Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vidno in nevidno štirih slikarjev v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota

 

S pomočjo Saše Bezjak so iskali svojo pot v abstrakciji

Vidno in nevidnoV zadnjih letih se je med ljubiteljskimi slikarji razširila želja po raziskovanju abstraktne slike. Na to temo je bilo veliko možnosti izobraževanj. Raziskovanje abstrakcije lahko pomeni beg od podobotvornega slikanja zaradi neznanja, lahko pa pomeni nadgradnjo in iskanje v izražanju z likovnimi problemi, kot so lazurno slikanje, pastozno slikanje, raziskovanje kompozicije, lastnega izraza, občutenja slike in spoznavanja slikarstva dvajsetega stoletja, kot so abstraktni ekspresionizem, geometrična abstrakcija, akcijsko slikarstvo...

Štirje slikarji (Marija Skledar, Ivanka Lehner, Danila Krpič in Alojz Rous) so pod mentorstvom akademske slikarke Saše Bezjak iskali svojo pot v abstrakciji. Pripravili so tudi razstavo, ki je na ogled v Pokrajinski in študijski knjižnici vse do 23. novembra. „Zanimivo je, da ob pogledu na slike ugotovimo, da vsak od njih odpira drugo polje abstrakcije in da so med seboj v izrazu zelo različni. Prav vsi so v zadnjih dveh letih v svojem raziskovanju naredili velik premik naprej in utrdili tisto znanje, ki so ga prej mnoga leta iskali", pravi Bezjakova.
Vidno in nevidnoTako je Marija Skledar proučevala nemškega slikarja Gerharda Richterja in razvila svojo tehniko slikanja, ki je podobna njegovi. Naučila se je zelo dobro prenesti želeno občutenje v sliko in sliki dodati naslov, ki to občutenje poetično podpre. V iskanju Rihterjevega slikarstva je odprtih veliko možnosti raziskovanja. Abstrakcija ji omogoča, da se skoncentrira na čisti občutek, ki ga sprožajo v nas nanos barve, smer poteze in barvna harmonija. Njene likovne kompozicije delujejo preprosto, velikokrat so to vertikalno ali horizontalno potegnjene barvne poteze, v katerih lahko skoraj vedno najdemo motiv. Lahko je to gozd in njegov odsev v vodi ali vodna gladina ali kaj podobnega. Način tega slikanja dopusti veliko naključja, za katerega se slikarka odloči, če ga sprejme ali ne. Išče tako dolgo, da slika zapoje tako, kot želi.
Ivanka Lehner je v zadnjih letih v svojem slikarstvu še bolj trdna. Že pred nekaj leti je preučevala slovenskega slikarja Gojmira Antona Kosa, ki je razvil svoj značilen stil s pomočjo slikarske lopatice. S proučevanjem njegovih slik se je naučila slikati na moderen način in razmišljati o kompleksnejši kompoziciji. Od vsega začetka je njeno slikarstvo nagnjeno k premišljeno postavljeni trdni kompoziciji in barvni odtenki so zelo izbrani. Našla je svoj zemeljski kolorit, ki jo dela prepoznavno po slikah. Slike dela dolgo in velikokrat z velikim časovnim odmikom slikanje nadaljuje, na kar jo napelje dolgotrajno opazovanje in premišljevanje o delu. Zanima jo naša etnološka zgodovina in velikokrat so njeno izhodišče, recimo, stara preša, stara slovenska hiša in podobno. Njeno budno oko ji omogoči, da s fotoaparatom zabeleži abstraktne prostore in občutke v teh motivih, ki jih potem preoblikuje in nadgrajuje do te mere, da izlušči občutek, ki jo preveva iz danega motiva.
Vidno in nevidno„Danila Krpič se predstavlja z dvema zelo velikima slikama. Velikost sem izpostavila zato, ker menim, da taka velikost, 2 metra in 2,40 metra, ni običajna niti za ta razstaviščni prostor niti za ljubiteljsko slikarko, in morda koga tudi to pritegne k ogledu razstave. Gre za odlični sliki, ki jima tudi velikost omogoča, da ju še bolj doživimo. Slike narejene pred tema dvema lahko vzporejamo s slikami Jacksona Pollocka in njegovim »drippingom«. Na platnu vidimo barvne madeže polite barve. S polivanjem išče prostore in občutke iz realnega sveta in zato lahko veliko motivov prepoznamo po občutku, ki ga slika daje, čeprav so narejeni na povsem nov, abstrakten, še ne viden način. Ampak na tej razstavi sta sliki nekoliko drugačni. Zaradi postavitve in formata delujeta, kot da je druga nadaljevanje prve. Na njih sta naslikani svetloba in senca, razdrobljeni na majhne delce, ki so vsi obrnjeni v isto smer. Uporabljeni so barvni odtenki vse od bele, preko rjave do črne. Zazdi se nam, kot da gledamo na nek planet iz daljave. Sliki nosita naslov Četrta dimenzija, to je čas. Ali je slikarka videla fotografije iz vesolja? Vsekakor ima budno oko in navdušujejo jo abstraktni časopisni odrezki, mikro svet, fotografije ali enostavno motivi iz narave", pravi Saša Bezjak, ki je predstavila tudi četrtega udeleženca izobraževanja.
Po njenem je Alojz Rous v svojem slikarstvu zastavil več odprtih poti. Vse te smeri pa zaznamuje simbolično razmišljanje. Tako postaneta barva in naslikan element simbol. Za temi slikami se skrivajo življenjske zgodbe, ki pa gledalcu niso pomembne in si tako lahko ustvari svojo interpretacijo. Določene slike na razstavi delujejo zelo izčiščeno, druge so kompleksnejše. Dve izmed njih nam čarobno, na lazuren način pričarajo prosojno zaveso in nas spomnijo na novembrski čas. Alojz slika v tehniki olja in tudi z akrilnimi barvami. Najbolj reprezentativna pa je slika hudiča v zeleno-rdeči, kjer nam Alojz pokaže »zobe«. Po izkušnjah je ta slika deležna neodobravanja, kajti deluje, kot da je naslikana okorno, in zazdi se, kot da slikar ni znal slikati, vendar ni tako, zavestno se je odločil za takšen izraz. Barve so agresivne prav tako kot vsebina, zato smo ji tudi namenili poseben prostor. Vse slikarke se bolj ali manj zgledujejo po avtorjih iz zgodovine, oziroma jih dobro poznajo, kar jim omogoča, da znotraj tega poznavanja najdejo tisto, kar še ni bilo videno. Za Alojzija bi lahko po izrazu rekli, da v njegovih slikah ujamemo delček naive in vsekakor poznavanje ameriškega slikarja Marka Rothka, ki je diamentralno nasproten naivi. Alojzij Rous je edini moški predstavnik tokratnih razstavljalcev.

Foto: Danila Krpič

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Vidno in nevidno štirih slikarjev v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota