Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dimnik je zgrmel na streho, ki je končala na tleh

 

Tričlanska družina Szomi je imela srečo, da streha ni ubila koga izmed njih - sedaj je potrebno nujno ukrepanje, saj ljudje nimajo strehe nad glavo

Pomoč družini SzomiPred nedavnim smo že pisali o tričlanski družini Szomi iz sicer napredne vasice streljaj od Lendave, Radmožancev, kateri je sreča že zdavnaj obrnila hrbet in se skozi življenje komajda prebijajo. Doslej je še nekako šlo, skromni člani družine nikoli niso lačni ali žejni, v zadnjem času pa je tričlanska družina, ne po lastni krivdi, zabredla v težave, natančneje pristala prav na dnu. Enostavno jih je povozil čas, če pa bi pred desetletji imeli kakšno pomoč ali bi jim kdo ponudil kakšen koristen nasvet, tokrat tega prispevka gotovo ne bi bilo. Žal pa so se uresničile napovedi poznavalcev razmer, da se bo dom mame, očeta in sina, slej ko prej porušil. In samo sreča je bila na strani družine, ko se je minuli torek porušil dimnik, ki pa je zgrmel na streho, slednja pa je skupaj s stenami končala na tleh, saj bi v nasprotnem tudi oni bili živi pokopani.

Zlasti mama, 76-letna Jolanda in oče, Albert Szomi, ki je nedavno, na Petrovo, napolnil 80, sta tudi danes, kljub svojim letom, pridna in delovna. Čeprav sama zelo težko živita, pogosto skušata pomagati drugim, ki prav tako težko živijo, zlasti jim pošiljajo doma pridelan krompir in še kakšne pridelke z majhne kmetije, velikosti okoli pet hektarjev. Prav na tej majhni kmetiji, sredi Radmožancev, je 29.6.1939 bil rojen Albert in praktično nikoli nikamor ni hodil. Ostal je na kmetiji, kjer se je nekoč lahko živelo, danes pa to na tako majhni kmetiji ni več možno. Leta 1968 se je poročil z Jolando iz bližnjega Mostja in njuno življenje je bilo lepo, kako tudi ne, saj sta bila mlada, zaljubljena, polna energije, seveda tudi zdrava. Dobila sta dva otroka, Brigita se je poročila in si na Kapci ustvarila družino, Albert, ml., ki je danes star 38 let pa je že hitro zabredel v težave. Starša, ki so ju vedno bolj pritiskale tudi zdravstvene težave, sta se trudila, koliko sta lahko. Družini ni manjkalo hrane in tudi sprotne, režijske stroške so pokrivali, toda vedno slabše so bile stanovanjske razmere. Hiša, neuradno je bila zgrajena leta 1905, se je začela pogrezati. Posebej kritično je bilo s streho, ki že desetletja spušča, sedaj pa je tako daleč, da se je večji del hiše, če temu sploh lahko tako povemo, končal na tleh, k sreči takrat v bližini ni bilo nobenega družinskega člana.

Že več let se je od zunaj videlo, da gre za pravo podrtijo, ki ni primerna za življenje ljudi, v notranjosti pa je prava groza. Ustrezne službe, predvsem Območno združenje RK Lendava ter tudi CSD in občina Lendava, so že julija začeli izvati kar je možno, a rešitev je še daleč. Sedaj, ko se je večji del hiše dejansko porušil pa bo potrebno vse skupaj pospešiti. Strokovnjaki, ki so že pred rušitvijo pregledali stanje v katerem je bila hiša in splošna ugotovitev je bila, da stropov in strehe enostavno ni možno popraviti, ker bi se v primeru nove strehe podrle stene in bi vse končalo na tleh, kar se je pozneje tudi uresničilo.

