Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Intervju: Kosca, ki jima ni para

 

Kosca, ki jima ni para

Tekmovanje koscev VogričevciNekoč, tega se spominjajo samo še starejši, so že ob zori zapele kose in košnja je bila kot praznik. Zdaj kose pojejo skoraj samo še na tekmovanjih. Lovrenca Šijanca in Edvarda Leskovarja, oba sta občana Svetega Jurija ob Ščavnici, kosa spremlja že od malih nog. Čeprav za košnjo doma uporabljata modernejše stroje, se že vrsto let na tekmovanjih, brez da bi doma »trenirala«, uvrščata med najboljše kosce.

Pri Leskovarjevem Ediju je doma na krušni peči postavljenih že 43 pokalov, zadnjega med njimi, 44., ki ga je za 3. mesto dobil v nedeljo, 27. maja v Vogričevcih, na že 26. tekmovanju v košnji, ima še na mizi. Edi je več kot le kosec, saj ratišča za kose doma na Stari Gori kot velik mojster tudi sam izdeluje. Njegov mlajši rojak, Lovrenc Šijanec iz Jamne, si je kot najhitrejši kosec letos že dvakrat prikosil 1. mesto, na mednarodnem tekmovanju v Selu na Goričkem in pa v Vogričevcih. Letos pa je v Vogričevcih kot najmlajši kosec, kosil tudi že njegov sin jernej.

Kakšni so vajini spomini na začetna rokovanja s koso in koliko sta bila pravzaprav stara, ko sta začela kositi?

Edvard Leskovar: Spominjam se, da sem kot šolar moral iti zraven očeta kosit pšenico. Ko pa je se je kosila trava, smo šli že ob pol štirih zjutraj. »Virt« je prinesel v »ledrnen kajeri« šnops za odrasle kosce, jaz pa sem kot otrok lahko samo zraven gledal, in pa malo kruha, nato pa smo začeli. Košnja je trajala vse tja do desetih. Popoldne pa smo začeli ob treh in smo kosili vse do teme. Najbolj se spomnim, da nas je bilo enkrat devet koscev, in mene so takrat kot najmlajšega (še šolarja) postavili ravno v sredino, med vse ostale, tako da sem mogel kar dobro »vlečti«, da sem jih dohajal (smeh).

Lovrenc Šijanec: Očeta sem večkrat, tudi še kot šolar, opazoval pri košnji. Potem pa sem še sam večkrat poskusil in se tako naučil. Ja, takrat sem hodil še v osnovno šolo, to pa je bilo že lani (smeh).

Ali doma še zdaj kosita z ročno koso na stari način, če ne drugega, vsaj z namenom, da košnja okoli hiše pomeni ene vrste vajo oz. predpripravo za tekmovanje, ali uporabljata za ta namen samo modernejšo mehanizacijo?

Edvard: Doma kosim večinoma z BCS-ko, vrtno kosilnico ali nitno, odvisno od terena, z ročno koso pa ne več. Pred leti, ko sem imel še krave, je bilo drugače. Takrat sem moral vsako jutro in zvečer nakositi za dvojne »kankole« trave. Vso travo po sadovnjakih in klancih sem peš pokosil, zdaj pa nimam več krav in je vse drugače.

Lovrenc: Z ročno koso skoraj več ne kosimo. Nekaj malega sva na ta način pokosila s sinom Jernejem, ker so ga v srednji šoli predlagali, da bi se udeležil tekmovanja v Selu in Vogričevcih.

Pravita, da noben od vaju pred tekmovanji doma ne trenira, pa vi Lovrenc veljate za izjemno hitrega kosca, vi Edi pa ste znani po tem, da odmerjeno parcelo pokosite »najčistejše«.

Edvard: Samo vzamem koso in grem, nobenih vaj nimam.

Lovrenc: To, ali res nikoli ne treniram, me je spraševala že ekipa iz Sela na Goričkem, in nekako niso mogli verjeti. Letos sva s sinom Jernejem malo poskušala, prejšnja leta pa niti tega ne (žena Jožica je ob tem dodala, da se Lovrenc ponavadi še komaj zvečer tik pred tekmovanjem spravi k pripravi kose za naslednji dan in da res nikoli ne »trenira«).

Oba imata že več kot štirideset pokalov, kar pomeni tudi toliko, če ne še več, odličnih uvrstitev, ker povsod, recimo v Oseku, ne podeljujejo pokalov. Kje vse sta in še bosta tekmovala?

Edvard: Udeležujem se tekmovanj v Vogričevcih, Spodnji Ščavnici, Dragotincih, v Selu na Goričkem, Slovenj Gradcu, na Taboru v Mariboru, Oseku in seveda na Stari Gori, kjer sem domačin in bom tudi letos kosil pšenico.

Lovrenc: V Selu na Goričkem, Vogričevcih, Cerkvenjaku, Oseku, kot predstavnik Slovenije sem tekmoval na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini, pa tudi v Srbiji. Še naprej se bom udeleževal domačih tekmovanj pa tudi košenj v tujini.

Pred košnjo je seveda treba pripraviti koso, da je rezilo kar se da ostro? Kaj je pri tem najpomembnejše?

Edvard: Rezilo je treba dobro zbrusiti z brusilnim papirjem, posebej spodnji del, da je čim bolj gladek, da se po zemlji čim lepše»pela«, če greš kosit z rjavim rezilom, porabiš za košnjo enkrat več časa. Potem jo je treba še »sklepati« in pa nabrusiti s kamnom. Pomembno je tudi, da je kosa pravilno »nasajena«.

Lovrenc: Približno dve tekmi kosa zdrži, potem pa jo je treba na novo »sklepati«. Pomembno je, da se rja zbrusi, da je čim bolj gladka, ker če ne, se to potem pri košnji seveda pozna.

Navadna in tekmovalna kosa se razlikujeta v dolžini rezila. Lovrenc, vi po navadi kosite s tekmovalno, Edi vi pa z navadno.

Edvard: Enkrat, ko smo kot ekipa kosili na Pomurskem sejmu, so mi dali v roke tekmovalno koso, ki je nisem vajen, in tudi z njo, čeprav pred tem nisem vadil, mi je šlo dobro (smeh). Drugače pa vedno kosim z navadno, ki ima kosišče dolgo 90 cm, ratišče pa je prirejeno, odvisno od tega, ali kosim travo, ali žito. Za travo je ratišče prazno, za žito pa si na ratišče pritrdim »pera«, da klasje lepše pada.

Lovrenc: Zadnja štiri leta kosim s tekmovalno, prej pa sem z navadno. Tekmovalna ima rezilo dolgo 115 cm pa tudi ratišče je nekoliko drugačno kot pri navadni. Pri nas tekmovalne kose izdelujejo v Lovrencu na Pohorju, vendar mi ni ne ustrezajo, ker je kosišče narejeno iz premehkega materiala. To, s katero pa sedaj kosim, sem kupil od Jerneja Ferenca, tudi dobrega kosca iz naše občine, in je nemškega porekla.

Edi, star skoraj 70 let in po poklicu kolar, pravi, da je to poklic, ki izginja. Letos je dobil pet naročil za izdelavo ratišč, pravi pa, da prejšnja leta za ratišča ni bilo nobenega povpraševanja. Lovrenca, ki se ukvarja s kmetovanjem, pa ne veselijo samo tekmovanja v košnji, ampak se je začel ukvarjati tudi s čebelarstvom. Obema se zahvaljujem, da sta bila moja sogovornika.

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Intervju: Kosca, ki jima ni para