili... Simonišku pa je v tolažbo vsaj to, da ne bo moral daleč za zapahe, saj je Dob relativno blizu Brestanici. Ob tem je po sojenju v Kršekm, med drugim dejal: „Raje bi šel na Dob, saj je najhujša kazen, da so me mediji obsodili“. Sedaj se mu je želja izpolnila!

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Črna kronika Višji sodniki so ga poslali za zapahe