Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Od Szombathelya do Toursa

 

Evropska kulturna pot sv. Martina povezuje rojstno Madžarsko, Slovenijo, Italijo in Francijo

Poho Svetega MartinaEn najpomembnejših svetnikov, po katerem se imenuje nešteto cerkva po vsem svetu, sv. Martin je najbrž eden redkih, če ne prav edini, ki ima tudi „svojo“ pot. Leta 2005 (24.septembra) je namreč Svet Evrope pot, ki vodi od Szombathelya do Toursa, razglasil za Evropsko kulturno pot, da bi tako predstavil spominska mesta, povezana z življenjem in kultom enega najbolj priljubljenih svetnikov Evrope, svetega Martina. V Evropi je po njem imenovanih več kot tri tisoč naselij in cerkva. Pot se začne v rojstnem Szombathely na Madžarskem, potem skozi: Körmend ob Szombathelyu, Hegyhatszenmárton, Nadasd, Csöde, kjer prečka „mejo“ in prihaja v Slovenijo, natančneje v Domanjševce, pa čez: Kobilje, Martjance, Hajdino, Dvorjane, Kamnico, do Šmartna na Pohorju...

Na poti sv. Martina od rodne Sabarije do Toursa postavljajo „stopinje sv. Martina“ na krajih, ki so povezani s sv. Martinom. Gre za manjše skulpture, ki jih vgradijo na vidno mesto v zgradbi ali na tlaku. V Sloveniji so do lanskega sv. Martina (do 11.11.2007) postavljene štiri. Prva v Ljubljani pri Etnografskem muzeju, druga na cerkvi sv. Martina v Šmartnem na Pohorju, tretja na cerkvi sv. Martina v Domanjševcih, in četrta v Nazarjah (Savinjska dolina).

Gre za projekt, katerega je osnovni cilj je zagotavljanje trajnostnega gospodarskega in družbenega razvoja v čezmejnem območju s pomočjo vzpostavitve skupnega turističnega produkta, ki bo pozitivno vplival na razvoj skupne turistične destinacije. V okviru projekta se izvaja trasiranje in označitev 400 km čezmejne kulturne poti sv. Martina Tourskega med Slovenijo in Madžarsko. Pot se prične v rojstnem kraju sv. Martina, rimski Savariji, današnjem Szombathelyju. Nato poteka skozi Jak in Nadasd do Domanjševcev, kjer preide v Slovenijo. Pot sv. Martina se nato nadaljuje skozi Kobilje, Dobrovnik, Bogojino, Moravske Toplice, Mursko Soboto, Radence, Negovo, Sveto Trojico v Slovenskih goricah, Kamnico, Dvorjane, Ptuj, Hajdino na Ptujsko Goro, ki je glavno romarsko središče v SV Sloveniji. S Ptujske Gore se pot usmeri skozi Črešnjevec, Slovensko Bistrico, Šmartno na Pohorju in Oplotnico do Zlakove nad Zrečami, kjer se zaključi prvi del poti sv. Martina. V okviru projekta bo izvedena tudi postavitev počivališč ob poti ter ureditev Martinovih razstavnih, izobraževalnih, kulturnih, kulinaričnih, vinskih in informacijskih romarskih centrov. Zelo pomembna pa je tudi vzpostavitev mreže turističnih ponudnikov v čezmejni turistični destinaciji.

Evropska kulturna pot svetega Martina je pot, ki povezuje kraje, povezane z Martinovim življenjem. Predvsem je to pot, ki vodi od Szombathelya preko Slovenije in Italije do Toursa v Franciji in drugih krajev, zaznamovanih z Martinovo zgodovino. Hoja po Martinovih poteh, po stopinjah tega neutrudljivega popotnika, bo vsakemu izmed nas približala podobo Evrope naših prednikov, njeno kulturo in vrednote in spodbujala medkulturni dialog, vzajemno delitev in strpnost. Spomin na sv. Martina, evropsko osebnost in simbol skupne vrednote vzajemne delitve, je že od četrtega stoletja vtisnjen v evropsko zgodovino. V Sloveniji je zapuščina sv. Martina zelo bogata. Znotraj današnjih meja mu je posvečenih več kot 80 cerkva, mnogo krajev se po njem imenuje, Martin pa je tudi eno izmed najbolj priljubljenih osebnih imen. Med drugim je zaščitnik vojakov, konjenikov in vitezov, kovačev, tkalcev, strojarjev, krojačev, hotelirjev in krčmarjev, popotnikov, ubogih, beračev, sodarjev, vinogradnikov, mlinarjev... V Sloveniji je praznovanje v čast temu svetniku mnogo bolj živo kot drugod v Evropi in martinovanje se z rastočim razvojem vinogradništva še bolj spodbuja, s tem pa raste tudi potreba po poznavanju izročila in širšem poznavanju svetnika, katerega življenje slabo poznamo. „Poglavitni namen ustanovitve Kulturne poti svetega Martina je na eni strani prikazati velik potencial naravne in kulturne dediščine povezane s svetim Martinom, ki nam omogoča razvoj romarskega in kulturnega turizma; na drugi strani pa osvetliti možnost vključitve Poti svetega Martina v turistično ponudbo v širši regiji, ki vključuje območje povezano z življenjem in delovanjem sv. Martina, torej vse od Madžarske, čez Slovenijo in Italijo, do Francije“, pravi Tanja Hrastnik, direktorica Razvojne agencije Slovenske Gorice.

Martin se je rodil okoli leta 316 v Szombathelyu v Panoniji (današnja Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske. Družina se je že kmalu po Martinovem rojstvu preselila v Pavio (Italija). Čeprav njegova starša nista bila kristjana, je Martin že kot otrok spoznal krščanstvo in se pri 10 letih odločil za vstop v katehumenat (uvajanje v krščanstvo). Želel si je postati puščavnik. Takrat pa mu je oče preskrbel vojaško službo, zato se je Martin pridružil rimski vojski, ki je odhajala v Galijo (Francijo). Martin je kmalu postal častnik. Takrat se je zgodil dogodek, ki je dokončno začrtal Martinovo usodo. V mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati Amiensa (severno od Pariza, Francija) srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in podaril eno polovico beraču. Kmalu po tem je bil krščen in je pustil vojaško službo. Odšel je v Poitiers in postal učenec sv. Hilarija (ki goduje 13.1.). Po nekaj letih se je Martin odpravil misijonarit v rodno Panonijo, kjer se je začel širiti arijanizem. Arijanski škofje so ga kmalu pregnali in Martin se je umaknil na otok Gallinara (pri mestu Albengo, Italija), kjer je dolgo živel kot puščavnik. Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k sv. Hilariju. V bližnjem kraju Liguge si je postavil puščavniško celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan.

Leta 371 ali 372 so ga izvolili za škofa v Toursu (severno od Poitiersa) – pri ljudeh je bil namreč zelo priljubljen zaradi skromnosti. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Tudi ko je sprejel mesto škofa, je ostal neizmerno skromen. Ni se preselil v škofovsko palačo, pač pa je živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (iz teh koč je pozneje nastal slavni samostan Marmoutier). Do smrti je bil škof Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti. Umrl je 8.11.397 v kraju Candes (severno od Toursa).

Njegov pogreb je bil 11.11.397, in obletnico pogreba obhajamo kot godovni dan (Martinovanje). Na njegovem grobu so postavili kapelo in kasneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot. Sprva je bilo ohranjenih tudi veliko njegovih relikvij, pozneje pa so jih večino uničili hugenoti. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oz. dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli Sainte Chapelle v Parizu. Ime te zgradbe pravzaprav izhaja iz latinske besede za plašč (cappa, capella) in torej pomeni “plaščarna”, pozneje pa se je to ime začelo uporabljati tudi za druge podobne stavbe – kapele. Svetega Martina najpogosteje uprizarjajo v prizoru, ko deli plašč z beračem, njegova običajna spremljevalka pa je goska.

Šele po smrti so Martina začeli častiti kot svetnika. Tudi v Sloveniji je mnogo cerkva posvečeno temu svetniku. Med njimi je tudi cerkev Sv. Martina v Domanjševcih. Sveti Martin je zavetnik vojakov, konjenikov, konj, kovačev, pastirjev in revežev ter domačih živali in gosi.

