Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Čez noč je ostal brez obeh nog in nekaj prstov na roki

 

Andrej Rotar je lani na veliki petek in tudi v soboto pred veliko nočjo, normalno delal, na velikonočni ponedeljek pa je doživel septični šok in ostal v komi

Andrej RotarKako kruta je lahko usoda, ki ti nenadoma, kar čez noč, življenje obrne na glavo, so se prepričali že mnogi izmed nas, ali naših bližnjih. In da življenjska barka včasih ne pluje po naših željah in načrtih, se je v najbolj žalostnem slogu prepričal tudi 53-letni Andrej Rotar iz Turnišča. Človek, poln elana, energije, športnega in življenjskega duha, je dobesedno čez noč, iz povsem zdravega in zelo aktivnega človeka, postal trajni invalid, brez obeh nog in nekaj prstov na levi roki. Kljub temu se oče dveh otrok nikakor ne želi vdati usodi in se bori praktično kot da se mu ne bi nič zgodilo.

Velik borec, ki sta mu šport in rekreacija vse življenje redna spremljevalca, ne želi biti invalid odvisen od kogarkoli, saj se zaveda, da mora skupaj s soprogo Emo, profesorico slovenščine na OŠ Turnišče, do kruha spraviti svoja otroka in nato še uživati z vnuki. Hči, 20-letna Eva je študentka 2. letnika farmacije v Ljubljani, 18-letni sin Domen pa je dijak 3. letnika gimnazije v Ljutomeru.
Andrej Rotar, po poklicu gradbeni tehnik, se je rodil 3.7.1965 v Ljubljani, pred dobrima dvema desetletjema pa se je z družino preselil v ženino rojstno Turnišče. V Ljubljani je bil dobrih 10 let zaposlen v lesni tovarni kot tehnolog, po preselitvi v Prekmurje pa je bil 10 let podjetnik v kmetijstvu nato pa več let v različnih gradbenih podjetjih kot delovodja. Trenutno je zaposlen v podjetju Carthago iz Odrancev, toda že od začetka lanskega aprila je v bolniškem staležu, zaradi redke bolezni, ki se imenuje fulminantna meningokokcemija z multiorgansko odpovedjo. „Zbolel sem 2. aprila 2018, tako rekoč čez noč. To je bil velikonočni ponedeljek. Še v soboto popoldan sem bil v službi, malo prehlajen, v ponedeljek pa sem doživel septični šok. Vzrok za to bolezen je okužba z bakterijo meningokok. Kako je do okužbe prišlo se ne ve, prenaša pa se kapljično. Prenašalcev, ki ne zbolijo pa je baje zelo veliko. Lastnost te bakterije pa je, da napada predvsem zelo mlade, telesno zelo aktivne športnike. V moji starosti so taki primeri izjema. Napredovanje bolezni je zelo hitro, preživetje bolezni komaj nekaj nad 50%. Smrtni primeri se zgodijo v roku enega dneva od izbruha bolezni", razlaga skromni Andrej, ki se najhujšega obdobja (prvega meseca) svoje bolezni ne spominja, ker je bil v umetni komi.
Pozneje pa je zaradi amputacij pod vplivom zdravil in analgetikov, okolico zaznaval precej abstraktno. Zdravniki so mu sicer dejali, da je bil odziven in je po svojih zmožnostih komuniciral z njimi, sam pa se tega na spominja. „Kar vem iz tega obdobja, so mi povedali zdravniki in svojci. Ob izbruhu bolezni sem bil najprej prepeljan v bolnišnico Murska Sobota. Tam so me naslednji dan pripravili za transport v UKC Ljubljana, Infekcijska klinika, kjer sem preživel 10 tednov na intenzivnem oddelku. Med zdravljenjem bolezni sem bil v umetni komi, kar je trajalo približno tri tedne. Prišlo je do odpovedi delovanja notranjih organov, zato sem bil priklopljen na vse mogoče podporne sisteme. Po ozdravitvi sem popolnoma oslabel in izgubil večino mišične mase. V prvem tednu sem imel zastoj srca in šele četrti poizkus oživljanja z defribliratorjem je bil uspešen. Imel pa sem tudi zelo nizek krvni tlak, tako da okončine niso bile prekrvavljene. Posledica napada bakterije in nizkega krvnega tlaka je bila, da se je na nogah in na prstih rok pojavila gangrena. Potrebna je bila amputacija obeh nog. Najprej obe nogi pod kolenom 23. aprila. Ker pa se je gangrena razširila tudi na kolena je bila opravljena nadkolenska amputacija desne noge 2. maja, potem pa še leve noge 7. maja." brez pomislekov o svojih najhujših travmah razlaga Andrej.
