Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Slovenci in Avstrijci med Weitersfeldu in Sladkim Vrhom složno skočili v Muro

Mura Veliki skokLetošnjemu Velikemu skoku/Big Jump so se blizu broda na Muri med Trnovim ob Muri (Weitersfeldu) in Sladkim Vrhom pridružili tako Avstrijci kot Slovenci. Tako so se natanko ob 15.00  pridružili tisočim Evropejcem, ki so skočili v vse večje reke in jezera, da bi tako opozorili na njihovo veliko bogastvo. Veliki skok je tokrat že drugič potekal na tem mestu in je signal Evropi, ki nas opominja na potrebo po zaščiti naših voda, hkrati pa opozarja na čiste reke. Obenem pa je bil še en poziv, da mora Mura na tem delu in v celotni Sloveniji teče brez ovir. Koordinator kampanje Rešimo Muro Stojan Habjanič je ob tem povedal: "Tudi danes je tukaj očitno, da reke ne damo. Reka je del življenja, ljudje so se preselili k reki, jo znova vzljubili, tako kot je bilo to nekoč blizu njihovih življenj in tako življenje si predstavljamo tudi v prihodnje tako ob mejni reki kot vzdolž celotne reke v Sloveniji."

Z Velikim skokom so opozorili na pomen reke Mure

Najmlajši Luka z osmimi, najstarejših Ivan s 73 leti!

Harmonikarji KonjiščeKljub veliki vročini, ki je pritiskala je minuli konec tedna znova bilo veselo in razigrano v idiličnem turistično rekreacijskem centru (TRC) Zgornje Konjišče. V organizaciji Turističnega društva Čemaž – Apaške doline je namreč v sencah potekal 11. „Veseli popoldan s harmonikarji", ko so številni, predvsem mladi ljubiteljski harmonikarji raztegnili meh. Tokrat je v Zgornje Konjišče prišlo 11 mladih glasbenikov iz širšega območja skrajnjega severovzhoda Slovenije, iz Štajerske in Pomurja. Med udeleženci kaže omeniti predvsem najmlajšega udeleženca Luko Kaučiča iz bližnjega Podgorja in 73-letnega Ivana Pompergerja iz Sladkega Vrha, njuna razlika v letih pa je znašala kar 65 let. V okviru prireditve, na kateri se je zbralo tudi veliko število obiskovalcev in gostov od blizu in daleč, tudi z druge strani reke Mure, iz sosednje Avstrije, so se mnogi razveselili z bogatimi dobitki na srečelovu, ki so ga med drugim pripravili.

Harmonikarji so enajstič raztegnili meh v Zgornjem Konjišču

MK Lisjak, ki velja za enega bolj dejavnih na tem območju, pripravil 15. srečanje motoristov

Motoristi KonjiščeVišje temperature in sončno vreme so na ceste že od marca in aprila naprej privabile mnogo motoristov, med katerimi so tudi člani Motorističnega kluba Lisjak iz Apaške doline (MK Lisjak), ki po svoji aktivnosti in angažiranosti, zlasti pri prometni varnosti, velja za enega bolj dejavnih motorističnih klubov pri nas. Ena njihovih osrednjih aktivnosti je organizacija tradicionalnega motorističnega srečanja, ki je tudi letos potekalo ob izteku šolskega leta in meseca junija, v Zgornjem Konjišču. Letošnje, že kar 15. srečanje zapovrstjo, je torej tudi letos potekalo na območju občine Apače, natančneje na lokaciji ribiškega doma v Zgornjem Konjišču, a se veseljaki na enoslednih kolesih niso zadovoljili samo s tem, temveč so imeli več aktivnosti.

Motoristi so se srečali v Zgornjem Konjišču

Tjaša pred Anejem in Renejem

Otročki dan MahovciŠportno-turistično društvo Mahovci, ki je nekakšen nosilec družabnega življenja v domači vasi v Apaški dolini, je tudi letos pripravilo tradicionalni otroški dan. Na športnem centru v Mahovcih so za male in nekoliko večje otroke pripravili dve otroški igrali in sicer, gasilka in fusbal na štangi. Prav tako so organizirali dejavnosti za otroke, in sicer tekmo med dvema vodnima balonoma, ki je bila najbolj priljubljena med otroci, ki so prišli iz širšega območja Apaške doline. Na koncu so trije najboljši (1. Tjaša Horvat, 2. Anej Dresler, 3. Rene Leopold) udeleženci dobili priznanje za dosežena mesta in pa majhne praktične nagrade.

