Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Komemoracije ob dnevu mrtvih

 

Kakšna je prihodnost mladih generacij?

Komemoracija GRV organizaciji občine Gornja Radgona in Združenja borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, so se Radgončani tudi letos zbrali na komemorativni slovesnosti ob dnevu mrtvih, in sicer pred spomenikom žrtev vojne NOB na Partizanski ulici. Skromno in dostojanstveno so se desetine zbranih spomnili vseh umrlih, tako v borbah za Severno mejo, v času I. in II. svetovne vojne, po vojni in tudi v vojni za Slovenijo leta 1991. Delegacije udeležencev, predstavnikov vseh veteranskih združenj ter drugih organizacij, pa so hkrati položili vence in prižgali sveče na mnogih spominskih obeležjih in grobovih v mestu in okolici, in sicer na: spomeniku NOB; spominski plošči Janezu Svetini na Partizanski ulici, nagrobni spomenik Maistrovim borcem na pokopališču, spominska plošča pri Admondu, nagrobni spomenik jugoslovanskim vojakom, nagrobni spomenik Alojza Gaubeta na pokopališču, nagrobni spomenik dr. Antona Trstenjaka na pokopališču, ter grobnica msgn. Franca Puncerja v kapelici na pokopališču.

Pred tem so v priložnostnem programu, ki ga je povezoval sam slavnostni govorec, ravnatelj OŠ Gornja Radgona, Dušan Zagorc, nastopili: recitatorji iz radgonske OŠ (Kaja Blažka Žnuderl, Tjaša Gaševič, Žiga Holc, Laura Čeh, Niko Potočnik, Ana Mojca Kranjc, Veronika Poštrak in Sara Baghrizabehi) ter mladi glasbeniki iz Zasebne glasbene šole Maestro (Vita Senčar, Urban Pfeiler, Aneja Kralj, Nuša Wolf). Zagorc je v svojem govoru spomnil na krvavo polpreteklo zgodovino in ob njej pozval k enotnosti ter medgeneracijskemu združenju. „Prižgimo iskrico upanja v očeh mnogih in ustvarjajmo pogoje za srečno mladost ter lepo starost, z upanjem na lepšo prihodnost". Slavnostni govornik je opozoril na vse nesmiselne vojne, pa tudi na žrtve prometnih in drugih nesreč, samomorov ipd. Zagorc se je spomnil tudi velikega generacijskega razkola. „Vsi se moramo vprašati kakšna je prihodnost mladih, ki nimajo služb in s tem nimajo niti prihodnosti. Nismo izkoristili priložnosti, ki se nam je ponudila v zadnjem desetletju prejšnjega tisočletja, in pred tem ne smemo zapirati oči", je opomnil Dušan Zagorc.

Ob položitvi cvetja in prižigu sveč namenjenih nam najdražjim in drugim, ki so tako ali drugače zapustili ta svet, se vedno znova in znova poraja vprašanje, ki ga je že pred leti izrekla znana radgonska kulturnica, pedagoginja in pisateljica, častna občanka Cilka Dimec Žerdin; Kaj žene ljudi k ubijanjem, h grozodejstvom? Ne le stihi nastali ob izteku 2. svetovne vojne, leta 1944: „In reke slovenske so rdeče krvi presekanih žil domovine; po zemlji oskrunjeni bele kosti žena, mož, uporne mladine. Neznani grobovi ob gozdnih poteh, po jamah gramoznih junaki leže, po ječah in logorjih z grozo v očeh se tisoči s smrtjo in gladom bore. A narod junakov, prodan in teptan gre v borbo za čast domovine, da sleherni da v njeno žuljavo dlan s krvjo pisan list zgodovine!", temveč mnogi drugi dogodki in nesmiselne vojne pri nas, in zlasti po svetu, opozarjajo na grozodejstva, ki jih povzročamo prav ljudje. Kdo tako veselo in zadovoljno gleda pretresljive podobe palestinskih in drugih otrok, starih od 6 do 15 let brez rok, nog, prizadetih tudi  po duševnih travmah nikdar končanih vojn. Žal pa, kljub temu ne mine dan, da ne bi poslušali in brali o grozotah vojn po vsem svetu. Poslušamo o umiranju otrok in ljudi v Afganistanu, o nezaslišanem nasilju v Siriji, Libiji, Iraku, Iranu, lakoti in umiranju ljudi v Darfurju, Pakistanu, množični moriji v Somaliji, Čečeniji in še in še. Pred poldrugim desetletjem smo imeli najhujšo bratomorno vojno na našem Balkanu, genocid, kot ga menda v zgodovini ni bilo. Še danes so domovi porušeni, družine razdejane, otroci sirote brez staršev, polja posejana z minami, cele pokrajine označene z belimi križi padlih, da ne govorimo o množičnih grobiščih, ki ne bodo nikdar dobila imena vseh, ki so našli v njih prerani mučeniški grob. In rablji teh pokolov še vedno hodijo nekaznovani po svetu.

Torej, kaj žene ljudi v taka grozodejstva? Je to res pohlep po tujih ozemljih in materialnih dobrinah? Verska nestrpnost, nacionalistične težnje? S čim se opraviči milijone prizadetih ljudi pregnanih s svojih domov, milijoni življenj mladih očetov, mater, nedolžnih otrok? „Zaradi tega trpi posledično ves miroljuben svet. Zato naš najostrejši protest proti vsem oblikam svetovne morije na vseh kontinentih sveta. Vendar žrtve vojne niso edine žrtve sodobnega sveta. Tu je narava, ki nam grozi v vsej svoji strahotni sili. Preveč mačehovsko smo se obnašali do nje in se še obnašamo. Začela nam je vračati v vsej svoji nadzemeljski sili. Žrtve teh sil so neopisljive. Naj citiram le nekaj misli velikana duha, pregnanega tibetanskega duhovnega voditelja in dobitnika Nobelove nagrade za mir Dalajlame: Skrb za naš planet je podobna skrbi za naše domove. Ljudje izhajamo iz narave zato ni smiselno, da bi se ji zoperstavljali. Skrb za okolje ni stvar religije ali etike ali morale", je dejala Cilka Dimec Žerdin.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Komemoracije ob dnevu mrtvih