Težav sta se že pred desetletji zavedala Jolanda in Albert, tako da sta v osemdesetih in devetdesetih letih nabavila praktično ves gradbeni material, stensko in strešno opeko, leseno konstrukcijo in večino drugih materialov, a ker nesreča nikoli ne počiva, je vse ostalo samo pri poskusu, da bi si zazidala novo hišo. Kupljeni materiali tako že desetletja propadajo. „Ko smo nameravali začeti z deli je Albert imel nesrečo, ko je padel s traktorja in vse je splavalo po vodi. Nikakor se ni pošteno pozdravil ob tem je postal hud diabetik in težave so se samo kopičile", nam žalostno pove Jolanda, ki je tudi sama že praktično tri desetletja invalidka, ki si za hojo pomaga z berglami. Kljub temu nesrečna ženska veliko dela, zlasti jim kuha, obdeluje vrt, skrbi za kure, pranje ipd. Tudi njen mož dela kar pač lahko, a hrane jim vseeno ne manjka, kajti sami si večino tega pridelajo, a brez denarja tudi ne gre. Starša dobita le okoli 320 evrov kmečke pokojnine, sin pa prejema socialno podporo, ki je nekoliko višja od omenjenega zneska. CSD jim občasno nameni enkratno pomoč in tako nekako krijejo potrebne stroške, nikakor pa si ne morejo obnavljati hiše.

„Ne vem zakaj, toda ljudje so jim obrnili hrbet. Enostavno jih je povozil čas, nikoli jim nihče ni svetoval, in si nikoli niso vedeli sami pomagati. Sedaj ko dežuje morajo po spalnici in kuhinji postavljati posode, kamor teče deževnica. V hiši je elektrika in si lahko samo mislimo, kaj se bo enkrat zgodilo, ko pride do stika med vodo in elektriko. Sploh pa niti pomisliti si ne upam, da se lahko strop in streha sesuje. In če bodo takrat spali jih lahko le čudež reši", nam je pred dnevi razlagal Božo Pongrac, iz Društva Zarja, ki družini že več let pomaga koliko lahko, jih vozi k zdravnikom in drugam, zlasti skuša pomagati, da bi najmlajši član družine „pozabil" na alkohol. In sedaj je Pongrac vesel, da sesutje strehe in stropa ni nikogar izmed domačih zasipalo.

„Želja nam je, da bi pred septembrom in začetkom jesenskega deževja našli trajno rešitev. In glede na to, da se hišo več ne da popraviti, je rešitev bila, če bi sestavili dva bivalnika, ki bi potem pomenila nov dom za celo družino. Ker imajo svojo zemljo ne bo problemov s postavitvijo bivalnikov, le slednja je potrebno nabaviti", nam je povedala sekretarka RKS Območno združenje Lendava, Natalija Gomzi Jablanovec, ki je skušala povezati vse službe, ki bi lahko pomagale, a so žal na uradnih institucijah vsi omejeni, ker so pač zakoni takšni kot so. Za bivalnik bi potrebovali okoli 12.000 evrov, še nekaj za opremo in druge reči, a kaj ko tega denarja ni. Zato je tudi tukaj potrebna pomoč ljudi dobre volje, ki v Sloveniji nikoli nikogar ne pustijo na cedilu. Sedaj je rušenje strehe samo vse skupaj pospešilo.

Sicer pa je vmes za Szomijeve že nabavljena (izposojena) mobilna hiška, ki jo bodo morali vrniti, ko bo urejeno stalno bivališče, nameščena pa bi morala biti do konca avgusta. „Parkirana" je pri sosedu in sedaj jo je potrebno samo prenesti na zemljišče nesrečne družine, a to ni vse. „Ker želimo vse delati po zakonu sedaj urejamo ustrezno gradbeno dovoljenje, da nam kdo ne bi očital črno gradnjo. Že sedaj pa bomo hiško, ki jo je uredila Občina Lendava, postavili na zemljišče Szomijevih, da bodo tam lahko spali, ker je v njihovi dosedanji hiši to zelo nevarno, kajti tudi zadnje neurje je dodatno poškodovalo še tisti del hiše, ki stoji. Zato hitimo s postavitvijo hiše, takoj ko bo urejeno gradbeno dovoljenje pa bomo izkopali in zabetonirali temelje ter uredili priklope na vodo, kanalizacijo, elektriko ipd. Tako predvidevam, da je samo tukaj potrebnih najmanj deset tisočakov", nam je povedal lendavski podžupan Mihael Kasaš, ki je postal vodja kriznega štaba za hitro posredovanje.

