Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Grobijan nežnega srca: Ne preklinjaj mi Tita

 

Legendarni boksar Marijan Beneš, ki je postal pesnik, zaslovel s pesmico o nekdanjem predsedniku SFRJ

Marijan Beneš„Če želiš biti glasbenik, pesnik, ljubimec, taboriščnik, boksar... zlasti če želiš biti človek, je najpomembneje da imaš srce“, je prepričan nekdanji boksarski šampion, gostilničar in nedvomno veliki človek, Marijan Beneš, ki namesto rokovanja pozdravlja s športnim pozdravom – pestnico. Bil je ena najbolj karizmatičnih osebnosti na športnem nebu nekdanje SFRJ, a kljub temu je Marijan Beneš, ki se ga še posebej spominjajo starejše in srednje generacije v Sloveniji, resnični boksarski šampion, borec brez strahu in napak, človek, ki je mnogim dal vse, od njih pa je dobil malo ali pa nič. Tudi danes mu ni žal, da je bil boksar, in to bi v novem življenju počel spet.

Vsak večer se usede in napiše nekaj stihov

Marijan Beneš je rojen 11.6.1951 v Beogradu. Oče Josip Beneš, profesor glasbe izhaja iz Bajmoka pri Subotici, mama Marija Vukić, pa je učiteljica in izvira iz Gospića v Liki. Že sredi šestdesetih let se je družina v kateri so bili štirje otroci,  preselila iz prestolnice v Tuzlo (BiH). Marijanova starejša brata Antun in Josip sta uspešno začela športno, natančneje boksarsko kariero. Še zlasti srednji brat Josip je bil uspešen in je že postal „glavni“, o čem se veliko piše in govori, kar niti ne preseneča, saj je boks v času Mohameda Alija in drugih velikanov bil sila popularen. Tudi v BiH je v tistem času obstajala močna boksarska liga, konkurenca, tako ekipna kot posamična pa je bila izredno močna. Marijan Beneš je imel komaj deset let, ko si je upal prvič vstopiti v dvorano za boksarski trening, kjer so že trenirali vrhunski borci, med njimi tudi njegova starejša brata.

Marijan Beneš„Pritegnil me je vonj po vročem potu. Najprej sem sramežljivo strmel skozi napol zaprta vrata in že takrat se mi je v mislih rojilo, da jih nikoli v življenju ne bi zaprl za sabo“, je Beneš pozneje pogosto poudarjal, ko je govoril o svojem prvem srečanju s športom, ki mu je v življenju pomenil vse. Res je po prihodu v Tuzlo začel trenirati nogomet, toda našel se je v boksu, kjer je v amaterski konkurenci v tedanji Jugoslaviji osvojil vse kar se je lahko osvojilo, vrhunec pa je dosegel, pravzaprav se je „dotaknil neba“ na Evropskem prvenstvu 1973 v Beogradu. Benešev boksarski vzpon se je sicer začel že z osvojitvijo prve mladinske „zlate rokavice“ BiH. Namesto zlate rokavice je sicer prejel rumeno srajco kratkih rokavov, ki mu je, kot vedno poudarja, to danes največja in najdražja trofeja, ki jih je kadarkoli osvojil, in roko na srce jih je osvojil izjemno veliko. Že kot pionir je boksal proti vrstnikom iz drugih klubov, tako da jih je kmalu po začetku boja poslal na pod. In prav to ga je razlikovalo od ostalih vrstnikov, torej boksarjev začetnikov.

Zato so se zanj začeli zanimati mnogi klubi iz takratne, izjemno močne, prve lige. Za njegovo nadaljnjo kariero je bil še posebej odločilen dvoboj mladih republiških reprezentanc BiH in Slovenije. Kot izbranec bosanskega selektorja Sredoja Zekanovića, je v lahki kategoriji že v prvih sekundah dvoboja, nokautiral našega reprezentanta, takratnega pionirskega slovenskega prvaka, čigar imena se Beneš danes ne spominja. Zaradi tega je prejel posebno nagrado, posebni pokal, za najhitrejšo nokaut zmago. In takrat se je uprava enega najboljših klubov takratne Jugoslavije, banjaluške Slavije odločila, da mora mladi Beneš postati njihov član... , kar se je tudi uresničilo.