Malčki so se zabavali na „otroškem dnevu

Tudi sveta maša za stanovalce domov za starejše iz občine Sv. Jurij ob Ščavnici

StarejšiNa Stari Gori je potekalo zanimivo in prisrčno srečanje občanov občine Sv. Jurij ob Ščavnici, ki bivajo v Domu starejših v Gornji Radgoni in Domu Lukavci in ga je ob pomoči Občinske organizacije RK in Društva podeželskih žena občine Sv. Jurij ob Ščavnici, pripravila domača občina. Drugo srečanje se je pričelo z obiskom sv. maše v cerkvi Sv. Duha na Stari Gori, ki jo je daroval duhovni pomočnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici, Mirko Rakovec. Pred pričetkom maše je stanovalce in njihove spremljevalce pozdravil župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Miroslav Petrovič, ki je povedal, kako je namen srečanja, da jih vsako leto vsaj enkrat povabijo v občino, od koder jih je pot zanesla v domove za starejše.

Župan sprejel občane, ki živijo v domovih

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Grobijan nežnega srca: Ne preklinjaj mi Tita

 

Legendarni boksar Marijan Beneš, ki je postal pesnik, zaslovel s pesmico o nekdanjem predsedniku SFRJ

Marijan Beneš„Če želiš biti glasbenik, pesnik, ljubimec, taboriščnik, boksar... zlasti če želiš biti človek, je najpomembneje da imaš srce“, je prepričan nekdanji boksarski šampion, gostilničar in nedvomno veliki človek, Marijan Beneš, ki namesto rokovanja pozdravlja s športnim pozdravom – pestnico. Bil je ena najbolj karizmatičnih osebnosti na športnem nebu nekdanje SFRJ, a kljub temu je Marijan Beneš, ki se ga še posebej spominjajo starejše in srednje generacije v Sloveniji, resnični boksarski šampion, borec brez strahu in napak, človek, ki je mnogim dal vse, od njih pa je dobil malo ali pa nič. Tudi danes mu ni žal, da je bil boksar, in to bi v novem življenju počel spet.

Vsak večer se usede in napiše nekaj stihov

Marijan Beneš je rojen 11.6.1951 v Beogradu. Oče Josip Beneš, profesor glasbe izhaja iz Bajmoka pri Subotici, mama Marija Vukić, pa je učiteljica in izvira iz Gospića v Liki. Že sredi šestdesetih let se je družina v kateri so bili štirje otroci,  preselila iz prestolnice v Tuzlo (BiH). Marijanova starejša brata Antun in Josip sta uspešno začela športno, natančneje boksarsko kariero. Še zlasti srednji brat Josip je bil uspešen in je že postal „glavni“, o čem se veliko piše in govori, kar niti ne preseneča, saj je boks v času Mohameda Alija in drugih velikanov bil sila popularen. Tudi v BiH je v tistem času obstajala močna boksarska liga, konkurenca, tako ekipna kot posamična pa je bila izredno močna. Marijan Beneš je imel komaj deset let, ko si je upal prvič vstopiti v dvorano za boksarski trening, kjer so že trenirali vrhunski borci, med njimi tudi njegova starejša brata.

Marijan Beneš„Pritegnil me je vonj po vročem potu. Najprej sem sramežljivo strmel skozi napol zaprta vrata in že takrat se mi je v mislih rojilo, da jih nikoli v življenju ne bi zaprl za sabo“, je Beneš pozneje pogosto poudarjal, ko je govoril o svojem prvem srečanju s športom, ki mu je v življenju pomenil vse. Res je po prihodu v Tuzlo začel trenirati nogomet, toda našel se je v boksu, kjer je v amaterski konkurenci v tedanji Jugoslaviji osvojil vse kar se je lahko osvojilo, vrhunec pa je dosegel, pravzaprav se je „dotaknil neba“ na Evropskem prvenstvu 1973 v Beogradu. Benešev boksarski vzpon se je sicer začel že z osvojitvijo prve mladinske „zlate rokavice“ BiH. Namesto zlate rokavice je sicer prejel rumeno srajco kratkih rokavov, ki mu je, kot vedno poudarja, to danes največja in najdražja trofeja, ki jih je kadarkoli osvojil, in roko na srce jih je osvojil izjemno veliko. Že kot pionir je boksal proti vrstnikom iz drugih klubov, tako da jih je kmalu po začetku boja poslal na pod. In prav to ga je razlikovalo od ostalih vrstnikov, torej boksarjev začetnikov.

