Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Intervju: Kosca, ki jima ni para

 

Kosca, ki jima ni para

Tekmovanje koscev VogričevciNekoč, tega se spominjajo samo še starejši, so že ob zori zapele kose in košnja je bila kot praznik. Zdaj kose pojejo skoraj samo še na tekmovanjih. Lovrenca Šijanca in Edvarda Leskovarja, oba sta občana Svetega Jurija ob Ščavnici, kosa spremlja že od malih nog. Čeprav za košnjo doma uporabljata modernejše stroje, se že vrsto let na tekmovanjih, brez da bi doma »trenirala«, uvrščata med najboljše kosce.

Pri Leskovarjevem Ediju je doma na krušni peči postavljenih že 43 pokalov, zadnjega med njimi, 44., ki ga je za 3. mesto dobil v nedeljo, 27. maja v Vogričevcih, na že 26. tekmovanju v košnji, ima še na mizi. Edi je več kot le kosec, saj ratišča za kose doma na Stari Gori kot velik mojster tudi sam izdeluje. Njegov mlajši rojak, Lovrenc Šijanec iz Jamne, si je kot najhitrejši kosec letos že dvakrat prikosil 1. mesto, na mednarodnem tekmovanju v Selu na Goričkem in pa v Vogričevcih. Letos pa je v Vogričevcih kot najmlajši kosec, kosil tudi že njegov sin jernej.

Kakšni so vajini spomini na začetna rokovanja s koso in koliko sta bila pravzaprav stara, ko sta začela kositi?

Edvard Leskovar: Spominjam se, da sem kot šolar moral iti zraven očeta kosit pšenico. Ko pa je se je kosila trava, smo šli že ob pol štirih zjutraj. »Virt« je prinesel v »ledrnen kajeri« šnops za odrasle kosce, jaz pa sem kot otrok lahko samo zraven gledal, in pa malo kruha, nato pa smo začeli. Košnja je trajala vse tja do desetih. Popoldne pa smo začeli ob treh in smo kosili vse do teme. Najbolj se spomnim, da nas je bilo enkrat devet koscev, in mene so takrat kot najmlajšega (še šolarja) postavili ravno v sredino, med vse ostale, tako da sem mogel kar dobro »vlečti«, da sem jih dohajal (smeh).

Lovrenc Šijanec: Očeta sem večkrat, tudi še kot šolar, opazoval pri košnji. Potem pa sem še sam večkrat poskusil in se tako naučil. Ja, takrat sem hodil še v osnovno šolo, to pa je bilo že lani (smeh).

Ali doma še zdaj kosita z ročno koso na stari način, če ne drugega, vsaj z namenom, da košnja okoli hiše pomeni ene vrste vajo oz. predpripravo za tekmovanje, ali uporabljata za ta namen samo modernejšo mehanizacijo?

Edvard: Doma kosim večinoma z BCS-ko, vrtno kosilnico ali nitno, odvisno od terena, z ročno koso pa ne več. Pred leti, ko sem imel še krave, je bilo drugače. Takrat sem moral vsako jutro in zvečer nakositi za dvojne »kankole« trave. Vso travo po sadovnjakih in klancih sem peš pokosil, zdaj pa nimam več krav in je vse drugače.

Lovrenc: Z ročno koso skoraj več ne kosimo. Nekaj malega sva na ta način pokosila s sinom Jernejem, ker so ga v srednji šoli predlagali, da bi se udeležil tekmovanja v Selu in Vogričevcih.

Pravita, da noben od vaju pred tekmovanji doma ne trenira, pa vi Lovrenc veljate za izjemno hitrega kosca, vi Edi pa ste znani po tem, da odmerjeno parcelo pokosite »najčistejše«.

Edvard: Samo vzamem koso in grem, nobenih vaj nimam.

Lovrenc: To, ali res nikoli ne treniram, me je spraševala že ekipa iz Sela na Goričkem, in nekako niso mogli verjeti. Letos sva s sinom Jernejem malo poskušala, prejšnja leta pa niti tega ne (žena Jožica je ob tem dodala, da se Lovrenc ponavadi še komaj zvečer tik pred tekmovanjem spravi k pripravi kose za naslednji dan in da res nikoli ne »trenira«).

Oba imata že več kot štirideset pokalov, kar pomeni tudi toliko, če ne še več, odličnih uvrstitev, ker povsod, recimo v Oseku, ne podeljujejo pokalov. Kje vse sta in še bosta tekmovala?

Edvard: Udeležujem se tekmovanj v Vogričevcih, Spodnji Ščavnici, Dragotincih, v Selu na Goričkem, Slovenj Gradcu, na Taboru v Mariboru, Oseku in seveda na Stari Gori, kjer sem domačin in bom tudi letos kosil pšenico.

Lovrenc: V Selu na Goričkem, Vogričevcih, Cerkvenjaku, Oseku, kot predstavnik Slovenije sem tekmoval na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini, pa tudi v Srbiji. Še naprej se bom udeleževal domačih tekmovanj pa tudi košenj v tujini.

Pred košnjo je seveda treba pripraviti koso, da je rezilo kar se da ostro? Kaj je pri tem najpomembnejše?

Edvard: Rezilo je treba dobro zbrusiti z brusilnim papirjem, posebej spodnji del, da je čim bolj gladek, da se po zemlji čim lepše»pela«, če greš kosit z rjavim rezilom, porabiš za košnjo enkrat več časa. Potem jo je treba še »sklepati« in pa nabrusiti s kamnom. Pomembno je tudi, da je kosa pravilno »nasajena«.

Lovrenc: Približno dve tekmi kosa zdrži, potem pa jo je treba na novo »sklepati«. Pomembno je, da se rja zbrusi, da je čim bolj gladka, ker če ne, se to potem pri košnji seveda pozna.

Navadna in tekmovalna kosa se razlikujeta v dolžini rezila. Lovrenc, vi po navadi kosite s tekmovalno, Edi vi pa z navadno.

Edvard: Enkrat, ko smo kot ekipa kosili na Pomurskem sejmu, so mi dali v roke tekmovalno koso, ki je nisem vajen, in tudi z njo, čeprav pred tem nisem vadil, mi je šlo dobro (smeh). Drugače pa vedno kosim z navadno, ki ima kosišče dolgo 90 cm, ratišče pa je prirejeno, odvisno od tega, ali kosim travo, ali žito. Za travo je ratišče prazno, za žito pa si na ratišče pritrdim »pera«, da klasje lepše pada.

Lovrenc: Zadnja štiri leta kosim s tekmovalno, prej pa sem z navadno. Tekmovalna ima rezilo dolgo 115 cm pa tudi ratišče je nekoliko drugačno kot pri navadni. Pri nas tekmovalne kose izdelujejo v Lovrencu na Pohorju, vendar mi ni ne ustrezajo, ker je kosišče narejeno iz premehkega materiala. To, s katero pa sedaj kosim, sem kupil od Jerneja Ferenca, tudi dobrega kosca iz naše občine, in je nemškega porekla.

Edi, star skoraj 70 let in po poklicu kolar, pravi, da je to poklic, ki izginja. Letos je dobil pet naročil za izdelavo ratišč, pravi pa, da prejšnja leta za ratišča ni bilo nobenega povpraševanja. Lovrenca, ki se ukvarja s kmetovanjem, pa ne veselijo samo tekmovanja v košnji, ampak se je začel ukvarjati tudi s čebelarstvom. Obema se zahvaljujem, da sta bila moja sogovornika.

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Intervju: Kosca, ki jima ni para