Prišli sta tudi učiteljici Marija in Rozina

Srečanje sošolcev OŠ SJoŠSončna in vroča sobota, zadnja v letošnjem juliju, je bila pravšnji dan za 5. srečanje nekdanjih učencev OŠ Videm ob Ščavnici (sedaj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici), ki so rojeni leta 1951. Nadvse prijetnega srečanja, ki ga je organiziral Ivan Weindorfer, se je udeležila dobra tretjina nekdanjih učenk in učencev, ki so osnovnošolske klopi greli med leti 1958/65. Srečanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je, za pokojne in žive učence, v farni cerkvi Sv. Jurija, daroval duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Del srečanja so namenili tudi obisku pokopališča pri Svetemu Juriju, kjer so se poklonili spominu pokojnim sošolcem. Med njimi je tudi nedavno umrli Vlado Kocuvan, ki je bil organizator preteklih tovrstnih srečanj.

Srečali so se sošolci OŠ Videm ob Ščavnici, letniki 1951

Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

Žetev Spodnja ŠčavnicaMesec julij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 36. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto sicer potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, a žal se ga mlajši redko udeležujejo, da bi se česa naučili. In čeprav je v zadnjih letih vedno več takšnih in drugačnih prireditev povezanih z žetvijo, je tista v Spodnji Ščavnici nekaj posebnega, saj sodi med začetnike na tem področju, ob tem pa je to prireditev, ki vsako leto pritegne nekaj žanjic in koscev, zraven pa veliko več obiskovalcev.

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Na 4. vaških igrah v Lutvercih je kar 41 dekletov in fantov streljajo s fračo

Vaške igre LutverciKrajevno vaški odbor Lutverci (Apaška dolina), ki ga vodi predsednik Viktor Sterniša, je konec minulega tedna, na domačem nogometnem igrišču v Lutvercih, pripravil 4. šaljive vaške igre ter streljanje s fračo, na katerih so v šestih zabavnih nalogah tekmovale štiri ekipe. Organizatorji so jih pričakovali nekoliko več, a tudi tako je bilo sila veselo in zabavno. Na igrah, ki so poleg nastopajočih, pritegnile veliko obiskovalcev iz Lutvercev in sosednjih vasi, so nastopili: PGD Lutverci (Jolanda Čerin, Tina Rojc, Patricija Flisar, Jana Kardinar, Tomas Slekovec, Danijel Kotnik, Niko Mulec), PGD Sveta Ana (Nejc Zorec, Matjaž Urošević, Domen Grajfoner, Sašo Zemljič, Valentina Konrad, Nataša Vodan), ekipa Kmetije 2017 (Sabina Mlakar, Maja Alič, Katja Poljanšek, Tomaž Begovič, Monika Košenina, Jan Klobasa, Mitja Roban) in "Dobrovoljčki" (Doris Sterniša, Jože Sterniša, Dani Sterniša, Anže Žnuderl, Milica Hozjan, Matjaž Soklič, Dejan Jaušovec, Doroteja Belna), katere člani prihajajo iz Prlekije. Posebni magnet za obiskovalce, zlasti tiste mlajše, so bili člani ekipe šova „Kmetija 2017", med katerimi je bil tudi domačin iz Gornje Radgone Jan Klobasa.

PGD Sveta Ana pred ekipo šova „Kmetija 2017

Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Tudi Janez Akvila v aleji velikih!

 

V Gornji Radgoni spominsko obeležje že devetemu velikanu

Janez AkvilaPo Antonu Trstenjaku, Petru Dajnku, Antonu Kremplu, Manku Golarju, Jožetu Veršiču, Francu Simoniču, Janku Šlebingerju in Francu Veberju, je v radgonski aleji velikih (Maistrov trg) svoje mesto našel še en spoštovanja vreden prednik, svetovno znani slikar Janez Akvila. Odkritje doprsnega kipa še enemu radgonskemu velikanu, katerega avtor je še en uspešni domačin, akademski kipar Mirko Bratuša, ki so ga opravili, radgonski župan Anton Kampuš, častna občanka Majda Bicskey, in starosta radgonskega kulturnega in prosvetnega življenja Milan Nekrep, je bilo posvečeno tudi obeleževanju 17. radgonskega občinskega praznika.

Johannes Aquila de Rakespurga (Janez Akvila); izpričan med letoma 1378 in 1405; slikar. Do sedaj znano arhivsko gradivo o njem molči, vendar je dovolj zgovoren njegov podpis na freskah v cerkvah v Velemeru, Turnišču, Martjancih in Fürstenfeldu. Ime in priimek našega mojstra izpričujeta njegovo naklonjenost modnim tokovom takratnega časa, ki govorijo o čaščenju družinskih kultov in imenskih zavetnikov. Poleg podpisa sta se ohranili dve njegovi lastni podobi, starejša v Velemeru in mlajša v Martjancih, ki pričata o samozavestnem in že izurjenem pripadniku slikarskega ceha.

