Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Za možganski tumor majhne Mie rešitev le v Nemčiji!

 

Žalostna zgodba iz Ščavniške doline, kjer kar pet družinskih članov boleha za karcinomom - za štiriletnico je rešitev le v neki nemški bolnišnici, a denarja ni...

Družina AdaničKo se iz dežele treh src v Radencih zapelješ čez Kapelske vinorodne hribčke proti Pomurski avtocesti v Grabonošu, nemudoma pod hribom, kjer se začenja Ščavniška dolina, naletiš na lepo vasico Okoslavci, kjer med kakšnimi 250 prebivalci, na naslovu Okoslavci 80 živi tudi družina Adanič, ki se ji je v le nekaj zadnjih letih življenje preprosto obrnilo na glavo. Gre gotovo za eno najbolj žalostnih družin na sončni strani Alp, saj niti zdravniki ne poznajo primera v Sloveniji, da bi v isti družini, za enako boleznijo, eno najhujših sploh, bolehalo kar pet družinskih članov. Žal pa lahko zboli še kdo, saj so strokovnjaki že ugotovili, da gre pri družini Adanič, namesto sporadičnih, za genske dejavnike za pojave te hude bolezni. Odkrili so namreč gen po katerem sta hčerki Nataša in Suzana ter vnukica Mia, karcinom podedovale od mame oz. babice Štefanije. Ob tem nihče ne more trditi, da ne bo zbolel še kakšen družinski član, kar se že sedaj napoveduje.

Travma družine Adanič, ki ji ni videti konca se je začela leta 2008, ko so pri mami, danes 53-letni Štefaniji odkrili raka dojk, kar so najprej zdravili s kemoterapijami in obsevanji. Vse skupaj se je ponovilo tri leta pozneje (2011) in spet kemoterapije in obsevanja, a se zadeva ni dala urediti in so ji lani obe dojki morali odstraniti. Nič nenavadnega bi rekli, saj je omenjenega raka v razvitem svetu vedno več in ozdravitve so več kot pogoste. Žal pa pri Adaničevih temu ni bilo tako, kajti leta 2015 je z enakim rakom zbolela še hčerka, danes 32-letna Nataša in tudi njej so morali odstraniti obe dojki, in tudi bezgavki. Le nekaj mesecev pozneje, oktobra 2015, je zbolela tudi druga hčerka, danes 30-letna Suzana, ki je poleg raka na obeh dojkah imela tudi pljučnega raka, katerega so najprej zdravili, nato pa so odstranili dojki ter desno bezgavko. Še vedno se obe zdravita, sedaj z biološkimi in hormonskimi zdravili na UKC Maribor, a vse skupaj je pomenilo resen znak za preplah. Na Onkološkem inštitutu UKC Ljubljana, kjer so vse tri bile operirane, so opravili analize in testiranja ter ugotovili, da gre za genske dejavnike, ki v družini povzročajo karcinom.

Že pred dekleti je leta 2014 zbolel tudi Suzanin partner, 31-letni Denis Mauko, in sicer se je pojavil možganski tumor. Po nekajmesečnih kemoterapijah se je stanje sicer nekoliko umirilo, a se je stanje spet poslabšalo in sedaj so vsi trije na zdravljenju na UKC Ljubljana, mama Štefanija edina trenutno ne potrebuje kemoterapij, a še vedno hodi na kontrole na UKC Ljubljana. Žal pa to ni vse, kajti 6. januarja 2017 so po neverjetnih glavobolih odkrili možganski tumor tudi pri najmlajši članici družine, ki takrat še ni imela niti štiri leta. Pri mali Mii Mauko, rojeni 27.2.2013, gre za hitro napredujoči tumor, tako da je sedaj stanje že kritično. Pred dnevi, 6. junija je bila na UKC Ljubljana tudi operirana. Poleg nje sta na UKC Ljubljana že nekaj tednov tudi mama Suzana in oče Denis, ki se prav tako zdravi za možganskim tumorjem. „Mnogi zdravniki so nam že povedali, da takšnega primera, kjer bi toliko družinskih članov zbolelo za rakom, v Sloveniji ni", nam žalostno pove Štefanija Adanič, ki dodaja, da se vsi večinoma zdravijo na UKC Ljubljana, v Maribor, ki je bližje pa tisti, ki niso v bolnišnici, hodijo le na kemoterapije. Kljub tako kritični situaciji se Adaničevi ne želijo vdati usodi. Optimizem je viden na vsakem koraku in vsi upajo, da se bo stanje izboljšalo. Zlasti bi radi vsi pomagali majhni Mii. „Če bi jo lahko odpeljali v Nemčijo, kjer pravijo, da bi jo lahko operirali bi bilo upanje bistveno večje. Žal še nimamo nič otipljivega in čakamo na odgovor z nemške klinike", še pove žalostna babica Štefanija.

A žal, huda bolezen ni edina težava Adaničevih, kajti tudi finančno stanje družine je zelo katastrofalno. Trenutno služi edino oče, 55-letni Jože, ki pa je tudi priložnostno zaposlen v cestnem podjetju. Mama Štefanija ne prejema ničesar, ker nikoli ni bila zaposlena, socialna pomoč pa ji ne pripada, ker ima mož plačo, ob tem imajo majhno kmetijo, ki naj bi jim prinašala prihodek. Suzana je pred leti bila zaposlena v lenarškem TBP, a ji potem ko je bila noseča z Mijo, niso več podaljšali pogodbe. Tudi Denis je izgubil službo v Avstriji, ko so ugotovili, da boleha za hudo boleznijo. Suzana sicer trenutno še prejema zavarovalniško rento, a se bo to kmalu izteklo. Podobno kritično je tudi pri Nataši in njenem Denisu, ki imata dva otroka in živita nekaj sto metrov stran. Resda je Denis zaposlen, toda stroškov je dejansko veliko. Nataša je prav tako pred boleznijo delala preko javnih del v Domu starejših občanov Radenci, a je po poteku pogodbe spet ostala brez službe

Ponosna družina, zlasti mamica Suzana, se nikoli ne bi obrnili po pomoč, če ta ne bi bila potrebna deklici, ki je praktično komaj zaživela. Za svojega angelčka bi mamica, očka, bratec in vsi drugi najbližji dali vse. Zato, dragi bralci, če imate možnost, pomagajmo majhni Mii, saj ji lahko s skupnimi močmi rešimo življenje. Tukaj je seveda vse skupaj vezano tudi na čas, kajti iz dneva v dan se lahko dekličino stanje še dodatno poslabša. V mlado borko, polno življenja iz katere odseva velik optimizem, se gotovo izplača vlagati in ji pomagati, da bo premagala svojega najhujšega tekmeca, ki ji streže po mlademu življenju!

Za malo Mio

Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Adaničevim iz Okoslavcev, vas prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Mio, sklicna številka 7193. Odslej lahko pomagate tudi z SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dobrodelnost Za možganski tumor majhne Mie rešitev le v Nemčiji!