MK Lisjak, ki velja za enega bolj dejavnih na tem območju, pripravil 15. srečanje motoristov

Motoristi KonjiščeVišje temperature in sončno vreme so na ceste že od marca in aprila naprej privabile mnogo motoristov, med katerimi so tudi člani Motorističnega kluba Lisjak iz Apaške doline (MK Lisjak), ki po svoji aktivnosti in angažiranosti, zlasti pri prometni varnosti, velja za enega bolj dejavnih motorističnih klubov pri nas. Ena njihovih osrednjih aktivnosti je organizacija tradicionalnega motorističnega srečanja, ki je tudi letos potekalo ob izteku šolskega leta in meseca junija, v Zgornjem Konjišču. Letošnje, že kar 15. srečanje zapovrstjo, je torej tudi letos potekalo na območju občine Apače, natančneje na lokaciji ribiškega doma v Zgornjem Konjišču, a se veseljaki na enoslednih kolesih niso zadovoljili samo s tem, temveč so imeli več aktivnosti.

Motoristi so se srečali v Zgornjem Konjišču

Tjaša pred Anejem in Renejem

Otročki dan MahovciŠportno-turistično društvo Mahovci, ki je nekakšen nosilec družabnega življenja v domači vasi v Apaški dolini, je tudi letos pripravilo tradicionalni otroški dan. Na športnem centru v Mahovcih so za male in nekoliko večje otroke pripravili dve otroški igrali in sicer, gasilka in fusbal na štangi. Prav tako so organizirali dejavnosti za otroke, in sicer tekmo med dvema vodnima balonoma, ki je bila najbolj priljubljena med otroci, ki so prišli iz širšega območja Apaške doline. Na koncu so trije najboljši (1. Tjaša Horvat, 2. Anej Dresler, 3. Rene Leopold) udeleženci dobili priznanje za dosežena mesta in pa majhne praktične nagrade.

Malčki so se zabavali na „otroškem dnevu

Tudi sveta maša za stanovalce domov za starejše iz občine Sv. Jurij ob Ščavnici

StarejšiNa Stari Gori je potekalo zanimivo in prisrčno srečanje občanov občine Sv. Jurij ob Ščavnici, ki bivajo v Domu starejših v Gornji Radgoni in Domu Lukavci in ga je ob pomoči Občinske organizacije RK in Društva podeželskih žena občine Sv. Jurij ob Ščavnici, pripravila domača občina. Drugo srečanje se je pričelo z obiskom sv. maše v cerkvi Sv. Duha na Stari Gori, ki jo je daroval duhovni pomočnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici, Mirko Rakovec. Pred pričetkom maše je stanovalce in njihove spremljevalce pozdravil župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Miroslav Petrovič, ki je povedal, kako je namen srečanja, da jih vsako leto vsaj enkrat povabijo v občino, od koder jih je pot zanesla v domove za starejše.

Župan sprejel občane, ki živijo v domovih

Gasilci pred gostinci in upokojenci!

Kisla juha RadenciPodobo kot že v več kot dveh desetletjih, so tudi letos, v okviru praznovanja 24. radenskega občinskega praznika, pripravili številne takšne in drugačne dogodke in prireditve. Seveda ni šlo niti brez kuharskega tekmovanja, saj so pripravili tudi 21. tradicionalno tekmovanje v kuhanju kisle štajerske juhe (žüpe) v kotličku na prostem. Letošnje tekmovanje, ki ga je organiziralo TD Radenci, pod vodstvom predsednice Karmen Kavčič Žibret, je bilo na lepi lokaciji pod še nekaj preživelih stoletnih dreves radenskega parka. V okviru prireditve se je sicer odvijalo marsikaj zanimivega, zlasti za otroke, kjer je potekal tridnevni festival „Mačje mesto", tako da je na stotine obiskovalcev prišlo na svoje. Na samem tekmovanju, ki ga je v svojem duhovitem slogu povezoval domači humorist Emil Šmid, je nastopilo 12 ekip, katere so sestavljali glavni kuhar (ica) in pomočnik ter še kdo (predstavniki turizma, društev in sploh javnega življenja občine in regije ter tudi znani gostje). Bilo je resda zelo vroče, a težav vseeno ni bilo, saj so suha drva s kurišč ogrevala (in kadila) še bolj kot sonce, ki se je težko prebijalo skozi krošnje dreves.

