Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Od Črešnjevcev, skozi Mele, do Lisjakove struge

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka je pripravilo tradicionalno čistilno akcijo. Prijavili so se tudi na natečaj "Moja reka si", na Turistični zvezi Slovenije, kjer so jih oglaševali. Same čistilne akcije, ki je potekala na širšem območju vzhodnega dela radgonske občine, se je udeležilo 15 članic in članov društva. „Dobili smo se pred trgovino Klasek v Črešnjevcih, kjer smo se razdelili v dve skupini.

Polne vreče odpadne embalaže od pijač v gozdu „Gaj

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Kres Lisjakova strugaPodobno kot že 17 minulih let, so radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji ter tudi drugi gostje, veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Pomurci in Štajerci med 571 igralci, dobili novega kralja družabne kartaške igre

Kartanje šnopsaDolgi in mrzli zimski večeri, zlasti ob vikendih, so za mnoge Prekmurce, Prleke in Štajerce, poleg pikada, fliperja, namiznega nogometa in biljarda, namenjeni predvsem kartaškim (šnops) turnirjem in še nekaterim družabnim igram, ki so dobrodošle za druženje in krajšanje časa. Prav s takšnimi dogodki, predvsem družabnimi igrami in sploh druženji, se ukvarjajo mladi in manj mladi na skrajnjem severovzhodu države, s čimer potrjujejo, da televizija, internet, FB in sploh računalniki le niso povsem zastrupili večine ljudi, ki so se bolj kot ne prenehali družiti s prijatelji, sosedi, znanci in celo s svojimi domačimi.

Milan Niderl iz Gederovcev „Kralj šnopsa 2018

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Tudi Janez Akvila v aleji velikih!

 

V Gornji Radgoni spominsko obeležje že devetemu velikanu

Janez AkvilaPo Antonu Trstenjaku, Petru Dajnku, Antonu Kremplu, Manku Golarju, Jožetu Veršiču, Francu Simoniču, Janku Šlebingerju in Francu Veberju, je v radgonski aleji velikih (Maistrov trg) svoje mesto našel še en spoštovanja vreden prednik, svetovno znani slikar Janez Akvila. Odkritje doprsnega kipa še enemu radgonskemu velikanu, katerega avtor je še en uspešni domačin, akademski kipar Mirko Bratuša, ki so ga opravili, radgonski župan Anton Kampuš, častna občanka Majda Bicskey, in starosta radgonskega kulturnega in prosvetnega življenja Milan Nekrep, je bilo posvečeno tudi obeleževanju 17. radgonskega občinskega praznika.

Johannes Aquila de Rakespurga (Janez Akvila); izpričan med letoma 1378 in 1405; slikar. Do sedaj znano arhivsko gradivo o njem molči, vendar je dovolj zgovoren njegov podpis na freskah v cerkvah v Velemeru, Turnišču, Martjancih in Fürstenfeldu. Ime in priimek našega mojstra izpričujeta njegovo naklonjenost modnim tokovom takratnega časa, ki govorijo o čaščenju družinskih kultov in imenskih zavetnikov. Poleg podpisa sta se ohranili dve njegovi lastni podobi, starejša v Velemeru in mlajša v Martjancih, ki pričata o samozavestnem in že izurjenem pripadniku slikarskega ceha.

 

Prvi na svetu naslikal svoj avtoportret...

O Janezu Akvili lahko govorimo kot o Evropejcu svojega časa, saj njegova dela srečamo na današnjem štajersko-slovensko-madžarskem mejnem območju. Akvilov opus se časovno razteza skozi celotno zadnjo četrtino 14. stoletja in v začetek 15. stoletja. Njegovo prvo delo so freske v Velemeru, ki so datirane z letom 1377 oziroma 1378. Sledi poslikava v Turnišču, ki je nastajala v dveh fazah in je datirana z letoma 1383 in 1389. Poslikave v Martjancih so datirane z letnico 1392. Akvilove poslikave, ki so nastale na avstrijskem Štajerskem, niso dokumentirane z letnicami, glede slogovnih značilnosti pa bi poslikavo v tako imenovani Pistorjevi hiši (Pistorhaus) v Radgoni lahko postavili v leto 1390, fragmente poslikave v avguštinski cerkvi v Fürstenfeldu pa kot zadnje evidentirano Akvilovo delo v čas okoli leta 1400.

