Zmaga za Gmajnice pred Celjani in Mariborčani!

Igre vodnikovV organizaciji Enote vodnikov službenih psov PU Murska Sobota, je na sedežu enote v Murskih Petrovcih tik ob avstrijski meji, potekalo 21. vseslovensko srečanje vodnikov službenih psov in konjev, katero so izkoristili tudi za tradicionalni turnir v malem nogometu. Nastopilo je vseh šest policijskih enot, ki so tako ali drugače povezani z živalmi, torej s službenimi psi in konji. Na srečanju in tekmovanju v Murskih Petrovcih so sicer, poleg nogometašev iz šestih ekip, številnih upokojenih vodnikov službenih psov, visokih policijskih predstavnikov, med drugimi gosti, bili tudi direktor PU Murska Sobota Damir Ivančič, inšpektor UUP GPU Boštjan Cugmas, podpredsednik Policijskega sindikata Slovenije Andrej Kocbek...

Vodniki službenih psov igrali nogomet in se družili

Otroka sta jim obogatila zakonsko življenje!

Zlata poroka HelIstega dne, kot pred pol stoletja, ko sta prvič stopila pred oltar, sta Marija in Jože Hel iz Kunove pri Negovi, v soboto, 20. maja 2017, v krogu najbližjih, sosedov in številnih prijateljev praznovala svojo zlato poroko. Enako kot pred petdesetimi leti, ko sta se poročila v cerkvi Sv. Urbana v Destrniku, od koder izhaja zlatoporočenka Marija, sta tudi tokrat želela svojo 50 letno skupno zakonsko življenje potrditi v cerkvi. Tokrat sta se Bogu za srečen zakon zahvalila v cerkvi Marijinega Rojstva v Negovi, kjer sta jima bili priči hčerka Roberta in sin Jože.

Zlati zakonski jubilej sta obeležila Marja in Jože Hel

Frančiška: Sem vesela slovenska deklica"!

Frančiška Gutman jubilejTe dni je župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Miroslav Petrovič, kot vedno, ko kakšen občan ali občanka praznuje visok življenjski jubilej, obiskal še eno svojo občanko, in sicer Frančiško Gutman v Kokolajnščaku. Skupaj s sodelavko, direktorico občinske uprave Francko Lavrenčič, ter predstavnicama Krajevnega odbora RK Sv. Jurij ob Ščavnici, Cvetko Fiala, Rozino Kraner in Olgo Žmavc, je župan slavljenki izročil darilo ter ji voščil ob 90. življenjskem jubileju. Prijazno jih je sprejel sin Jurij, ki z družino skrbi za jubilantko Frančiško Gutman.

Veliko veselja ob visokem življenjskem jubileju Frančiške Gutman

Niti mraz in megla nista ovira za obisk Miklošovega senja v središču Murske Sobote - več tisoč obiskovalcev je najbolj segalo po kuhanem vinu in kuhanim klobasam

Miklavžev sejemPoleg „Trezinega senja" (Terezijin sejem), ki vsako leto 15. oktobra poteka v središču Murske Sobote, je „Miklošovo senje" (Miklavžev sejem), ki je na sporedu vsako leto 6. decembra (sv. Nikolaj je namreč zavetnik murskosoboške župnije in mesta Murska Sobota op.p.), gotovo ena največjih družabnih in tudi etnoloških prireditev v Murski Soboti in okolici. In to se je potrdilo tudi letos, ko kakšnim tristotim sejmarjem – razstavljalcem oz. prodajalcem, ter več tisočim obiskovalcem, niti mraz in megla, ki sta pritiskala ves dan, nista mogla do živega. Tako je tradicionalno Miklošovo senje tudi tokrat privabila množice obiskovalcev, saj je Slovenska in še nekatere ulice, že od zgodnjega jutra bila polna prodajalcev in obiskovalcev.

V soboto na klobaso in

Generacija prvošolčkov iz šolskega leta 1958/59 spet v šolskih klopeh

Obletnica šole 1958-66Bila je prav vesela in prijetna tista sobota, ko so se za svoje srečanje odločili, sedaj že sami upokojenci, ki so se prvič srečali natanko pred oseminpetdesetimi leti, ko so v šolskem letu 1958/59 bili prvošolčki in prvošolke na OŠ Radgona. Od takrat so naslednjih osem let skupaj sedeli v šolskih klopeh, si nabirali znanje in izkušnje v šoli, ki je takrat bila na radgonskem gradu, ter se potem razšli, vsak za svojim ciljem, vsak za svojo prihodnostjo. To je torej bilo pred dobrega pol stoletja, poleti 1966 in zato so kar nekaj časa potekale aktivnosti, da bi se omenjena generacija v kateri je kar 66 najstnikov končalo osnovnošolsko izobraževanje spet srečala. Hodili so v dveh oddelkih, kjer sta bila razrednika Avgust Posavec in Franc Stergar.

Prvič so se srečali pred 58, razšli pa pred 50 leti...