Zato so se zanj začeli zanimati mnogi klubi iz takratne, izjemno močne, prve lige. Za njegovo nadaljnjo kariero je bil še posebej odločilen dvoboj mladih republiških reprezentanc BiH in Slovenije. Kot izbranec bosanskega selektorja Sredoja Zekanovića, je v lahki kategoriji že v prvih sekundah dvoboja, nokautiral našega reprezentanta, takratnega pionirskega slovenskega prvaka, čigar imena se Beneš danes ne spominja. Zaradi tega je prejel posebno nagrado, posebni pokal, za najhitrejšo nokaut zmago. In takrat se je uprava enega najboljših klubov takratne Jugoslavije, banjaluške Slavije odločila, da mora mladi Beneš postati njihov član... , kar se je tudi uresničilo.

V Banjaluki je dosegel tudi amaterski vrhunec, na omenjenem EP v Beogradu, ko je kot 22 – letnik osvojil zlato kolajno. Hkrati je postal tudi najboljši športnik nekdanje SFRJ, kar ni uspelo niti enemu drugemu športniku iz BiH. Pozneje, s prestopom med profesionalce, je Beneš še naprej „haral“ v ringih po vsem svetu, ne da bi odstopil od svojega znanega „fajterskega“ stila borbe. To mu je leta 1979 prineslo tudi naslov profesionalnega prvaka Evrope v polsrednji kategoriji. Žal ga je to stalo nadaljnje kariere, saj je utrpel toliko poškodb, da je moral istega leta rokavice obesiti na klin. Danes je na levo oko povsem slep, na desno pa slabo vidi. Zaradi poškodb glasilk težko in nerazločno govori ima pa tudi težave pri hoji. Kljub temu Beneš še danes ni nehal telovaditi in trenirati, pogosto pa ga mnogi srečajo tudi ob boksarskem ringu. Tako je še naprej popularen in zanimiv gost na vseh boksarskih manifestacijah in revijah po vsej nekdanji državi.

Če ga kdo vpraša kako je prišel v boksarske vode, nenehno ponavlja isto: „Dva starejša brata sta že pred mano trenirala boks pri tuzlanski Slobodi, ob tem sta bila prvaka BiH v svojih kategorijah. Ob njiju sem tudi sam spoznal boks in se zaljubil vanj. Na začetku mi brata in starša niso dovoljevali, da bi se ukvarjal z boksom, toda ko so ugotovili, kako ljubim ta šport in kako si želim trenirati, so mi le dovolili. Potem pa sem prav od njih imel največjo podporo. Nikoli mi ni žal, da sem bil boksar, in če bil lahko znova izbiral, bi ubral isto pot. Edino, zamenjal bi nekaj ljudi, ki so bili okrog mene“, pravi Marijan Beneš, ki je vzporedno z boksom pisal tudi pesmice, ob tem se je ukvarjal tudi z glasbo, saj je izobražen glasbenik.

„Drži. Pesmice sem pisal nekoč in jih še danes. Vsak večer se usedem in napišem nekaj stihov. Izdal sem tudi zbirko pesem z imenom 'Moja prva ljubezen', kar je hkrati tudi prva zbirka pesem na svetu, ki je namenjena izključno športu. Ne le boksu, temveč so zraven tudi stihi namenjeni nogometu, rokometu, košarki... Ko gre za glasbo pa moram povedati, da sem končal nižjo glasbeno šolo ter prvi razred srednje glasbene šole v Tuzli. Toda to sem nato zapustil, ker sem hotel opravljati 'moško' delo, in sem se vpisal Srednjo šolo dijakov v gospodarstvu. Izmed glasbenih inštrumentov sem namesto denimo kitare ali harmonike izbral flavto, ker mi ta najbolj odgovarja. Skozi njo sem najlažje izražal svoje občutke in emocije.

