Snopovci so se srečali s Kristino iz Kanade

SNOP 2018Na Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, v Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec minulega tedna potekalo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop. Srečanje, ki ga je pripravila Anica Maras – Pika, je bilo pravzaprav srečanje z zvesto poslušalko Snopa Kristino iz Kanade. Kristina, rojena Peserl, se je rodila v Jurovskem Dolu, v Kanadi pa živi že 52 let. Nadvse prijetnega srečanja, ki je bilo v celoti posvečeno Kristini, se je udeležilo 46 udeležencev iz cele Slovenije.

Zanimivo druženje „Nočnih ptičev

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Beltince) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

Dödölijada PuconciMinulo nedeljo je Kulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 15. Dödolijado in 20. Zlata kijanco. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo sedemnajst ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

Mariborske „lisičke" so se, z več kot 170 gobjimi vrstami, predstavile v sosednji Avstriji

Gobe LaafeldČeprav letošnje leto (vsaj doslej) ni posebej bogato z gobami, to ne pomeni, da ljubitelji gob in gobarjenja niso aktivni. Tudi članice in člani Gobarskega društva Lisička iz Maribora so pogosto v naravnem okolju, kajti kljub „gobarski suši", v gozdovih in na travnikih pogosto opazimo čudovite primerke gob, in se sprašujemo ali so morda užitne in tudi okusne? In ker nam strokovnjaki svetujejo, da uživamo samo tiste gobe, ki jih zanesljivo poznamo, potem je dobro, da se čim več naučimo o gobah, še posebej če smo njihov ljubitelj.

Ljubitelji gob v Pavlovi hiši

Najboljšo prleško gibanico je spekla ekipa TD Banovci

Prleška gibanicaLetošnji, 20. praznik občine Križevci je še posebej obogatila tudi tradicionalna prireditev „Prleška gibanica 2018", ki sta jo tudi tokrat pripravili Kulturno in izobraževalno društvo Kelih ter občina Križevci. Poleg ocenjevanja samih gibanic, so tudi letos razglasili vina, ki se priležejo omenjeni domači sladici, in fotografij. Žal je letošnji praznik tradicionalne prleške sladice krojilo vreme. Zaradi izjemno slabe vremenske napovedi je bila prireditev prvo soboto v septembru odpovedana, čeprav so se ljubitelji kulinarike in pohodništva iz cele Slovenije letos veselili predvsem kulinaričnega pohoda po občini Križevci. Zato je takrat potekalo le ocenjevanje prleških gibanic, naslednji dan pa je društvo Kelih, organizator prireditve, pripravilo razstavo ocenjenih prleških gibanic, ki je bila prava paša za oči. Navdušile so tudi fotografije, 15 jih je bilo, ki so prispele na fotonatečaj „Prleška gibanica 2018", jih je pa še vedno možno videti v avli občinske zgradbe v Križevcih.

Na letošnji prireditvi „Praznik gibanice

Brat Jože in sestra Nežka sta se poročila isti dan pred pol stoletja - nosečnost, mladoletnost, nižji stroški...

Zlata poroka RotarZa pokojna zakonca Roka in Gabrijelo Rotar iz Solčave, lepega, razpotegnjenega naselja z gručastim jedrom v ozki in globoki dolini reke Savinje, ki se razteza od soteske pred Logarsko dolino do sotočja Savinje s potokom Klobašo, je maj 1968 bil nekaj posebnega, veselega in čudovitega. Kako tudi ne, ko pa sta jima na isti dan v zakon stopila dva, izmed njunih treh otrok. Bil je najlepši pomladni mesec maj, ko sta se poročila hčerka Nežka in sedem let starejši sin Jože, tako da sta oba s svojima družinama, prav sedaj obeležila lep življenjski jubilej – 50. letnico zakona. Jože si je življenjsko sopotnico Marico našel na Hrvaškem, v Sinju, kjer je kot častnik JLA, po Splitu, imel svojo drugo službo, Nežka pa ni šla tako daleč, da bi si poiskala moža, saj je Silvestra Kogelnika našla v neposredni bližini. In prav njuna ljubezen je povzročila, da je hitro prišlo do dveh porok.

Ko brat in sestra hkrati praznujeta zlato poroko...

