Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Negovčani so se poklonili spominu svojega Iveka!

 

Predstavniki lokalne oblasti položili cvetje in prižgali sveče pri spomeniku umorjenega dobrotnika Ivana Krambergerja

Ivan KrambergerNegova - Kot da bi bilo včeraj, a zgodilo se je pred natanko dvajsetimi leti; Bilo je na Binkoštno nedeljo, 7. junija leta 1992, ko je bil tragično umorjen znani dobrotnik, posebnež in predsedniški kandidat Ivan Kramberger iz Negove. Kako cenjen je bil pokojni Ivek, kot so ga mnogi imenovali, so pokazale že prve demokratične predsedniške volitve v samostojni Sloveniji, saj so mu slovenski volivci, brez kakršnekoli strankarske podpore, kot samostojnemu predsedniškemu kandidatu namenili skoraj 20 odstotkov glasov, s čem je človek z opico in otroškim vozičkom, močno razburkal slovensko politično javnost in nekatere očitno tudi prestrašil.

Kako priljubljen, ne le med Slovenci ampak tudi drugod je bil Ivan Kramberger, so pokazali tudi obiskovalci, več deset tisoč jih je bilo (uradno se je zgodilo, da je v enem dnevu pomladi 1992 prišlo kar 73 avtobusov iz cele Slovenije in tudi iz tujine), ki so v začetku zadnjega desetletja minulega stoletja obiskali Negovsko jezero, kjer si je Ivek ustvaril lepo družinsko gnezdo z gostinskim lokalom, ki je menda bilo najbolj obiskano na območju Slovenskih goric in menda sploh severovzhodne Slovenije. In gotovo je velika večina obiskovalcev prišla zgolj zaradi Iveka ter njegovih številnih znamenitosti, in ne zaradi gostilne ali Negovskega jezera.

O Ivanovem življenju in delu spregovorila Slavica Trstenjak, sveto mašo pa je daroval negovski župnik Jože Horvat

Toda tistega toplega nedeljskega popoldneva v letu 1992, le nekaj mesecev pred drugimi demokratičnimi predsedniškimi volitvami, na kar se je priljubljeni Negovčan resno pripravljal, se je zgodilo prav tisto, kar je Ivek večkrat napovedoval, ker da naj bi ga že prej poskušali umoriti, na promocijskem nastopu za predsedniške volitve. Bil je pravzaprav povabljen na neko veselico v Jurovski Dol in vabilo je z veseljem sprejel, saj je imel rad Slovence in rad se je z njimi družil. Žal pa ni dočakal, da bi se pošteno začela, ne veselica in ne njegov nastop v njemu svojstvenem stilu. Petnajst minut pred devetnajsto uro je pred domačo gostilno v Jurovskem Dolu odjeknil strel, na levi strani Ivekovih prsi se je razlila kri, prva demokratična kri v Sloveniji, kot so nekateri trdili, a kljub temu nihče ni mogel dojeti, da je Ivek nekaj sekund po strelu izdihnil. Nihče se sicer ne spominja, katere besede so zadnje prišle iz Ivekovih ust, a zanesljivo je bilo nekaj v stilu: “Varujte mi mojo Slovenijo”, kot je v svojem razburljivem življenju pogosto poudarjal. Tako je odšel ‘večni’ Ivek Kramberger, ki sedaj že dvajseto leto mirno počiva na svoji zemljici v Negovi, ki jo je imel najraje, saj se je kot revež dolga leta prebijal skozi življenje, in zato je znal ceniti svojo domovino. Ko pa bi v demokratični in samostojni državi Sloveniji lahko zaživel s polnimi pljuči, to očitno nekomu ni bilo po volji in Ivek je moral oditi. Mnogim še sedaj ni jasno, zakaj se je to zgodilo in čeprav je njegov domnevni morilec skoraj devet let odsedel v zaporu, se še vedno mnogi sprašujejo: Ivek, kdo in zakaj te je umoril, saj praktično nihče ne verjame, da ga je ustrelil vinjeni domači lovec, ki je nekaj let odsedel za zapahi?!

In tega so se mnogi domačini iz Negove in Gornje Radgone, prijatelji in znanci ter seveda svojci, spraševali tudi 20 let pozneje, ko so se v nedeljo, 10.6.2012 poklonili spominu na svojega Iveka.

V cerkvi Marijinega rojstva v Negovi je domači župnik Jože Horvat daroval sveto mašo, predstavniki lokalne oblasti, na čelu z županom občine Gornja Radgona Atonom Kampušem, in predsednikom KS Negova Mirkom Rožmanom so na Ivekov spomenik ob domači OŠ, položili cvetje, predstavniki negovskih in okoliških društev pa so prižgali sveče. Zraven pa so, poleg Ivekove vdove in otrok, bili štiri njegove sestre ter dva brata, torej šest od skupaj enajstih, koliko jih je bilo rojenih pred sedemdesetimi in več leti.

Vsakdo izmed prisotnih je imel svoje mnenje o pokojnem dobrotniku Iveku, a glasno ga je pred vsemi prisotnimi, pri sveti maši, razložila aktualna ravnateljica OŠ dr. Antona Trstenjaka v Negovi, Slavica Trstenjak, ki je uvodoma dejala, da ima tokratno druženje ob sveti maši še neko dodano spominsko vrednost, saj je minilo 20 let od trenutka, ko se je dogodila tragična usoda Ivana Krambergerja.

„Sama se ga spominjam kot zgovornega, odprtega in preprostega človeka. Res je bil nekoliko drugačen. Zanimivo drugačen. Zato mi je tako ostal v spominu, ki je star že več kot trideset let“

je poudarila Trstenjakova, ki je podrobno opisala kako je Iveka spoznala, v spominu ji ostala predvsem njegova preprosta govorica in neverjetna prijaznost. Čutiti je bilo, da je blizu človeku, da se rad pogovarja, da potrebuje dotik sočloveka.

„Ko sem kasneje prebirala o njem kot o človeku, ki je ime našega kraja odnesel širom po Sloveniji, in verjetno še dlje, sem vedno bolj in bolj dojemala, da je ravno ta drugačnost prispevala k njegovi osebni promociji in istočasno predstavitvi majhnega človeka iz neznane vasice, ki se ji reče Negova. Kot drobna pikica na zemljevidu smo pa vendar je z Ivanom Krambergerjem postala za kar nekaj časa središče in stičišče različnih obiskovalcev, turistov, radovednežev, oboževalcev. Meni kaj takega ne bi nikoli uspelo. Zato je to eden izmed razlogov, da smo mu lahko hvaležni. Ivan Kramberger se je rodil v številčni družini. Kakor hitro slišimo, da v viničarski, že takoj vemo, da tem otrokom in njihovim staršem ni bilo lahko. Trnovo pot so hodili vsi skupaj in vsak svojo. Če bi današnjim otrokom samo pripovedovali, kako so nekoč otroci bili lačni, bi mislili, da so to samo pripovedke babic. Pa vendar tako resnične. Če bi jim rekli, da so otroci nekoč morali od doma iti služit, da so imeli kaj za pod zob in kaj za obleči in da so sploh lahko preživeli, bi danes porekli, da gre za kršenje otrokovih pravic. Pa vendar so iz takih trnovih poti otroštva zrasli ljudje, ki so pustili sledi svojemu času in še mlajšim rodovom. Iz trnja se je rodil občutek za sočloveka, ljubezen za soseda, bližnjega, trpečega in obolelega. Tisti, ki sam izkusi vso grenkobo življenja, jo zna v polni bolečini in ljubezni občutiti tudi za drugega. V njih ostaja prvinska ljubezen do preprostega, naravnega, skromnega. V njih je veselje v drobnih rečeh in drobnih pozornostih. In taki ljudje znajo dati brez zadržka“, je razlagala Trstenjakova, ki je ponovila misli svojega soimanjaka, velikega človeka, akademika Antona Trstenjaka, ki se ni strinjal, da je „dobrota sirota“, če je človek dal iz srca in z resnično dobrimi nameni.

„Dobrota je vir vsega, kar nas osrečuje in pelje v srečno večnost. Dobrota je neskončno bogata. V tem, ko bogati druge, bogati obenem samo sebe. Ivan je okusil življenje v pomanjkanju, trpljenju, bolečini, strahu, krivičnosti pa vendar tudi v iznajdljivosti, vedrosti, ljubezni in čutečnosti. Danes, ko slišimo besede 'dober človek iz Negove', morda komu huškne nasmeh na ustnice. Včasih na nepravi način presojamo in sodimo dejanja nekoga drugega. To nam je veliko lažje in enostavneje. To je v človeški naravi, tudi slovenski. Je kot greh, ki ga prenašamo drug na drugega, ne zavedajoč se, da s tem ne koristimo ne tebi, ne njim, še najmanj pa sebi. Če bi v naših srcih odmislili vse slabe misli o drugih, če bi zaprli ušesa pred godrnjanjem in zatisnili usta pred obrekovanjem, potem bi vsako dobrodelnost častili in slavili. Ko sem prebirala njegovo knjigo Trnovo pot in Srce Ivana Krambergerja, se je iz njiju dalo čutiti, da marsikdaj ni bil razumljen. Bil je pač drugačen, presenetljiv, brez pomislekov in dlake na jeziku. V svoji preprostosti pa vendar dovolj prodoren in iznajdljiv, da je komu znal stopiti na prste. Zato so ga nekateri občudovali, drugi pa se ga bali. A vendar je v bistvu bil preprosto dober in ljubeč človek, ki ga je bilo potrebno samo sprejeti takšnega, kakršen je. V sprejemanju sočloveka je vsa umetnost sobivanja. Koliko lažje bi nam vsem skupaj bilo, če bi se vedno znova, ko srečamo drugačnega človeka, odločili za prejetje“, je med drugim dodala Slavica Trstenjak.

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Negovčani so se poklonili spominu svojega Iveka!