Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vidno in nevidno štirih slikarjev v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota

 

S pomočjo Saše Bezjak so iskali svojo pot v abstrakciji

Vidno in nevidnoV zadnjih letih se je med ljubiteljskimi slikarji razširila želja po raziskovanju abstraktne slike. Na to temo je bilo veliko možnosti izobraževanj. Raziskovanje abstrakcije lahko pomeni beg od podobotvornega slikanja zaradi neznanja, lahko pa pomeni nadgradnjo in iskanje v izražanju z likovnimi problemi, kot so lazurno slikanje, pastozno slikanje, raziskovanje kompozicije, lastnega izraza, občutenja slike in spoznavanja slikarstva dvajsetega stoletja, kot so abstraktni ekspresionizem, geometrična abstrakcija, akcijsko slikarstvo...

Štirje slikarji (Marija Skledar, Ivanka Lehner, Danila Krpič in Alojz Rous) so pod mentorstvom akademske slikarke Saše Bezjak iskali svojo pot v abstrakciji. Pripravili so tudi razstavo, ki je na ogled v Pokrajinski in študijski knjižnici vse do 23. novembra. „Zanimivo je, da ob pogledu na slike ugotovimo, da vsak od njih odpira drugo polje abstrakcije in da so med seboj v izrazu zelo različni. Prav vsi so v zadnjih dveh letih v svojem raziskovanju naredili velik premik naprej in utrdili tisto znanje, ki so ga prej mnoga leta iskali", pravi Bezjakova.
Vidno in nevidnoTako je Marija Skledar proučevala nemškega slikarja Gerharda Richterja in razvila svojo tehniko slikanja, ki je podobna njegovi. Naučila se je zelo dobro prenesti želeno občutenje v sliko in sliki dodati naslov, ki to občutenje poetično podpre. V iskanju Rihterjevega slikarstva je odprtih veliko možnosti raziskovanja. Abstrakcija ji omogoča, da se skoncentrira na čisti občutek, ki ga sprožajo v nas nanos barve, smer poteze in barvna harmonija. Njene likovne kompozicije delujejo preprosto, velikokrat so to vertikalno ali horizontalno potegnjene barvne poteze, v katerih lahko skoraj vedno najdemo motiv. Lahko je to gozd in njegov odsev v vodi ali vodna gladina ali kaj podobnega. Način tega slikanja dopusti veliko naključja, za katerega se slikarka odloči, če ga sprejme ali ne. Išče tako dolgo, da slika zapoje tako, kot želi.
Ivanka Lehner je v zadnjih letih v svojem slikarstvu še bolj trdna. Že pred nekaj leti je preučevala slovenskega slikarja Gojmira Antona Kosa, ki je razvil svoj značilen stil s pomočjo slikarske lopatice. S proučevanjem njegovih slik se je naučila slikati na moderen način in razmišljati o kompleksnejši kompoziciji. Od vsega začetka je njeno slikarstvo nagnjeno k premišljeno postavljeni trdni kompoziciji in barvni odtenki so zelo izbrani. Našla je svoj zemeljski kolorit, ki jo dela prepoznavno po slikah. Slike dela dolgo in velikokrat z velikim časovnim odmikom slikanje nadaljuje, na kar jo napelje dolgotrajno opazovanje in premišljevanje o delu. Zanima jo naša etnološka zgodovina in velikokrat so njeno izhodišče, recimo, stara preša, stara slovenska hiša in podobno. Njeno budno oko ji omogoči, da s fotoaparatom zabeleži abstraktne prostore in občutke v teh motivih, ki jih potem preoblikuje in nadgrajuje do te mere, da izlušči občutek, ki jo preveva iz danega motiva.
Vidno in nevidno„Danila Krpič se predstavlja z dvema zelo velikima slikama. Velikost sem izpostavila zato, ker menim, da taka velikost, 2 metra in 2,40 metra, ni običajna niti za ta razstaviščni prostor niti za ljubiteljsko slikarko, in morda koga tudi to pritegne k ogledu razstave. Gre za odlični sliki, ki jima tudi velikost omogoča, da ju še bolj doživimo. Slike narejene pred tema dvema lahko vzporejamo s slikami Jacksona Pollocka in njegovim »drippingom«. Na platnu vidimo barvne madeže polite barve. S polivanjem išče prostore in občutke iz realnega sveta in zato lahko veliko motivov prepoznamo po občutku, ki ga slika daje, čeprav so narejeni na povsem nov, abstrakten, še ne viden način. Ampak na tej razstavi sta sliki nekoliko drugačni. Zaradi postavitve in formata delujeta, kot da je druga nadaljevanje prve. Na njih sta naslikani svetloba in senca, razdrobljeni na majhne delce, ki so vsi obrnjeni v isto smer. Uporabljeni so barvni odtenki vse od bele, preko rjave do črne. Zazdi se nam, kot da gledamo na nek planet iz daljave. Sliki nosita naslov Četrta dimenzija, to je čas. Ali je slikarka videla fotografije iz vesolja? Vsekakor ima budno oko in navdušujejo jo abstraktni časopisni odrezki, mikro svet, fotografije ali enostavno motivi iz narave", pravi Saša Bezjak, ki je predstavila tudi četrtega udeleženca izobraževanja.
Po njenem je Alojz Rous v svojem slikarstvu zastavil več odprtih poti. Vse te smeri pa zaznamuje simbolično razmišljanje. Tako postaneta barva in naslikan element simbol. Za temi slikami se skrivajo življenjske zgodbe, ki pa gledalcu niso pomembne in si tako lahko ustvari svojo interpretacijo. Določene slike na razstavi delujejo zelo izčiščeno, druge so kompleksnejše. Dve izmed njih nam čarobno, na lazuren način pričarajo prosojno zaveso in nas spomnijo na novembrski čas. Alojz slika v tehniki olja in tudi z akrilnimi barvami. Najbolj reprezentativna pa je slika hudiča v zeleno-rdeči, kjer nam Alojz pokaže »zobe«. Po izkušnjah je ta slika deležna neodobravanja, kajti deluje, kot da je naslikana okorno, in zazdi se, kot da slikar ni znal slikati, vendar ni tako, zavestno se je odločil za takšen izraz. Barve so agresivne prav tako kot vsebina, zato smo ji tudi namenili poseben prostor. Vse slikarke se bolj ali manj zgledujejo po avtorjih iz zgodovine, oziroma jih dobro poznajo, kar jim omogoča, da znotraj tega poznavanja najdejo tisto, kar še ni bilo videno. Za Alojzija bi lahko po izrazu rekli, da v njegovih slikah ujamemo delček naive in vsekakor poznavanje ameriškega slikarja Marka Rothka, ki je diamentralno nasproten naivi. Alojzij Rous je edini moški predstavnik tokratnih razstavljalcev.

Foto: Danila Krpič

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Vidno in nevidno štirih slikarjev v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota