Rodila se je pred 80., poročila pa pred 60. leti

Diamantna poroka LončaričZa Marico Lončarič iz Lokavcev pri Negovi je 23. januar gotovo najbolj srečen datum v življenju. Kako tudi ne, ko pa se je natančno tega dne pred osmimi desetletji rodila, pred šestimi pa tudi poročila. Torej je letos, prav na dan, ko so se po kar nekaj meglenih in turobnih dneh, nad negovskim delom Slovenskih Goric, pojavili prijetni sončni žarki, imela pravi vzrok za dvojno praznovanje. Pravzaprav je s svojim življenjskim sopotnikom, možem Slavkom, brez posebnega pompa in razkošja, v domači hiši, kjer ima sedež tudi na daleč znano podjetje Montaža Lončarič, predvsem prejemala darila in čestitke, oba za visok skupni življenjski jubilej, ona sama pa še za okrogel osebni jubilej. Odločila sta se namreč, da bosta svoj jubilej obeležila v družbi svojih najdražjih, treh otrok, štirih vnukov in pravnukinje, ter še nekaj drugih svojcev, sorodnikov in prijateljev. Ob ganljivih čestitkah se je slavljencema tu in tam orosilo oko...

Marica in Slavko Lončarič obeležila diamantno poroko in njenih osemdeset

Dedek Mraz obiskal tudi otroke v Lutvercih

Dedek Mraz LutverciV našem gasilskem domu je bilo konec decembra spet veselo. Naše otroke je obiskal dedek Mraz. Že sedmo leto zapored se v našem društvu trudimo, da organiziramo prihod dedka Mraza. Tudi letos sta celotno organizacijo in priprave za ta projekt prevzeli naši članici društva, ki sta tudi v komisiji za mladino v društvu Zdenka Šuman in Tina Rojc. Seveda so na pomoč priskočile še ostale pridne roke: Sanja H. je pomagala pri pripravi kulturnega programa, Monika Š. in Sara R. pri pakiranju daril, fotografiranje Monika, aranžerka Blanka pri izdelavi scene, pa še vsi ostali, ki so pomagali pri pripravi prostora, ipd.

Dedek Mraz v Lutvercih

Verniki so se zahvalili svojemu župniku (in nekdanjemu nogometnemu sodniku) Janezu Ferencku iz Apač, ob njegovem življenjskem jubileju

Janez FerencekDa priljubljeni apaški župnik Janez Ferencek letos praznuje okrogel življenjski jubilej, 60. letnico življenja, smo izvedeli po naključju. Na dan, ko se je pred 60 leti rodil so župnijski dvorani domače cerkve, ki se nahaja ob župnišču in služi v zimskem času kot bogoslužni prostor, je namreč daroval večerno sv. Mašo. Slednjo je s petjem, ob spremljavi organistke Aleksandre Papež na elektronskih orglah, popestril Župnijski pevski zbor, ki je po končani maši svojemu priljubljenemu župniku zapel: »Vse najboljše, dragi župnik Janez...«, v slovenščini in tradicionalno iste verze tudi v angleščini. V tem času so moški že začeli pripravljati mize in klopi, kjer so skupaj s slavljencem ob obloženi mizi z dobrotami, ki so jih pripravile pevke, s slavljencem nazdravili.

»Vse najboljše, dragi župnik Janez...«

Marija in Štefan Čeh sta tik po novem letu obeležila zlati pir

Zlata poroka ČehKomaj so utihnila božična in novoletna praznovanja, že sta zakonca Marija in Štefan Čeh z Bišečkega Vrha v Slovenskih goricah praznovala nov pomemben dogodek. Že prvo soboto v letu 2020 sta namreč, v krogu najbližjih in prijateljev, v gostišču Štajerska hiša kulinarike v Gočovi, obhajala visok skupni življenjski jubilej – zlato poroko. Vse skupaj se je začela z obiskom cerkve Sv. Bolfenka v Trnovski vasi, kjer je župnik Franc Mlakar, pri darovani sv. maši, opravil cerkveni obred. Od tod so se številni svatje z zlatoporočencema odpravili v Gočovski dvorec, kjer je potekal civilni zlatoporočni obred, s katerim sta potrdila svojo 50 - letno zakonsko zvestobo.

Najprej v cerkev, nato v dvorec

Zofija in Anton Žavrlan iz Slovenskih goric sta obhajala zlato poroko

Zlata poroka ŽavrlanBrez velikega pompa, v družbi svojih najdražjih, sta tik pred iztekom leta 2019, zlato poroko obhajala Zofija in Anton Žavrlan z Zgornje Ščavnice v Slovenskih goricah. Prijetno praznovanje, ki je potekalo na njunem domu, je s svojim obiskom počastil tudi župan občine Sveta Ana, Silvo Slaček, ki jima je v imenu občine čestital in izročil spominsko darilo, umetniško sliko vinograda, na kateri se v ozadju vidi cerkev sv. Ane. Ob klepetu s slavljencema smo izvedeli marsikaj iz njunega zanimivega in pestrega skupnega življenja.

Župan jima je čestital kar na njunem domu

Delegacija OZ RKS je na Orehovskem Vrhu obiskala 90-letnico Veroniko Fajfar, ki se je razveselila obiska in čestitk

Veronika Fajfar jubilejPred dnevi je Veronika Fajfar, ki živi v Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, praznovala 90. rojstni dan in jo je z obiskom razveselila delegacija Rdečega križa. Na obisk je s poverjenicama Ido Šemrl in Marijo Vrbančič, prišel predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci – Zbigovci, Janko Auguštin. Ob čestitkah in izročitvi daril, je bila opazna radost slavljenke, ki je izrazila veselje in zadovoljstvo, da so z obiskom počastili njen visoki življenjski jubilej.

Deset vnukov, 13 pravnukov in dva prapravnuka...

Priljubljena Prekmurca iz Apaške doline

Biserna poroka NovakKer sta se Amalija in Franc Novak iz Apač poročila 30. decembra 1959, sta tudi šestdeset let pozneje, biserno poroko obhajala tik pred iztekom leta. Prvič je poroka potekala v Murski Soboti, civilna na tedanjem matičnem uradu, cerkvena pa v cerkvi Sv. Nikolaja. In ker je bila Amalija učiteljica sta se cerkveno poročila ponoči v tajnosti. Tokrat sta svojo biserno poroko praznovala v krogu svoje družine in prijateljev v apaški cerkvi, sveto mašo pa je daroval župnik Janez Ferencek. Ob cerkvenem poročnem obredu jima je župnik Janez Ferencek namenil veliko lepih besed zahvale in jima izročil darilo.

Biserno poroko sta obhajala Amalija in Franc Novak iz Apač

Darila blagoslovil negovski župnik Marjan Rola

Božiček pri ŠenekarjuV Gostilni Šenekar, v Spodnjih Ivanjcih pri Negovi, je tik pred božičem, potekala tradicionalna prireditev, kjer je Božiček obdaril 60 otrok iz KS Spodnji Ivanjci, starih do 6 let. Že 27. tovrstno prireditev z obdarovanjem je tudi letos pripravilo Kulturno športno društvo (KŠD) Spodnji Ivanjci, s pomočjo sredstev Krajevne skupnosti Spodnji Ivanjci in dobrotnikov. Ob tej priliki so otroci iz KS Spodnji Ivanjci, pod vodstvom Simone Danko in Martine Vesenjak, pripravili kulturni program z božično vsebino.

Božiček obdaril 60 otrok

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Tudi Janez Akvila v aleji velikih!

 

V Gornji Radgoni spominsko obeležje že devetemu velikanu

Janez AkvilaPo Antonu Trstenjaku, Petru Dajnku, Antonu Kremplu, Manku Golarju, Jožetu Veršiču, Francu Simoniču, Janku Šlebingerju in Francu Veberju, je v radgonski aleji velikih (Maistrov trg) svoje mesto našel še en spoštovanja vreden prednik, svetovno znani slikar Janez Akvila. Odkritje doprsnega kipa še enemu radgonskemu velikanu, katerega avtor je še en uspešni domačin, akademski kipar Mirko Bratuša, ki so ga opravili, radgonski župan Anton Kampuš, častna občanka Majda Bicskey, in starosta radgonskega kulturnega in prosvetnega življenja Milan Nekrep, je bilo posvečeno tudi obeleževanju 17. radgonskega občinskega praznika.

Johannes Aquila de Rakespurga (Janez Akvila); izpričan med letoma 1378 in 1405; slikar. Do sedaj znano arhivsko gradivo o njem molči, vendar je dovolj zgovoren njegov podpis na freskah v cerkvah v Velemeru, Turnišču, Martjancih in Fürstenfeldu. Ime in priimek našega mojstra izpričujeta njegovo naklonjenost modnim tokovom takratnega časa, ki govorijo o čaščenju družinskih kultov in imenskih zavetnikov. Poleg podpisa sta se ohranili dve njegovi lastni podobi, starejša v Velemeru in mlajša v Martjancih, ki pričata o samozavestnem in že izurjenem pripadniku slikarskega ceha.

 

Prvi na svetu naslikal svoj avtoportret...

O Janezu Akvili lahko govorimo kot o Evropejcu svojega časa, saj njegova dela srečamo na današnjem štajersko-slovensko-madžarskem mejnem območju. Akvilov opus se časovno razteza skozi celotno zadnjo četrtino 14. stoletja in v začetek 15. stoletja. Njegovo prvo delo so freske v Velemeru, ki so datirane z letom 1377 oziroma 1378. Sledi poslikava v Turnišču, ki je nastajala v dveh fazah in je datirana z letoma 1383 in 1389. Poslikave v Martjancih so datirane z letnico 1392. Akvilove poslikave, ki so nastale na avstrijskem Štajerskem, niso dokumentirane z letnicami, glede slogovnih značilnosti pa bi poslikavo v tako imenovani Pistorjevi hiši (Pistorhaus) v Radgoni lahko postavili v leto 1390, fragmente poslikave v avguštinski cerkvi v Fürstenfeldu pa kot zadnje evidentirano Akvilovo delo v čas okoli leta 1400.

Na prireditvi, katero je ob zvokih glasbe Harmonikarskega orkestra Gornja Radgona, vodil ravnatelj OŠ Gornja Radgona Dušan Zagorc, sta prisotne pozdravila župan Kampuš in avtor kipa, ki je izdelal tudi prvi (izmed devetih) kip v Aleji velikih, akademiku dr. Antonu Trstenjaku, Mirko Bratuša. O življenju in delu Akvile, ki ni posebej znan širši javnosti pa je spregovoril ugledni prekmurski umetnostni zgodovinar, dr. Janez Balažic, ki slikarja Akvilo odlično pozna. „Iz Radgone/Radkersburga izvirajoči Johannes, če slovenimo njegovo ime pa Janez Aquila, kot ga dokumentira napis v prezbiteriju župne cerkve sv. Martina v Martjancih: Johannis•Aquile•de•Rakespurga•oriund/us/, je bil bržkone rojen v desetletju pred sredino 14. stoletja. O njegovem rojstvu, mladosti in učni dobi nam ni znanega pravzaprav ničesar. Latinska oblika imena in priimka - Iohannes Aquila, torej Janez Evangelist, dopušča različne možnosti interpretacije o njegovem poreklu, pa tudi šolanju, a naposled prevladuje teza, da se je Janez v mladosti šolal v kakem češko usmerjenem samostanskem skriptoriju ali slikarski delavnici. Kot že profiliran slikar je Aquila, v letih 1377- 1378, v celoti poslikal notranjščino nekdanje farne cerkve sv. Trojice v Veleméru, tedaj cerkveno-upravno v okviru belmurskega arhidiakonata, in pod gornjelendavsko posest, katere lastnik je bil takrat hkrati tudi domnevni donator poslikave slavonsko-dalmatinski ban Nikolaj I. Szécsi. Slikarski program velemérske poslikave na ostenjih kratkega kora je ob standardih motivih s simboli štirih evangelistov, svetnice z modelom cerkve, etc. dopolnil z lastno podobo - avtoportretom, ki tako predstavlja prvo tovrstno znano likovno uresničitev v zahodnoevropskem stenskem slikarstvu“, je prepričan dr. Balažic.

Kmalu zatem, najbrž pa ok. 1380, je Aquila pričel z delom v svojem osrednjem spomeniku, poslikavi župne cerkve Marijinega vnebovzetja v Črncu, današnjem Turnišču. Po obsežni gotizaciji je Aquila skupaj s pomočniki stene nove cerkve v celoti poslikal do leta 1389. Obseg slikarij, z evropsko pomembno Ladislavovo legendo, kažejo na raznotere likovne vire in predloge, pa tudi na nihanja v kakovosti izvedbe. „Skoraj desetletje trajajoče delo v turniški cerkvi, je že doslej zastavljalo številna vprašanja o vlogi mojstra Aquile in deležu, ki so ga pri poslikavi imeli njegovi pomočniki, a se je izoblikovalo dokaj enotno mnenje, da je Janez zvečine sam poslikal cerkev. Slikarije v Turnišču pa namreč predstavljajo hkrati najodličnejšo reprezentatacijo njegove slikarske moči. Kažejo na to, da je izhodišča Aquilovega slikarskega sloga potrebno iskati široko, vse od tirolskega, severnoitalijanskega in nemško-češkega slikarstva Trecenta oz. 14. stoletja. Že v Veleméru izoblikovani slikarjev rokopis, ki ga odlikujejo razgibane prostorske inscenacije, značilni okrogli, v lirsko razpoloženje ujeti obrazni tipi ter voluminozno izoblikovani, v plastična, mehko pregibajoča oblačila zajeti liki, kažejo na izrazita češka izhodišča. Aquila je namreč svoj slikarski izraz zgradil na temelju poznavanja češkega iluminiranega slikarstva in v okviru t. i. 'drugega praškega sloga', ki je nastajala pod pokroviteljstvom cesarja Karla IV“, je nadaljeval dr. Janez Balažic.

Po skoraj desetletje trajajočem delu za plemiško rodbino Bánfi v Turnišču, je slikarska delavnica poslikala kletni prostor v Radgoni/Radkersburgu. Tamkajšnje profane slikarije, med katerimi izstopa prizor Obleganja in konjeniške bitke, tunisrak scena viteškega spopada sira Lacelota ter ikonografsko izjemen ciklus legende o Piramu in Tizbe, so delo vsaj dveh slikarjev, Aquile in njegovega prvega sodelavca, ki pride do veljave zlasti v Martjancih. „Tretje veliko delo slikarske delavnice Janeza Aquile je bila poslikave župne cerkve sv. Martina v Martjancih. Bržkone sočasno z dokončanjem gradbenih del (1392) je bil v naslednjih letih (do 1400) poslikan tamkajšnji prezbiterij in ladja. V skladu z intencami naročnika, župnika Erazma, je nastala celostno zaokrožena likovna uresničitev, ki se v ikonografskem pogledu podreja zamisli oz. predstavi Nebeškega Jeruzalema. Vidno odstopanje od Aquilovih formalnih izhodišč, ki je tu očitno izvršil le del poslikave, kaže, da je šlo v Martjancih za izrazito delavniško produkcijo. V Martjancih je do veljave prišel mlajši Aquilov sodelavec, zasilno poimenovan kot Mojster martjanskih apostolov. Njegova slikarska govorica temelji na novih formalnih pobudah češkega mehkega sloga, ki jih je malo pred tem vzpostavil Mojster třebonskega oltarja ter slogovnih premisah iluminatorjev iz kroga, ki so delali za kralja Vencelja IV. Luksemburškega“, meni dr. Balažic, ki dodaja da je po opravljenih delih v Martjancih Aquilova slikarska delavnica, najbrž že po letu 1400, poslikala še radgonsko mestno župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika.

Kot zadnje delo slikarske delavnice Janeza Aquile velja poslikava v notranjščini nekdanje avguštinske-eremitske cerkve v Fürstenfeldu, tam na meji Štajerske in Gradiščanske, kjer se v slogu slikarij razodevajo jasne češke prvine mehkega sloga, ki ga je zastopal prvi Aquilov pomočnik Mojster martjanskih apostolov. „Razmeroma visoka kvaliteta slikarij Janeza Aquila razodeva raznotera formalna in ikonografska izhodišča, hkrati pa priča, da je bil mojster Aquila intenzivno vpet v razgibane srednjeevropske umetnostne tokove. Ti so ravno z njim v zadnji četrtini in 14. in 1. desetletju 15. stoletja močno zaznamovali naše kraje, torej kraje v današnjem Prekmurju, Turnišče in Martjance, v sosednji madžarski županiji Železno, torej v Velemeru, morda tudi Köszegu, na Štajerskem, v Radgoni in Fürstenfeldu, zagotovo pa starožitni zidovi še kje skrivajo sledove njegove slikarske govorice in duhovnega univerzalizma. Del tega je Aquila zagotovo tudi bil. Lahko ga vidimo kot tistega znanilca srednjeevropske in, če hočete, evropske istovetnosti, h kateri smo se, tako rekoč hlastaje, ujeli komaj v poznem 20. stoletju. Bil pa je namreč, kakor posredno potrjujejo grbovna heraldična znamenja, trije manjši beli ščitki na grbovnem polju, ki spremljajo oba ohranjena avtoporteta (lastni podobi v Veleméru in Martjancih), pospremljen s spremnimi napisi z nedvoumno samooznačitvijo predvsem pictor/slikar torej, ki mu gre v širšem geografskem miljeju Srednje Evrope posebno mesto v umetnostni produkciji zadnje četrtine 14. stoletja in začetka 15. stoletja, zlasti zato, ker se je iz prislovične kolektivne anonimnosti izvil kot samozavestni, podjetni novodobni, če hočete protorenesančni predstavnik slikarskega ceha“, je še o novem, 9. članu radgonske „Aleje velikih“, povedal umetnostni zgodovinar dr. Janez Balažic.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Tudi Janez Akvila v aleji velikih!