Kulturno in upravno središče v Svetem Juriju ob Ščavnici

Pogovor z županom občine Sv. Jurij ob Ščavnici in  projektantom kulturnega in upravnega središča

V sklopu otvoritve Kulturnega in upravnega središča v Svetem Juriju ob Ščavnici smo se o namenu investicije, izbiri lokacije za gradnjo, finančni vrednosti objekta in še marsičem pogovarjali z županom občine Sveti Jurij ob Ščavnici Antonom Slana in z odgovornim projektantom Vojkom Pavčičem iz ateljeja Dialog v Mariboru.

Namen projekta je bil zgraditi nov kulturni dom in občinsko stavbo, ki bi zraven prostorov, namenjenih poslovanju občine, vključevala še poročno dvorano, spominsko avlo (galerijo); v sklopu kulturnega doma pa dvorano za 250 obiskovalcev, mladinski klub in krajevno čitalnico.

Kakšno je vaše strokovno mnenje glede ustreznosti lokacije, ki je bila izbrana za izgradnjo novega Kulturnega in upravnega središča?

Vojko Pavčič: V tem kraju je zagotovo to najeminentnejši prostor in tudi vsebina mora biti temu primerna. Gre tudi za najlepši in najbolj homogen prostor tega kraja, in če smo mu dali nekaj več, sem jaz samo zadovoljen. To, da je v centru kultura, tudi nakazuje kakšna je miselnost občine. Meni osebno se zdi izjemno, da se je občina Sv. Jurij ob Ščavnici, ki je po svoji velikosti majhna, a ima za sabo bogato kulturno zgodovino, odločila v samo središče postaviti kulturo.

G. Pavčič, nam lahko povzamete in predate mnenje dr. Damjana Prelovška, ki velja za največjega poznavalca arhitekta Jožeta Plečnika pri nas, o ustreznosti umestitve sodobno zasnovanega objekta v vaško trško jedro tega kraja.

Vojko Pavčič: Dr. Damjan Prelovšek trdi, da je »idejna skica kakovostna in predstavlja doslej neizrabljeno možnost dialoga z dominanto kraja, to je župnijsko cerkvijo«. Proti njej se odpira in ustvarja nov javni prostor, ki jo dr. Damjan Prelovšek zaznava kot »urbanistično obogatitev kraja«. Zagovarja mnenje, da »kulturni dom in občinski prostori sodijo v samo središče naselja in nikakor ne na njegovo periferijo. Stavba je sestavljena iz več ločenih stavbnih mas, prilagojenih obstoječi cestni strukturi«. Meni, da je »stavba zasnovana sodobno, okoliških hiš ne posnema, zato je ni bilo mogoče prilagajati obstoječim zgradbam z dvokapno streho, obliko oken ipd., ne da bi jo estetsko pokvarili«. Zagovarja stališče, da mora »vsak nov poseg, ob spoštovanju starega, nositi tudi izrazit pečat našega časa. Kompromis je lahko le na videz ustrezen, ni pa nikakršen garant objektivne kakovosti«.

G. župan Anton Slana, projektant g. Vojko Pavčič je dejal, da postavitev objekta, ki je v prvi vrsti namenjen kulturi, pove veliko o miselnosti občine. Zakaj kultura?

Anton Slana: Kultura je nasprotje egoizma, pohlepa, tudi sovraštva. Vrednosti kulture se z običajnimi merili ne da izmeriti. Kultura je preprosto duša, etika, je motivacija, je povezovanje in karakter naroda. Zato tolikšen pomen kulture za vse nas.

Ali je stara šola predstavljala kakšno arhitekturno vrednost?

Vojko Pavčič: Stavba bivše šole je bila v slabem stanju, nenaseljena in jo je bilo po navedbah odgovornih ljudi potrebno porušiti. Objekt je bil, glede na okoliško strukturo stavb, predimenzioniran, in razen lege v eminentnem prostoru ni predstavljal arhitekturne kvalitete.

