Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Negovčani so se poklonili spominu svojega Iveka!

 

Predstavniki lokalne oblasti položili cvetje in prižgali sveče pri spomeniku umorjenega dobrotnika Ivana Krambergerja

Ivan KrambergerNegova - Kot da bi bilo včeraj, a zgodilo se je pred natanko dvajsetimi leti; Bilo je na Binkoštno nedeljo, 7. junija leta 1992, ko je bil tragično umorjen znani dobrotnik, posebnež in predsedniški kandidat Ivan Kramberger iz Negove. Kako cenjen je bil pokojni Ivek, kot so ga mnogi imenovali, so pokazale že prve demokratične predsedniške volitve v samostojni Sloveniji, saj so mu slovenski volivci, brez kakršnekoli strankarske podpore, kot samostojnemu predsedniškemu kandidatu namenili skoraj 20 odstotkov glasov, s čem je človek z opico in otroškim vozičkom, močno razburkal slovensko politično javnost in nekatere očitno tudi prestrašil.

Kako priljubljen, ne le med Slovenci ampak tudi drugod je bil Ivan Kramberger, so pokazali tudi obiskovalci, več deset tisoč jih je bilo (uradno se je zgodilo, da je v enem dnevu pomladi 1992 prišlo kar 73 avtobusov iz cele Slovenije in tudi iz tujine), ki so v začetku zadnjega desetletja minulega stoletja obiskali Negovsko jezero, kjer si je Ivek ustvaril lepo družinsko gnezdo z gostinskim lokalom, ki je menda bilo najbolj obiskano na območju Slovenskih goric in menda sploh severovzhodne Slovenije. In gotovo je velika večina obiskovalcev prišla zgolj zaradi Iveka ter njegovih številnih znamenitosti, in ne zaradi gostilne ali Negovskega jezera.

O Ivanovem življenju in delu spregovorila Slavica Trstenjak, sveto mašo pa je daroval negovski župnik Jože Horvat

Toda tistega toplega nedeljskega popoldneva v letu 1992, le nekaj mesecev pred drugimi demokratičnimi predsedniškimi volitvami, na kar se je priljubljeni Negovčan resno pripravljal, se je zgodilo prav tisto, kar je Ivek večkrat napovedoval, ker da naj bi ga že prej poskušali umoriti, na promocijskem nastopu za predsedniške volitve. Bil je pravzaprav povabljen na neko veselico v Jurovski Dol in vabilo je z veseljem sprejel, saj je imel rad Slovence in rad se je z njimi družil. Žal pa ni dočakal, da bi se pošteno začela, ne veselica in ne njegov nastop v njemu svojstvenem stilu. Petnajst minut pred devetnajsto uro je pred domačo gostilno v Jurovskem Dolu odjeknil strel, na levi strani Ivekovih prsi se je razlila kri, prva demokratična kri v Sloveniji, kot so nekateri trdili, a kljub temu nihče ni mogel dojeti, da je Ivek nekaj sekund po strelu izdihnil. Nihče se sicer ne spominja, katere besede so zadnje prišle iz Ivekovih ust, a zanesljivo je bilo nekaj v stilu: “Varujte mi mojo Slovenijo”, kot je v svojem razburljivem življenju pogosto poudarjal. Tako je odšel ‘večni’ Ivek Kramberger, ki sedaj že dvajseto leto mirno počiva na svoji zemljici v Negovi, ki jo je imel najraje, saj se je kot revež dolga leta prebijal skozi življenje, in zato je znal ceniti svojo domovino. Ko pa bi v demokratični in samostojni državi Sloveniji lahko zaživel s polnimi pljuči, to očitno nekomu ni bilo po volji in Ivek je moral oditi. Mnogim še sedaj ni jasno, zakaj se je to zgodilo in čeprav je njegov domnevni morilec skoraj devet let odsedel v zaporu, se še vedno mnogi sprašujejo: Ivek, kdo in zakaj te je umoril, saj praktično nihče ne verjame, da ga je ustrelil vinjeni domači lovec, ki je nekaj let odsedel za zapahi?!

In tega so se mnogi domačini iz Negove in Gornje Radgone, prijatelji in znanci ter seveda svojci, spraševali tudi 20 let pozneje, ko so se v nedeljo, 10.6.2012 poklonili spominu na svojega Iveka.

V cerkvi Marijinega rojstva v Negovi je domači župnik Jože Horvat daroval sveto mašo, predstavniki lokalne oblasti, na čelu z županom občine Gornja Radgona Atonom Kampušem, in predsednikom KS Negova Mirkom Rožmanom so na Ivekov spomenik ob domači OŠ, položili cvetje, predstavniki negovskih in okoliških društev pa so prižgali sveče. Zraven pa so, poleg Ivekove vdove in otrok, bili štiri njegove sestre ter dva brata, torej šest od skupaj enajstih, koliko jih je bilo rojenih pred sedemdesetimi in več leti.

Vsakdo izmed prisotnih je imel svoje mnenje o pokojnem dobrotniku Iveku, a glasno ga je pred vsemi prisotnimi, pri sveti maši, razložila aktualna ravnateljica OŠ dr. Antona Trstenjaka v Negovi, Slavica Trstenjak, ki je uvodoma dejala, da ima tokratno druženje ob sveti maši še neko dodano spominsko vrednost, saj je minilo 20 let od trenutka, ko se je dogodila tragična usoda Ivana Krambergerja.

„Sama se ga spominjam kot zgovornega, odprtega in preprostega človeka. Res je bil nekoliko drugačen. Zanimivo drugačen. Zato mi je tako ostal v spominu, ki je star že več kot trideset let“

je poudarila Trstenjakova, ki je podrobno opisala kako je Iveka spoznala, v spominu ji ostala predvsem njegova preprosta govorica in neverjetna prijaznost. Čutiti je bilo, da je blizu človeku, da se rad pogovarja, da potrebuje dotik sočloveka.

„Ko sem kasneje prebirala o njem kot o človeku, ki je ime našega kraja odnesel širom po Sloveniji, in verjetno še dlje, sem vedno bolj in bolj dojemala, da je ravno ta drugačnost prispevala k njegovi osebni promociji in istočasno predstavitvi majhnega človeka iz neznane vasice, ki se ji reče Negova. Kot drobna pikica na zemljevidu smo pa vendar je z Ivanom Krambergerjem postala za kar nekaj časa središče in stičišče različnih obiskovalcev, turistov, radovednežev, oboževalcev. Meni kaj takega ne bi nikoli uspelo. Zato je to eden izmed razlogov, da smo mu lahko hvaležni. Ivan Kramberger se je rodil v številčni družini. Kakor hitro slišimo, da v viničarski, že takoj vemo, da tem otrokom in njihovim staršem ni bilo lahko. Trnovo pot so hodili vsi skupaj in vsak svojo. Če bi današnjim otrokom samo pripovedovali, kako so nekoč otroci bili lačni, bi mislili, da so to samo pripovedke babic. Pa vendar tako resnične. Če bi jim rekli, da so otroci nekoč morali od doma iti služit, da so imeli kaj za pod zob in kaj za obleči in da so sploh lahko preživeli, bi danes porekli, da gre za kršenje otrokovih pravic. Pa vendar so iz takih trnovih poti otroštva zrasli ljudje, ki so pustili sledi svojemu času in še mlajšim rodovom. Iz trnja se je rodil občutek za sočloveka, ljubezen za soseda, bližnjega, trpečega in obolelega. Tisti, ki sam izkusi vso grenkobo življenja, jo zna v polni bolečini in ljubezni občutiti tudi za drugega. V njih ostaja prvinska ljubezen do preprostega, naravnega, skromnega. V njih je veselje v drobnih rečeh in drobnih pozornostih. In taki ljudje znajo dati brez zadržka“, je razlagala Trstenjakova, ki je ponovila misli svojega soimanjaka, velikega človeka, akademika Antona Trstenjaka, ki se ni strinjal, da je „dobrota sirota“, če je človek dal iz srca in z resnično dobrimi nameni.

„Dobrota je vir vsega, kar nas osrečuje in pelje v srečno večnost. Dobrota je neskončno bogata. V tem, ko bogati druge, bogati obenem samo sebe. Ivan je okusil življenje v pomanjkanju, trpljenju, bolečini, strahu, krivičnosti pa vendar tudi v iznajdljivosti, vedrosti, ljubezni in čutečnosti. Danes, ko slišimo besede 'dober človek iz Negove', morda komu huškne nasmeh na ustnice. Včasih na nepravi način presojamo in sodimo dejanja nekoga drugega. To nam je veliko lažje in enostavneje. To je v človeški naravi, tudi slovenski. Je kot greh, ki ga prenašamo drug na drugega, ne zavedajoč se, da s tem ne koristimo ne tebi, ne njim, še najmanj pa sebi. Če bi v naših srcih odmislili vse slabe misli o drugih, če bi zaprli ušesa pred godrnjanjem in zatisnili usta pred obrekovanjem, potem bi vsako dobrodelnost častili in slavili. Ko sem prebirala njegovo knjigo Trnovo pot in Srce Ivana Krambergerja, se je iz njiju dalo čutiti, da marsikdaj ni bil razumljen. Bil je pač drugačen, presenetljiv, brez pomislekov in dlake na jeziku. V svoji preprostosti pa vendar dovolj prodoren in iznajdljiv, da je komu znal stopiti na prste. Zato so ga nekateri občudovali, drugi pa se ga bali. A vendar je v bistvu bil preprosto dober in ljubeč človek, ki ga je bilo potrebno samo sprejeti takšnega, kakršen je. V sprejemanju sočloveka je vsa umetnost sobivanja. Koliko lažje bi nam vsem skupaj bilo, če bi se vedno znova, ko srečamo drugačnega človeka, odločili za prejetje“, je med drugim dodala Slavica Trstenjak.

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Negovčani so se poklonili spominu svojega Iveka!