Kislo štajersko župo so kuhali pod stoletnimi drevesi radenskega parka

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Košnja NegovaKakor pravi slovenska ljudska pesem: »Ko se dela svit grejo fantje kosit«, so tudi »fantje« in eno »dekle«, na grajskem hribu v Negovi »šli kosit«. Letošnje košnjo, ki jo že več kot 10 let pripravlja Turistično društvo Negova-Spodnji Ivanjci, se je udeležilo 14 koscev, med njimi je bila tudi ženska. Kakor je bila v preteklosti navada, je tudi tokrat gospodar, tega je poosebljal Alojz Firbas, koscem najprej ponudil »štanperl žganice«, ki je dala koscem energijo in zagon. In že so kosci nabrusili kose, ter se v redu, kot nekoč, podali na košnjo strmega brega, na katerem so odcvetele in dozorele narcise.

Grajsko pobočje v Negovi pokosili

Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Od Szombathelya do Toursa

 

Evropska kulturna pot sv. Martina povezuje rojstno Madžarsko, Slovenijo, Italijo in Francijo

Poho Svetega MartinaEn najpomembnejših svetnikov, po katerem se imenuje nešteto cerkva po vsem svetu, sv. Martin je najbrž eden redkih, če ne prav edini, ki ima tudi „svojo“ pot. Leta 2005 (24.septembra) je namreč Svet Evrope pot, ki vodi od Szombathelya do Toursa, razglasil za Evropsko kulturno pot, da bi tako predstavil spominska mesta, povezana z življenjem in kultom enega najbolj priljubljenih svetnikov Evrope, svetega Martina. V Evropi je po njem imenovanih več kot tri tisoč naselij in cerkva. Pot se začne v rojstnem Szombathely na Madžarskem, potem skozi: Körmend ob Szombathelyu, Hegyhatszenmárton, Nadasd, Csöde, kjer prečka „mejo“ in prihaja v Slovenijo, natančneje v Domanjševce, pa čez: Kobilje, Martjance, Hajdino, Dvorjane, Kamnico, do Šmartna na Pohorju...

Na poti sv. Martina od rodne Sabarije do Toursa postavljajo „stopinje sv. Martina“ na krajih, ki so povezani s sv. Martinom. Gre za manjše skulpture, ki jih vgradijo na vidno mesto v zgradbi ali na tlaku. V Sloveniji so do lanskega sv. Martina (do 11.11.2007) postavljene štiri. Prva v Ljubljani pri Etnografskem muzeju, druga na cerkvi sv. Martina v Šmartnem na Pohorju, tretja na cerkvi sv. Martina v Domanjševcih, in četrta v Nazarjah (Savinjska dolina).

Gre za projekt, katerega je osnovni cilj je zagotavljanje trajnostnega gospodarskega in družbenega razvoja v čezmejnem območju s pomočjo vzpostavitve skupnega turističnega produkta, ki bo pozitivno vplival na razvoj skupne turistične destinacije. V okviru projekta se izvaja trasiranje in označitev 400 km čezmejne kulturne poti sv. Martina Tourskega med Slovenijo in Madžarsko. Pot se prične v rojstnem kraju sv. Martina, rimski Savariji, današnjem Szombathelyju. Nato poteka skozi Jak in Nadasd do Domanjševcev, kjer preide v Slovenijo. Pot sv. Martina se nato nadaljuje skozi Kobilje, Dobrovnik, Bogojino, Moravske Toplice, Mursko Soboto, Radence, Negovo, Sveto Trojico v Slovenskih goricah, Kamnico, Dvorjane, Ptuj, Hajdino na Ptujsko Goro, ki je glavno romarsko središče v SV Sloveniji. S Ptujske Gore se pot usmeri skozi Črešnjevec, Slovensko Bistrico, Šmartno na Pohorju in Oplotnico do Zlakove nad Zrečami, kjer se zaključi prvi del poti sv. Martina. V okviru projekta bo izvedena tudi postavitev počivališč ob poti ter ureditev Martinovih razstavnih, izobraževalnih, kulturnih, kulinaričnih, vinskih in informacijskih romarskih centrov. Zelo pomembna pa je tudi vzpostavitev mreže turističnih ponudnikov v čezmejni turistični destinaciji.

Evropska kulturna pot svetega Martina je pot, ki povezuje kraje, povezane z Martinovim življenjem. Predvsem je to pot, ki vodi od Szombathelya preko Slovenije in Italije do Toursa v Franciji in drugih krajev, zaznamovanih z Martinovo zgodovino. Hoja po Martinovih poteh, po stopinjah tega neutrudljivega popotnika, bo vsakemu izmed nas približala podobo Evrope naših prednikov, njeno kulturo in vrednote in spodbujala medkulturni dialog, vzajemno delitev in strpnost. Spomin na sv. Martina, evropsko osebnost in simbol skupne vrednote vzajemne delitve, je že od četrtega stoletja vtisnjen v evropsko zgodovino. V Sloveniji je zapuščina sv. Martina zelo bogata. Znotraj današnjih meja mu je posvečenih več kot 80 cerkva, mnogo krajev se po njem imenuje, Martin pa je tudi eno izmed najbolj priljubljenih osebnih imen. Med drugim je zaščitnik vojakov, konjenikov in vitezov, kovačev, tkalcev, strojarjev, krojačev, hotelirjev in krčmarjev, popotnikov, ubogih, beračev, sodarjev, vinogradnikov, mlinarjev... V Sloveniji je praznovanje v čast temu svetniku mnogo bolj živo kot drugod v Evropi in martinovanje se z rastočim razvojem vinogradništva še bolj spodbuja, s tem pa raste tudi potreba po poznavanju izročila in širšem poznavanju svetnika, katerega življenje slabo poznamo. „Poglavitni namen ustanovitve Kulturne poti svetega Martina je na eni strani prikazati velik potencial naravne in kulturne dediščine povezane s svetim Martinom, ki nam omogoča razvoj romarskega in kulturnega turizma; na drugi strani pa osvetliti možnost vključitve Poti svetega Martina v turistično ponudbo v širši regiji, ki vključuje območje povezano z življenjem in delovanjem sv. Martina, torej vse od Madžarske, čez Slovenijo in Italijo, do Francije“, pravi Tanja Hrastnik, direktorica Razvojne agencije Slovenske Gorice.

Martin se je rodil okoli leta 316 v Szombathelyu v Panoniji (današnja Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske. Družina se je že kmalu po Martinovem rojstvu preselila v Pavio (Italija). Čeprav njegova starša nista bila kristjana, je Martin že kot otrok spoznal krščanstvo in se pri 10 letih odločil za vstop v katehumenat (uvajanje v krščanstvo). Želel si je postati puščavnik. Takrat pa mu je oče preskrbel vojaško službo, zato se je Martin pridružil rimski vojski, ki je odhajala v Galijo (Francijo). Martin je kmalu postal častnik. Takrat se je zgodil dogodek, ki je dokončno začrtal Martinovo usodo. V mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati Amiensa (severno od Pariza, Francija) srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in podaril eno polovico beraču. Kmalu po tem je bil krščen in je pustil vojaško službo. Odšel je v Poitiers in postal učenec sv. Hilarija (ki goduje 13.1.). Po nekaj letih se je Martin odpravil misijonarit v rodno Panonijo, kjer se je začel širiti arijanizem. Arijanski škofje so ga kmalu pregnali in Martin se je umaknil na otok Gallinara (pri mestu Albengo, Italija), kjer je dolgo živel kot puščavnik. Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k sv. Hilariju. V bližnjem kraju Liguge si je postavil puščavniško celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan.

Leta 371 ali 372 so ga izvolili za škofa v Toursu (severno od Poitiersa) – pri ljudeh je bil namreč zelo priljubljen zaradi skromnosti. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Tudi ko je sprejel mesto škofa, je ostal neizmerno skromen. Ni se preselil v škofovsko palačo, pač pa je živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (iz teh koč je pozneje nastal slavni samostan Marmoutier). Do smrti je bil škof Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti. Umrl je 8.11.397 v kraju Candes (severno od Toursa).

Njegov pogreb je bil 11.11.397, in obletnico pogreba obhajamo kot godovni dan (Martinovanje). Na njegovem grobu so postavili kapelo in kasneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot. Sprva je bilo ohranjenih tudi veliko njegovih relikvij, pozneje pa so jih večino uničili hugenoti. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oz. dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli Sainte Chapelle v Parizu. Ime te zgradbe pravzaprav izhaja iz latinske besede za plašč (cappa, capella) in torej pomeni “plaščarna”, pozneje pa se je to ime začelo uporabljati tudi za druge podobne stavbe – kapele. Svetega Martina najpogosteje uprizarjajo v prizoru, ko deli plašč z beračem, njegova običajna spremljevalka pa je goska.

