Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Majhna Zala in njena mama upata na dobre ljudi

 

Hišo groze v kateri živita 11-letnica in njena mama Vida je potrebno temeljito prenoviti, pozneje še znotraj opremiti - Zala je rojena kot nedonošenka v 25. tednu, težka le 840 gramov in dolga le 32 cm

Zala in mamaDvojezični kraj Radmožanci (madžarsko Radamos), dober streljaj iz Lendave z ene ter madžarske meje z druge strani, je lepa in napredna vas, kjer kakšnih 250 ljudi živi več kot solidno. Žal so med njimi, v vasi pod lendavskimi in dolgovaškimi goricami, tudi takšni, ki jim je sreča obrnila hrbet in se skozi življenje komajda prebijajo. In med njimi sta tudi 47-letna Vida Judit Bukovec in njena 11-letna hčerka Zala, ki pravzaprav životarita v bedi in pogojih, ki so zelo daleč od normalnih za 21. stoletje v demokratični in socialni družbi.

Mama si vsekakor želi, da bi hčerki omogočila boljše življenje, a kaj ko nima možnosti. Običajno je delala priložnostno, sedaj pa nič. Predlani sta izgubili očeta in moža, ki si je vzel življenje zaradi zdravstvenih težav, tudi Vida, sicer pomožna kuharica, je trenutno brezposelna zaradi zdravstvenih razlogov, s hčerko se preživljata zgolj iz pokojnine, ki jo prejemata po očetovi strani in manjše socialne podpore, kar skupno mesečno nanese okoli 520 evrov. Ko si je 9. oktobra 2017 vzel življenje je takrat 49-letni Bojan Bukovec, ženi pustil tudi dolgove iz katerih se nikakor ne more pobrati. Enostavno težko živita, deklica menda še nikoli ni oblekla nič novega, le rabljene reči, ki ji podarijo dobri ljudje.
Enkratno pomoč iz CSD Lendava dobita in porabita za nakup drv za kurjenje, pa tudi to ni dovolj, dobrih 500 evrov s katerimi razpolagata mesečno pa komajda pokrije režijske stroške in nato nekaj mogoče ostane za hrano. Torej praktično životarita iz dneva v dan. Vida se je pogovarjala s predstavniki lendavske občine, da bi ji pomagali, a je tovrstnih problemov veliko, sama pa ne more v blokovsko stanovanje, ker mora deklica biti blizu svoje šole v Genterovcih, kjer ji pomagajo, in šolo želi zaključiti. Vida, ki izvira iz sosednje vasi Genterovci in pokojni Bojan, ki je bil doma v Lendavskih goricah, sta si hiško v kateri sedaj živita dve ženski, kupila leta 2000. Že takrat hiša ni bila kaj prida, danes pa je groza. Ko prideš tja, vstopiš v hišo, vohaš samo vlago, plesen, preleti te srh, ko se ozreš po prostoru, ko vidiš v kakšnih pogojih živi otrok, ki ni zdrav in prav tako ženska, ki ni zdrava. Zagotovljenih nimata niti osnovnih življenjskih pogojev. Kopalnica, kurilnica in stranišče so skoraj v istem prostoru, kuhinja je dokaj urejena, saj je prebeljena, a za elementi se skriva žalostna resnica. V Zalini sobici se lušči omet in ne samo omet, glede na zamakanje, ji lahko na glavo pade ves strop. V njenem prostoru je še posebej vse črno, plesen je zelo invazivna in otrok tukaj nikakor ne bi smel bivati še posebej pa ne spati. Nič posebnega ni niti v mamini sobi, a Vida si predvsem želi, da bi hčerka odraščala v boljših razmerah, saj vse to negativno vpliva tudi na zdravje drobcenega dekliča. Želi si, da bi njena hčerka živela v boljših razmerah, da bi lahko na obisk povabila svoje prijatelje brez sramu. Mogoče bi Zala takrat imela tudi več prijateljev za druženje, saj otroci so pač otroci, eni razumejo njeno stisko, drugi ne.
Seveda se Vida, še manj Zala, dolgo ni želela izpostavljati, a žal je prišla do točke, ko drugega izhoda ne vidi. Vesta, da se lahko zaneseta le na pomoč sočloveka, zadnje upanje so jima dobri ljudje. Poleg finančne pomoči ter otroških oblačil in obutve, bi bili Vida in Zala veseli tudi prehrambenih izdelkov z daljšim rokom uporabe, tudi hrane za pse in mačke, seveda tudi gradbenega materiala in ostalih osnovnih življenjskih pripomočkov. Sedaj, ko sta izvedeli, da so se že našli dobri ljudje, ki naj bi poskrbeli za ureditev strehe in delno celotne hiše, pa nam je Vida zaupala, da bodo notranjost hiše, z opremo in aparati oz. pripomočki v celoti prenovili, a kljub vsemu je najpomembneje, da bi čim prej uredili kopalnico, saj je težko razumeti, da se deklica stara 11 let nima kje človeško umiti. Ob vsej svoji bedi in revščini bi mama Vida nekako vse skupaj lažje prenesla, če je ne bi vedno arogantno zmerjali in nadirali odgovorni na centru za socialno delo ter še nekaterih uradnih inštitucijah, kot da bi sama želela stanje v katerem se je znašla. In če otroke še nekako razumeš, izobraženih ljudi, ki prejemajo plače iz proračuna, res ne moreš.
