Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Kulturno in upravno središče v Svetem Juriju ob Ščavnici

 

Pogovor z županom občine Sv. Jurij ob Ščavnici in  projektantom kulturnega in upravnega središča

Kulturno in upravno središče v Sv. Juriju ob Ščavnici V sklopu otvoritve Kulturnega in upravnega središča v Svetem Juriju ob Ščavnici smo se o namenu investicije, izbiri lokacije za gradnjo, finančni vrednosti objekta in še marsičem pogovarjali z županom občine Sveti Jurij ob Ščavnici Antonom Slana in z odgovornim projektantom Vojkom Pavčičem iz ateljeja Dialog v Mariboru.

Namen projekta je bil zgraditi nov kulturni dom in občinsko stavbo, ki bi zraven prostorov, namenjenih poslovanju občine, vključevala še poročno dvorano, spominsko avlo (galerijo); v sklopu kulturnega doma pa dvorano za 250 obiskovalcev, mladinski klub in krajevno čitalnico.

Kakšno je vaše strokovno mnenje glede ustreznosti lokacije, ki je bila izbrana za izgradnjo novega Kulturnega in upravnega središča?

Vojko Pavčič: V tem kraju je zagotovo to najeminentnejši prostor in tudi vsebina mora biti temu primerna. Gre tudi za najlepši in najbolj homogen prostor tega kraja, in če smo mu dali nekaj več, sem jaz samo zadovoljen. To, da je v centru kultura, tudi nakazuje kakšna je miselnost občine. Meni osebno se zdi izjemno, da se je občina Sv. Jurij ob Ščavnici, ki je po svoji velikosti majhna, a ima za sabo bogato kulturno zgodovino, odločila v samo središče postaviti kulturo.

G. Pavčič, nam lahko povzamete in predate mnenje dr. Damjana Prelovška, ki velja za največjega poznavalca arhitekta Jožeta Plečnika pri nas, o ustreznosti umestitve sodobno zasnovanega objekta v vaško trško jedro tega kraja.

Vojko Pavčič: Dr. Damjan Prelovšek trdi, da je »idejna skica kakovostna in predstavlja doslej neizrabljeno možnost dialoga z dominanto kraja, to je župnijsko cerkvijo«. Proti njej se odpira in ustvarja nov javni prostor, ki jo dr. Damjan Prelovšek zaznava kot »urbanistično obogatitev kraja«. Zagovarja mnenje, da »kulturni dom in občinski prostori sodijo v samo središče naselja in nikakor ne na njegovo periferijo. Stavba je sestavljena iz več ločenih stavbnih mas, prilagojenih obstoječi cestni strukturi«. Meni, da je »stavba zasnovana sodobno, okoliških hiš ne posnema, zato je ni bilo mogoče prilagajati obstoječim zgradbam z dvokapno streho, obliko oken ipd., ne da bi jo estetsko pokvarili«. Zagovarja stališče, da mora »vsak nov poseg, ob spoštovanju starega, nositi tudi izrazit pečat našega časa. Kompromis je lahko le na videz ustrezen, ni pa nikakršen garant objektivne kakovosti«.

G. župan Anton Slana, projektant g. Vojko Pavčič je dejal, da postavitev objekta, ki je v prvi vrsti namenjen kulturi, pove veliko o miselnosti občine. Zakaj kultura?

Anton Slana: Kultura je nasprotje egoizma, pohlepa, tudi sovraštva. Vrednosti kulture se z običajnimi merili ne da izmeriti. Kultura je preprosto duša, etika, je motivacija, je povezovanje in karakter naroda. Zato tolikšen pomen kulture za vse nas.

Ali je stara šola predstavljala kakšno arhitekturno vrednost?

Vojko Pavčič: Stavba bivše šole je bila v slabem stanju, nenaseljena in jo je bilo po navedbah odgovornih ljudi potrebno porušiti. Objekt je bil, glede na okoliško strukturo stavb, predimenzioniran, in razen lege v eminentnem prostoru ni predstavljal arhitekturne kvalitete.

G. župan Anton Slana, kakšni spomini vas vežejo na staro šolo?

Anton Slana: Ta lokacija, kjer je dve stoletji stala osnovna šola, mi osebno veliko pomeni, tukaj sem se veliko zadrževal, že kot otrok kot šolar, v neposredni soseščini sem imel stare starše, in ta občutek povezanosti s tem krajem me spremlja še danes. Skratka gre za prestižno, zahtevno in občutljivo lokacijo. Zadnja leta pa se za staro šolo na tem mestu ne bi moglo reči, da je bila kraju v ponos.

Nekaj je bilo treba storiti, ob tem pa ne pozabiti na to, da so skozi vrata te šole vstopile generacije šolarjev in si pridobile temeljno izobrazbo. G. Pavčič, kot projektant ste se zavedali pomembnosti in vrednosti bivše zgradbe za lokalno prebivalstvo, to ste pri projektu upoštevali tako, da ste delček stare šole spojili z novo zgradbo. Na kakšen način?

Vojko Pavčič: Pri snovanju projekta smo razmišljali tudi o tradiciji, zgodovini, identiteti in nenazadnje tudi o koreninah tega prostora.

Temelji stare šole so bili kamniti, narejeni iz peščenjaka lokalnega izvora. Ta kamen - peščenjak smo preoblikovali in ga vkomponirali v del interierja v Dvorani vina in besed. Na ta način smo hoteli predstaviti sožitje sedanjosti in preteklosti.Tudi pri zunanjem napisu ob vhodu v stavbo je vključen ta kamen iz temeljev stare šole.

Zakaj ste se odločili za dvodelnost zgradbe?

Vojko Pavčič: Oblika zgradbe izhaja iz oblike prostora. Na voljo smo imeli parcelo, bolj ali manj klinaste oblike, med lokalno in regionalno cesto, zato je nastal objekt dveh večjih lamel. V eni lameli je kulturni dom, drugo lamelo pa smo razdelili še na polovico, v njej bodo prostori za kasnejše delovanje občine. Dvodelnost vsebine se na ta način kaže tudi v obliki.

V zunanji interier ste vključili pohorski tonalit. Zakaj ste se odločili za ta kamen?

Vojko Pavčič: Zelo rad uporabljam, če se le da, domače slovenske materiale. Z velikim veseljem bi uporabil tudi kakšen lokalni kamen, ampak kamen iz tega območja, govorim o peščenjaku, ki ne prenese ekstremnih vremenskih razmer in ni primeren za zunanje ureditve. Zato sem se odločil za pohorski tonalit, kot edini slovenski kamen, ki je granit, in se ga da uporabljati na zunanjih odprtih površinah.

Odločitev za ravno streho je bila predmet številnih diskusij. O tem, ali so bile objektivne ali ne, na tem mestu ne bi razpravljali, ker gre verjetno bolj za stvar okusa.

Vojko Pavčič: Prav je, da se o tem debatira. Ker najhuje je, ko o neki stvari nihče nič ne reče. Cel objekt je zasnovan sodobno kot neke vrste kontrast obstoječi arhitekturi. Izhodišče tega je bilo, da mora vsaka doba prinesti arhitekturne rešitve svojega časa, ne zgolj posnemati stare stvari. Tudi v času baroka se ni dogajalo, da bi kdo zidal v gotskem stilu ali kaj podobnega. Spomeniško varstvo te stvari dostikrat drugače razume. Ravna streha je tukaj tudi zato, da bolj jasno strukturira mase, ki smo jih položili v prostor. Objekt ima različne višine in na ta način smo se poskušali prilagajati že obstoječim zgradbam v prostoru. Kulturno in upravno središče v svoji najvišji točki ni višje od nobenega sosednjega objekta in seveda je tudi nižje od bivše osnovne šole. Danes tudi živimo drugače kot so nekoč, ko je bilo podstrešje funkcionalno, namenjeno sušenju sena ipd., redkokdaj bivanju, če pa že, so bile temu namenjene manjše enote. Vsebina te hiše je kultura in narekuje drugačen pristop. Tako smo z ravnimi strehami prišli tudi do maksimalnega izkoristka prostora, ker nimamo nekega praznega podstrešja.

Kakšno je bilo izhodišče za prostorsko navezavo z že obstoječimi objekti, tudi cerkvijo, ki novogradnji stoji nasproti?