G. župan Anton Slana, kakšni spomini vas vežejo na staro šolo?

Anton Slana: Ta lokacija, kjer je dve stoletji stala osnovna šola, mi osebno veliko pomeni, tukaj sem se veliko zadrževal, že kot otrok kot šolar, v neposredni soseščini sem imel stare starše, in ta občutek povezanosti s tem krajem me spremlja še danes. Skratka gre za prestižno, zahtevno in občutljivo lokacijo. Zadnja leta pa se za staro šolo na tem mestu ne bi moglo reči, da je bila kraju v ponos.

Nekaj je bilo treba storiti, ob tem pa ne pozabiti na to, da so skozi vrata te šole vstopile generacije šolarjev in si pridobile temeljno izobrazbo. G. Pavčič, kot projektant ste se zavedali pomembnosti in vrednosti bivše zgradbe za lokalno prebivalstvo, to ste pri projektu upoštevali tako, da ste delček stare šole spojili z novo zgradbo. Na kakšen način?

Vojko Pavčič: Pri snovanju projekta smo razmišljali tudi o tradiciji, zgodovini, identiteti in nenazadnje tudi o koreninah tega prostora.

Temelji stare šole so bili kamniti, narejeni iz peščenjaka lokalnega izvora. Ta kamen - peščenjak smo preoblikovali in ga vkomponirali v del interierja v Dvorani vina in besed. Na ta način smo hoteli predstaviti sožitje sedanjosti in preteklosti.Tudi pri zunanjem napisu ob vhodu v stavbo je vključen ta kamen iz temeljev stare šole.

Zakaj ste se odločili za dvodelnost zgradbe?

Vojko Pavčič: Oblika zgradbe izhaja iz oblike prostora. Na voljo smo imeli parcelo, bolj ali manj klinaste oblike, med lokalno in regionalno cesto, zato je nastal objekt dveh večjih lamel. V eni lameli je kulturni dom, drugo lamelo pa smo razdelili še na polovico, v njej bodo prostori za kasnejše delovanje občine. Dvodelnost vsebine se na ta način kaže tudi v obliki.

V zunanji interier ste vključili pohorski tonalit. Zakaj ste se odločili za ta kamen?

Vojko Pavčič: Zelo rad uporabljam, če se le da, domače slovenske materiale. Z velikim veseljem bi uporabil tudi kakšen lokalni kamen, ampak kamen iz tega območja, govorim o peščenjaku, ki ne prenese ekstremnih vremenskih razmer in ni primeren za zunanje ureditve. Zato sem se odločil za pohorski tonalit, kot edini slovenski kamen, ki je granit, in se ga da uporabljati na zunanjih odprtih površinah.

Odločitev za ravno streho je bila predmet številnih diskusij. O tem, ali so bile objektivne ali ne, na tem mestu ne bi razpravljali, ker gre verjetno bolj za stvar okusa.

Vojko Pavčič: Prav je, da se o tem debatira. Ker najhuje je, ko o neki stvari nihče nič ne reče. Cel objekt je zasnovan sodobno kot neke vrste kontrast obstoječi arhitekturi. Izhodišče tega je bilo, da mora vsaka doba prinesti arhitekturne rešitve svojega časa, ne zgolj posnemati stare stvari. Tudi v času baroka se ni dogajalo, da bi kdo zidal v gotskem stilu ali kaj podobnega. Spomeniško varstvo te stvari dostikrat drugače razume. Ravna streha je tukaj tudi zato, da bolj jasno strukturira mase, ki smo jih položili v prostor. Objekt ima različne višine in na ta način smo se poskušali prilagajati že obstoječim zgradbam v prostoru. Kulturno in upravno središče v svoji najvišji točki ni višje od nobenega sosednjega objekta in seveda je tudi nižje od bivše osnovne šole. Danes tudi živimo drugače kot so nekoč, ko je bilo podstrešje funkcionalno, namenjeno sušenju sena ipd., redkokdaj bivanju, če pa že, so bile temu namenjene manjše enote. Vsebina te hiše je kultura in narekuje drugačen pristop. Tako smo z ravnimi strehami prišli tudi do maksimalnega izkoristka prostora, ker nimamo nekega praznega podstrešja.

Kakšno je bilo izhodišče za prostorsko navezavo z že obstoječimi objekti, tudi cerkvijo, ki novogradnji stoji nasproti?