Šele po smrti so Martina začeli častiti kot svetnika. Tudi v Sloveniji je mnogo cerkva posvečeno temu svetniku. Med njimi je tudi cerkev Sv. Martina v Domanjševcih. Sveti Martin je zavetnik vojakov, konjenikov, konj, kovačev, pastirjev in revežev ter domačih živali in gosi.

Ime: izhaja iz latinskega imena Martinus, ki pomeni "Martov, pripadajoč bogu vojskovanja Martu". Na nekaterih upodobitvah sv. Martina prikazujejo kot rimskega vojaka na konju, kako z mečem trga svoj plašč, da bi ga delil z revežem na tleh; drugje pa je prikazan kot škof, ki ima ob nogah gosko. Upodabljajo ga tudi, kako obudi mrtvega dečka. Najbolj znan dogodek je gotovo, ko je z beračem delil svoj vojaški plašč, nič manj znana pa ni legenda, da se je po izvolitvi za škofa v Toursu skril med jato gosi, gosi pa so ga z gaganjem izdale. Ko gre za običaje namenjene sv. Martinu, je pri nas najbolj znano, da se na Martinovo "mošt spremeni v vino". Ljudje se veselijo dobre letine. V času tlačanstva je bil to čas za oddajo dajatev. Pri martinovanju ne sme manjkati Martinova gos, mladega in starega vina, znani pa so tudi Martinovi sejmi. S sv. Martinom je povezanih tudi kar nekaj pregovorov, med njimi: Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima. Kakršen je martivšek, tak je sušec mesec... Sv. Martin je tudi upodobljen na doslej najstarejših najdenih freskah na Slovenskem iz obdobja romanike, in sicer v cerkvi sv. Martina na Pohorju. Čaščenje sv. Martina je pri nas razširjeno zlasti po vinorodnih krajih. Martinovanja in „Martinje“ so znani po vsej Sloveniji, od Istre do Prekmurja.

MARTINOVANJE...

Pršu je, pršu sveti Martin,

On ga je krstil, jest ga bom pil.

Kume moj dragi, zdaj se napi,

dugo ga ne boš, zda se navži...

Martinovo (11. november), ki zaključuje jesensko delo, je pri nas splošno priljubljen praznik, še posebej seveda zato, ker je povezano z vinom, slovensko nacionalno pijačo. Okrog tega dne se mošt spremeni v vino in to je gotovo dober izgovor za veselje in praznovanje; novo vino je treba na vsak način poskusiti, Martin pa odpre pipice na sodih. Po Prekmurju in sploh na severovzhodu države, bodo v „Martinovem tednu“, predvsem med 3. in 11. novembrom potekala številna Martinovanja, potem razni Martinovi pohodi, teki, kolesarjenja, izbira vinskih kraljic...

Na Slovenskem so predstavljali svetega Martina predvsem kot usmiljenega vojščaka, ki z mečem reže svoj plašč, da ga bo dal golemu revežu. Takega ga kažejo naše oltarne slike. Precej kasnejša je legenda o goseh, ki naj bi izdale svetega Martina. Martin se je baje skril pred njimi, ko so ga iskali, da bi mu sporočili, da so ga izvolili za škofa. Na Nemškem je postal patron vremena, zavetnik živali, pastirjev in vojakov, gosi pa morajo za kazen, ker so ga izdale, na dan njegove smrti umreti. Od tu naj bi bila navada, da je treba jesti na Martinovo nedeljo pečeno gos. Tudi to je seveda le legenda. Gosi nimajo s svetim Martinom nobene neposredne zveze, so se pa v zvezi z njim že zgodaj pojavile. Gos je tudi v severnih deželah, Nemčiji, Skandinaviji, pa tudi v Avstriji obvezna jed na dan svetega Martina. Gos je od svetega Martina precej starejša in je bila nekoč po vsej verjetnosti poganska daritvena žival, povezana z jesenskimi obredji. To dokazuje tudi prerokovanje s pomočjo gosje prsne kosti. Nekoč so, kot je znano, prerokovali iz drobovine in kosti žrtvenih živali. To vedeževanje je ohranjeno tudi pri nas. Če je prsna kost 'Martinove' gosi rjava, bo baje zelo mrzla zima. Ce je bila pa bela, bo veliko snega.

V krajih širom Slovenije in drugod po svetu se praznovanje nekoliko razlikuje. Ponekod na Škotskem in Irskem je bilo ob Martinovem nujno opraviti krvno žetev. Če tega ne bi storili, bi bilo vse leto nesrečno. Pri nas je bila v zvezi z Martinovim vrsta pastirskih obredij. Jesensko praznovanje pastirjev sta narekovali tudi dve naravni okoliščini. Konec je bilo prave paše, za zimo pa je bilo treba pripraviti zaloge živeža. Zato je bil to tudi čas bolezni. V vinskih deželah se je, kot je splošno znano, goski za Martinovo pridružilo vino, ki prav ta čas dozori. Povezava z Martinovim je rodila legendo, da je sveti Martin spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Podobne predstave imajo še posebej Francozi. Tudi pri nas poznamo tisto slavno: Vino pije svet Martin, voda naj pa žene mlin! Martinščaka so v Slovenskih goricah in drugod proslavljali v zidanicah. Tudi v Beli krajini so vselej slovesno krstili vino. Gospodar je nagovoril zbrane goste, nakar so stoje izpili vino. Prej je bil mošt, od tega trenutka pa je vino. V Slovenskih goricah so šli fantje na Martinovo vino iskat z rešetom. Hodili so ob cesti in iskali, dokler niso našli steklenic z vinom, ki so jih prej nalašč nastavili... 

Martinov krožnik „Po Pomursko“ pri znani pomurski gostinki Majdi Šmid!

Sestavine za gos: 1 sveža goska (3 kg), 2 čebuli, 70 dag jabolk, 2 vejici majarona, sol, poper, 20 dag orehov, 5 šalotk, 2 dcl suhega belega vina, 5 žlic gosje masti od peke

Priprava gosi: Očiščeno gosko natremo s soljo, majaronom in poprom ter nadevamo z jabolčnim nadevom, ki smo ga pripravili iz, na manjše kose narezanih jabolk, sesekljane čebule in vejic majarona. Vrat, glavo, peruti, noge, želodec, jetra in srce porabimo posebej kot gosjo drobovino. Gosko povežemo ter jo položimo s prsmi navzgor v namaščen pekač, dolijemo pol litra slane vode in jo pečemo pri 180°C tri ure. Pri peki jo zalivamo z vodo, pomešano z vinom. Po treh urah peke vzamemo gos iz pekača in jo v na novo namaščenem pekaču pečemo še 30 minut. Ko je že mehka, jo pri visoki temperaturi opečemo, da dobi lepo skorjo.

Sestavine za rdeče zelje: 1 kg rdečega zelja, 2 jabolki, 1 čajna žlička kumine, sol, poper, sok 1 limone, 5 dag masla,1 žlica sladkorja, 1 čebula, kanček kisa, 1 dcl rdečega vina, 2 žlici brusnic

Priprava rdečega zelja: Na tanke rezine narezano zelje, naribana jabolka, kumino, sol, poper in limonin sok dobro premešamo ter v pokriti posodi mariniramo vsaj 2 uri. Medtem sladkor na maslu karameliziramo, dodamo na rezance narezano čebulo in jo zlato rumeno pražimo. Zmes zalijemo s kisom, dodamo marinirano zelje, zalijemo z vodo (še bolje z juho) in dušimo. Nato zelje zalijemo še z vinom, dodamo pretlačene brusnice in še malo dušimo.

Sestavine za mlince: 50 dag mlincev, sol

Priprava mlincev: Mlince stresemo v vrelo vodo. Ker morajo biti mlinci sočni, jih kuhamo le par minut.

Kostanjev pire: Kostanje skuhamo, olupimo in pretlačimo, dodamo sladkor in aromatiziramo z rumom. Vse skupaj dekoriramo in dodamo sladko smetano. Lahko uporabimo tudi že pripravljeni kostanjev pire v prahu.

Nadevano jabolko: Poljubnemu številu jabolk odstranimo semena, kamor nadevamo orehov (lahko tudi kostanjev) nadev. Jabolka v pečici popečemo, pred koncem na vsako jabolko dodamo še sladko smetano.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Od Szombathelya do Toursa