Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Intervju: Kosca, ki jima ni para

 

Kosca, ki jima ni para

Tekmovanje koscev VogričevciNekoč, tega se spominjajo samo še starejši, so že ob zori zapele kose in košnja je bila kot praznik. Zdaj kose pojejo skoraj samo še na tekmovanjih. Lovrenca Šijanca in Edvarda Leskovarja, oba sta občana Svetega Jurija ob Ščavnici, kosa spremlja že od malih nog. Čeprav za košnjo doma uporabljata modernejše stroje, se že vrsto let na tekmovanjih, brez da bi doma »trenirala«, uvrščata med najboljše kosce.

Pri Leskovarjevem Ediju je doma na krušni peči postavljenih že 43 pokalov, zadnjega med njimi, 44., ki ga je za 3. mesto dobil v nedeljo, 27. maja v Vogričevcih, na že 26. tekmovanju v košnji, ima še na mizi. Edi je več kot le kosec, saj ratišča za kose doma na Stari Gori kot velik mojster tudi sam izdeluje. Njegov mlajši rojak, Lovrenc Šijanec iz Jamne, si je kot najhitrejši kosec letos že dvakrat prikosil 1. mesto, na mednarodnem tekmovanju v Selu na Goričkem in pa v Vogričevcih. Letos pa je v Vogričevcih kot najmlajši kosec, kosil tudi že njegov sin jernej.

Kakšni so vajini spomini na začetna rokovanja s koso in koliko sta bila pravzaprav stara, ko sta začela kositi?

Edvard Leskovar: Spominjam se, da sem kot šolar moral iti zraven očeta kosit pšenico. Ko pa je se je kosila trava, smo šli že ob pol štirih zjutraj. »Virt« je prinesel v »ledrnen kajeri« šnops za odrasle kosce, jaz pa sem kot otrok lahko samo zraven gledal, in pa malo kruha, nato pa smo začeli. Košnja je trajala vse tja do desetih. Popoldne pa smo začeli ob treh in smo kosili vse do teme. Najbolj se spomnim, da nas je bilo enkrat devet koscev, in mene so takrat kot najmlajšega (še šolarja) postavili ravno v sredino, med vse ostale, tako da sem mogel kar dobro »vlečti«, da sem jih dohajal (smeh).

Lovrenc Šijanec: Očeta sem večkrat, tudi še kot šolar, opazoval pri košnji. Potem pa sem še sam večkrat poskusil in se tako naučil. Ja, takrat sem hodil še v osnovno šolo, to pa je bilo že lani (smeh).

Ali doma še zdaj kosita z ročno koso na stari način, če ne drugega, vsaj z namenom, da košnja okoli hiše pomeni ene vrste vajo oz. predpripravo za tekmovanje, ali uporabljata za ta namen samo modernejšo mehanizacijo?

Edvard: Doma kosim večinoma z BCS-ko, vrtno kosilnico ali nitno, odvisno od terena, z ročno koso pa ne več. Pred leti, ko sem imel še krave, je bilo drugače. Takrat sem moral vsako jutro in zvečer nakositi za dvojne »kankole« trave. Vso travo po sadovnjakih in klancih sem peš pokosil, zdaj pa nimam več krav in je vse drugače.

Lovrenc: Z ročno koso skoraj več ne kosimo. Nekaj malega sva na ta način pokosila s sinom Jernejem, ker so ga v srednji šoli predlagali, da bi se udeležil tekmovanja v Selu in Vogričevcih.

Pravita, da noben od vaju pred tekmovanji doma ne trenira, pa vi Lovrenc veljate za izjemno hitrega kosca, vi Edi pa ste znani po tem, da odmerjeno parcelo pokosite »najčistejše«.

Edvard: Samo vzamem koso in grem, nobenih vaj nimam.

Lovrenc: To, ali res nikoli ne treniram, me je spraševala že ekipa iz Sela na Goričkem, in nekako niso mogli verjeti. Letos sva s sinom Jernejem malo poskušala, prejšnja leta pa niti tega ne (žena Jožica je ob tem dodala, da se Lovrenc ponavadi še komaj zvečer tik pred tekmovanjem spravi k pripravi kose za naslednji dan in da res nikoli ne »trenira«).

Oba imata že več kot štirideset pokalov, kar pomeni tudi toliko, če ne še več, odličnih uvrstitev, ker povsod, recimo v Oseku, ne podeljujejo pokalov. Kje vse sta in še bosta tekmovala?

Edvard: Udeležujem se tekmovanj v Vogričevcih, Spodnji Ščavnici, Dragotincih, v Selu na Goričkem, Slovenj Gradcu, na Taboru v Mariboru, Oseku in seveda na Stari Gori, kjer sem domačin in bom tudi letos kosil pšenico.

Lovrenc: V Selu na Goričkem, Vogričevcih, Cerkvenjaku, Oseku, kot predstavnik Slovenije sem tekmoval na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini, pa tudi v Srbiji. Še naprej se bom udeleževal domačih tekmovanj pa tudi košenj v tujini.

Pred košnjo je seveda treba pripraviti koso, da je rezilo kar se da ostro? Kaj je pri tem najpomembnejše?

Edvard: Rezilo je treba dobro zbrusiti z brusilnim papirjem, posebej spodnji del, da je čim bolj gladek, da se po zemlji čim lepše»pela«, če greš kosit z rjavim rezilom, porabiš za košnjo enkrat več časa. Potem jo je treba še »sklepati« in pa nabrusiti s kamnom. Pomembno je tudi, da je kosa pravilno »nasajena«.

Lovrenc: Približno dve tekmi kosa zdrži, potem pa jo je treba na novo »sklepati«. Pomembno je, da se rja zbrusi, da je čim bolj gladka, ker če ne, se to potem pri košnji seveda pozna.

Navadna in tekmovalna kosa se razlikujeta v dolžini rezila. Lovrenc, vi po navadi kosite s tekmovalno, Edi vi pa z navadno.

Edvard: Enkrat, ko smo kot ekipa kosili na Pomurskem sejmu, so mi dali v roke tekmovalno koso, ki je nisem vajen, in tudi z njo, čeprav pred tem nisem vadil, mi je šlo dobro (smeh). Drugače pa vedno kosim z navadno, ki ima kosišče dolgo 90 cm, ratišče pa je prirejeno, odvisno od tega, ali kosim travo, ali žito. Za travo je ratišče prazno, za žito pa si na ratišče pritrdim »pera«, da klasje lepše pada.

Lovrenc: Zadnja štiri leta kosim s tekmovalno, prej pa sem z navadno. Tekmovalna ima rezilo dolgo 115 cm pa tudi ratišče je nekoliko drugačno kot pri navadni. Pri nas tekmovalne kose izdelujejo v Lovrencu na Pohorju, vendar mi ni ne ustrezajo, ker je kosišče narejeno iz premehkega materiala. To, s katero pa sedaj kosim, sem kupil od Jerneja Ferenca, tudi dobrega kosca iz naše občine, in je nemškega porekla.

Edi, star skoraj 70 let in po poklicu kolar, pravi, da je to poklic, ki izginja. Letos je dobil pet naročil za izdelavo ratišč, pravi pa, da prejšnja leta za ratišča ni bilo nobenega povpraševanja. Lovrenca, ki se ukvarja s kmetovanjem, pa ne veselijo samo tekmovanja v košnji, ampak se je začel ukvarjati tudi s čebelarstvom. Obema se zahvaljujem, da sta bila moja sogovornika.

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Intervju: Kosca, ki jima ni para