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Indija jo je oblikovala kot reka oblikuje kamen

 

Misijonarka Marija Sreš na pripovedovalno-literarnem večeru v Radgonski knjižnici

Marija SrešRadgonska knjižnica, ki deluje v okviru Javnega zavoda knjižnica Gornja Radgona, in pokriva občine Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ob glavni dejavnosti, izposoji knjig in drugega gradiva, posveča veliko pozornost tudi drugim kulturnim dejavnostim. V svojih prostorih pripravlja tudi likovne in druge razstave, ki si jih ob obisku knjižnice ogleda veliko ljubiteljev umetnosti, razne delavnice, predavanja, ob tem knjižnica skozi leto pripravlja tudi razna srečanja z literati, bodisi iz domačega okolja ali širše.

Tako je tokrat, v teh toplih jesenskih dnevih, v prostorih knjižnice potekalo srečanje, pravzaprav pripovedovalno-literarni večer z misijonarko Marijo Sreš iz Beltincev. Na dobro obiskanem dogodku je moderatorka, sicer vodja knjižnice Katarina Rauter, iz prijazne gostje izvabila številne zanimivosti iz njenega dolgoletnega misijonarskega delovanja v Indiji. Srečanje je obogatil tudi prikaz dveh kratkih filmov: 70 let življenja Marije Sreš, ter filma, ki prikazuje življenje v delu Indije, kjer je kot misijonarka delovala.
Marija Sreš (roj. 1943 v Bratoncih) je končala Višjo ekonomsko šolo v Mariboru. Leta 1971 je kot misijonarka prišla v Indijo. Leta 1976 je v Ahmedabadu diplomirala iz gudžeratskega jezika in književnosti. Potem je štirideset let preživela med staroselci Dungri Garasiya v goratem predelu zvezne države Gudžerat. Staroselci imajo v indijski družbi najnižji kastni položaj, veljajo za družbene izobčence, nevredne stika z višjimi kastami. To še posebno velja za ženske, zato se je prav njim Marija Sreš še posebno posvetila. S sodelavkami in v sodelovanju z domačini je veliko storila za izboljšanje materialnega in socialnega položaja podeželskih žensk. Med njenimi projekti so bili: tečaji pisanja in branja, osnovno izobraževanje, gledališke igre, plesi, ročna dela, učenje veščin in poklicev, izboljšano gospodarjenje z zemljo in vodo, pogozdovanje, vzreja perutnine in koz, delo na cesti in drugi. Vodila je tudi razna ženska gibanja in še na druge načine pogumno posegla v tradicijo, čeprav se je zaradi tega kdaj znašla tudi v smrtni nevarnosti. Ženske, ki jim je na ta način povrnila človeško dostojanstvo in samospoštovanje, so jo nagovorile, naj zapiše njihove zgodbe.
Predvsem se je posvetila ženskam in s sodelavkami ter v sodelovanju z domačini veliko storila za izboljšanje njihovega materialnega in socialnega položaja. Vse svoje knjige je posvetila staroselkam in v njih piše o vsakdanjem življenju, o revščini, izkoriščanju, krivicah, lakoti, nespoštovanju, zlorabah, posilstvih, zmagah in porazih, veselju in »večnih nasmehih. Za knjigo Tam, kjer kesude cveto, je prejela drugo nagrado Gudžeratske akademije za književnost in umetnost. To je bilo prvič v zgodovini države Gudžerat, da je bila literarna nagrada podeljena krščanski misijonarki – tujki. Knjiga je bila uvrščena med sto najpomembnejših del v gudžeratski književnosti. Marija Sreš svoje knjige napiše najprej v gudžeratščini, jih nato prevede v angleščino, iz te pa so prevedene v slovenski jezik. Vse svoje knjige je posvetila staroselcem. Knjiga Tam, kjer kesude cveto, prinaša dvanajst zgodb, ki pripovedujejo o vsakdanjem življenju in razmerah staroselk: revščina, izkoriščanje, neenakopravnost, krivice, težaško delo, lakota, nespoštovanje, zlorabe, posilstva, pa tudi o njihovem pogumu, prizadevanju in boju za boljše življenje, zmagah in porazih, veselju in »večnih nasmehih«.
Pripovedno izročilo staroselcev je Marija Sreš zbrala in objavila v knjigi Najprej je bila ženska in druge zgodbe. Napisala je še knjigo Doma sem, kjer je moje srce, in knjigo pogovorov Ženska ženski. Marija Sreš je zapustila preskrbljenost, varnost in gotovost Slovenije (takrat še v Jugoslaviji) in se odpravila med staroselce, z njimi je delila preprosto življenje, revščino in lakoto, se naučila njihovega jezika, pisave in kulture ter jo sprejela s spoštovanjem. Pravi, da so ji staroselci »ukradli srce«, zato je ostala tako dolgo med njimi. Zato tudi sedaj vsako leto odpotuje v Indijo, da si ogreje dušo. Pri nas v Sloveniji pogreša dobre strani kulture staroselcev: toplino, gostoljubje, prijaznost, družabnost, solidarnost, delitev dobrin, vpetost v skupnost...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Indija jo je oblikovala kot reka oblikuje kamen