Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Naše prehojene poti

 

Predstavili so 6. knjigo z življenjepisi Prlekov in Prekmurcev

Naše prehojene potiV skoraj prepolni kongresni dvorani hotela Radin v Radencih so ustvarjalci in drugi akterji njenega nastanka, predstavili že 6. knjigo z življenjepisi Prlekov in Prekmurcev, katero so poimenovali: Naše prehojene poti. Tokrat se s svojimi življenjepisi predstavlja še 17 starejših prebivalcev in prebivalk skrajnjega severovzhoda države. Skupaj s petimi dosedanjimi knjigami, v katerih se je predstavilo še 80 ljudi, je to kar 97 enkratnih, predvsem življenjskih in resničnih zgodb, ki so pravo bogastvo za generacije, ki prihajajo. Zato si pobudniki projekta in njeni izvajalci, z upokojeno pedagoginjo in kulturnico Marijo Marič na čelu, ter ugledno slovensko etnologinjo, pesnico in pisateljico, dr. Marijo Makarovič, zaslužijo vse pohvale.

Poleg avtorjev, zapisovalk in drugih ustvarjalcev knjige, na predstavitvi knjige, katero je povezovala Helena Kos Poznič, so za kulturni program na njeni predstavitvi poskrbeli člani glasbene skupine Klapovühi ter Nataša Ros in Vladimir Rantaša, ki sta brala odlomke iz življenjepisov avtorjev. Slednje so tudi priložnostno obdarili, vse prisotne pa je pozdravil tudi radenski župan Janez Rihtarič, čigar mama, 90-letna Antonija, je mimogrede med avtoricama življenjepisov. V tokratni, 6. knjigi se sicer z življenjepisi predstavlja 17 avtoric in avtorjev, starih od 60 do 100 let, s povprečjem blizu devetdeset. Svoje zgodbe so zapisovalkam: Mariji Marič, Slavici Pirc in Bei Baboš Logar, pripovedovali (od najstarejšega do najmlajše): Jožef Tratnjek (1913), Terezija Drvarič (1914), Matilda Čurič (1916), Marija Vrbančič (1921), Ivan Kovačič (1921), Pavla Domanjko (1921), Antonija Rihtarič (1923), Katarina Rantaša (1923), Franc Kšela (1926), Terezija Mauko (1926), Matija Klemenčič (1928), Jolanda Kranjc (1929), Kristina Križanič (1933), Magdalena Ivanuša (1937), Anica Jauk (1937), Ivan Berden (1940) in Matilda Hajdinjak (1953). Večina izmed njih se je udeležila predstavitve knjige, žal pa tega nista dočakala Terezija Drvarič in Franc Kšela, ki sta vmes odšla k večnemu počitku.

 

„Kot urednica Bublinih knjig iskreno čestitam vsem avtorjem in avtoricam življenjskih pripovedi k njihovemu prispevku, obenem pa se toplo zahvalim tudi vsem, ki ste na podlagi usmerjenih razgovorov zapisali njihove pripovedi in še posebej gospe Jolandi Kranjc, ki je svojo življenjsko zgodbo napisala sama. Človeško in strokovno me veseli, da je v šesti Bublini knjigi predstavilo svojo življenjsko pot sedemnajst, od leta 1913 do 1953 rojenih avtorjev in avtoric, od tega 15 iz Prlekije in dva iz Prekmurja. Poleg daljših so objavljene tudi krajše pripovedi. Glede slednjih se povsem strinjam z nenasilno tehniko intervjuja, kot jo je v svojem prispevku o odnosu do zapisovanja življenjskih pripovedi jedrnato opredelila Bea Baboš Logar: Način pripovedovanja pa je različen. Eni so zelo zgovorni in slikoviti, iz drugih izvlečeš samo kratke informacije. Ker po naravi nisem radoveden človek, mi je zadostovalo to, kar mi je kdo povedal oz. kar mi je hotel povedati. Vsak ima pravico do zasebnosti“, je med drugim povedala urednica vseh šestih Bublinih knjig, dr. Marija Makarovič, ki dodaja: Naj velja tudi za šesto Bublino knjigo življenjskih pripovedi: izid knjige je posebno doživetje za vsakega avtorja in tudi za vse tiste, ki so tako ali drugače sodelovali pri njenem nastajanju. Nekaj posebnega pa je tudi pisati knjigo oz. zapisovati življenjske pripovedi drugih ljudi, kar so vsak po svoje izpričali sodelavci Bublinih šestih knjig.

Šesto Bublino knjigo Naše prehojene poti na 275 straneh je, v nakladi 600 izvodov, izdal in založil KUD Bubla Radenci. Za organizacijo projekta in izbiro fotografij je poskrbela Marija Marič, knjigo pa je lektorirala Bea Baboš Logar. Uredila jo je Marija Makarovič, tehnični sodelavec je Boni Logar, ki je poskrbel tudi za slovarček narečnih besed. Fotografije avtorjev in avtoric je prispeval Dani Mauko, za oblikovanje, prelom in tisk pa so poskrbeli v Tiskarni aiP Praprotnik.

„Ko me je Marija Marič, neumorna kulturna delavka, vse od ustanovitve predsednica KUD Bubla iz Radencev, kot ljubiteljskega fotografa, pred leti povabila, da bi kot fotograf sodeloval pri nameravani izdaji knjige zapisov življenjskih zgodb starejših, preprostih ljudi, se nisem obotavljal. Vesel, da bom zanamcem ohranjal realen trenutek za vedno zapisan času, takšen kot v resnici je, sem takoj privolil. Po naravi sem človek, ki težko komu kaj odreče, kar pa gre na račun časa, ki bi ga pravzaprav moral preživeti s svojo ženo Anko in hčerkama Lucijo in Petro. Obiskala sva domove pripovedovalcev, sprva iz naše občine, nato pa so se z leti, ko so nastajale vedno nove knjige, zgodbe razširile po Pomurju. Med fotografiranjem portretov pripovedovalcev sem spoznal tako lepe kot žalostne življenjske pripovedi pa tudi »posrečene« dogodke. Na obisku pri 92-letni Ani Matjašec v Boračevi, ki jo je po vsem tem, kar je v življenju težkega doživela, rodila šest otrok, na koncu bolezen prikovala na posteljo, sem postal kar župnik. Ko sva z Marijo vstopila v sobo, kjer je na žalost zdaj že pokojna gospa Ana ležala, sem pokleknil, da bi nastal boljši fotografski posnetek, gospa pa me je pozdravila: O gospod župnik, k meni ste prišli, ne bom še umrla?“, je med drugim dejal fotograf Dani Mauko, ki ima nešteto zanimivih zgodbic in anekdot s terena...

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Naše prehojene poti