Gre sicer za rabljeno mobilno hiško, izmer 8 x 2,90 m, ki na omenjenih skoraj 24 kvadratih ponuja vse, kar Szomijevi potrebujejo za človeku dostojno življenje. Premore ležišča, kopalnico z wc-jem in kuhinjo, celoten objekt je klimatiziran -z omenjeno klimo se je moč tudi ogrevati, ima pa tudi možnost, poleg vode, priključitve na kanalizacijo in telekomunikacijske priključke. Hišica je trenutno shranjena pri sosedih, saj bo, za potrebe slednje, potrebno urediti temelje, še pred tem pa urediti gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt, ki ga bo predvidoma do sredine avgusta izdala UE Lendava. Priprava temeljev bo predvidoma sledila v zadnjih dneh avgusta. Vse dobro in prav, toda tudi teh dobrih sedem kvadratov po osebi je potrebno plačati, pred tem plačati temelje, nekaj priklopov, nekaj opreme..., toda tudi skromnost je zelo draga. Ob tem se je sedaj pojavila ideja, da to začasno rešitev spremenijo v trajno in zato bodo skušali zbrati čim več sredstev, da bi Szomijevim, ki že imajo večino gradbenega materiala zazidali kakšno hiško velikosti dobrih 60 kvadratnih metrov, saj si vsi lahko predstavljajo kakšno je to „stiskanje na dobrih dvajsetih kvadratih pa še to v tujem objektu. Kaj se bo izcimilo iz dobre zamisli sekretarke OZ RK Lendava Natalija Gomzi Jablanovec, in dobrotnice iz Savinjske doline Dunje Lešnik Samnjegove, kajti v ospredju je spet denar in pomoč ljudi.

Kakorkoli obračamo, mama Jolanda ter oče in sin Albert Szomi, nedvomno potrebujejo širšo pomoč in podporo, saj so dejansko v hudi stiski oz. na dnu. In zato dragi bralci ter drugi ljudje dobre volje in dobrega srca, če imate možnost, jim skušajmo skupaj pomagati. Mogoče bodo z vašo pomočjo le prišli do svojega raja, saj ne potrebujejo veliko, le toliko, da rešijo svoje nevzdržne težave. Zato naj nas vodi misel, da največ prejmemo, ko damo, ko odpremo srce za nekoga, ki nas potrebuje. Bistveno bolje se počutimo, ko v tem divjem, neumornem tempu življenja pomoči potrebnim prižgemo iskrico upanja in veselja, ko nekomu ogrejemo srce. Pozabimo na velika darila, pozabimo na histerično zapravljanje, namesto tega raje delajmo dobro. Pomagajmo, ko lahko. Delimo tisto malo, kar imamo in lepšajmo življenje soljudem z drobnimi stvarmi. Nasmehi, pogledi, zahvalami in stiski rok. Pa bo ves svet lepši in svetlejši. Za vas, zate, za Jolando in njena dva Alberta, ki potrebujejo le streho nad glavo. Vsi, ki želite in zmorete pomagaje jim in še naprej delajte dobro. Skupaj delimo ljubezen in dobroto drug z drugim. Tako nam bo lepše. Vedno, ko bo priložnost, pa le pomagajte, kdo ve, kdaj bo spet kdo med nami potreboval pomoč ali roko opore. Do tokrat pa, upajmo, da bodo invalidni Szomijevi iz Radmožancev zbrali dovolj sredstev s katerimi jim nameravajo trajno rešiti bivalne in življenjske težave...

Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Szomijevim iz Radmožancev, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Szomijeve, sklicna številka 7224. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dobrodelnost Dimnik je zgrmel na streho, ki je končala na tleh