 

Prvi na svetu naslikal svoj avtoportret...

O Janezu Akvili lahko govorimo kot o Evropejcu svojega časa, saj njegova dela srečamo na današnjem štajersko-slovensko-madžarskem mejnem območju. Akvilov opus se časovno razteza skozi celotno zadnjo četrtino 14. stoletja in v začetek 15. stoletja. Njegovo prvo delo so freske v Velemeru, ki so datirane z letom 1377 oziroma 1378. Sledi poslikava v Turnišču, ki je nastajala v dveh fazah in je datirana z letoma 1383 in 1389. Poslikave v Martjancih so datirane z letnico 1392. Akvilove poslikave, ki so nastale na avstrijskem Štajerskem, niso dokumentirane z letnicami, glede slogovnih značilnosti pa bi poslikavo v tako imenovani Pistorjevi hiši (Pistorhaus) v Radgoni lahko postavili v leto 1390, fragmente poslikave v avguštinski cerkvi v Fürstenfeldu pa kot zadnje evidentirano Akvilovo delo v čas okoli leta 1400.

Na prireditvi, katero je ob zvokih glasbe Harmonikarskega orkestra Gornja Radgona, vodil ravnatelj OŠ Gornja Radgona Dušan Zagorc, sta prisotne pozdravila župan Kampuš in avtor kipa, ki je izdelal tudi prvi (izmed devetih) kip v Aleji velikih, akademiku dr. Antonu Trstenjaku, Mirko Bratuša. O življenju in delu Akvile, ki ni posebej znan širši javnosti pa je spregovoril ugledni prekmurski umetnostni zgodovinar, dr. Janez Balažic, ki slikarja Akvilo odlično pozna. „Iz Radgone/Radkersburga izvirajoči Johannes, če slovenimo njegovo ime pa Janez Aquila, kot ga dokumentira napis v prezbiteriju župne cerkve sv. Martina v Martjancih: Johannis•Aquile•de•Rakespurga•oriund/us/, je bil bržkone rojen v desetletju pred sredino 14. stoletja. O njegovem rojstvu, mladosti in učni dobi nam ni znanega pravzaprav ničesar. Latinska oblika imena in priimka - Iohannes Aquila, torej Janez Evangelist, dopušča različne možnosti interpretacije o njegovem poreklu, pa tudi šolanju, a naposled prevladuje teza, da se je Janez v mladosti šolal v kakem češko usmerjenem samostanskem skriptoriju ali slikarski delavnici. Kot že profiliran slikar je Aquila, v letih 1377- 1378, v celoti poslikal notranjščino nekdanje farne cerkve sv. Trojice v Veleméru, tedaj cerkveno-upravno v okviru belmurskega arhidiakonata, in pod gornjelendavsko posest, katere lastnik je bil takrat hkrati tudi domnevni donator poslikave slavonsko-dalmatinski ban Nikolaj I. Szécsi. Slikarski program velemérske poslikave na ostenjih kratkega kora je ob standardih motivih s simboli štirih evangelistov, svetnice z modelom cerkve, etc. dopolnil z lastno podobo - avtoportretom, ki tako predstavlja prvo tovrstno znano likovno uresničitev v zahodnoevropskem stenskem slikarstvu“, je prepričan dr. Balažic.

Kmalu zatem, najbrž pa ok. 1380, je Aquila pričel z delom v svojem osrednjem spomeniku, poslikavi župne cerkve Marijinega vnebovzetja v Črncu, današnjem Turnišču. Po obsežni gotizaciji je Aquila skupaj s pomočniki stene nove cerkve v celoti poslikal do leta 1389. Obseg slikarij, z evropsko pomembno Ladislavovo legendo, kažejo na raznotere likovne vire in predloge, pa tudi na nihanja v kakovosti izvedbe. „Skoraj desetletje trajajoče delo v turniški cerkvi, je že doslej zastavljalo številna vprašanja o vlogi mojstra Aquile in deležu, ki so ga pri poslikavi imeli njegovi pomočniki, a se je izoblikovalo dokaj enotno mnenje, da je Janez zvečine sam poslikal cerkev. Slikarije v Turnišču pa namreč predstavljajo hkrati najodličnejšo reprezentatacijo njegove slikarske moči. Kažejo na to, da je izhodišča Aquilovega slikarskega sloga potrebno iskati široko, vse od tirolskega, severnoitalijanskega in nemško-češkega slikarstva Trecenta oz. 14. stoletja. Že v Veleméru izoblikovani slikarjev rokopis, ki ga odlikujejo razgibane prostorske inscenacije, značilni okrogli, v lirsko razpoloženje ujeti obrazni tipi ter voluminozno izoblikovani, v plastična, mehko pregibajoča oblačila zajeti liki, kažejo na izrazita češka izhodišča. Aquila je namreč svoj slikarski izraz zgradil na temelju poznavanja češkega iluminiranega slikarstva in v okviru t. i. 'drugega praškega sloga', ki je nastajala pod pokroviteljstvom cesarja Karla IV“, je nadaljeval dr. Janez Balažic.