Ime: izhaja iz latinskega imena Martinus, ki pomeni "Martov, pripadajoč bogu vojskovanja Martu". Na nekaterih upodobitvah sv. Martina prikazujejo kot rimskega vojaka na konju, kako z mečem trga svoj plašč, da bi ga delil z revežem na tleh; drugje pa je prikazan kot škof, ki ima ob nogah gosko. Upodabljajo ga tudi, kako obudi mrtvega dečka. Najbolj znan dogodek je gotovo, ko je z beračem delil svoj vojaški plašč, nič manj znana pa ni legenda, da se je po izvolitvi za škofa v Toursu skril med jato gosi, gosi pa so ga z gaganjem izdale. Ko gre za običaje namenjene sv. Martinu, je pri nas najbolj znano, da se na Martinovo "mošt spremeni v vino". Ljudje se veselijo dobre letine. V času tlačanstva je bil to čas za oddajo dajatev. Pri martinovanju ne sme manjkati Martinova gos, mladega in starega vina, znani pa so tudi Martinovi sejmi. S sv. Martinom je povezanih tudi kar nekaj pregovorov, med njimi: Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima. Kakršen je martivšek, tak je sušec mesec... Sv. Martin je tudi upodobljen na doslej najstarejših najdenih freskah na Slovenskem iz obdobja romanike, in sicer v cerkvi sv. Martina na Pohorju. Čaščenje sv. Martina je pri nas razširjeno zlasti po vinorodnih krajih. Martinovanja in „Martinje“ so znani po vsej Sloveniji, od Istre do Prekmurja.

MARTINOVANJE...

Pršu je, pršu sveti Martin,

On ga je krstil, jest ga bom pil.

Kume moj dragi, zdaj se napi,

dugo ga ne boš, zda se navži...

Martinovo (11. november), ki zaključuje jesensko delo, je pri nas splošno priljubljen praznik, še posebej seveda zato, ker je povezano z vinom, slovensko nacionalno pijačo. Okrog tega dne se mošt spremeni v vino in to je gotovo dober izgovor za veselje in praznovanje; novo vino je treba na vsak način poskusiti, Martin pa odpre pipice na sodih. Po Prekmurju in sploh na severovzhodu države, bodo v „Martinovem tednu“, predvsem med 3. in 11. novembrom potekala številna Martinovanja, potem razni Martinovi pohodi, teki, kolesarjenja, izbira vinskih kraljic...

Na Slovenskem so predstavljali svetega Martina predvsem kot usmiljenega vojščaka, ki z mečem reže svoj plašč, da ga bo dal golemu revežu. Takega ga kažejo naše oltarne slike. Precej kasnejša je legenda o goseh, ki naj bi izdale svetega Martina. Martin se je baje skril pred njimi, ko so ga iskali, da bi mu sporočili, da so ga izvolili za škofa. Na Nemškem je postal patron vremena, zavetnik živali, pastirjev in vojakov, gosi pa morajo za kazen, ker so ga izdale, na dan njegove smrti umreti. Od tu naj bi bila navada, da je treba jesti na Martinovo nedeljo pečeno gos. Tudi to je seveda le legenda. Gosi nimajo s svetim Martinom nobene neposredne zveze, so se pa v zvezi z njim že zgodaj pojavile. Gos je tudi v severnih deželah, Nemčiji, Skandinaviji, pa tudi v Avstriji obvezna jed na dan svetega Martina. Gos je od svetega Martina precej starejša in je bila nekoč po vsej verjetnosti poganska daritvena žival, povezana z jesenskimi obredji. To dokazuje tudi prerokovanje s pomočjo gosje prsne kosti. Nekoč so, kot je znano, prerokovali iz drobovine in kosti žrtvenih živali. To vedeževanje je ohranjeno tudi pri nas. Če je prsna kost 'Martinove' gosi rjava, bo baje zelo mrzla zima. Ce je bila pa bela, bo veliko snega.