Na prireditvi, katero je ob zvokih glasbe Harmonikarskega orkestra Gornja Radgona, vodil ravnatelj OŠ Gornja Radgona Dušan Zagorc, sta prisotne pozdravila župan Kampuš in avtor kipa, ki je izdelal tudi prvi (izmed devetih) kip v Aleji velikih, akademiku dr. Antonu Trstenjaku, Mirko Bratuša. O življenju in delu Akvile, ki ni posebej znan širši javnosti pa je spregovoril ugledni prekmurski umetnostni zgodovinar, dr. Janez Balažic, ki slikarja Akvilo odlično pozna. „Iz Radgone/Radkersburga izvirajoči Johannes, če slovenimo njegovo ime pa Janez Aquila, kot ga dokumentira napis v prezbiteriju župne cerkve sv. Martina v Martjancih: Johannis•Aquile•de•Rakespurga•oriund/us/, je bil bržkone rojen v desetletju pred sredino 14. stoletja. O njegovem rojstvu, mladosti in učni dobi nam ni znanega pravzaprav ničesar. Latinska oblika imena in priimka - Iohannes Aquila, torej Janez Evangelist, dopušča različne možnosti interpretacije o njegovem poreklu, pa tudi šolanju, a naposled prevladuje teza, da se je Janez v mladosti šolal v kakem češko usmerjenem samostanskem skriptoriju ali slikarski delavnici. Kot že profiliran slikar je Aquila, v letih 1377- 1378, v celoti poslikal notranjščino nekdanje farne cerkve sv. Trojice v Veleméru, tedaj cerkveno-upravno v okviru belmurskega arhidiakonata, in pod gornjelendavsko posest, katere lastnik je bil takrat hkrati tudi domnevni donator poslikave slavonsko-dalmatinski ban Nikolaj I. Szécsi. Slikarski program velemérske poslikave na ostenjih kratkega kora je ob standardih motivih s simboli štirih evangelistov, svetnice z modelom cerkve, etc. dopolnil z lastno podobo - avtoportretom, ki tako predstavlja prvo tovrstno znano likovno uresničitev v zahodnoevropskem stenskem slikarstvu“, je prepričan dr. Balažic.

Kmalu zatem, najbrž pa ok. 1380, je Aquila pričel z delom v svojem osrednjem spomeniku, poslikavi župne cerkve Marijinega vnebovzetja v Črncu, današnjem Turnišču. Po obsežni gotizaciji je Aquila skupaj s pomočniki stene nove cerkve v celoti poslikal do leta 1389. Obseg slikarij, z evropsko pomembno Ladislavovo legendo, kažejo na raznotere likovne vire in predloge, pa tudi na nihanja v kakovosti izvedbe. „Skoraj desetletje trajajoče delo v turniški cerkvi, je že doslej zastavljalo številna vprašanja o vlogi mojstra Aquile in deležu, ki so ga pri poslikavi imeli njegovi pomočniki, a se je izoblikovalo dokaj enotno mnenje, da je Janez zvečine sam poslikal cerkev. Slikarije v Turnišču pa namreč predstavljajo hkrati najodličnejšo reprezentatacijo njegove slikarske moči. Kažejo na to, da je izhodišča Aquilovega slikarskega sloga potrebno iskati široko, vse od tirolskega, severnoitalijanskega in nemško-češkega slikarstva Trecenta oz. 14. stoletja. Že v Veleméru izoblikovani slikarjev rokopis, ki ga odlikujejo razgibane prostorske inscenacije, značilni okrogli, v lirsko razpoloženje ujeti obrazni tipi ter voluminozno izoblikovani, v plastična, mehko pregibajoča oblačila zajeti liki, kažejo na izrazita češka izhodišča. Aquila je namreč svoj slikarski izraz zgradil na temelju poznavanja češkega iluminiranega slikarstva in v okviru t. i. 'drugega praškega sloga', ki je nastajala pod pokroviteljstvom cesarja Karla IV“, je nadaljeval dr. Janez Balažic.

Po skoraj desetletje trajajočem delu za plemiško rodbino Bánfi v Turnišču, je slikarska delavnica poslikala kletni prostor v Radgoni/Radkersburgu. Tamkajšnje profane slikarije, med katerimi izstopa prizor Obleganja in konjeniške bitke, tunisrak scena viteškega spopada sira Lacelota ter ikonografsko izjemen ciklus legende o Piramu in Tizbe, so delo vsaj dveh slikarjev, Aquile in njegovega prvega sodelavca, ki pride do veljave zlasti v Martjancih. „Tretje veliko delo slikarske delavnice Janeza Aquile je bila poslikave župne cerkve sv. Martina v Martjancih. Bržkone sočasno z dokončanjem gradbenih del (1392) je bil v naslednjih letih (do 1400) poslikan tamkajšnji prezbiterij in ladja. V skladu z intencami naročnika, župnika Erazma, je nastala celostno zaokrožena likovna uresničitev, ki se v ikonografskem pogledu podreja zamisli oz. predstavi Nebeškega Jeruzalema. Vidno odstopanje od Aquilovih formalnih izhodišč, ki je tu očitno izvršil le del poslikave, kaže, da je šlo v Martjancih za izrazito delavniško produkcijo. V Martjancih je do veljave prišel mlajši Aquilov sodelavec, zasilno poimenovan kot Mojster martjanskih apostolov. Njegova slikarska govorica temelji na novih formalnih pobudah češkega mehkega sloga, ki jih je malo pred tem vzpostavil Mojster třebonskega oltarja ter slogovnih premisah iluminatorjev iz kroga, ki so delali za kralja Vencelja IV. Luksemburškega“, meni dr. Balažic, ki dodaja da je po opravljenih delih v Martjancih Aquilova slikarska delavnica, najbrž že po letu 1400, poslikala še radgonsko mestno župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika.

Kot zadnje delo slikarske delavnice Janeza Aquile velja poslikava v notranjščini nekdanje avguštinske-eremitske cerkve v Fürstenfeldu, tam na meji Štajerske in Gradiščanske, kjer se v slogu slikarij razodevajo jasne češke prvine mehkega sloga, ki ga je zastopal prvi Aquilov pomočnik Mojster martjanskih apostolov. „Razmeroma visoka kvaliteta slikarij Janeza Aquila razodeva raznotera formalna in ikonografska izhodišča, hkrati pa priča, da je bil mojster Aquila intenzivno vpet v razgibane srednjeevropske umetnostne tokove. Ti so ravno z njim v zadnji četrtini in 14. in 1. desetletju 15. stoletja močno zaznamovali naše kraje, torej kraje v današnjem Prekmurju, Turnišče in Martjance, v sosednji madžarski županiji Železno, torej v Velemeru, morda tudi Köszegu, na Štajerskem, v Radgoni in Fürstenfeldu, zagotovo pa starožitni zidovi še kje skrivajo sledove njegove slikarske govorice in duhovnega univerzalizma. Del tega je Aquila zagotovo tudi bil. Lahko ga vidimo kot tistega znanilca srednjeevropske in, če hočete, evropske istovetnosti, h kateri smo se, tako rekoč hlastaje, ujeli komaj v poznem 20. stoletju. Bil pa je namreč, kakor posredno potrjujejo grbovna heraldična znamenja, trije manjši beli ščitki na grbovnem polju, ki spremljajo oba ohranjena avtoporteta (lastni podobi v Veleméru in Martjancih), pospremljen s spremnimi napisi z nedvoumno samooznačitvijo predvsem pictor/slikar torej, ki mu gre v širšem geografskem miljeju Srednje Evrope posebno mesto v umetnostni produkciji zadnje četrtine 14. stoletja in začetka 15. stoletja, zlasti zato, ker se je iz prislovične kolektivne anonimnosti izvil kot samozavestni, podjetni novodobni, če hočete protorenesančni predstavnik slikarskega ceha“, je še o novem, 9. članu radgonske „Aleje velikih“, povedal umetnostni zgodovinar dr. Janez Balažic.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Tudi Janez Akvila v aleji velikih!