Po skoraj desetletje trajajočem delu za plemiško rodbino Bánfi v Turnišču, je slikarska delavnica poslikala kletni prostor v Radgoni/Radkersburgu. Tamkajšnje profane slikarije, med katerimi izstopa prizor Obleganja in konjeniške bitke, tunisrak scena viteškega spopada sira Lacelota ter ikonografsko izjemen ciklus legende o Piramu in Tizbe, so delo vsaj dveh slikarjev, Aquile in njegovega prvega sodelavca, ki pride do veljave zlasti v Martjancih. „Tretje veliko delo slikarske delavnice Janeza Aquile je bila poslikave župne cerkve sv. Martina v Martjancih. Bržkone sočasno z dokončanjem gradbenih del (1392) je bil v naslednjih letih (do 1400) poslikan tamkajšnji prezbiterij in ladja. V skladu z intencami naročnika, župnika Erazma, je nastala celostno zaokrožena likovna uresničitev, ki se v ikonografskem pogledu podreja zamisli oz. predstavi Nebeškega Jeruzalema. Vidno odstopanje od Aquilovih formalnih izhodišč, ki je tu očitno izvršil le del poslikave, kaže, da je šlo v Martjancih za izrazito delavniško produkcijo. V Martjancih je do veljave prišel mlajši Aquilov sodelavec, zasilno poimenovan kot Mojster martjanskih apostolov. Njegova slikarska govorica temelji na novih formalnih pobudah češkega mehkega sloga, ki jih je malo pred tem vzpostavil Mojster třebonskega oltarja ter slogovnih premisah iluminatorjev iz kroga, ki so delali za kralja Vencelja IV. Luksemburškega“, meni dr. Balažic, ki dodaja da je po opravljenih delih v Martjancih Aquilova slikarska delavnica, najbrž že po letu 1400, poslikala še radgonsko mestno župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika.

Kot zadnje delo slikarske delavnice Janeza Aquile velja poslikava v notranjščini nekdanje avguštinske-eremitske cerkve v Fürstenfeldu, tam na meji Štajerske in Gradiščanske, kjer se v slogu slikarij razodevajo jasne češke prvine mehkega sloga, ki ga je zastopal prvi Aquilov pomočnik Mojster martjanskih apostolov. „Razmeroma visoka kvaliteta slikarij Janeza Aquila razodeva raznotera formalna in ikonografska izhodišča, hkrati pa priča, da je bil mojster Aquila intenzivno vpet v razgibane srednjeevropske umetnostne tokove. Ti so ravno z njim v zadnji četrtini in 14. in 1. desetletju 15. stoletja močno zaznamovali naše kraje, torej kraje v današnjem Prekmurju, Turnišče in Martjance, v sosednji madžarski županiji Železno, torej v Velemeru, morda tudi Köszegu, na Štajerskem, v Radgoni in Fürstenfeldu, zagotovo pa starožitni zidovi še kje skrivajo sledove njegove slikarske govorice in duhovnega univerzalizma. Del tega je Aquila zagotovo tudi bil. Lahko ga vidimo kot tistega znanilca srednjeevropske in, če hočete, evropske istovetnosti, h kateri smo se, tako rekoč hlastaje, ujeli komaj v poznem 20. stoletju. Bil pa je namreč, kakor posredno potrjujejo grbovna heraldična znamenja, trije manjši beli ščitki na grbovnem polju, ki spremljajo oba ohranjena avtoporteta (lastni podobi v Veleméru in Martjancih), pospremljen s spremnimi napisi z nedvoumno samooznačitvijo predvsem pictor/slikar torej, ki mu gre v širšem geografskem miljeju Srednje Evrope posebno mesto v umetnostni produkciji zadnje četrtine 14. stoletja in začetka 15. stoletja, zlasti zato, ker se je iz prislovične kolektivne anonimnosti izvil kot samozavestni, podjetni novodobni, če hočete protorenesančni predstavnik slikarskega ceha“, je še o novem, 9. članu radgonske „Aleje velikih“, povedal umetnostni zgodovinar dr. Janez Balažic.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Tudi Janez Akvila v aleji velikih!