Vojko Pavčič: Ravno s temi tremi lamelami smo hoteli poudariti horizontalno obliko objekta, ki na simbolni in tudi metaforični ravni pomeni ljudsko – posvetno, in se spogleduje z vertikalno zasnovo cerkve, ki pomeni ravno obratno od tega: sveto, verno, skratka drugi tip oblasti. Cerkev s svojo izrazito vertikalno obliko ter Kulturno in upravno središče s horizontalno zasnovo ustvarjata nek nov dialog v prostoru. In v tej postavitvi je tudi nekaj simbolike.

Objekt ste zavili v les. Kaj ste v jeziku arhitekture s tem želeli povedati?

Vojko Pavčič: Objekt je zavit v leseni opaž, da deluje kot kontrast obstoječim zaglajenim fasadam in da ohranja spomin na prisotnost lesa pri oblikovanju vaških objektov.

Je bil za izvajalska dela izbran najugodnejši ponudnik?

Anton Slana: Za izvajalska dela je bilo izbrano podjetje SGP Pomgrad d.d. kot najugodnejši ponudnik. Z deli so pričeli septembra 2010. Prepričan sem, da smo za vložena sredstva dobili največ, kar se je v dani situaciji na področju slovenskega gradbeništva dalo. Dobili smo sodoben, funkcionalen, varčen objekt načrtovanih in potrebnih vsebin.

Kakšna je vrednost investicije? Občina je pridobila tudi finančna sredstva iz dveh javnih razpisov.

Anton Slana: Za izgradnjo Kulturnega doma, skupna površina znaša 1.051m², smo na Javnem razpisu Ministrstva za kulturo pridobili sredstva v višini 996.000,00 € od 1.419.000,00 € pogodbene vrednosti investicije.

Služba vlade za lokalno politiko in regionalni razvoj je iz naslova Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za izgradnjo Kulturno promocijskega centra, v površini 732m², zagotovila 996.000,00 € od 1.448.000,00 € pogodbene vrednosti investicije.

Poravnane imamo vse zapadle obveznosti. Upravna enota Gornja Radgona je 4. aprila 2012 izdala pravnomočno uporabno dovoljenje.

Kako ste razporedili notranje prostore?

Anton Slana: Od skupnih 2.095m² notranjih uporabnih površin jih je četrtina dana na razpolago mladinskim vsebinam, dobra tretjina jih je namenjena za izvajanje in spremljanje vseh žanrov kulture in subkulture, sem sodijo tudi vadbeni prostori in prostori namenjeni druženju.

Tretjina prostorov je dolgoročno namenjena upravnemu središču kraja. Kratkoročno pa za izvajanje kulturno promocijskih vsebin.

Dvorana v kulturnem domu je poimenovana po rojaku, pesniku, pisatelju Edvardu Kocbeku. Poimenovanje nečesa novega, po katerem izmed zaslužnih rojakov občine, je zelo odgovorna, največkrat pa tudi občutljiva naloga. Kje so razlogi, da ste se odločili prav za Edvarda Kocbeka?

Anton Slana: Prošnjo za nasvet pri poimenovanju sem naslovil na kar nekaj uglednih slovenskih osebnosti, na predsednika republike dr. Danila Türka, akademika Franceta Bernika, Nika Grafenauerja, Borisa Pahorja, Petra Kovačiča Peršina, Toneta Peršaka, Matjaža Kmecla, prof. slovenščine Bredo Žunič. Po študiji odgovorov, ki sem jih prejel, je prevladala odločitev, da kulturni dom ne bo poimenovan po nobenem zaslužnem rojaku, ampak bo nosil splošno ime, dvorana pa se bo poimenovala po Edvardu Kocbeku. Tudi dokumentarni film o Kocbeku bo v tej dvorani premierno predvajan.

G. Vojko Pavčič, kaj vam prva nagrada, ki ste jo za ta projekt dobili na arhitekturnem natečaju leta 2009, pomeni?

Vojko Pavčič: Nagrada je potrditev nekega dela, da smo vsaj za strokoven del javnosti, delali dober projekt. Je tudi spodbuda za naprej. Strokovna javnost je v tem projektu uspela videti nekaj več in ga nagradila že v projektni fazi, ko še sploh ni bil izveden.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Kulturno in upravno središče v Svetem Juriju ob Ščavnici