Kljub nekoliko slabšemu vremenu Radgonska noč 2018 odlično uspela

Radgonska nočPodobno kot že vrsto let, je tudi letos živahno sejemsko vzdušje ob odprtju Agre in Inpaka dopolnilo še pestro dogajanje v okviru tradicionalne prireditve „Radgonska noč 2018", ki je potekala na Trgu svobode v središču Gornje Radgone. Organizatorji Radgonske noči iz Zavoda Kultprotur in TD Majolka, so prireditev zasnovali kot prijeten dogodek za različne generacije in okuse. Vse skupaj bi se moralo začeti že zgodaj popoldan, z „Majolkino golažijado", ki pa je bila zaradi neugodnih vremenskih razmer žal odpovedana. Dogajanje se je tako pričelo z otroškim programom, ki se je, prav tako zaradi dežja, preselil v bližnje prostore Mladinskega centra.

Novi fosili „zažgali

Štajerci iz Hoč prijetno presenetili v Lendavi - tokrat je naslov šel v roko ekipi Turističnega društva Hoče

Bogračfest Lendava 2018V okviru festivala Vinarium je Lendava minulo soboto gostila tradicionalno največje tekmovanje v kuhanju bograča v državi, tradicionalni Bogračfest 2018. Kljub nekoliko turobnem in deževnem vremenu, ko so nekatere prireditve v Pomurju odpovedali, se je lendavsko dogajanje na etno in kulinaričnem dogodku začelo že zgodaj zjutraj, z budnico domačega pihalnega orkestra. Kmalu zatem so tekmovalci prevzeli potrebne sestavine za znamenito prekmursko jed, in se lotili urejanja tekmovalnih prostorov.

Na bogračfestu je kuhalo 84 ekip, mojstri bograča pa le trije

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Od Szombathelya do Toursa

 

Evropska kulturna pot sv. Martina povezuje rojstno Madžarsko, Slovenijo, Italijo in Francijo

Poho Svetega MartinaEn najpomembnejših svetnikov, po katerem se imenuje nešteto cerkva po vsem svetu, sv. Martin je najbrž eden redkih, če ne prav edini, ki ima tudi „svojo“ pot. Leta 2005 (24.septembra) je namreč Svet Evrope pot, ki vodi od Szombathelya do Toursa, razglasil za Evropsko kulturno pot, da bi tako predstavil spominska mesta, povezana z življenjem in kultom enega najbolj priljubljenih svetnikov Evrope, svetega Martina. V Evropi je po njem imenovanih več kot tri tisoč naselij in cerkva. Pot se začne v rojstnem Szombathely na Madžarskem, potem skozi: Körmend ob Szombathelyu, Hegyhatszenmárton, Nadasd, Csöde, kjer prečka „mejo“ in prihaja v Slovenijo, natančneje v Domanjševce, pa čez: Kobilje, Martjance, Hajdino, Dvorjane, Kamnico, do Šmartna na Pohorju...

Na poti sv. Martina od rodne Sabarije do Toursa postavljajo „stopinje sv. Martina“ na krajih, ki so povezani s sv. Martinom. Gre za manjše skulpture, ki jih vgradijo na vidno mesto v zgradbi ali na tlaku. V Sloveniji so do lanskega sv. Martina (do 11.11.2007) postavljene štiri. Prva v Ljubljani pri Etnografskem muzeju, druga na cerkvi sv. Martina v Šmartnem na Pohorju, tretja na cerkvi sv. Martina v Domanjševcih, in četrta v Nazarjah (Savinjska dolina).

Gre za projekt, katerega je osnovni cilj je zagotavljanje trajnostnega gospodarskega in družbenega razvoja v čezmejnem območju s pomočjo vzpostavitve skupnega turističnega produkta, ki bo pozitivno vplival na razvoj skupne turistične destinacije. V okviru projekta se izvaja trasiranje in označitev 400 km čezmejne kulturne poti sv. Martina Tourskega med Slovenijo in Madžarsko. Pot se prične v rojstnem kraju sv. Martina, rimski Savariji, današnjem Szombathelyju. Nato poteka skozi Jak in Nadasd do Domanjševcev, kjer preide v Slovenijo. Pot sv. Martina se nato nadaljuje skozi Kobilje, Dobrovnik, Bogojino, Moravske Toplice, Mursko Soboto, Radence, Negovo, Sveto Trojico v Slovenskih goricah, Kamnico, Dvorjane, Ptuj, Hajdino na Ptujsko Goro, ki je glavno romarsko središče v SV Sloveniji. S Ptujske Gore se pot usmeri skozi Črešnjevec, Slovensko Bistrico, Šmartno na Pohorju in Oplotnico do Zlakove nad Zrečami, kjer se zaključi prvi del poti sv. Martina. V okviru projekta bo izvedena tudi postavitev počivališč ob poti ter ureditev Martinovih razstavnih, izobraževalnih, kulturnih, kulinaričnih, vinskih in informacijskih romarskih centrov. Zelo pomembna pa je tudi vzpostavitev mreže turističnih ponudnikov v čezmejni turistični destinaciji.

