Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Veliko zabave, penin, vina in kulinarike na 13. dnevu odprtih kleti

Dan odprtih kletiNa Gornjem grisu v Gornji Radgoni, kjer domujejo glavne vinske kleti družbe Radgonske gorice, in vse tja do mostu na reki Muri, je bilo minulo nedeljo sila veselo in razigrano, kot se tudi spodobi za mesto penine in sejmov. Na sporedu je namreč bil že 13. dan odprtih kleti! Vreme in razpoloženje sta bila »od sonca razvajena« in organizatorji iz podjetja Radgonske gorice so poskrbeli, da nikomur ni bil dolgčas, pa tudi žejen ali lačen nihče ni bil.

Zlata penina je leto dni zorela na dnu reke Mure

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vidno in nevidno štirih slikarjev v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota

 

S pomočjo Saše Bezjak so iskali svojo pot v abstrakciji

Vidno in nevidnoV zadnjih letih se je med ljubiteljskimi slikarji razširila želja po raziskovanju abstraktne slike. Na to temo je bilo veliko možnosti izobraževanj. Raziskovanje abstrakcije lahko pomeni beg od podobotvornega slikanja zaradi neznanja, lahko pa pomeni nadgradnjo in iskanje v izražanju z likovnimi problemi, kot so lazurno slikanje, pastozno slikanje, raziskovanje kompozicije, lastnega izraza, občutenja slike in spoznavanja slikarstva dvajsetega stoletja, kot so abstraktni ekspresionizem, geometrična abstrakcija, akcijsko slikarstvo...

Štirje slikarji (Marija Skledar, Ivanka Lehner, Danila Krpič in Alojz Rous) so pod mentorstvom akademske slikarke Saše Bezjak iskali svojo pot v abstrakciji. Pripravili so tudi razstavo, ki je na ogled v Pokrajinski in študijski knjižnici vse do 23. novembra. „Zanimivo je, da ob pogledu na slike ugotovimo, da vsak od njih odpira drugo polje abstrakcije in da so med seboj v izrazu zelo različni. Prav vsi so v zadnjih dveh letih v svojem raziskovanju naredili velik premik naprej in utrdili tisto znanje, ki so ga prej mnoga leta iskali", pravi Bezjakova.
Vidno in nevidnoTako je Marija Skledar proučevala nemškega slikarja Gerharda Richterja in razvila svojo tehniko slikanja, ki je podobna njegovi. Naučila se je zelo dobro prenesti želeno občutenje v sliko in sliki dodati naslov, ki to občutenje poetično podpre. V iskanju Rihterjevega slikarstva je odprtih veliko možnosti raziskovanja. Abstrakcija ji omogoča, da se skoncentrira na čisti občutek, ki ga sprožajo v nas nanos barve, smer poteze in barvna harmonija. Njene likovne kompozicije delujejo preprosto, velikokrat so to vertikalno ali horizontalno potegnjene barvne poteze, v katerih lahko skoraj vedno najdemo motiv. Lahko je to gozd in njegov odsev v vodi ali vodna gladina ali kaj podobnega. Način tega slikanja dopusti veliko naključja, za katerega se slikarka odloči, če ga sprejme ali ne. Išče tako dolgo, da slika zapoje tako, kot želi.
Ivanka Lehner je v zadnjih letih v svojem slikarstvu še bolj trdna. Že pred nekaj leti je preučevala slovenskega slikarja Gojmira Antona Kosa, ki je razvil svoj značilen stil s pomočjo slikarske lopatice. S proučevanjem njegovih slik se je naučila slikati na moderen način in razmišljati o kompleksnejši kompoziciji. Od vsega začetka je njeno slikarstvo nagnjeno k premišljeno postavljeni trdni kompoziciji in barvni odtenki so zelo izbrani. Našla je svoj zemeljski kolorit, ki jo dela prepoznavno po slikah. Slike dela dolgo in velikokrat z velikim časovnim odmikom slikanje nadaljuje, na kar jo napelje dolgotrajno opazovanje in premišljevanje o delu. Zanima jo naša etnološka zgodovina in velikokrat so njeno izhodišče, recimo, stara preša, stara slovenska hiša in podobno. Njeno budno oko ji omogoči, da s fotoaparatom zabeleži abstraktne prostore in občutke v teh motivih, ki jih potem preoblikuje in nadgrajuje do te mere, da izlušči občutek, ki jo preveva iz danega motiva.
Vidno in nevidno„Danila Krpič se predstavlja z dvema zelo velikima slikama. Velikost sem izpostavila zato, ker menim, da taka velikost, 2 metra in 2,40 metra, ni običajna niti za ta razstaviščni prostor niti za ljubiteljsko slikarko, in morda koga tudi to pritegne k ogledu razstave. Gre za odlični sliki, ki jima tudi velikost omogoča, da ju še bolj doživimo. Slike narejene pred tema dvema lahko vzporejamo s slikami Jacksona Pollocka in njegovim »drippingom«. Na platnu vidimo barvne madeže polite barve. S polivanjem išče prostore in občutke iz realnega sveta in zato lahko veliko motivov prepoznamo po občutku, ki ga slika daje, čeprav so narejeni na povsem nov, abstrakten, še ne viden način. Ampak na tej razstavi sta sliki nekoliko drugačni. Zaradi postavitve in formata delujeta, kot da je druga nadaljevanje prve. Na njih sta naslikani svetloba in senca, razdrobljeni na majhne delce, ki so vsi obrnjeni v isto smer. Uporabljeni so barvni odtenki vse od bele, preko rjave do črne. Zazdi se nam, kot da gledamo na nek planet iz daljave. Sliki nosita naslov Četrta dimenzija, to je čas. Ali je slikarka videla fotografije iz vesolja? Vsekakor ima budno oko in navdušujejo jo abstraktni časopisni odrezki, mikro svet, fotografije ali enostavno motivi iz narave", pravi Saša Bezjak, ki je predstavila tudi četrtega udeleženca izobraževanja.
Po njenem je Alojz Rous v svojem slikarstvu zastavil več odprtih poti. Vse te smeri pa zaznamuje simbolično razmišljanje. Tako postaneta barva in naslikan element simbol. Za temi slikami se skrivajo življenjske zgodbe, ki pa gledalcu niso pomembne in si tako lahko ustvari svojo interpretacijo. Določene slike na razstavi delujejo zelo izčiščeno, druge so kompleksnejše. Dve izmed njih nam čarobno, na lazuren način pričarajo prosojno zaveso in nas spomnijo na novembrski čas. Alojz slika v tehniki olja in tudi z akrilnimi barvami. Najbolj reprezentativna pa je slika hudiča v zeleno-rdeči, kjer nam Alojz pokaže »zobe«. Po izkušnjah je ta slika deležna neodobravanja, kajti deluje, kot da je naslikana okorno, in zazdi se, kot da slikar ni znal slikati, vendar ni tako, zavestno se je odločil za takšen izraz. Barve so agresivne prav tako kot vsebina, zato smo ji tudi namenili poseben prostor. Vse slikarke se bolj ali manj zgledujejo po avtorjih iz zgodovine, oziroma jih dobro poznajo, kar jim omogoča, da znotraj tega poznavanja najdejo tisto, kar še ni bilo videno. Za Alojzija bi lahko po izrazu rekli, da v njegovih slikah ujamemo delček naive in vsekakor poznavanje ameriškega slikarja Marka Rothka, ki je diamentralno nasproten naivi. Alojzij Rous je edini moški predstavnik tokratnih razstavljalcev.

Foto: Danila Krpič

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Vidno in nevidno štirih slikarjev v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota