Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Tudi Janez Akvila v aleji velikih!

 

V Gornji Radgoni spominsko obeležje že devetemu velikanu

Janez AkvilaPo Antonu Trstenjaku, Petru Dajnku, Antonu Kremplu, Manku Golarju, Jožetu Veršiču, Francu Simoniču, Janku Šlebingerju in Francu Veberju, je v radgonski aleji velikih (Maistrov trg) svoje mesto našel še en spoštovanja vreden prednik, svetovno znani slikar Janez Akvila. Odkritje doprsnega kipa še enemu radgonskemu velikanu, katerega avtor je še en uspešni domačin, akademski kipar Mirko Bratuša, ki so ga opravili, radgonski župan Anton Kampuš, častna občanka Majda Bicskey, in starosta radgonskega kulturnega in prosvetnega življenja Milan Nekrep, je bilo posvečeno tudi obeleževanju 17. radgonskega občinskega praznika.

Johannes Aquila de Rakespurga (Janez Akvila); izpričan med letoma 1378 in 1405; slikar. Do sedaj znano arhivsko gradivo o njem molči, vendar je dovolj zgovoren njegov podpis na freskah v cerkvah v Velemeru, Turnišču, Martjancih in Fürstenfeldu. Ime in priimek našega mojstra izpričujeta njegovo naklonjenost modnim tokovom takratnega časa, ki govorijo o čaščenju družinskih kultov in imenskih zavetnikov. Poleg podpisa sta se ohranili dve njegovi lastni podobi, starejša v Velemeru in mlajša v Martjancih, ki pričata o samozavestnem in že izurjenem pripadniku slikarskega ceha.

 

Prvi na svetu naslikal svoj avtoportret...

O Janezu Akvili lahko govorimo kot o Evropejcu svojega časa, saj njegova dela srečamo na današnjem štajersko-slovensko-madžarskem mejnem območju. Akvilov opus se časovno razteza skozi celotno zadnjo četrtino 14. stoletja in v začetek 15. stoletja. Njegovo prvo delo so freske v Velemeru, ki so datirane z letom 1377 oziroma 1378. Sledi poslikava v Turnišču, ki je nastajala v dveh fazah in je datirana z letoma 1383 in 1389. Poslikave v Martjancih so datirane z letnico 1392. Akvilove poslikave, ki so nastale na avstrijskem Štajerskem, niso dokumentirane z letnicami, glede slogovnih značilnosti pa bi poslikavo v tako imenovani Pistorjevi hiši (Pistorhaus) v Radgoni lahko postavili v leto 1390, fragmente poslikave v avguštinski cerkvi v Fürstenfeldu pa kot zadnje evidentirano Akvilovo delo v čas okoli leta 1400.

Na prireditvi, katero je ob zvokih glasbe Harmonikarskega orkestra Gornja Radgona, vodil ravnatelj OŠ Gornja Radgona Dušan Zagorc, sta prisotne pozdravila župan Kampuš in avtor kipa, ki je izdelal tudi prvi (izmed devetih) kip v Aleji velikih, akademiku dr. Antonu Trstenjaku, Mirko Bratuša. O življenju in delu Akvile, ki ni posebej znan širši javnosti pa je spregovoril ugledni prekmurski umetnostni zgodovinar, dr. Janez Balažic, ki slikarja Akvilo odlično pozna. „Iz Radgone/Radkersburga izvirajoči Johannes, če slovenimo njegovo ime pa Janez Aquila, kot ga dokumentira napis v prezbiteriju župne cerkve sv. Martina v Martjancih: Johannis•Aquile•de•Rakespurga•oriund/us/, je bil bržkone rojen v desetletju pred sredino 14. stoletja. O njegovem rojstvu, mladosti in učni dobi nam ni znanega pravzaprav ničesar. Latinska oblika imena in priimka - Iohannes Aquila, torej Janez Evangelist, dopušča različne možnosti interpretacije o njegovem poreklu, pa tudi šolanju, a naposled prevladuje teza, da se je Janez v mladosti šolal v kakem češko usmerjenem samostanskem skriptoriju ali slikarski delavnici. Kot že profiliran slikar je Aquila, v letih 1377- 1378, v celoti poslikal notranjščino nekdanje farne cerkve sv. Trojice v Veleméru, tedaj cerkveno-upravno v okviru belmurskega arhidiakonata, in pod gornjelendavsko posest, katere lastnik je bil takrat hkrati tudi domnevni donator poslikave slavonsko-dalmatinski ban Nikolaj I. Szécsi. Slikarski program velemérske poslikave na ostenjih kratkega kora je ob standardih motivih s simboli štirih evangelistov, svetnice z modelom cerkve, etc. dopolnil z lastno podobo - avtoportretom, ki tako predstavlja prvo tovrstno znano likovno uresničitev v zahodnoevropskem stenskem slikarstvu“, je prepričan dr. Balažic.

Kmalu zatem, najbrž pa ok. 1380, je Aquila pričel z delom v svojem osrednjem spomeniku, poslikavi župne cerkve Marijinega vnebovzetja v Črncu, današnjem Turnišču. Po obsežni gotizaciji je Aquila skupaj s pomočniki stene nove cerkve v celoti poslikal do leta 1389. Obseg slikarij, z evropsko pomembno Ladislavovo legendo, kažejo na raznotere likovne vire in predloge, pa tudi na nihanja v kakovosti izvedbe. „Skoraj desetletje trajajoče delo v turniški cerkvi, je že doslej zastavljalo številna vprašanja o vlogi mojstra Aquile in deležu, ki so ga pri poslikavi imeli njegovi pomočniki, a se je izoblikovalo dokaj enotno mnenje, da je Janez zvečine sam poslikal cerkev. Slikarije v Turnišču pa namreč predstavljajo hkrati najodličnejšo reprezentatacijo njegove slikarske moči. Kažejo na to, da je izhodišča Aquilovega slikarskega sloga potrebno iskati široko, vse od tirolskega, severnoitalijanskega in nemško-češkega slikarstva Trecenta oz. 14. stoletja. Že v Veleméru izoblikovani slikarjev rokopis, ki ga odlikujejo razgibane prostorske inscenacije, značilni okrogli, v lirsko razpoloženje ujeti obrazni tipi ter voluminozno izoblikovani, v plastična, mehko pregibajoča oblačila zajeti liki, kažejo na izrazita češka izhodišča. Aquila je namreč svoj slikarski izraz zgradil na temelju poznavanja češkega iluminiranega slikarstva in v okviru t. i. 'drugega praškega sloga', ki je nastajala pod pokroviteljstvom cesarja Karla IV“, je nadaljeval dr. Janez Balažic.

Po skoraj desetletje trajajočem delu za plemiško rodbino Bánfi v Turnišču, je slikarska delavnica poslikala kletni prostor v Radgoni/Radkersburgu. Tamkajšnje profane slikarije, med katerimi izstopa prizor Obleganja in konjeniške bitke, tunisrak scena viteškega spopada sira Lacelota ter ikonografsko izjemen ciklus legende o Piramu in Tizbe, so delo vsaj dveh slikarjev, Aquile in njegovega prvega sodelavca, ki pride do veljave zlasti v Martjancih. „Tretje veliko delo slikarske delavnice Janeza Aquile je bila poslikave župne cerkve sv. Martina v Martjancih. Bržkone sočasno z dokončanjem gradbenih del (1392) je bil v naslednjih letih (do 1400) poslikan tamkajšnji prezbiterij in ladja. V skladu z intencami naročnika, župnika Erazma, je nastala celostno zaokrožena likovna uresničitev, ki se v ikonografskem pogledu podreja zamisli oz. predstavi Nebeškega Jeruzalema. Vidno odstopanje od Aquilovih formalnih izhodišč, ki je tu očitno izvršil le del poslikave, kaže, da je šlo v Martjancih za izrazito delavniško produkcijo. V Martjancih je do veljave prišel mlajši Aquilov sodelavec, zasilno poimenovan kot Mojster martjanskih apostolov. Njegova slikarska govorica temelji na novih formalnih pobudah češkega mehkega sloga, ki jih je malo pred tem vzpostavil Mojster třebonskega oltarja ter slogovnih premisah iluminatorjev iz kroga, ki so delali za kralja Vencelja IV. Luksemburškega“, meni dr. Balažic, ki dodaja da je po opravljenih delih v Martjancih Aquilova slikarska delavnica, najbrž že po letu 1400, poslikala še radgonsko mestno župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika.

Kot zadnje delo slikarske delavnice Janeza Aquile velja poslikava v notranjščini nekdanje avguštinske-eremitske cerkve v Fürstenfeldu, tam na meji Štajerske in Gradiščanske, kjer se v slogu slikarij razodevajo jasne češke prvine mehkega sloga, ki ga je zastopal prvi Aquilov pomočnik Mojster martjanskih apostolov. „Razmeroma visoka kvaliteta slikarij Janeza Aquila razodeva raznotera formalna in ikonografska izhodišča, hkrati pa priča, da je bil mojster Aquila intenzivno vpet v razgibane srednjeevropske umetnostne tokove. Ti so ravno z njim v zadnji četrtini in 14. in 1. desetletju 15. stoletja močno zaznamovali naše kraje, torej kraje v današnjem Prekmurju, Turnišče in Martjance, v sosednji madžarski županiji Železno, torej v Velemeru, morda tudi Köszegu, na Štajerskem, v Radgoni in Fürstenfeldu, zagotovo pa starožitni zidovi še kje skrivajo sledove njegove slikarske govorice in duhovnega univerzalizma. Del tega je Aquila zagotovo tudi bil. Lahko ga vidimo kot tistega znanilca srednjeevropske in, če hočete, evropske istovetnosti, h kateri smo se, tako rekoč hlastaje, ujeli komaj v poznem 20. stoletju. Bil pa je namreč, kakor posredno potrjujejo grbovna heraldična znamenja, trije manjši beli ščitki na grbovnem polju, ki spremljajo oba ohranjena avtoporteta (lastni podobi v Veleméru in Martjancih), pospremljen s spremnimi napisi z nedvoumno samooznačitvijo predvsem pictor/slikar torej, ki mu gre v širšem geografskem miljeju Srednje Evrope posebno mesto v umetnostni produkciji zadnje četrtine 14. stoletja in začetka 15. stoletja, zlasti zato, ker se je iz prislovične kolektivne anonimnosti izvil kot samozavestni, podjetni novodobni, če hočete protorenesančni predstavnik slikarskega ceha“, je še o novem, 9. članu radgonske „Aleje velikih“, povedal umetnostni zgodovinar dr. Janez Balažic.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Tudi Janez Akvila v aleji velikih!