Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dimnik je zgrmel na streho, ki je končala na tleh

 

Tričlanska družina Szomi je imela srečo, da streha ni ubila koga izmed njih - sedaj je potrebno nujno ukrepanje, saj ljudje nimajo strehe nad glavo

Pomoč družini SzomiPred nedavnim smo že pisali o tričlanski družini Szomi iz sicer napredne vasice streljaj od Lendave, Radmožancev, kateri je sreča že zdavnaj obrnila hrbet in se skozi življenje komajda prebijajo. Doslej je še nekako šlo, skromni člani družine nikoli niso lačni ali žejni, v zadnjem času pa je tričlanska družina, ne po lastni krivdi, zabredla v težave, natančneje pristala prav na dnu. Enostavno jih je povozil čas, če pa bi pred desetletji imeli kakšno pomoč ali bi jim kdo ponudil kakšen koristen nasvet, tokrat tega prispevka gotovo ne bi bilo. Žal pa so se uresničile napovedi poznavalcev razmer, da se bo dom mame, očeta in sina, slej ko prej porušil. In samo sreča je bila na strani družine, ko se je minuli torek porušil dimnik, ki pa je zgrmel na streho, slednja pa je skupaj s stenami končala na tleh, saj bi v nasprotnem tudi oni bili živi pokopani.

Zlasti mama, 76-letna Jolanda in oče, Albert Szomi, ki je nedavno, na Petrovo, napolnil 80, sta tudi danes, kljub svojim letom, pridna in delovna. Čeprav sama zelo težko živita, pogosto skušata pomagati drugim, ki prav tako težko živijo, zlasti jim pošiljajo doma pridelan krompir in še kakšne pridelke z majhne kmetije, velikosti okoli pet hektarjev. Prav na tej majhni kmetiji, sredi Radmožancev, je 29.6.1939 bil rojen Albert in praktično nikoli nikamor ni hodil. Ostal je na kmetiji, kjer se je nekoč lahko živelo, danes pa to na tako majhni kmetiji ni več možno. Leta 1968 se je poročil z Jolando iz bližnjega Mostja in njuno življenje je bilo lepo, kako tudi ne, saj sta bila mlada, zaljubljena, polna energije, seveda tudi zdrava. Dobila sta dva otroka, Brigita se je poročila in si na Kapci ustvarila družino, Albert, ml., ki je danes star 38 let pa je že hitro zabredel v težave. Starša, ki so ju vedno bolj pritiskale tudi zdravstvene težave, sta se trudila, koliko sta lahko. Družini ni manjkalo hrane in tudi sprotne, režijske stroške so pokrivali, toda vedno slabše so bile stanovanjske razmere. Hiša, neuradno je bila zgrajena leta 1905, se je začela pogrezati. Posebej kritično je bilo s streho, ki že desetletja spušča, sedaj pa je tako daleč, da se je večji del hiše, če temu sploh lahko tako povemo, končal na tleh, k sreči takrat v bližini ni bilo nobenega družinskega člana.

Že več let se je od zunaj videlo, da gre za pravo podrtijo, ki ni primerna za življenje ljudi, v notranjosti pa je prava groza. Ustrezne službe, predvsem Območno združenje RK Lendava ter tudi CSD in občina Lendava, so že julija začeli izvati kar je možno, a rešitev je še daleč. Sedaj, ko se je večji del hiše dejansko porušil pa bo potrebno vse skupaj pospešiti. Strokovnjaki, ki so že pred rušitvijo pregledali stanje v katerem je bila hiša in splošna ugotovitev je bila, da stropov in strehe enostavno ni možno popraviti, ker bi se v primeru nove strehe podrle stene in bi vse končalo na tleh, kar se je pozneje tudi uresničilo.

Težav sta se že pred desetletji zavedala Jolanda in Albert, tako da sta v osemdesetih in devetdesetih letih nabavila praktično ves gradbeni material, stensko in strešno opeko, leseno konstrukcijo in večino drugih materialov, a ker nesreča nikoli ne počiva, je vse ostalo samo pri poskusu, da bi si zazidala novo hišo. Kupljeni materiali tako že desetletja propadajo. „Ko smo nameravali začeti z deli je Albert imel nesrečo, ko je padel s traktorja in vse je splavalo po vodi. Nikakor se ni pošteno pozdravil ob tem je postal hud diabetik in težave so se samo kopičile", nam žalostno pove Jolanda, ki je tudi sama že praktično tri desetletja invalidka, ki si za hojo pomaga z berglami. Kljub temu nesrečna ženska veliko dela, zlasti jim kuha, obdeluje vrt, skrbi za kure, pranje ipd. Tudi njen mož dela kar pač lahko, a hrane jim vseeno ne manjka, kajti sami si večino tega pridelajo, a brez denarja tudi ne gre. Starša dobita le okoli 320 evrov kmečke pokojnine, sin pa prejema socialno podporo, ki je nekoliko višja od omenjenega zneska. CSD jim občasno nameni enkratno pomoč in tako nekako krijejo potrebne stroške, nikakor pa si ne morejo obnavljati hiše.

„Ne vem zakaj, toda ljudje so jim obrnili hrbet. Enostavno jih je povozil čas, nikoli jim nihče ni svetoval, in si nikoli niso vedeli sami pomagati. Sedaj ko dežuje morajo po spalnici in kuhinji postavljati posode, kamor teče deževnica. V hiši je elektrika in si lahko samo mislimo, kaj se bo enkrat zgodilo, ko pride do stika med vodo in elektriko. Sploh pa niti pomisliti si ne upam, da se lahko strop in streha sesuje. In če bodo takrat spali jih lahko le čudež reši", nam je pred dnevi razlagal Božo Pongrac, iz Društva Zarja, ki družini že več let pomaga koliko lahko, jih vozi k zdravnikom in drugam, zlasti skuša pomagati, da bi najmlajši član družine „pozabil" na alkohol. In sedaj je Pongrac vesel, da sesutje strehe in stropa ni nikogar izmed domačih zasipalo.

„Želja nam je, da bi pred septembrom in začetkom jesenskega deževja našli trajno rešitev. In glede na to, da se hišo več ne da popraviti, je rešitev bila, če bi sestavili dva bivalnika, ki bi potem pomenila nov dom za celo družino. Ker imajo svojo zemljo ne bo problemov s postavitvijo bivalnikov, le slednja je potrebno nabaviti", nam je povedala sekretarka RKS Območno združenje Lendava, Natalija Gomzi Jablanovec, ki je skušala povezati vse službe, ki bi lahko pomagale, a so žal na uradnih institucijah vsi omejeni, ker so pač zakoni takšni kot so. Za bivalnik bi potrebovali okoli 12.000 evrov, še nekaj za opremo in druge reči, a kaj ko tega denarja ni. Zato je tudi tukaj potrebna pomoč ljudi dobre volje, ki v Sloveniji nikoli nikogar ne pustijo na cedilu. Sedaj je rušenje strehe samo vse skupaj pospešilo.

Sicer pa je vmes za Szomijeve že nabavljena (izposojena) mobilna hiška, ki jo bodo morali vrniti, ko bo urejeno stalno bivališče, nameščena pa bi morala biti do konca avgusta. „Parkirana" je pri sosedu in sedaj jo je potrebno samo prenesti na zemljišče nesrečne družine, a to ni vse. „Ker želimo vse delati po zakonu sedaj urejamo ustrezno gradbeno dovoljenje, da nam kdo ne bi očital črno gradnjo. Že sedaj pa bomo hiško, ki jo je uredila Občina Lendava, postavili na zemljišče Szomijevih, da bodo tam lahko spali, ker je v njihovi dosedanji hiši to zelo nevarno, kajti tudi zadnje neurje je dodatno poškodovalo še tisti del hiše, ki stoji. Zato hitimo s postavitvijo hiše, takoj ko bo urejeno gradbeno dovoljenje pa bomo izkopali in zabetonirali temelje ter uredili priklope na vodo, kanalizacijo, elektriko ipd. Tako predvidevam, da je samo tukaj potrebnih najmanj deset tisočakov", nam je povedal lendavski podžupan Mihael Kasaš, ki je postal vodja kriznega štaba za hitro posredovanje.