Evropska kulturna pot svetega Martina je pot, ki povezuje kraje, povezane z Martinovim življenjem. Predvsem je to pot, ki vodi od Szombathelya preko Slovenije in Italije do Toursa v Franciji in drugih krajev, zaznamovanih z Martinovo zgodovino. Hoja po Martinovih poteh, po stopinjah tega neutrudljivega popotnika, bo vsakemu izmed nas približala podobo Evrope naših prednikov, njeno kulturo in vrednote in spodbujala medkulturni dialog, vzajemno delitev in strpnost. Spomin na sv. Martina, evropsko osebnost in simbol skupne vrednote vzajemne delitve, je že od četrtega stoletja vtisnjen v evropsko zgodovino. V Sloveniji je zapuščina sv. Martina zelo bogata. Znotraj današnjih meja mu je posvečenih več kot 80 cerkva, mnogo krajev se po njem imenuje, Martin pa je tudi eno izmed najbolj priljubljenih osebnih imen. Med drugim je zaščitnik vojakov, konjenikov in vitezov, kovačev, tkalcev, strojarjev, krojačev, hotelirjev in krčmarjev, popotnikov, ubogih, beračev, sodarjev, vinogradnikov, mlinarjev... V Sloveniji je praznovanje v čast temu svetniku mnogo bolj živo kot drugod v Evropi in martinovanje se z rastočim razvojem vinogradništva še bolj spodbuja, s tem pa raste tudi potreba po poznavanju izročila in širšem poznavanju svetnika, katerega življenje slabo poznamo. „Poglavitni namen ustanovitve Kulturne poti svetega Martina je na eni strani prikazati velik potencial naravne in kulturne dediščine povezane s svetim Martinom, ki nam omogoča razvoj romarskega in kulturnega turizma; na drugi strani pa osvetliti možnost vključitve Poti svetega Martina v turistično ponudbo v širši regiji, ki vključuje območje povezano z življenjem in delovanjem sv. Martina, torej vse od Madžarske, čez Slovenijo in Italijo, do Francije“, pravi Tanja Hrastnik, direktorica Razvojne agencije Slovenske Gorice.

Martin se je rodil okoli leta 316 v Szombathelyu v Panoniji (današnja Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske. Družina se je že kmalu po Martinovem rojstvu preselila v Pavio (Italija). Čeprav njegova starša nista bila kristjana, je Martin že kot otrok spoznal krščanstvo in se pri 10 letih odločil za vstop v katehumenat (uvajanje v krščanstvo). Želel si je postati puščavnik. Takrat pa mu je oče preskrbel vojaško službo, zato se je Martin pridružil rimski vojski, ki je odhajala v Galijo (Francijo). Martin je kmalu postal častnik. Takrat se je zgodil dogodek, ki je dokončno začrtal Martinovo usodo. V mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati Amiensa (severno od Pariza, Francija) srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in podaril eno polovico beraču. Kmalu po tem je bil krščen in je pustil vojaško službo. Odšel je v Poitiers in postal učenec sv. Hilarija (ki goduje 13.1.). Po nekaj letih se je Martin odpravil misijonarit v rodno Panonijo, kjer se je začel širiti arijanizem. Arijanski škofje so ga kmalu pregnali in Martin se je umaknil na otok Gallinara (pri mestu Albengo, Italija), kjer je dolgo živel kot puščavnik. Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k sv. Hilariju. V bližnjem kraju Liguge si je postavil puščavniško celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan.

Leta 371 ali 372 so ga izvolili za škofa v Toursu (severno od Poitiersa) – pri ljudeh je bil namreč zelo priljubljen zaradi skromnosti. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Tudi ko je sprejel mesto škofa, je ostal neizmerno skromen. Ni se preselil v škofovsko palačo, pač pa je živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (iz teh koč je pozneje nastal slavni samostan Marmoutier). Do smrti je bil škof Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti. Umrl je 8.11.397 v kraju Candes (severno od Toursa).

