Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Kulturno in upravno središče v Svetem Juriju ob Ščavnici

 

Pogovor z županom občine Sv. Jurij ob Ščavnici in  projektantom kulturnega in upravnega središča

Kulturno in upravno središče v Sv. Juriju ob Ščavnici V sklopu otvoritve Kulturnega in upravnega središča v Svetem Juriju ob Ščavnici smo se o namenu investicije, izbiri lokacije za gradnjo, finančni vrednosti objekta in še marsičem pogovarjali z županom občine Sveti Jurij ob Ščavnici Antonom Slana in z odgovornim projektantom Vojkom Pavčičem iz ateljeja Dialog v Mariboru.

Namen projekta je bil zgraditi nov kulturni dom in občinsko stavbo, ki bi zraven prostorov, namenjenih poslovanju občine, vključevala še poročno dvorano, spominsko avlo (galerijo); v sklopu kulturnega doma pa dvorano za 250 obiskovalcev, mladinski klub in krajevno čitalnico.

Kakšno je vaše strokovno mnenje glede ustreznosti lokacije, ki je bila izbrana za izgradnjo novega Kulturnega in upravnega središča?

Vojko Pavčič: V tem kraju je zagotovo to najeminentnejši prostor in tudi vsebina mora biti temu primerna. Gre tudi za najlepši in najbolj homogen prostor tega kraja, in če smo mu dali nekaj več, sem jaz samo zadovoljen. To, da je v centru kultura, tudi nakazuje kakšna je miselnost občine. Meni osebno se zdi izjemno, da se je občina Sv. Jurij ob Ščavnici, ki je po svoji velikosti majhna, a ima za sabo bogato kulturno zgodovino, odločila v samo središče postaviti kulturo.

G. Pavčič, nam lahko povzamete in predate mnenje dr. Damjana Prelovška, ki velja za največjega poznavalca arhitekta Jožeta Plečnika pri nas, o ustreznosti umestitve sodobno zasnovanega objekta v vaško trško jedro tega kraja.

Vojko Pavčič: Dr. Damjan Prelovšek trdi, da je »idejna skica kakovostna in predstavlja doslej neizrabljeno možnost dialoga z dominanto kraja, to je župnijsko cerkvijo«. Proti njej se odpira in ustvarja nov javni prostor, ki jo dr. Damjan Prelovšek zaznava kot »urbanistično obogatitev kraja«. Zagovarja mnenje, da »kulturni dom in občinski prostori sodijo v samo središče naselja in nikakor ne na njegovo periferijo. Stavba je sestavljena iz več ločenih stavbnih mas, prilagojenih obstoječi cestni strukturi«. Meni, da je »stavba zasnovana sodobno, okoliških hiš ne posnema, zato je ni bilo mogoče prilagajati obstoječim zgradbam z dvokapno streho, obliko oken ipd., ne da bi jo estetsko pokvarili«. Zagovarja stališče, da mora »vsak nov poseg, ob spoštovanju starega, nositi tudi izrazit pečat našega časa. Kompromis je lahko le na videz ustrezen, ni pa nikakršen garant objektivne kakovosti«.

G. župan Anton Slana, projektant g. Vojko Pavčič je dejal, da postavitev objekta, ki je v prvi vrsti namenjen kulturi, pove veliko o miselnosti občine. Zakaj kultura?

Anton Slana: Kultura je nasprotje egoizma, pohlepa, tudi sovraštva. Vrednosti kulture se z običajnimi merili ne da izmeriti. Kultura je preprosto duša, etika, je motivacija, je povezovanje in karakter naroda. Zato tolikšen pomen kulture za vse nas.

Ali je stara šola predstavljala kakšno arhitekturno vrednost?

Vojko Pavčič: Stavba bivše šole je bila v slabem stanju, nenaseljena in jo je bilo po navedbah odgovornih ljudi potrebno porušiti. Objekt je bil, glede na okoliško strukturo stavb, predimenzioniran, in razen lege v eminentnem prostoru ni predstavljal arhitekturne kvalitete.

G. župan Anton Slana, kakšni spomini vas vežejo na staro šolo?

Anton Slana: Ta lokacija, kjer je dve stoletji stala osnovna šola, mi osebno veliko pomeni, tukaj sem se veliko zadrževal, že kot otrok kot šolar, v neposredni soseščini sem imel stare starše, in ta občutek povezanosti s tem krajem me spremlja še danes. Skratka gre za prestižno, zahtevno in občutljivo lokacijo. Zadnja leta pa se za staro šolo na tem mestu ne bi moglo reči, da je bila kraju v ponos.

Nekaj je bilo treba storiti, ob tem pa ne pozabiti na to, da so skozi vrata te šole vstopile generacije šolarjev in si pridobile temeljno izobrazbo. G. Pavčič, kot projektant ste se zavedali pomembnosti in vrednosti bivše zgradbe za lokalno prebivalstvo, to ste pri projektu upoštevali tako, da ste delček stare šole spojili z novo zgradbo. Na kakšen način?

Vojko Pavčič: Pri snovanju projekta smo razmišljali tudi o tradiciji, zgodovini, identiteti in nenazadnje tudi o koreninah tega prostora.

Temelji stare šole so bili kamniti, narejeni iz peščenjaka lokalnega izvora. Ta kamen - peščenjak smo preoblikovali in ga vkomponirali v del interierja v Dvorani vina in besed. Na ta način smo hoteli predstaviti sožitje sedanjosti in preteklosti.Tudi pri zunanjem napisu ob vhodu v stavbo je vključen ta kamen iz temeljev stare šole.

Zakaj ste se odločili za dvodelnost zgradbe?

Vojko Pavčič: Oblika zgradbe izhaja iz oblike prostora. Na voljo smo imeli parcelo, bolj ali manj klinaste oblike, med lokalno in regionalno cesto, zato je nastal objekt dveh večjih lamel. V eni lameli je kulturni dom, drugo lamelo pa smo razdelili še na polovico, v njej bodo prostori za kasnejše delovanje občine. Dvodelnost vsebine se na ta način kaže tudi v obliki.

V zunanji interier ste vključili pohorski tonalit. Zakaj ste se odločili za ta kamen?

Vojko Pavčič: Zelo rad uporabljam, če se le da, domače slovenske materiale. Z velikim veseljem bi uporabil tudi kakšen lokalni kamen, ampak kamen iz tega območja, govorim o peščenjaku, ki ne prenese ekstremnih vremenskih razmer in ni primeren za zunanje ureditve. Zato sem se odločil za pohorski tonalit, kot edini slovenski kamen, ki je granit, in se ga da uporabljati na zunanjih odprtih površinah.

Odločitev za ravno streho je bila predmet številnih diskusij. O tem, ali so bile objektivne ali ne, na tem mestu ne bi razpravljali, ker gre verjetno bolj za stvar okusa.

Vojko Pavčič: Prav je, da se o tem debatira. Ker najhuje je, ko o neki stvari nihče nič ne reče. Cel objekt je zasnovan sodobno kot neke vrste kontrast obstoječi arhitekturi. Izhodišče tega je bilo, da mora vsaka doba prinesti arhitekturne rešitve svojega časa, ne zgolj posnemati stare stvari. Tudi v času baroka se ni dogajalo, da bi kdo zidal v gotskem stilu ali kaj podobnega. Spomeniško varstvo te stvari dostikrat drugače razume. Ravna streha je tukaj tudi zato, da bolj jasno strukturira mase, ki smo jih položili v prostor. Objekt ima različne višine in na ta način smo se poskušali prilagajati že obstoječim zgradbam v prostoru. Kulturno in upravno središče v svoji najvišji točki ni višje od nobenega sosednjega objekta in seveda je tudi nižje od bivše osnovne šole. Danes tudi živimo drugače kot so nekoč, ko je bilo podstrešje funkcionalno, namenjeno sušenju sena ipd., redkokdaj bivanju, če pa že, so bile temu namenjene manjše enote. Vsebina te hiše je kultura in narekuje drugačen pristop. Tako smo z ravnimi strehami prišli tudi do maksimalnega izkoristka prostora, ker nimamo nekega praznega podstrešja.

Kakšno je bilo izhodišče za prostorsko navezavo z že obstoječimi objekti, tudi cerkvijo, ki novogradnji stoji nasproti?

