Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vidno in nevidno štirih slikarjev v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota

 

S pomočjo Saše Bezjak so iskali svojo pot v abstrakciji

Vidno in nevidnoV zadnjih letih se je med ljubiteljskimi slikarji razširila želja po raziskovanju abstraktne slike. Na to temo je bilo veliko možnosti izobraževanj. Raziskovanje abstrakcije lahko pomeni beg od podobotvornega slikanja zaradi neznanja, lahko pa pomeni nadgradnjo in iskanje v izražanju z likovnimi problemi, kot so lazurno slikanje, pastozno slikanje, raziskovanje kompozicije, lastnega izraza, občutenja slike in spoznavanja slikarstva dvajsetega stoletja, kot so abstraktni ekspresionizem, geometrična abstrakcija, akcijsko slikarstvo...

Štirje slikarji (Marija Skledar, Ivanka Lehner, Danila Krpič in Alojz Rous) so pod mentorstvom akademske slikarke Saše Bezjak iskali svojo pot v abstrakciji. Pripravili so tudi razstavo, ki je na ogled v Pokrajinski in študijski knjižnici vse do 23. novembra. „Zanimivo je, da ob pogledu na slike ugotovimo, da vsak od njih odpira drugo polje abstrakcije in da so med seboj v izrazu zelo različni. Prav vsi so v zadnjih dveh letih v svojem raziskovanju naredili velik premik naprej in utrdili tisto znanje, ki so ga prej mnoga leta iskali", pravi Bezjakova.
Vidno in nevidnoTako je Marija Skledar proučevala nemškega slikarja Gerharda Richterja in razvila svojo tehniko slikanja, ki je podobna njegovi. Naučila se je zelo dobro prenesti želeno občutenje v sliko in sliki dodati naslov, ki to občutenje poetično podpre. V iskanju Rihterjevega slikarstva je odprtih veliko možnosti raziskovanja. Abstrakcija ji omogoča, da se skoncentrira na čisti občutek, ki ga sprožajo v nas nanos barve, smer poteze in barvna harmonija. Njene likovne kompozicije delujejo preprosto, velikokrat so to vertikalno ali horizontalno potegnjene barvne poteze, v katerih lahko skoraj vedno najdemo motiv. Lahko je to gozd in njegov odsev v vodi ali vodna gladina ali kaj podobnega. Način tega slikanja dopusti veliko naključja, za katerega se slikarka odloči, če ga sprejme ali ne. Išče tako dolgo, da slika zapoje tako, kot želi.
Ivanka Lehner je v zadnjih letih v svojem slikarstvu še bolj trdna. Že pred nekaj leti je preučevala slovenskega slikarja Gojmira Antona Kosa, ki je razvil svoj značilen stil s pomočjo slikarske lopatice. S proučevanjem njegovih slik se je naučila slikati na moderen način in razmišljati o kompleksnejši kompoziciji. Od vsega začetka je njeno slikarstvo nagnjeno k premišljeno postavljeni trdni kompoziciji in barvni odtenki so zelo izbrani. Našla je svoj zemeljski kolorit, ki jo dela prepoznavno po slikah. Slike dela dolgo in velikokrat z velikim časovnim odmikom slikanje nadaljuje, na kar jo napelje dolgotrajno opazovanje in premišljevanje o delu. Zanima jo naša etnološka zgodovina in velikokrat so njeno izhodišče, recimo, stara preša, stara slovenska hiša in podobno. Njeno budno oko ji omogoči, da s fotoaparatom zabeleži abstraktne prostore in občutke v teh motivih, ki jih potem preoblikuje in nadgrajuje do te mere, da izlušči občutek, ki jo preveva iz danega motiva.
Vidno in nevidno„Danila Krpič se predstavlja z dvema zelo velikima slikama. Velikost sem izpostavila zato, ker menim, da taka velikost, 2 metra in 2,40 metra, ni običajna niti za ta razstaviščni prostor niti za ljubiteljsko slikarko, in morda koga tudi to pritegne k ogledu razstave. Gre za odlični sliki, ki jima tudi velikost omogoča, da ju še bolj doživimo. Slike narejene pred tema dvema lahko vzporejamo s slikami Jacksona Pollocka in njegovim »drippingom«. Na platnu vidimo barvne madeže polite barve. S polivanjem išče prostore in občutke iz realnega sveta in zato lahko veliko motivov prepoznamo po občutku, ki ga slika daje, čeprav so narejeni na povsem nov, abstrakten, še ne viden način. Ampak na tej razstavi sta sliki nekoliko drugačni. Zaradi postavitve in formata delujeta, kot da je druga nadaljevanje prve. Na njih sta naslikani svetloba in senca, razdrobljeni na majhne delce, ki so vsi obrnjeni v isto smer. Uporabljeni so barvni odtenki vse od bele, preko rjave do črne. Zazdi se nam, kot da gledamo na nek planet iz daljave. Sliki nosita naslov Četrta dimenzija, to je čas. Ali je slikarka videla fotografije iz vesolja? Vsekakor ima budno oko in navdušujejo jo abstraktni časopisni odrezki, mikro svet, fotografije ali enostavno motivi iz narave", pravi Saša Bezjak, ki je predstavila tudi četrtega udeleženca izobraževanja.
Po njenem je Alojz Rous v svojem slikarstvu zastavil več odprtih poti. Vse te smeri pa zaznamuje simbolično razmišljanje. Tako postaneta barva in naslikan element simbol. Za temi slikami se skrivajo življenjske zgodbe, ki pa gledalcu niso pomembne in si tako lahko ustvari svojo interpretacijo. Določene slike na razstavi delujejo zelo izčiščeno, druge so kompleksnejše. Dve izmed njih nam čarobno, na lazuren način pričarajo prosojno zaveso in nas spomnijo na novembrski čas. Alojz slika v tehniki olja in tudi z akrilnimi barvami. Najbolj reprezentativna pa je slika hudiča v zeleno-rdeči, kjer nam Alojz pokaže »zobe«. Po izkušnjah je ta slika deležna neodobravanja, kajti deluje, kot da je naslikana okorno, in zazdi se, kot da slikar ni znal slikati, vendar ni tako, zavestno se je odločil za takšen izraz. Barve so agresivne prav tako kot vsebina, zato smo ji tudi namenili poseben prostor. Vse slikarke se bolj ali manj zgledujejo po avtorjih iz zgodovine, oziroma jih dobro poznajo, kar jim omogoča, da znotraj tega poznavanja najdejo tisto, kar še ni bilo videno. Za Alojzija bi lahko po izrazu rekli, da v njegovih slikah ujamemo delček naive in vsekakor poznavanje ameriškega slikarja Marka Rothka, ki je diamentralno nasproten naivi. Alojzij Rous je edini moški predstavnik tokratnih razstavljalcev.

Foto: Danila Krpič

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Vidno in nevidno štirih slikarjev v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota