Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Od Črešnjevcev, skozi Mele, do Lisjakove struge

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka je pripravilo tradicionalno čistilno akcijo. Prijavili so se tudi na natečaj "Moja reka si", na Turistični zvezi Slovenije, kjer so jih oglaševali. Same čistilne akcije, ki je potekala na širšem območju vzhodnega dela radgonske občine, se je udeležilo 15 članic in članov društva. „Dobili smo se pred trgovino Klasek v Črešnjevcih, kjer smo se razdelili v dve skupini.

Polne vreče odpadne embalaže od pijač v gozdu „Gaj

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Kres Lisjakova strugaPodobno kot že 17 minulih let, so radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji ter tudi drugi gostje, veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Pomurci in Štajerci med 571 igralci, dobili novega kralja družabne kartaške igre

Kartanje šnopsaDolgi in mrzli zimski večeri, zlasti ob vikendih, so za mnoge Prekmurce, Prleke in Štajerce, poleg pikada, fliperja, namiznega nogometa in biljarda, namenjeni predvsem kartaškim (šnops) turnirjem in še nekaterim družabnim igram, ki so dobrodošle za druženje in krajšanje časa. Prav s takšnimi dogodki, predvsem družabnimi igrami in sploh druženji, se ukvarjajo mladi in manj mladi na skrajnjem severovzhodu države, s čimer potrjujejo, da televizija, internet, FB in sploh računalniki le niso povsem zastrupili večine ljudi, ki so se bolj kot ne prenehali družiti s prijatelji, sosedi, znanci in celo s svojimi domačimi.

Milan Niderl iz Gederovcev „Kralj šnopsa 2018

Ob druženju še izobraževanje kmečkih žensk

Društvo kmečkih žena ApačeDruštvo Kmečkih žena Apače, ki ga že dolgo vodi predsednica Ema Škrobar, med drugim skrbi tudi za dobro počutje svojih članic, ki jih je v društvu okoli 80. Tako vsako leto v začetku marca, nekako pred dnevom žena, pripravijo srečanje, ki predstavlja prijetno druženje in tudi izobraževanje članic društva. Tokrat so srečanje, ki je potekalo na Turistični kmetiji Marko v Nasovi, začeli z enim takšnim izobraževanje, in sicer s predavanjem vrtnarske strokovnjakinje Brigita Bukovec iz Vrtnarstva Kurbus. Predavala je o presajanju balkonskih rož in vzdrževanje orhidej, katere so v „Tropskem raju" pri Kurbusu na Meleh na ogled vse do 18. marca.

V Nasovi je potekalo prijetno srečanje članic DKŽ Apače

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Intervju: Kosca, ki jima ni para

 

Kosca, ki jima ni para

Tekmovanje koscev VogričevciNekoč, tega se spominjajo samo še starejši, so že ob zori zapele kose in košnja je bila kot praznik. Zdaj kose pojejo skoraj samo še na tekmovanjih. Lovrenca Šijanca in Edvarda Leskovarja, oba sta občana Svetega Jurija ob Ščavnici, kosa spremlja že od malih nog. Čeprav za košnjo doma uporabljata modernejše stroje, se že vrsto let na tekmovanjih, brez da bi doma »trenirala«, uvrščata med najboljše kosce.

Pri Leskovarjevem Ediju je doma na krušni peči postavljenih že 43 pokalov, zadnjega med njimi, 44., ki ga je za 3. mesto dobil v nedeljo, 27. maja v Vogričevcih, na že 26. tekmovanju v košnji, ima še na mizi. Edi je več kot le kosec, saj ratišča za kose doma na Stari Gori kot velik mojster tudi sam izdeluje. Njegov mlajši rojak, Lovrenc Šijanec iz Jamne, si je kot najhitrejši kosec letos že dvakrat prikosil 1. mesto, na mednarodnem tekmovanju v Selu na Goričkem in pa v Vogričevcih. Letos pa je v Vogričevcih kot najmlajši kosec, kosil tudi že njegov sin jernej.

Kakšni so vajini spomini na začetna rokovanja s koso in koliko sta bila pravzaprav stara, ko sta začela kositi?

Edvard Leskovar: Spominjam se, da sem kot šolar moral iti zraven očeta kosit pšenico. Ko pa je se je kosila trava, smo šli že ob pol štirih zjutraj. »Virt« je prinesel v »ledrnen kajeri« šnops za odrasle kosce, jaz pa sem kot otrok lahko samo zraven gledal, in pa malo kruha, nato pa smo začeli. Košnja je trajala vse tja do desetih. Popoldne pa smo začeli ob treh in smo kosili vse do teme. Najbolj se spomnim, da nas je bilo enkrat devet koscev, in mene so takrat kot najmlajšega (še šolarja) postavili ravno v sredino, med vse ostale, tako da sem mogel kar dobro »vlečti«, da sem jih dohajal (smeh).

Lovrenc Šijanec: Očeta sem večkrat, tudi še kot šolar, opazoval pri košnji. Potem pa sem še sam večkrat poskusil in se tako naučil. Ja, takrat sem hodil še v osnovno šolo, to pa je bilo že lani (smeh).

Ali doma še zdaj kosita z ročno koso na stari način, če ne drugega, vsaj z namenom, da košnja okoli hiše pomeni ene vrste vajo oz. predpripravo za tekmovanje, ali uporabljata za ta namen samo modernejšo mehanizacijo?

Edvard: Doma kosim večinoma z BCS-ko, vrtno kosilnico ali nitno, odvisno od terena, z ročno koso pa ne več. Pred leti, ko sem imel še krave, je bilo drugače. Takrat sem moral vsako jutro in zvečer nakositi za dvojne »kankole« trave. Vso travo po sadovnjakih in klancih sem peš pokosil, zdaj pa nimam več krav in je vse drugače.

Lovrenc: Z ročno koso skoraj več ne kosimo. Nekaj malega sva na ta način pokosila s sinom Jernejem, ker so ga v srednji šoli predlagali, da bi se udeležil tekmovanja v Selu in Vogričevcih.

Pravita, da noben od vaju pred tekmovanji doma ne trenira, pa vi Lovrenc veljate za izjemno hitrega kosca, vi Edi pa ste znani po tem, da odmerjeno parcelo pokosite »najčistejše«.

Edvard: Samo vzamem koso in grem, nobenih vaj nimam.

Lovrenc: To, ali res nikoli ne treniram, me je spraševala že ekipa iz Sela na Goričkem, in nekako niso mogli verjeti. Letos sva s sinom Jernejem malo poskušala, prejšnja leta pa niti tega ne (žena Jožica je ob tem dodala, da se Lovrenc ponavadi še komaj zvečer tik pred tekmovanjem spravi k pripravi kose za naslednji dan in da res nikoli ne »trenira«).

Oba imata že več kot štirideset pokalov, kar pomeni tudi toliko, če ne še več, odličnih uvrstitev, ker povsod, recimo v Oseku, ne podeljujejo pokalov. Kje vse sta in še bosta tekmovala?

Edvard: Udeležujem se tekmovanj v Vogričevcih, Spodnji Ščavnici, Dragotincih, v Selu na Goričkem, Slovenj Gradcu, na Taboru v Mariboru, Oseku in seveda na Stari Gori, kjer sem domačin in bom tudi letos kosil pšenico.

Lovrenc: V Selu na Goričkem, Vogričevcih, Cerkvenjaku, Oseku, kot predstavnik Slovenije sem tekmoval na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini, pa tudi v Srbiji. Še naprej se bom udeleževal domačih tekmovanj pa tudi košenj v tujini.

Pred košnjo je seveda treba pripraviti koso, da je rezilo kar se da ostro? Kaj je pri tem najpomembnejše?

Edvard: Rezilo je treba dobro zbrusiti z brusilnim papirjem, posebej spodnji del, da je čim bolj gladek, da se po zemlji čim lepše»pela«, če greš kosit z rjavim rezilom, porabiš za košnjo enkrat več časa. Potem jo je treba še »sklepati« in pa nabrusiti s kamnom. Pomembno je tudi, da je kosa pravilno »nasajena«.

Lovrenc: Približno dve tekmi kosa zdrži, potem pa jo je treba na novo »sklepati«. Pomembno je, da se rja zbrusi, da je čim bolj gladka, ker če ne, se to potem pri košnji seveda pozna.

Navadna in tekmovalna kosa se razlikujeta v dolžini rezila. Lovrenc, vi po navadi kosite s tekmovalno, Edi vi pa z navadno.

Edvard: Enkrat, ko smo kot ekipa kosili na Pomurskem sejmu, so mi dali v roke tekmovalno koso, ki je nisem vajen, in tudi z njo, čeprav pred tem nisem vadil, mi je šlo dobro (smeh). Drugače pa vedno kosim z navadno, ki ima kosišče dolgo 90 cm, ratišče pa je prirejeno, odvisno od tega, ali kosim travo, ali žito. Za travo je ratišče prazno, za žito pa si na ratišče pritrdim »pera«, da klasje lepše pada.

Lovrenc: Zadnja štiri leta kosim s tekmovalno, prej pa sem z navadno. Tekmovalna ima rezilo dolgo 115 cm pa tudi ratišče je nekoliko drugačno kot pri navadni. Pri nas tekmovalne kose izdelujejo v Lovrencu na Pohorju, vendar mi ni ne ustrezajo, ker je kosišče narejeno iz premehkega materiala. To, s katero pa sedaj kosim, sem kupil od Jerneja Ferenca, tudi dobrega kosca iz naše občine, in je nemškega porekla.

Edi, star skoraj 70 let in po poklicu kolar, pravi, da je to poklic, ki izginja. Letos je dobil pet naročil za izdelavo ratišč, pravi pa, da prejšnja leta za ratišča ni bilo nobenega povpraševanja. Lovrenca, ki se ukvarja s kmetovanjem, pa ne veselijo samo tekmovanja v košnji, ampak se je začel ukvarjati tudi s čebelarstvom. Obema se zahvaljujem, da sta bila moja sogovornika.

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Intervju: Kosca, ki jima ni para