S tem se je intenzivno zdravljenje nekako končalo, nastopil pa je čas vračanja v realnost. Po amputacijah je Andrej seveda bil kar nekaj časa zmeden, ni imel občutka za čas, slabo je ločil realnost od domišljije in sanj. Čeprav je CT pokazal normalno aktivnost možganov, pa zdravniki dolgo niso vedeli, kakšne posledice je bolezen pustila na možganih. Šele nekako sredi lanskega maja se je toliko zavedal, da je spoznal svojo situacijo. „V bistvu me kruta realnost ni prizadela toliko, kot bi pričakoval. Ne vem koliko je bila to posledica 'razpoloženjskih' zdravil, koliko pa mojega karakterja, želim pa verjeti, da je prevladalo to drugo. Imel pa sem veliko podporo in spodbudo v svoji družini in prijateljih, pa seveda v požrtvovalnem medicinskem osebju. V tem obdobju sem bil popolnoma nepokreten. Nisem se mogel niti samostojno obrniti na postelji. Z mano so se začele ukvarjati fizioterapevtke, ki so me poizkušale vsaj malo razgibati. Osmega junija so me premestili na oddelek Plastične kirurgije UKC Ljubljana, kjer so mi premestili kožo na stegnih, kjer so bile med amputacijami nog odstranjene površinske nekroze. Proti koncu junija (26.6.2018) so me premestili na negovalni oddelek bolnišnice Murska Sobota, kjer sem preživel en mesec. Tu so me fizioterapevti in delovni terapevti toliko usposobili, da sem bil sposoben samostojno opravljati osnovna opravila osebne higiene in premeščanja na posteljo in na invalidski voziček. Po dobrem mesecu dni (3.8.) pa sem po dolgih štirih mesecih odšel domov, kar je bil zame nepozaben čustveni dogodek", se kronološko dogajanja spominja naš sogovornik.
Ni pa bil dolgo doma, kajti že 13.8. je odšel na rehabilitacijo v URI Soča Ljubljana, kjer so ga s fizioterapijo, delovno terapijo in ostalimi dejavnostmi pripravili na samostojno in vsaj v večji meri neodvisno življenje. In po tej terapiji je bil sposoben poskrbeti zase v smislu osebne higiene, oblačenja, prehranjevanja... Tam je tudi prvič preizkusil ročno kolo, ki ga je takoj zasvojilo. Terapija je trajala en mesec, domov pa je odšel pripravljen za samostojno rehabilitacijo, predvsem na pridobivanju gibljivosti, moči in vzdržljivosti. Nabavil si je različne telovadne pripomočke, od uteži različnih tež, elastik, žog,... skoraj celi fitnes studio. Vaje je delal od 3 do 5 ur dnevno, v bistvu jih dela še vedno. S pomočjo prijateljev si je kupil tekmovalno ročno kolo, ki pa je bilo čez zimo na trenažerju. Na terapije v URI Soča se je odpravil spet 21.1.2019, ko je bil poudarek na hoji s protezami. Izdelali so mu namreč začasne proteze, s katerimi je pod nadzorom fizioterapevtov ponovno "shodil".