Njegov pogreb je bil 11.11.397, in obletnico pogreba obhajamo kot godovni dan (Martinovanje). Na njegovem grobu so postavili kapelo in kasneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot. Sprva je bilo ohranjenih tudi veliko njegovih relikvij, pozneje pa so jih večino uničili hugenoti. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oz. dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli Sainte Chapelle v Parizu. Ime te zgradbe pravzaprav izhaja iz latinske besede za plašč (cappa, capella) in torej pomeni “plaščarna”, pozneje pa se je to ime začelo uporabljati tudi za druge podobne stavbe – kapele. Svetega Martina najpogosteje uprizarjajo v prizoru, ko deli plašč z beračem, njegova običajna spremljevalka pa je goska.

Šele po smrti so Martina začeli častiti kot svetnika. Tudi v Sloveniji je mnogo cerkva posvečeno temu svetniku. Med njimi je tudi cerkev Sv. Martina v Domanjševcih. Sveti Martin je zavetnik vojakov, konjenikov, konj, kovačev, pastirjev in revežev ter domačih živali in gosi.

Ime: izhaja iz latinskega imena Martinus, ki pomeni "Martov, pripadajoč bogu vojskovanja Martu". Na nekaterih upodobitvah sv. Martina prikazujejo kot rimskega vojaka na konju, kako z mečem trga svoj plašč, da bi ga delil z revežem na tleh; drugje pa je prikazan kot škof, ki ima ob nogah gosko. Upodabljajo ga tudi, kako obudi mrtvega dečka. Najbolj znan dogodek je gotovo, ko je z beračem delil svoj vojaški plašč, nič manj znana pa ni legenda, da se je po izvolitvi za škofa v Toursu skril med jato gosi, gosi pa so ga z gaganjem izdale. Ko gre za običaje namenjene sv. Martinu, je pri nas najbolj znano, da se na Martinovo "mošt spremeni v vino". Ljudje se veselijo dobre letine. V času tlačanstva je bil to čas za oddajo dajatev. Pri martinovanju ne sme manjkati Martinova gos, mladega in starega vina, znani pa so tudi Martinovi sejmi. S sv. Martinom je povezanih tudi kar nekaj pregovorov, med njimi: Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima. Kakršen je martivšek, tak je sušec mesec... Sv. Martin je tudi upodobljen na doslej najstarejših najdenih freskah na Slovenskem iz obdobja romanike, in sicer v cerkvi sv. Martina na Pohorju. Čaščenje sv. Martina je pri nas razširjeno zlasti po vinorodnih krajih. Martinovanja in „Martinje“ so znani po vsej Sloveniji, od Istre do Prekmurja.

MARTINOVANJE...

Pršu je, pršu sveti Martin,

On ga je krstil, jest ga bom pil.

Kume moj dragi, zdaj se napi,

dugo ga ne boš, zda se navži...

Martinovo (11. november), ki zaključuje jesensko delo, je pri nas splošno priljubljen praznik, še posebej seveda zato, ker je povezano z vinom, slovensko nacionalno pijačo. Okrog tega dne se mošt spremeni v vino in to je gotovo dober izgovor za veselje in praznovanje; novo vino je treba na vsak način poskusiti, Martin pa odpre pipice na sodih. Po Prekmurju in sploh na severovzhodu države, bodo v „Martinovem tednu“, predvsem med 3. in 11. novembrom potekala številna Martinovanja, potem razni Martinovi pohodi, teki, kolesarjenja, izbira vinskih kraljic...

Na Slovenskem so predstavljali svetega Martina predvsem kot usmiljenega vojščaka, ki z mečem reže svoj plašč, da ga bo dal golemu revežu. Takega ga kažejo naše oltarne slike. Precej kasnejša je legenda o goseh, ki naj bi izdale svetega Martina. Martin se je baje skril pred njimi, ko so ga iskali, da bi mu sporočili, da so ga izvolili za škofa. Na Nemškem je postal patron vremena, zavetnik živali, pastirjev in vojakov, gosi pa morajo za kazen, ker so ga izdale, na dan njegove smrti umreti. Od tu naj bi bila navada, da je treba jesti na Martinovo nedeljo pečeno gos. Tudi to je seveda le legenda. Gosi nimajo s svetim Martinom nobene neposredne zveze, so se pa v zvezi z njim že zgodaj pojavile. Gos je tudi v severnih deželah, Nemčiji, Skandinaviji, pa tudi v Avstriji obvezna jed na dan svetega Martina. Gos je od svetega Martina precej starejša in je bila nekoč po vsej verjetnosti poganska daritvena žival, povezana z jesenskimi obredji. To dokazuje tudi prerokovanje s pomočjo gosje prsne kosti. Nekoč so, kot je znano, prerokovali iz drobovine in kosti žrtvenih živali. To vedeževanje je ohranjeno tudi pri nas. Če je prsna kost 'Martinove' gosi rjava, bo baje zelo mrzla zima. Ce je bila pa bela, bo veliko snega.

