V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Intervju: Kosca, ki jima ni para

 

Kosca, ki jima ni para

Tekmovanje koscev VogričevciNekoč, tega se spominjajo samo še starejši, so že ob zori zapele kose in košnja je bila kot praznik. Zdaj kose pojejo skoraj samo še na tekmovanjih. Lovrenca Šijanca in Edvarda Leskovarja, oba sta občana Svetega Jurija ob Ščavnici, kosa spremlja že od malih nog. Čeprav za košnjo doma uporabljata modernejše stroje, se že vrsto let na tekmovanjih, brez da bi doma »trenirala«, uvrščata med najboljše kosce.

Pri Leskovarjevem Ediju je doma na krušni peči postavljenih že 43 pokalov, zadnjega med njimi, 44., ki ga je za 3. mesto dobil v nedeljo, 27. maja v Vogričevcih, na že 26. tekmovanju v košnji, ima še na mizi. Edi je več kot le kosec, saj ratišča za kose doma na Stari Gori kot velik mojster tudi sam izdeluje. Njegov mlajši rojak, Lovrenc Šijanec iz Jamne, si je kot najhitrejši kosec letos že dvakrat prikosil 1. mesto, na mednarodnem tekmovanju v Selu na Goričkem in pa v Vogričevcih. Letos pa je v Vogričevcih kot najmlajši kosec, kosil tudi že njegov sin jernej.

Kakšni so vajini spomini na začetna rokovanja s koso in koliko sta bila pravzaprav stara, ko sta začela kositi?

Edvard Leskovar: Spominjam se, da sem kot šolar moral iti zraven očeta kosit pšenico. Ko pa je se je kosila trava, smo šli že ob pol štirih zjutraj. »Virt« je prinesel v »ledrnen kajeri« šnops za odrasle kosce, jaz pa sem kot otrok lahko samo zraven gledal, in pa malo kruha, nato pa smo začeli. Košnja je trajala vse tja do desetih. Popoldne pa smo začeli ob treh in smo kosili vse do teme. Najbolj se spomnim, da nas je bilo enkrat devet koscev, in mene so takrat kot najmlajšega (še šolarja) postavili ravno v sredino, med vse ostale, tako da sem mogel kar dobro »vlečti«, da sem jih dohajal (smeh).

Lovrenc Šijanec: Očeta sem večkrat, tudi še kot šolar, opazoval pri košnji. Potem pa sem še sam večkrat poskusil in se tako naučil. Ja, takrat sem hodil še v osnovno šolo, to pa je bilo že lani (smeh).

Ali doma še zdaj kosita z ročno koso na stari način, če ne drugega, vsaj z namenom, da košnja okoli hiše pomeni ene vrste vajo oz. predpripravo za tekmovanje, ali uporabljata za ta namen samo modernejšo mehanizacijo?

Edvard: Doma kosim večinoma z BCS-ko, vrtno kosilnico ali nitno, odvisno od terena, z ročno koso pa ne več. Pred leti, ko sem imel še krave, je bilo drugače. Takrat sem moral vsako jutro in zvečer nakositi za dvojne »kankole« trave. Vso travo po sadovnjakih in klancih sem peš pokosil, zdaj pa nimam več krav in je vse drugače.

Lovrenc: Z ročno koso skoraj več ne kosimo. Nekaj malega sva na ta način pokosila s sinom Jernejem, ker so ga v srednji šoli predlagali, da bi se udeležil tekmovanja v Selu in Vogričevcih.

Pravita, da noben od vaju pred tekmovanji doma ne trenira, pa vi Lovrenc veljate za izjemno hitrega kosca, vi Edi pa ste znani po tem, da odmerjeno parcelo pokosite »najčistejše«.

Edvard: Samo vzamem koso in grem, nobenih vaj nimam.

Lovrenc: To, ali res nikoli ne treniram, me je spraševala že ekipa iz Sela na Goričkem, in nekako niso mogli verjeti. Letos sva s sinom Jernejem malo poskušala, prejšnja leta pa niti tega ne (žena Jožica je ob tem dodala, da se Lovrenc ponavadi še komaj zvečer tik pred tekmovanjem spravi k pripravi kose za naslednji dan in da res nikoli ne »trenira«).

Oba imata že več kot štirideset pokalov, kar pomeni tudi toliko, če ne še več, odličnih uvrstitev, ker povsod, recimo v Oseku, ne podeljujejo pokalov. Kje vse sta in še bosta tekmovala?

Edvard: Udeležujem se tekmovanj v Vogričevcih, Spodnji Ščavnici, Dragotincih, v Selu na Goričkem, Slovenj Gradcu, na Taboru v Mariboru, Oseku in seveda na Stari Gori, kjer sem domačin in bom tudi letos kosil pšenico.

Lovrenc: V Selu na Goričkem, Vogričevcih, Cerkvenjaku, Oseku, kot predstavnik Slovenije sem tekmoval na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini, pa tudi v Srbiji. Še naprej se bom udeleževal domačih tekmovanj pa tudi košenj v tujini.

Pred košnjo je seveda treba pripraviti koso, da je rezilo kar se da ostro? Kaj je pri tem najpomembnejše?

Edvard: Rezilo je treba dobro zbrusiti z brusilnim papirjem, posebej spodnji del, da je čim bolj gladek, da se po zemlji čim lepše»pela«, če greš kosit z rjavim rezilom, porabiš za košnjo enkrat več časa. Potem jo je treba še »sklepati« in pa nabrusiti s kamnom. Pomembno je tudi, da je kosa pravilno »nasajena«.

Lovrenc: Približno dve tekmi kosa zdrži, potem pa jo je treba na novo »sklepati«. Pomembno je, da se rja zbrusi, da je čim bolj gladka, ker če ne, se to potem pri košnji seveda pozna.

Navadna in tekmovalna kosa se razlikujeta v dolžini rezila. Lovrenc, vi po navadi kosite s tekmovalno, Edi vi pa z navadno.

Edvard: Enkrat, ko smo kot ekipa kosili na Pomurskem sejmu, so mi dali v roke tekmovalno koso, ki je nisem vajen, in tudi z njo, čeprav pred tem nisem vadil, mi je šlo dobro (smeh). Drugače pa vedno kosim z navadno, ki ima kosišče dolgo 90 cm, ratišče pa je prirejeno, odvisno od tega, ali kosim travo, ali žito. Za travo je ratišče prazno, za žito pa si na ratišče pritrdim »pera«, da klasje lepše pada.

Lovrenc: Zadnja štiri leta kosim s tekmovalno, prej pa sem z navadno. Tekmovalna ima rezilo dolgo 115 cm pa tudi ratišče je nekoliko drugačno kot pri navadni. Pri nas tekmovalne kose izdelujejo v Lovrencu na Pohorju, vendar mi ni ne ustrezajo, ker je kosišče narejeno iz premehkega materiala. To, s katero pa sedaj kosim, sem kupil od Jerneja Ferenca, tudi dobrega kosca iz naše občine, in je nemškega porekla.

Edi, star skoraj 70 let in po poklicu kolar, pravi, da je to poklic, ki izginja. Letos je dobil pet naročil za izdelavo ratišč, pravi pa, da prejšnja leta za ratišča ni bilo nobenega povpraševanja. Lovrenca, ki se ukvarja s kmetovanjem, pa ne veselijo samo tekmovanja v košnji, ampak se je začel ukvarjati tudi s čebelarstvom. Obema se zahvaljujem, da sta bila moja sogovornika.

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Intervju: Kosca, ki jima ni para