Vojko Pavčič: Ravno s temi tremi lamelami smo hoteli poudariti horizontalno obliko objekta, ki na simbolni in tudi metaforični ravni pomeni ljudsko – posvetno, in se spogleduje z vertikalno zasnovo cerkve, ki pomeni ravno obratno od tega: sveto, verno, skratka drugi tip oblasti. Cerkev s svojo izrazito vertikalno obliko ter Kulturno in upravno središče s horizontalno zasnovo ustvarjata nek nov dialog v prostoru. In v tej postavitvi je tudi nekaj simbolike.

Objekt ste zavili v les. Kaj ste v jeziku arhitekture s tem želeli povedati?

Vojko Pavčič: Objekt je zavit v leseni opaž, da deluje kot kontrast obstoječim zaglajenim fasadam in da ohranja spomin na prisotnost lesa pri oblikovanju vaških objektov.

Je bil za izvajalska dela izbran najugodnejši ponudnik?

Anton Slana: Za izvajalska dela je bilo izbrano podjetje SGP Pomgrad d.d. kot najugodnejši ponudnik. Z deli so pričeli septembra 2010. Prepričan sem, da smo za vložena sredstva dobili največ, kar se je v dani situaciji na področju slovenskega gradbeništva dalo. Dobili smo sodoben, funkcionalen, varčen objekt načrtovanih in potrebnih vsebin.

Kakšna je vrednost investicije? Občina je pridobila tudi finančna sredstva iz dveh javnih razpisov.

Anton Slana: Za izgradnjo Kulturnega doma, skupna površina znaša 1.051m², smo na Javnem razpisu Ministrstva za kulturo pridobili sredstva v višini 996.000,00 € od 1.419.000,00 € pogodbene vrednosti investicije.

Služba vlade za lokalno politiko in regionalni razvoj je iz naslova Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za izgradnjo Kulturno promocijskega centra, v površini 732m², zagotovila 996.000,00 € od 1.448.000,00 € pogodbene vrednosti investicije.

Poravnane imamo vse zapadle obveznosti. Upravna enota Gornja Radgona je 4. aprila 2012 izdala pravnomočno uporabno dovoljenje.

Kako ste razporedili notranje prostore?

Anton Slana: Od skupnih 2.095m² notranjih uporabnih površin jih je četrtina dana na razpolago mladinskim vsebinam, dobra tretjina jih je namenjena za izvajanje in spremljanje vseh žanrov kulture in subkulture, sem sodijo tudi vadbeni prostori in prostori namenjeni druženju.

Tretjina prostorov je dolgoročno namenjena upravnemu središču kraja. Kratkoročno pa za izvajanje kulturno promocijskih vsebin.

Dvorana v kulturnem domu je poimenovana po rojaku, pesniku, pisatelju Edvardu Kocbeku. Poimenovanje nečesa novega, po katerem izmed zaslužnih rojakov občine, je zelo odgovorna, največkrat pa tudi občutljiva naloga. Kje so razlogi, da ste se odločili prav za Edvarda Kocbeka?

Anton Slana: Prošnjo za nasvet pri poimenovanju sem naslovil na kar nekaj uglednih slovenskih osebnosti, na predsednika republike dr. Danila Türka, akademika Franceta Bernika, Nika Grafenauerja, Borisa Pahorja, Petra Kovačiča Peršina, Toneta Peršaka, Matjaža Kmecla, prof. slovenščine Bredo Žunič. Po študiji odgovorov, ki sem jih prejel, je prevladala odločitev, da kulturni dom ne bo poimenovan po nobenem zaslužnem rojaku, ampak bo nosil splošno ime, dvorana pa se bo poimenovala po Edvardu Kocbeku. Tudi dokumentarni film o Kocbeku bo v tej dvorani premierno predvajan.

G. Vojko Pavčič, kaj vam prva nagrada, ki ste jo za ta projekt dobili na arhitekturnem natečaju leta 2009, pomeni?

Vojko Pavčič: Nagrada je potrditev nekega dela, da smo vsaj za strokoven del javnosti, delali dober projekt. Je tudi spodbuda za naprej. Strokovna javnost je v tem projektu uspela videti nekaj več in ga nagradila že v projektni fazi, ko še sploh ni bil izveden.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Kulturno in upravno središče v Svetem Juriju ob Ščavnici