Vojko Pavčič: Ravno s temi tremi lamelami smo hoteli poudariti horizontalno obliko objekta, ki na simbolni in tudi metaforični ravni pomeni ljudsko – posvetno, in se spogleduje z vertikalno zasnovo cerkve, ki pomeni ravno obratno od tega: sveto, verno, skratka drugi tip oblasti. Cerkev s svojo izrazito vertikalno obliko ter Kulturno in upravno središče s horizontalno zasnovo ustvarjata nek nov dialog v prostoru. In v tej postavitvi je tudi nekaj simbolike.

Objekt ste zavili v les. Kaj ste v jeziku arhitekture s tem želeli povedati?

Vojko Pavčič: Objekt je zavit v leseni opaž, da deluje kot kontrast obstoječim zaglajenim fasadam in da ohranja spomin na prisotnost lesa pri oblikovanju vaških objektov.

Je bil za izvajalska dela izbran najugodnejši ponudnik?

Anton Slana: Za izvajalska dela je bilo izbrano podjetje SGP Pomgrad d.d. kot najugodnejši ponudnik. Z deli so pričeli septembra 2010. Prepričan sem, da smo za vložena sredstva dobili največ, kar se je v dani situaciji na področju slovenskega gradbeništva dalo. Dobili smo sodoben, funkcionalen, varčen objekt načrtovanih in potrebnih vsebin.

Kakšna je vrednost investicije? Občina je pridobila tudi finančna sredstva iz dveh javnih razpisov.

Anton Slana: Za izgradnjo Kulturnega doma, skupna površina znaša 1.051m², smo na Javnem razpisu Ministrstva za kulturo pridobili sredstva v višini 996.000,00 € od 1.419.000,00 € pogodbene vrednosti investicije.

Služba vlade za lokalno politiko in regionalni razvoj je iz naslova Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za izgradnjo Kulturno promocijskega centra, v površini 732m², zagotovila 996.000,00 € od 1.448.000,00 € pogodbene vrednosti investicije.

Poravnane imamo vse zapadle obveznosti. Upravna enota Gornja Radgona je 4. aprila 2012 izdala pravnomočno uporabno dovoljenje.

Kako ste razporedili notranje prostore?

Anton Slana: Od skupnih 2.095m² notranjih uporabnih površin jih je četrtina dana na razpolago mladinskim vsebinam, dobra tretjina jih je namenjena za izvajanje in spremljanje vseh žanrov kulture in subkulture, sem sodijo tudi vadbeni prostori in prostori namenjeni druženju.

Tretjina prostorov je dolgoročno namenjena upravnemu središču kraja. Kratkoročno pa za izvajanje kulturno promocijskih vsebin.

Dvorana v kulturnem domu je poimenovana po rojaku, pesniku, pisatelju Edvardu Kocbeku. Poimenovanje nečesa novega, po katerem izmed zaslužnih rojakov občine, je zelo odgovorna, največkrat pa tudi občutljiva naloga. Kje so razlogi, da ste se odločili prav za Edvarda Kocbeka?

Anton Slana: Prošnjo za nasvet pri poimenovanju sem naslovil na kar nekaj uglednih slovenskih osebnosti, na predsednika republike dr. Danila Türka, akademika Franceta Bernika, Nika Grafenauerja, Borisa Pahorja, Petra Kovačiča Peršina, Toneta Peršaka, Matjaža Kmecla, prof. slovenščine Bredo Žunič. Po študiji odgovorov, ki sem jih prejel, je prevladala odločitev, da kulturni dom ne bo poimenovan po nobenem zaslužnem rojaku, ampak bo nosil splošno ime, dvorana pa se bo poimenovala po Edvardu Kocbeku. Tudi dokumentarni film o Kocbeku bo v tej dvorani premierno predvajan.

G. Vojko Pavčič, kaj vam prva nagrada, ki ste jo za ta projekt dobili na arhitekturnem natečaju leta 2009, pomeni?

Vojko Pavčič: Nagrada je potrditev nekega dela, da smo vsaj za strokoven del javnosti, delali dober projekt. Je tudi spodbuda za naprej. Strokovna javnost je v tem projektu uspela videti nekaj več in ga nagradila že v projektni fazi, ko še sploh ni bil izveden.

Tukaj si lahko ogledate slike.