Majhna Zala, ki že od rojstva (4.9.2007) ni vajena ničesar dobrega, je skromen deklič, učenka 6. razreda OŠ Genterovci, se praktično niti ne zaveda, da bi lahko živela bistveno boljše. Ima rada vse kar imajo radi njeni vrstniki, čeprav si veliko tega ne more privoščiti. Vesela in zadovoljna je pač s tem kar ji mama lahko ponudi, v posebno veselje pa so ji štirinožni prijatelji, kužki in muce, brez katerih bi očitno živela težje, kot brez kosa kruha. Živali so tudi njeni edini prijatelji, saj vrstnikov v bližini ni in nekateri jo, kot je to pač v življenju, ko je najšibkejšega najlažje poriniti čez rob, zavračajo. Že njeni začetki niso bili postlani z rožicami. Rojena je, kot nedonošenka že v 25. tednu, ko je bila težka le 840 gramov in dolga 32 cm. Vse to je vplivalo na njen nadaljnji razvoj in odraščanje, tako da ji je tudi v šoli potrebna posebna pomoč, a kljub vsemu se pač uči in ne zaostaja za sovrstniki. Seveda temu pomagajo tudi na OŠ Genterovci, kjer jo poleg učiteljev podpirajo tudi nekateri sošolci, nekateri drugi pa tega ne razumejo.
Torej, majhna Zala in njena mama Vida nedvomno potrebujeta širšo pomoč in podporo, saj sta dejansko v hudi stiski. In zato dragi bralci ter drugi ljudje dobre volje in dobrega srca, če imate možnost, jima skušajmo skupaj pomagati. Mogoče bosta z vašo pomočjo le prišli do svojega raja, saj ne potrebujeta veliko, le toliko, da rešita svoje nevzdržne težave. Zato naj nas vodi misel, da največ prejmemo, ko damo, ko odpremo srce za nekoga, ki nas potrebuje. Bistveno bolje se počutimo, ko v tem divjem, neumornem tempu življenja pomoči potrebnim prižgemo iskrico upanja in veselja, ko nekomu ogrejemo srce. Konec leta, ko so nas obiskali trije bradati možje, najprej sv. Miklavž, nato božič, in dedek mraz, vsi veliko zapravljamo... Sedaj pa, pozabimo na velika darila, pozabimo na histerično zapravljanje. Namesto tega raje delajmo dobro. Pomagajmo, ko lahko. Delimo tisto malo, kar imamo in lepšajmo življenje soljudem z drobnimi stvarmi. Nasmehi, pogledi, zahvalami in stiski rok. Pa bo ves svet lepši in svetlejši. Za vas, zate, za Zalo in njeno mamo, ki že dolgo trpita. Vsi, ki želite in zmorete pomagaje jima in še naprej delajte dobro. Skupaj delimo ljubezen in dobroto drug z drugim. Tako nam bo lepše. Vedno, ko bo priložnost, pa le pomagajte, kdo ve, kdaj bo spet kdo med nami potreboval pomoč ali roko opore. Do tokrat pa, upajmo, da bosta Zala in mama Vida iz Radmožancev zbrali dovolj sredstev s katerimi bosta, potem ko bodo gradbinci solidarnostno uredili njuno hiško, slednjo tudi ustrezno opremili, vsaj kopalnico brez katere si dandanes težko predstavljamo življenje...
Rešimo Vido in Zalo!
Drage bralke in bralci, vse, ki si želite pomagati Vidi in Zali Bukovec iz Radmožancev, vas prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Vido in Zalo, sklicna številka 7222. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. Vida Judit Bukovec, Radmožanci 75, 9223 Dobrovnik.

Gradbinci naj bi sanirali stene, fasado, strehe...
S pomočjo „neznanih" prijateljic Dunje Lešnik in Lidije Šijanec, lahko Vida in Zala že kmalu upata, da jima bodo potrkali gradbinci na vrata, ki naj bi jima predvsem uredili stene, fasade in streho. Samostojni podjetnik, mojster Silvo Kocjančič (Kociplesk) iz Moravč, je namreč po seznanitvi z bedo mame in hčerke, ponudil da skupaj s svojimi kooperanti, poslovnimi partnerji in prijatelji brezplačno uredi streho in notranjost hiše. Že te dni bo obiskal Radmožance 75 in si zadevo ogledal, nato bo odločil, kaj in kako narediti. „Zelo vesel sem, da bom lahko s mojimi kooperanti pomagal gospe in njeni hčerki iz Prekmurja. Obnovili bomo streho in notranjost hiše, da bi imeli človeka dostojno življenje."

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dobrodelnost Majhna Zala in njena mama upata na dobre ljudi