Rodila se je pred 80., poročila pa pred 60. leti

Diamantna poroka LončaričZa Marico Lončarič iz Lokavcev pri Negovi je 23. januar gotovo najbolj srečen datum v življenju. Kako tudi ne, ko pa se je natančno tega dne pred osmimi desetletji rodila, pred šestimi pa tudi poročila. Torej je letos, prav na dan, ko so se po kar nekaj meglenih in turobnih dneh, nad negovskim delom Slovenskih Goric, pojavili prijetni sončni žarki, imela pravi vzrok za dvojno praznovanje. Pravzaprav je s svojim življenjskim sopotnikom, možem Slavkom, brez posebnega pompa in razkošja, v domači hiši, kjer ima sedež tudi na daleč znano podjetje Montaža Lončarič, predvsem prejemala darila in čestitke, oba za visok skupni življenjski jubilej, ona sama pa še za okrogel osebni jubilej. Odločila sta se namreč, da bosta svoj jubilej obeležila v družbi svojih najdražjih, treh otrok, štirih vnukov in pravnukinje, ter še nekaj drugih svojcev, sorodnikov in prijateljev. Ob ganljivih čestitkah se je slavljencema tu in tam orosilo oko...

Marica in Slavko Lončarič obeležila diamantno poroko in njenih osemdeset

Dedek Mraz obiskal tudi otroke v Lutvercih

Dedek Mraz LutverciV našem gasilskem domu je bilo konec decembra spet veselo. Naše otroke je obiskal dedek Mraz. Že sedmo leto zapored se v našem društvu trudimo, da organiziramo prihod dedka Mraza. Tudi letos sta celotno organizacijo in priprave za ta projekt prevzeli naši članici društva, ki sta tudi v komisiji za mladino v društvu Zdenka Šuman in Tina Rojc. Seveda so na pomoč priskočile še ostale pridne roke: Sanja H. je pomagala pri pripravi kulturnega programa, Monika Š. in Sara R. pri pakiranju daril, fotografiranje Monika, aranžerka Blanka pri izdelavi scene, pa še vsi ostali, ki so pomagali pri pripravi prostora, ipd.

Dedek Mraz v Lutvercih

Verniki so se zahvalili svojemu župniku (in nekdanjemu nogometnemu sodniku) Janezu Ferencku iz Apač, ob njegovem življenjskem jubileju

Janez FerencekDa priljubljeni apaški župnik Janez Ferencek letos praznuje okrogel življenjski jubilej, 60. letnico življenja, smo izvedeli po naključju. Na dan, ko se je pred 60 leti rodil so župnijski dvorani domače cerkve, ki se nahaja ob župnišču in služi v zimskem času kot bogoslužni prostor, je namreč daroval večerno sv. Mašo. Slednjo je s petjem, ob spremljavi organistke Aleksandre Papež na elektronskih orglah, popestril Župnijski pevski zbor, ki je po končani maši svojemu priljubljenemu župniku zapel: »Vse najboljše, dragi župnik Janez...«, v slovenščini in tradicionalno iste verze tudi v angleščini. V tem času so moški že začeli pripravljati mize in klopi, kjer so skupaj s slavljencem ob obloženi mizi z dobrotami, ki so jih pripravile pevke, s slavljencem nazdravili.

»Vse najboljše, dragi župnik Janez...«

Marija in Štefan Čeh sta tik po novem letu obeležila zlati pir

Zlata poroka ČehKomaj so utihnila božična in novoletna praznovanja, že sta zakonca Marija in Štefan Čeh z Bišečkega Vrha v Slovenskih goricah praznovala nov pomemben dogodek. Že prvo soboto v letu 2020 sta namreč, v krogu najbližjih in prijateljev, v gostišču Štajerska hiša kulinarike v Gočovi, obhajala visok skupni življenjski jubilej – zlato poroko. Vse skupaj se je začela z obiskom cerkve Sv. Bolfenka v Trnovski vasi, kjer je župnik Franc Mlakar, pri darovani sv. maši, opravil cerkveni obred. Od tod so se številni svatje z zlatoporočencema odpravili v Gočovski dvorec, kjer je potekal civilni zlatoporočni obred, s katerim sta potrdila svojo 50 - letno zakonsko zvestobo.

Najprej v cerkev, nato v dvorec

Zofija in Anton Žavrlan iz Slovenskih goric sta obhajala zlato poroko

Zlata poroka ŽavrlanBrez velikega pompa, v družbi svojih najdražjih, sta tik pred iztekom leta 2019, zlato poroko obhajala Zofija in Anton Žavrlan z Zgornje Ščavnice v Slovenskih goricah. Prijetno praznovanje, ki je potekalo na njunem domu, je s svojim obiskom počastil tudi župan občine Sveta Ana, Silvo Slaček, ki jima je v imenu občine čestital in izročil spominsko darilo, umetniško sliko vinograda, na kateri se v ozadju vidi cerkev sv. Ane. Ob klepetu s slavljencema smo izvedeli marsikaj iz njunega zanimivega in pestrega skupnega življenja.

Župan jima je čestital kar na njunem domu

Delegacija OZ RKS je na Orehovskem Vrhu obiskala 90-letnico Veroniko Fajfar, ki se je razveselila obiska in čestitk

Veronika Fajfar jubilejPred dnevi je Veronika Fajfar, ki živi v Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, praznovala 90. rojstni dan in jo je z obiskom razveselila delegacija Rdečega križa. Na obisk je s poverjenicama Ido Šemrl in Marijo Vrbančič, prišel predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci – Zbigovci, Janko Auguštin. Ob čestitkah in izročitvi daril, je bila opazna radost slavljenke, ki je izrazila veselje in zadovoljstvo, da so z obiskom počastili njen visoki življenjski jubilej.

Deset vnukov, 13 pravnukov in dva prapravnuka...

Priljubljena Prekmurca iz Apaške doline

Biserna poroka NovakKer sta se Amalija in Franc Novak iz Apač poročila 30. decembra 1959, sta tudi šestdeset let pozneje, biserno poroko obhajala tik pred iztekom leta. Prvič je poroka potekala v Murski Soboti, civilna na tedanjem matičnem uradu, cerkvena pa v cerkvi Sv. Nikolaja. In ker je bila Amalija učiteljica sta se cerkveno poročila ponoči v tajnosti. Tokrat sta svojo biserno poroko praznovala v krogu svoje družine in prijateljev v apaški cerkvi, sveto mašo pa je daroval župnik Janez Ferencek. Ob cerkvenem poročnem obredu jima je župnik Janez Ferencek namenil veliko lepih besed zahvale in jima izročil darilo.

Biserno poroko sta obhajala Amalija in Franc Novak iz Apač

Darila blagoslovil negovski župnik Marjan Rola

Božiček pri ŠenekarjuV Gostilni Šenekar, v Spodnjih Ivanjcih pri Negovi, je tik pred božičem, potekala tradicionalna prireditev, kjer je Božiček obdaril 60 otrok iz KS Spodnji Ivanjci, starih do 6 let. Že 27. tovrstno prireditev z obdarovanjem je tudi letos pripravilo Kulturno športno društvo (KŠD) Spodnji Ivanjci, s pomočjo sredstev Krajevne skupnosti Spodnji Ivanjci in dobrotnikov. Ob tej priliki so otroci iz KS Spodnji Ivanjci, pod vodstvom Simone Danko in Martine Vesenjak, pripravili kulturni program z božično vsebino.

Božiček obdaril 60 otrok

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Majhna Zala in njena mama upata na dobre ljudi

 

Hišo groze v kateri živita 11-letnica in njena mama Vida je potrebno temeljito prenoviti, pozneje še znotraj opremiti - Zala je rojena kot nedonošenka v 25. tednu, težka le 840 gramov in dolga le 32 cm

Zala in mamaDvojezični kraj Radmožanci (madžarsko Radamos), dober streljaj iz Lendave z ene ter madžarske meje z druge strani, je lepa in napredna vas, kjer kakšnih 250 ljudi živi več kot solidno. Žal so med njimi, v vasi pod lendavskimi in dolgovaškimi goricami, tudi takšni, ki jim je sreča obrnila hrbet in se skozi življenje komajda prebijajo. In med njimi sta tudi 47-letna Vida Judit Bukovec in njena 11-letna hčerka Zala, ki pravzaprav životarita v bedi in pogojih, ki so zelo daleč od normalnih za 21. stoletje v demokratični in socialni družbi.

Mama si vsekakor želi, da bi hčerki omogočila boljše življenje, a kaj ko nima možnosti. Običajno je delala priložnostno, sedaj pa nič. Predlani sta izgubili očeta in moža, ki si je vzel življenje zaradi zdravstvenih težav, tudi Vida, sicer pomožna kuharica, je trenutno brezposelna zaradi zdravstvenih razlogov, s hčerko se preživljata zgolj iz pokojnine, ki jo prejemata po očetovi strani in manjše socialne podpore, kar skupno mesečno nanese okoli 520 evrov. Ko si je 9. oktobra 2017 vzel življenje je takrat 49-letni Bojan Bukovec, ženi pustil tudi dolgove iz katerih se nikakor ne more pobrati. Enostavno težko živita, deklica menda še nikoli ni oblekla nič novega, le rabljene reči, ki ji podarijo dobri ljudje.
Enkratno pomoč iz CSD Lendava dobita in porabita za nakup drv za kurjenje, pa tudi to ni dovolj, dobrih 500 evrov s katerimi razpolagata mesečno pa komajda pokrije režijske stroške in nato nekaj mogoče ostane za hrano. Torej praktično životarita iz dneva v dan. Vida se je pogovarjala s predstavniki lendavske občine, da bi ji pomagali, a je tovrstnih problemov veliko, sama pa ne more v blokovsko stanovanje, ker mora deklica biti blizu svoje šole v Genterovcih, kjer ji pomagajo, in šolo želi zaključiti. Vida, ki izvira iz sosednje vasi Genterovci in pokojni Bojan, ki je bil doma v Lendavskih goricah, sta si hiško v kateri sedaj živita dve ženski, kupila leta 2000. Že takrat hiša ni bila kaj prida, danes pa je groza. Ko prideš tja, vstopiš v hišo, vohaš samo vlago, plesen, preleti te srh, ko se ozreš po prostoru, ko vidiš v kakšnih pogojih živi otrok, ki ni zdrav in prav tako ženska, ki ni zdrava. Zagotovljenih nimata niti osnovnih življenjskih pogojev. Kopalnica, kurilnica in stranišče so skoraj v istem prostoru, kuhinja je dokaj urejena, saj je prebeljena, a za elementi se skriva žalostna resnica. V Zalini sobici se lušči omet in ne samo omet, glede na zamakanje, ji lahko na glavo pade ves strop. V njenem prostoru je še posebej vse črno, plesen je zelo invazivna in otrok tukaj nikakor ne bi smel bivati še posebej pa ne spati. Nič posebnega ni niti v mamini sobi, a Vida si predvsem želi, da bi hčerka odraščala v boljših razmerah, saj vse to negativno vpliva tudi na zdravje drobcenega dekliča. Želi si, da bi njena hčerka živela v boljših razmerah, da bi lahko na obisk povabila svoje prijatelje brez sramu. Mogoče bi Zala takrat imela tudi več prijateljev za druženje, saj otroci so pač otroci, eni razumejo njeno stisko, drugi ne.
Seveda se Vida, še manj Zala, dolgo ni želela izpostavljati, a žal je prišla do točke, ko drugega izhoda ne vidi. Vesta, da se lahko zaneseta le na pomoč sočloveka, zadnje upanje so jima dobri ljudje. Poleg finančne pomoči ter otroških oblačil in obutve, bi bili Vida in Zala veseli tudi prehrambenih izdelkov z daljšim rokom uporabe, tudi hrane za pse in mačke, seveda tudi gradbenega materiala in ostalih osnovnih življenjskih pripomočkov. Sedaj, ko sta izvedeli, da so se že našli dobri ljudje, ki naj bi poskrbeli za ureditev strehe in delno celotne hiše, pa nam je Vida zaupala, da bodo notranjost hiše, z opremo in aparati oz. pripomočki v celoti prenovili, a kljub vsemu je najpomembneje, da bi čim prej uredili kopalnico, saj je težko razumeti, da se deklica stara 11 let nima kje človeško umiti. Ob vsej svoji bedi in revščini bi mama Vida nekako vse skupaj lažje prenesla, če je ne bi vedno arogantno zmerjali in nadirali odgovorni na centru za socialno delo ter še nekaterih uradnih inštitucijah, kot da bi sama želela stanje v katerem se je znašla. In če otroke še nekako razumeš, izobraženih ljudi, ki prejemajo plače iz proračuna, res ne moreš.
Majhna Zala, ki že od rojstva (4.9.2007) ni vajena ničesar dobrega, je skromen deklič, učenka 6. razreda OŠ Genterovci, se praktično niti ne zaveda, da bi lahko živela bistveno boljše. Ima rada vse kar imajo radi njeni vrstniki, čeprav si veliko tega ne more privoščiti. Vesela in zadovoljna je pač s tem kar ji mama lahko ponudi, v posebno veselje pa so ji štirinožni prijatelji, kužki in muce, brez katerih bi očitno živela težje, kot brez kosa kruha. Živali so tudi njeni edini prijatelji, saj vrstnikov v bližini ni in nekateri jo, kot je to pač v življenju, ko je najšibkejšega najlažje poriniti čez rob, zavračajo. Že njeni začetki niso bili postlani z rožicami. Rojena je, kot nedonošenka že v 25. tednu, ko je bila težka le 840 gramov in dolga 32 cm. Vse to je vplivalo na njen nadaljnji razvoj in odraščanje, tako da ji je tudi v šoli potrebna posebna pomoč, a kljub vsemu se pač uči in ne zaostaja za sovrstniki. Seveda temu pomagajo tudi na OŠ Genterovci, kjer jo poleg učiteljev podpirajo tudi nekateri sošolci, nekateri drugi pa tega ne razumejo.
Torej, majhna Zala in njena mama Vida nedvomno potrebujeta širšo pomoč in podporo, saj sta dejansko v hudi stiski. In zato dragi bralci ter drugi ljudje dobre volje in dobrega srca, če imate možnost, jima skušajmo skupaj pomagati. Mogoče bosta z vašo pomočjo le prišli do svojega raja, saj ne potrebujeta veliko, le toliko, da rešita svoje nevzdržne težave. Zato naj nas vodi misel, da največ prejmemo, ko damo, ko odpremo srce za nekoga, ki nas potrebuje. Bistveno bolje se počutimo, ko v tem divjem, neumornem tempu življenja pomoči potrebnim prižgemo iskrico upanja in veselja, ko nekomu ogrejemo srce. Konec leta, ko so nas obiskali trije bradati možje, najprej sv. Miklavž, nato božič, in dedek mraz, vsi veliko zapravljamo... Sedaj pa, pozabimo na velika darila, pozabimo na histerično zapravljanje. Namesto tega raje delajmo dobro. Pomagajmo, ko lahko. Delimo tisto malo, kar imamo in lepšajmo življenje soljudem z drobnimi stvarmi. Nasmehi, pogledi, zahvalami in stiski rok. Pa bo ves svet lepši in svetlejši. Za vas, zate, za Zalo in njeno mamo, ki že dolgo trpita. Vsi, ki želite in zmorete pomagaje jima in še naprej delajte dobro. Skupaj delimo ljubezen in dobroto drug z drugim. Tako nam bo lepše. Vedno, ko bo priložnost, pa le pomagajte, kdo ve, kdaj bo spet kdo med nami potreboval pomoč ali roko opore. Do tokrat pa, upajmo, da bosta Zala in mama Vida iz Radmožancev zbrali dovolj sredstev s katerimi bosta, potem ko bodo gradbinci solidarnostno uredili njuno hiško, slednjo tudi ustrezno opremili, vsaj kopalnico brez katere si dandanes težko predstavljamo življenje...
Rešimo Vido in Zalo!
Drage bralke in bralci, vse, ki si želite pomagati Vidi in Zali Bukovec iz Radmožancev, vas prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Vido in Zalo, sklicna številka 7222. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. Vida Judit Bukovec, Radmožanci 75, 9223 Dobrovnik.

Gradbinci naj bi sanirali stene, fasado, strehe...
S pomočjo „neznanih" prijateljic Dunje Lešnik in Lidije Šijanec, lahko Vida in Zala že kmalu upata, da jima bodo potrkali gradbinci na vrata, ki naj bi jima predvsem uredili stene, fasade in streho. Samostojni podjetnik, mojster Silvo Kocjančič (Kociplesk) iz Moravč, je namreč po seznanitvi z bedo mame in hčerke, ponudil da skupaj s svojimi kooperanti, poslovnimi partnerji in prijatelji brezplačno uredi streho in notranjost hiše. Že te dni bo obiskal Radmožance 75 in si zadevo ogledal, nato bo odločil, kaj in kako narediti. „Zelo vesel sem, da bom lahko s mojimi kooperanti pomagal gospe in njeni hčerki iz Prekmurja. Obnovili bomo streho in notranjost hiše, da bi imeli človeka dostojno življenje."

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dobrodelnost Majhna Zala in njena mama upata na dobre ljudi