V Banjaluki je dosegel tudi amaterski vrhunec, na omenjenem EP v Beogradu, ko je kot 22 – letnik osvojil zlato kolajno. Hkrati je postal tudi najboljši športnik nekdanje SFRJ, kar ni uspelo niti enemu drugemu športniku iz BiH. Pozneje, s prestopom med profesionalce, je Beneš še naprej „haral“ v ringih po vsem svetu, ne da bi odstopil od svojega znanega „fajterskega“ stila borbe. To mu je leta 1979 prineslo tudi naslov profesionalnega prvaka Evrope v polsrednji kategoriji. Žal ga je to stalo nadaljnje kariere, saj je utrpel toliko poškodb, da je moral istega leta rokavice obesiti na klin. Danes je na levo oko povsem slep, na desno pa slabo vidi. Zaradi poškodb glasilk težko in nerazločno govori ima pa tudi težave pri hoji. Kljub temu Beneš še danes ni nehal telovaditi in trenirati, pogosto pa ga mnogi srečajo tudi ob boksarskem ringu. Tako je še naprej popularen in zanimiv gost na vseh boksarskih manifestacijah in revijah po vsej nekdanji državi.

Če ga kdo vpraša kako je prišel v boksarske vode, nenehno ponavlja isto: „Dva starejša brata sta že pred mano trenirala boks pri tuzlanski Slobodi, ob tem sta bila prvaka BiH v svojih kategorijah. Ob njiju sem tudi sam spoznal boks in se zaljubil vanj. Na začetku mi brata in starša niso dovoljevali, da bi se ukvarjal z boksom, toda ko so ugotovili, kako ljubim ta šport in kako si želim trenirati, so mi le dovolili. Potem pa sem prav od njih imel največjo podporo. Nikoli mi ni žal, da sem bil boksar, in če bil lahko znova izbiral, bi ubral isto pot. Edino, zamenjal bi nekaj ljudi, ki so bili okrog mene“, pravi Marijan Beneš, ki je vzporedno z boksom pisal tudi pesmice, ob tem se je ukvarjal tudi z glasbo, saj je izobražen glasbenik.

„Drži. Pesmice sem pisal nekoč in jih še danes. Vsak večer se usedem in napišem nekaj stihov. Izdal sem tudi zbirko pesem z imenom 'Moja prva ljubezen', kar je hkrati tudi prva zbirka pesem na svetu, ki je namenjena izključno športu. Ne le boksu, temveč so zraven tudi stihi namenjeni nogometu, rokometu, košarki... Ko gre za glasbo pa moram povedati, da sem končal nižjo glasbeno šolo ter prvi razred srednje glasbene šole v Tuzli. Toda to sem nato zapustil, ker sem hotel opravljati 'moško' delo, in sem se vpisal Srednjo šolo dijakov v gospodarstvu. Izmed glasbenih inštrumentov sem namesto denimo kitare ali harmonike izbral flavto, ker mi ta najbolj odgovarja. Skozi njo sem najlažje izražal svoje občutke in emocije.

Pri vsakem pogovoru se Beneš vrne nazaj na boks, v maj 1969, ko se je preselil v Banjaluko, kjer je postal član Slavije in se začel resno ukvarjati s tem športom. To mu je pustilo še posebno sled v življenju. Boksal je tudi ko so mu zdravniki to striktno odsvetovali in celo prepovedali. „Leta 1976 sem zbolel za zlatenico in so mi zdravniki strogo prepovedali ukvarjanje s športom, še zlasti z boksom. Trdili so, da če se skušam vrniti v ring ne bom preživel, toda poglejte me, še sedaj sem živ. Prepričan sem, da bi prej umrl če bi jim prisluhnil. In tako sem leto dni po preležani zlatenici postal profesionalec. Ne skrivam, vmes sem imel težave tudi z jetri, a sem vse zdržal do leta 1979, ko sem v prepolnem banjaluškem Boriku v 4. rundi z nokautom premagal Francoza Gilbera Coena ter postal profesionalni prvak Evrope v polsrednji kategoriji. Takrat so težave zlasti z levim očesom bile čedalje hujše, tako da sem moral razmisliti o koncu kariere“, pravi Beneš, ki je razočaran, da je sedanji amaterski boks padel tako nizko, zlasti zaradi skorumpiranih sodnikov, računalniškega točkovanja ter čelad.

Čeprav je najraje imel plemenito veščino boks, Marijan Beneš pravi, da je njegova najpomembnejša in najljubša zmaga, štirje otroci, saj je v boksu bilo veliko pomembnih zmag, ki so mu ostale v spominu. Najtežji poraz mu je brez dvoma bil tisti, proti Portorikancu Sandiju Torresu v Zenici 25. avgusta 1979. Za Beneša sta danes v profi boksu zgodba zase brata Kličko

Ne preklinjaj mi Tita

Veliki človek in boksar je razočaran nad nekaterimi „prijatelji“, ki so v času njegovih vzponov lepo živeli na njegov račun, pozneje pa se je življenje grenko poigralo s tem plemenitim človekom. Ko se je začela vojna v BiH je moral zapustiti Banjaluko. Živel je v Zagrebu, pozabljen od vseh. Po vojni se je spet vrnil v svojo Banjaluko, kjer je tudi ostal brez svojih prijateljev, brez tovarišev, brez vsega kar je nekoč poznal v tem mestu na reki Vrbas. Danes živi in hudo trpi, njegova plemenita in dobra duša žaluje za minulim časom, ko je bil ponos nacije, ko je bil naš Marijan, ko v njem nihče ni gledal nekoga, ki ni njegove vere in narodnosti, in ko tudi Marijan ljudi ni delil nikakor drugače kot tako, kot je bil vzgojen – si ali nisi dober človek. Bil je in ostal je človek najplemenitejšega kova. Poet v duši. O politiki nikoli ni govoril. Toda, ko so vsi tisti, ki so do včeraj bili Titovci od glave do pete, začeli tekmovati kdo bo Tita bolj očrnil in o njem izrekel več gnusnih laži, se je Marijan Beneš usedel za računalnik in v znak zadovoljstva, da je živel v Jugoslaviji, in sicer v za Titovem času, spisal pesmico o Titu, ki se jo splača prebrati. Spomnil se je tudi, da je ravno Tito, prvi in edini na svetu, 8. maja 1980, na svojem pogrebu zbral celi svet...

Marijan Beneš

Ne preklinjaj mi Tita

Ne preklinjaj mi Tita in njegovega časa

Ne krivi njega za svoje probleme,

Za težko življenje danes, najmanj je kriv

Drugače bi bilo, če bi bil stari še živ.

Ne preklinjaj mi Tita niti njegovega časa

Ne krivi njega, da je vzklilo seme mržnje

skrito v srcih fašistov, skrito tudi

pod maskami nekaterih komunistov.

Ne preklinjaj mi Tita in njegovega časa

Ne krivi njega ker nisi zdržal bremena

ker je vse narode spojil v sorodstvo

in sam si ga poimenoval bratstvo in enotnost.

Ne preklinjaj mi Tita in njegovega časa

saj je s smehom premikal hribe

Nikoli se tovariš ne bo živelo boljše

ko se Tita spomniš samo kapo dol!

 

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Grobijan nežnega srca: Ne preklinjaj mi Tita