Gre sicer za rabljeno mobilno hiško, izmer 8 x 2,90 m, ki na omenjenih skoraj 24 kvadratih ponuja vse, kar Szomijevi potrebujejo za človeku dostojno življenje. Premore ležišča, kopalnico z wc-jem in kuhinjo, celoten objekt je klimatiziran -z omenjeno klimo se je moč tudi ogrevati, ima pa tudi možnost, poleg vode, priključitve na kanalizacijo in telekomunikacijske priključke. Hišica je trenutno shranjena pri sosedih, saj bo, za potrebe slednje, potrebno urediti temelje, še pred tem pa urediti gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt, ki ga bo predvidoma do sredine avgusta izdala UE Lendava. Priprava temeljev bo predvidoma sledila v zadnjih dneh avgusta. Vse dobro in prav, toda tudi teh dobrih sedem kvadratov po osebi je potrebno plačati, pred tem plačati temelje, nekaj priklopov, nekaj opreme..., toda tudi skromnost je zelo draga. Ob tem se je sedaj pojavila ideja, da to začasno rešitev spremenijo v trajno in zato bodo skušali zbrati čim več sredstev, da bi Szomijevim, ki že imajo večino gradbenega materiala zazidali kakšno hiško velikosti dobrih 60 kvadratnih metrov, saj si vsi lahko predstavljajo kakšno je to „stiskanje na dobrih dvajsetih kvadratih pa še to v tujem objektu. Kaj se bo izcimilo iz dobre zamisli sekretarke OZ RK Lendava Natalija Gomzi Jablanovec, in dobrotnice iz Savinjske doline Dunje Lešnik Samnjegove, kajti v ospredju je spet denar in pomoč ljudi.

Kakorkoli obračamo, mama Jolanda ter oče in sin Albert Szomi, nedvomno potrebujejo širšo pomoč in podporo, saj so dejansko v hudi stiski oz. na dnu. In zato dragi bralci ter drugi ljudje dobre volje in dobrega srca, če imate možnost, jim skušajmo skupaj pomagati. Mogoče bodo z vašo pomočjo le prišli do svojega raja, saj ne potrebujejo veliko, le toliko, da rešijo svoje nevzdržne težave. Zato naj nas vodi misel, da največ prejmemo, ko damo, ko odpremo srce za nekoga, ki nas potrebuje. Bistveno bolje se počutimo, ko v tem divjem, neumornem tempu življenja pomoči potrebnim prižgemo iskrico upanja in veselja, ko nekomu ogrejemo srce. Pozabimo na velika darila, pozabimo na histerično zapravljanje, namesto tega raje delajmo dobro. Pomagajmo, ko lahko. Delimo tisto malo, kar imamo in lepšajmo življenje soljudem z drobnimi stvarmi. Nasmehi, pogledi, zahvalami in stiski rok. Pa bo ves svet lepši in svetlejši. Za vas, zate, za Jolando in njena dva Alberta, ki potrebujejo le streho nad glavo. Vsi, ki želite in zmorete pomagaje jim in še naprej delajte dobro. Skupaj delimo ljubezen in dobroto drug z drugim. Tako nam bo lepše. Vedno, ko bo priložnost, pa le pomagajte, kdo ve, kdaj bo spet kdo med nami potreboval pomoč ali roko opore. Do tokrat pa, upajmo, da bodo invalidni Szomijevi iz Radmožancev zbrali dovolj sredstev s katerimi jim nameravajo trajno rešiti bivalne in življenjske težave...

Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Szomijevim iz Radmožancev, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Szomijeve, sklicna številka 7224. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dobrodelnost Dimnik je zgrmel na streho, ki je končala na tleh