V krajih širom Slovenije in drugod po svetu se praznovanje nekoliko razlikuje. Ponekod na Škotskem in Irskem je bilo ob Martinovem nujno opraviti krvno žetev. Če tega ne bi storili, bi bilo vse leto nesrečno. Pri nas je bila v zvezi z Martinovim vrsta pastirskih obredij. Jesensko praznovanje pastirjev sta narekovali tudi dve naravni okoliščini. Konec je bilo prave paše, za zimo pa je bilo treba pripraviti zaloge živeža. Zato je bil to tudi čas bolezni. V vinskih deželah se je, kot je splošno znano, goski za Martinovo pridružilo vino, ki prav ta čas dozori. Povezava z Martinovim je rodila legendo, da je sveti Martin spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Podobne predstave imajo še posebej Francozi. Tudi pri nas poznamo tisto slavno: Vino pije svet Martin, voda naj pa žene mlin! Martinščaka so v Slovenskih goricah in drugod proslavljali v zidanicah. Tudi v Beli krajini so vselej slovesno krstili vino. Gospodar je nagovoril zbrane goste, nakar so stoje izpili vino. Prej je bil mošt, od tega trenutka pa je vino. V Slovenskih goricah so šli fantje na Martinovo vino iskat z rešetom. Hodili so ob cesti in iskali, dokler niso našli steklenic z vinom, ki so jih prej nalašč nastavili... 

Martinov krožnik „Po Pomursko“ pri znani pomurski gostinki Majdi Šmid!

Sestavine za gos: 1 sveža goska (3 kg), 2 čebuli, 70 dag jabolk, 2 vejici majarona, sol, poper, 20 dag orehov, 5 šalotk, 2 dcl suhega belega vina, 5 žlic gosje masti od peke

Priprava gosi: Očiščeno gosko natremo s soljo, majaronom in poprom ter nadevamo z jabolčnim nadevom, ki smo ga pripravili iz, na manjše kose narezanih jabolk, sesekljane čebule in vejic majarona. Vrat, glavo, peruti, noge, želodec, jetra in srce porabimo posebej kot gosjo drobovino. Gosko povežemo ter jo položimo s prsmi navzgor v namaščen pekač, dolijemo pol litra slane vode in jo pečemo pri 180°C tri ure. Pri peki jo zalivamo z vodo, pomešano z vinom. Po treh urah peke vzamemo gos iz pekača in jo v na novo namaščenem pekaču pečemo še 30 minut. Ko je že mehka, jo pri visoki temperaturi opečemo, da dobi lepo skorjo.

Sestavine za rdeče zelje: 1 kg rdečega zelja, 2 jabolki, 1 čajna žlička kumine, sol, poper, sok 1 limone, 5 dag masla,1 žlica sladkorja, 1 čebula, kanček kisa, 1 dcl rdečega vina, 2 žlici brusnic

Priprava rdečega zelja: Na tanke rezine narezano zelje, naribana jabolka, kumino, sol, poper in limonin sok dobro premešamo ter v pokriti posodi mariniramo vsaj 2 uri. Medtem sladkor na maslu karameliziramo, dodamo na rezance narezano čebulo in jo zlato rumeno pražimo. Zmes zalijemo s kisom, dodamo marinirano zelje, zalijemo z vodo (še bolje z juho) in dušimo. Nato zelje zalijemo še z vinom, dodamo pretlačene brusnice in še malo dušimo.

Sestavine za mlince: 50 dag mlincev, sol

Priprava mlincev: Mlince stresemo v vrelo vodo. Ker morajo biti mlinci sočni, jih kuhamo le par minut.

Kostanjev pire: Kostanje skuhamo, olupimo in pretlačimo, dodamo sladkor in aromatiziramo z rumom. Vse skupaj dekoriramo in dodamo sladko smetano. Lahko uporabimo tudi že pripravljeni kostanjev pire v prahu.

Nadevano jabolko: Poljubnemu številu jabolk odstranimo semena, kamor nadevamo orehov (lahko tudi kostanjev) nadev. Jabolka v pečici popečemo, pred koncem na vsako jabolko dodamo še sladko smetano.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Od Szombathelya do Toursa