Pri vsakem pogovoru se Beneš vrne nazaj na boks, v maj 1969, ko se je preselil v Banjaluko, kjer je postal član Slavije in se začel resno ukvarjati s tem športom. To mu je pustilo še posebno sled v življenju. Boksal je tudi ko so mu zdravniki to striktno odsvetovali in celo prepovedali. „Leta 1976 sem zbolel za zlatenico in so mi zdravniki strogo prepovedali ukvarjanje s športom, še zlasti z boksom. Trdili so, da če se skušam vrniti v ring ne bom preživel, toda poglejte me, še sedaj sem živ. Prepričan sem, da bi prej umrl če bi jim prisluhnil. In tako sem leto dni po preležani zlatenici postal profesionalec. Ne skrivam, vmes sem imel težave tudi z jetri, a sem vse zdržal do leta 1979, ko sem v prepolnem banjaluškem Boriku v 4. rundi z nokautom premagal Francoza Gilbera Coena ter postal profesionalni prvak Evrope v polsrednji kategoriji. Takrat so težave zlasti z levim očesom bile čedalje hujše, tako da sem moral razmisliti o koncu kariere“, pravi Beneš, ki je razočaran, da je sedanji amaterski boks padel tako nizko, zlasti zaradi skorumpiranih sodnikov, računalniškega točkovanja ter čelad.

Čeprav je najraje imel plemenito veščino boks, Marijan Beneš pravi, da je njegova najpomembnejša in najljubša zmaga, štirje otroci, saj je v boksu bilo veliko pomembnih zmag, ki so mu ostale v spominu. Najtežji poraz mu je brez dvoma bil tisti, proti Portorikancu Sandiju Torresu v Zenici 25. avgusta 1979. Za Beneša sta danes v profi boksu zgodba zase brata Kličko

Ne preklinjaj mi Tita

Veliki človek in boksar je razočaran nad nekaterimi „prijatelji“, ki so v času njegovih vzponov lepo živeli na njegov račun, pozneje pa se je življenje grenko poigralo s tem plemenitim človekom. Ko se je začela vojna v BiH je moral zapustiti Banjaluko. Živel je v Zagrebu, pozabljen od vseh. Po vojni se je spet vrnil v svojo Banjaluko, kjer je tudi ostal brez svojih prijateljev, brez tovarišev, brez vsega kar je nekoč poznal v tem mestu na reki Vrbas. Danes živi in hudo trpi, njegova plemenita in dobra duša žaluje za minulim časom, ko je bil ponos nacije, ko je bil naš Marijan, ko v njem nihče ni gledal nekoga, ki ni njegove vere in narodnosti, in ko tudi Marijan ljudi ni delil nikakor drugače kot tako, kot je bil vzgojen – si ali nisi dober človek. Bil je in ostal je človek najplemenitejšega kova. Poet v duši. O politiki nikoli ni govoril. Toda, ko so vsi tisti, ki so do včeraj bili Titovci od glave do pete, začeli tekmovati kdo bo Tita bolj očrnil in o njem izrekel več gnusnih laži, se je Marijan Beneš usedel za računalnik in v znak zadovoljstva, da je živel v Jugoslaviji, in sicer v za Titovem času, spisal pesmico o Titu, ki se jo splača prebrati. Spomnil se je tudi, da je ravno Tito, prvi in edini na svetu, 8. maja 1980, na svojem pogrebu zbral celi svet...

Marijan Beneš

Ne preklinjaj mi Tita

Ne preklinjaj mi Tita in njegovega časa

Ne krivi njega za svoje probleme,

Za težko življenje danes, najmanj je kriv

Drugače bi bilo, če bi bil stari še živ.

Ne preklinjaj mi Tita niti njegovega časa

Ne krivi njega, da je vzklilo seme mržnje

skrito v srcih fašistov, skrito tudi

pod maskami nekaterih komunistov.

Ne preklinjaj mi Tita in njegovega časa

Ne krivi njega ker nisi zdržal bremena

ker je vse narode spojil v sorodstvo

in sam si ga poimenoval bratstvo in enotnost.

Ne preklinjaj mi Tita in njegovega časa

saj je s smehom premikal hribe

Nikoli se tovariš ne bo živelo boljše

ko se Tita spomniš samo kapo dol!

 

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Grobijan nežnega srca: Ne preklinjaj mi Tita