„Hoja z dvema nadkolenskima protezama je peklensko naporna. Fizioterapevti so mi rekli, da je poraba energije s tako hojo 3x tolikšna kot z zdravimi nogami. Moj občutek je bil, da še več, ampak oni že vedo. Napravili so mi testiranje dihanja in EKG pod obremenitvijo, ker se je internistka bala, da moje srce ne bo zdržalo. Tako kot to delajo vrhunskim športnikom, in rezultati so bili odlični. Do 22.3., ko so me poslali domov, sem s pomočjo hojice že lahko samostojno brez pavze prehodil nekaj sto metrov. Ob končnem testiranju so mi rekli, da marsikdo z eno podkolensko amputacijo ni dosegel tega, kar sem jaz z dvema nadkolenskima. Terapije se bodo še nadaljevale, naslednja naj bi bila že poleti, ko bom najbrž dobil stalne proteze, ki stanejo skoraj 100.000 € in danes jih imajo le redki, med drugimi invalidni plavalec Darko Đurić. Ker pa hoja ni moj edini cilj, sem v URI Soča v Murski Soboti začel z delovno rehabilitacijo s ciljem, da si najdem ustrezno službo. Želim ostati aktiven član družbe, tako poslovno kot socialno".
Andrej je še posebej poudaril, kako je bil deležen neverjetne podpore svoje družine, sorodnikov, prijateljev, sokrajanov, pa tudi popolnih neznancev. „V najbolj težkih trenutkih mi je to pomagalo premagati vse težave. Do življenja, ljudi in okolice imam zelo pozitiven odnos in jih sprejemam take kot so. Pravijo mi, da s svojim pristopom in pojavom v ljudeh zbujam samo dobre občutke. Ampak tako samo vračam to, kar dobim od njih. Zame so organizirali že nekaj dobrodelnih akcij, s pomočjo katerih sem si naročil avto, ki bo predelan tako, da ga bom lahko uporabljal sam, brez pomoči. Kar je pogoj za neodvisno življenje", pravi vedri borec Andrej, ki je hvaležen vsem, v zadnjem času posebej, lendavskem Lions klubu, ki mu je predal ček v vrednosti 2.000 evrov, saj potrebuje veliko sredstev za rehabilitacije in nekatere dodatne terapije, ki ni niso zajete v zdravstveno zavarovanje. Njegovo nadomestilo za bolniški stalež pa znaša zgolj 725 evrov, a optimist in borec, kot je, nikoli ne tarna.
„Ko sem se zavedel posledic svoje bolezni, sem se najprej vprašal, kako naprej. Vedno sem bil aktiven človek in to, da bi življenje ostalih spremljal preko interneta in televizije, zame ni bila nikakršna opcija. Takrat, ko začneš ugotavljat, kaj so stvari, ki jih v takšnem stanju v kakršnem sem, potrebuješ za normalno življenje, ugotoviš, da je to (tudi) finančno velik zalogaj in ni samo predmet želje oz. volje", pravi Andrej in dodaja: „ob tej priliki se moram zahvaliti tudi Avto hiši Rajh, ki je mi je šla s svojo ponudbo za prilagojen osebni avtomobil zelo na roko."
Prihranki so skopneli
Čeprav se mu je lani aprila življenje postavilo na glavo, Andrej še zdaleč ni obupal. Seveda so nastali tudi dodatni finančni problemi. Po prihodu na ženino domačijo v Prekmurje so namreč podedovali starejšo hišo, ki je potrebna nujnih vzdrževalnih in obnovitvenih del. Še ko je bil zdrav, je sam začel urejati pod in pripravljati zadeve za druge reči, a mu je bolezen vse to preprečila. Prav zaradi bolezni so skopneli tudi prihranki, s pomočjo prijateljev in širše skupnosti je sicer zbral nekaj denarja za nujen nakup prilagodljivega avtomobila, kolo je že uredil prav tako s pomočjo prijateljev, zlasti iz okolice Ljubljane, ki so mu naredili tudi hišno dvigalo, s katerim bi se lahko premikal, a kaj, ko ga nimajo kam pritrditi. Zato je najbolj nujno, da bi uredili dve stopnišči s podesti, za kar je potrebno okoli 5000 evrov. Ko bo imel urejeno stopnišče vse do vrha hiške, bo Andrej še bolj mobilen tudi pod domačo streho!
Za ureditev stopnišča
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Andreju Rotarju iz Turnišča, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Andreja, sklicna številka 7221. Pomagate lahko tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dobrodelnost Čez noč je ostal brez obeh nog in nekaj prstov na roki