V krajih širom Slovenije in drugod po svetu se praznovanje nekoliko razlikuje. Ponekod na Škotskem in Irskem je bilo ob Martinovem nujno opraviti krvno žetev. Če tega ne bi storili, bi bilo vse leto nesrečno. Pri nas je bila v zvezi z Martinovim vrsta pastirskih obredij. Jesensko praznovanje pastirjev sta narekovali tudi dve naravni okoliščini. Konec je bilo prave paše, za zimo pa je bilo treba pripraviti zaloge živeža. Zato je bil to tudi čas bolezni. V vinskih deželah se je, kot je splošno znano, goski za Martinovo pridružilo vino, ki prav ta čas dozori. Povezava z Martinovim je rodila legendo, da je sveti Martin spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Podobne predstave imajo še posebej Francozi. Tudi pri nas poznamo tisto slavno: Vino pije svet Martin, voda naj pa žene mlin! Martinščaka so v Slovenskih goricah in drugod proslavljali v zidanicah. Tudi v Beli krajini so vselej slovesno krstili vino. Gospodar je nagovoril zbrane goste, nakar so stoje izpili vino. Prej je bil mošt, od tega trenutka pa je vino. V Slovenskih goricah so šli fantje na Martinovo vino iskat z rešetom. Hodili so ob cesti in iskali, dokler niso našli steklenic z vinom, ki so jih prej nalašč nastavili... 

Martinov krožnik „Po Pomursko“ pri znani pomurski gostinki Majdi Šmid!

Sestavine za gos: 1 sveža goska (3 kg), 2 čebuli, 70 dag jabolk, 2 vejici majarona, sol, poper, 20 dag orehov, 5 šalotk, 2 dcl suhega belega vina, 5 žlic gosje masti od peke

Priprava gosi: Očiščeno gosko natremo s soljo, majaronom in poprom ter nadevamo z jabolčnim nadevom, ki smo ga pripravili iz, na manjše kose narezanih jabolk, sesekljane čebule in vejic majarona. Vrat, glavo, peruti, noge, želodec, jetra in srce porabimo posebej kot gosjo drobovino. Gosko povežemo ter jo položimo s prsmi navzgor v namaščen pekač, dolijemo pol litra slane vode in jo pečemo pri 180°C tri ure. Pri peki jo zalivamo z vodo, pomešano z vinom. Po treh urah peke vzamemo gos iz pekača in jo v na novo namaščenem pekaču pečemo še 30 minut. Ko je že mehka, jo pri visoki temperaturi opečemo, da dobi lepo skorjo.

Sestavine za rdeče zelje: 1 kg rdečega zelja, 2 jabolki, 1 čajna žlička kumine, sol, poper, sok 1 limone, 5 dag masla,1 žlica sladkorja, 1 čebula, kanček kisa, 1 dcl rdečega vina, 2 žlici brusnic

Priprava rdečega zelja: Na tanke rezine narezano zelje, naribana jabolka, kumino, sol, poper in limonin sok dobro premešamo ter v pokriti posodi mariniramo vsaj 2 uri. Medtem sladkor na maslu karameliziramo, dodamo na rezance narezano čebulo in jo zlato rumeno pražimo. Zmes zalijemo s kisom, dodamo marinirano zelje, zalijemo z vodo (še bolje z juho) in dušimo. Nato zelje zalijemo še z vinom, dodamo pretlačene brusnice in še malo dušimo.

Sestavine za mlince: 50 dag mlincev, sol

Priprava mlincev: Mlince stresemo v vrelo vodo. Ker morajo biti mlinci sočni, jih kuhamo le par minut.

Kostanjev pire: Kostanje skuhamo, olupimo in pretlačimo, dodamo sladkor in aromatiziramo z rumom. Vse skupaj dekoriramo in dodamo sladko smetano. Lahko uporabimo tudi že pripravljeni kostanjev pire v prahu.

Nadevano jabolko: Poljubnemu številu jabolk odstranimo semena, kamor nadevamo orehov (lahko tudi kostanjev) nadev. Jabolka v pečici popečemo, pred koncem na vsako jabolko dodamo še sladko smetano.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Od Szombathelya do Toursa