Resnica se začenja v dvoje...

Zlata poroka BrglezV družbi številnih sorodnikov in prijateljev sta v teh vročih poletnih dneh zlato poroko obeležila Irena in Jože Brglez iz Terbegovcev pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Enako kot pred pol stoletja, sta tudi tokrat svojo zvestobo potrdila pred matičarjem in oltarjem. Civilni del poroke je potekal v poročni dvorani KUS-a pri Sv. Juriju ob Ščavnici, opravil pa ga je, ob sodelovanju matičarke Jožice Bračko, domači župan Anton Slana, ki je v svojem nagovoru predstavil njuno življenjsko zgodbo. Ob tej priliki jima je izročil zalatoporočno spominsko listino in podaril knjigo »Resnica se začenja v dvoje«, nemškega avtorja Michaela Lukasa Moellerja. Cerkveno poročno slavje je potekalo v cerkvi Sv. Jurija, kjer je ob daritvi sv. maše cerkveni poročni obred opravil domači župnik Boštjan Ošlaj. Ob tej priliki jima je namenil nekaj lepih besed. Med drugim je dejal, da sta zakonca vzgled mladim, ki šele stopajo v zakon.

Zlato poroko sta obhajala Irena in Jože Brglez iz Slovenskih goric

Uredil je družinsko drevo na katerem je 155 živih Makarijevih

Rodbina MakariIzjemno veselo je konec tedna bilo na Turistični kmetiji Ferencovih v Kraščih na Goričkem, kjer so se srečali ožji člani rodbine Makar, ki so razpršeni po Prekmurju, pa tudi drugje po Sloveniji in tujini. Za vse skupaj je najbolj zaslužen 17-letni Blaž Makari, dijak 1. letnika Srednje elektrotehnične šole v Murski Soboti, ki je že v 5. razredu osnovne šole za domačo nalogo naredil družinsko drevo svojih prednikov, v katerem so bili zabeleženi njegovi prastari starši, potem stari starši, starši in na zadnje še on.

Sedemnajstletnik zbiral podatke, odkril vse potomce in jih združil na veselem srečanju

Miran Srt in Darko Bolčina s po dvema kolajnama

VVS Gornja RadgonaTudi letos se v Območnem združenju veteranov vojne za Slovenijo (OZ VVS) Gornja Radgona, niso izneverili tradiciji, saj so že desetič pripravili svojo tradicionalno prireditev, Dan radgonskega OZ VVS. Najprej so na „Kardinarjevem ribniku" v Segovcih pripravili tradicionalno tekmovanje v športnem ribolovu, ki se ga je udeležilo 14 tekmovalcev. Naslednji dan pa so ob Lovskem domu LD Apače v Črncih potekala še nekatera športna tekmovanja in predvsem druženje. Na družabnem srečanju oz. dnevu OZ VVS, ki so se ga med okoli 80 članov OZ VVS, udeležili tudi nekateri gostje, je poleg v športnem ribolovu potekalo tekmovanje v pikadu, metu bombe, streljanju z zračno puško, šahu in balinčku.

S športnimi tekmovanji in druženjem, obeležen 10. dan OZ VVS

Pri „Lovenjaku", kjer je enajstič zadišalo po paprikašu, krstili tri štorklje: Juliško, Faniko in Ferenca

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu, kjer vročina od spodaj in zgoraj ni prizanašala kuharjem in obiskovalcem, je ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 11. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" pravzaprav Pavlinjekovi organizatorji že pred dobrim desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji, gobov-lisičkin..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi.

Ekipa KS Polana z najboljšim paprikašem

Vabilo na 7. prijateljsko rekreacijsko kolesarjenje

KolesarjenjeTudi letos je prva sobota v mesecu juliju že 7. leto zapovrstjo v župniji sv. Petra v Gornji Radgoni namenjena kolesarjenju. V sklopu dogodkov in aktivnosti, ki so načrtovani ob prazniku farnega zavetnika sv. Petra v Gornji Radgoni prireja župnija Gornja Radgona tradicionalno prijateljsko rekreacijsko kolesarjenje, ki bo letos v soboto 6. julija s startom izpred Trstenjakovega doma v Gornji Radgoni ob 6.00 uri. Ljubitelje rekreacijskega kolesarjenja vabimo da se nam tudi letos pridružijo na tradicionalnem » Prijateljskem rekreacijskem kolesarjenju«, ko bomo dan namenili druženju ob poganjanju pedal kolesa, hkrati pa obiskali in spoznali veliko zanimivega. Letošnja trasa je načrtovana s startom izpred Trstenjakovega doma, kjer nas bo odpremil z blagoslovom za srečno in varno pot župnik Franc Hozjan.

Rekreacijsko kolesarjenje

Maja 1969 in maja 2019 v isti cerkvi Čadram - Oplotnica

Zlata poroka CugmasV družbi kakšnih 50 svatov, predvsem svojih najdražjih in najbližjih, na čelu z otroki: Robertom, Boštjanom in Jasmino, njihovimi partnerji, ter petimi vnukinjami: Evo, Mašo, Ano, Ajo in Nežo, sta 50-letnico skupnega zakona, minulo soboto, obeležila Marjan in Sonja Cugmas iz Slovenskih Konjic. Slavnostni zlati obred s ponovno zaobljubo ter sveto mašo, v župnijski cerkvi sv. Janez Krstnik Čadram – Oplotnica, je opravil domači župnik Davorin Vreča (Davorin mimogrede izvira iz Gornje Radgone op.p.), prav tam kjer sta Marjan in Sonja pred petdesetimi leti in enim dnevom (24.5.1969), ko ju je do konca njunih dni povezal sedaj že pokojni duhovnik Alojz Lasbaher.

Marjan in Sonja Cugmas sta obeležila zlato obletnico skupnega življenja

Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lahko noč, ljubezen moja!

 

Pomurska pisateljica Karolina Kolmanič predstavila dve svoji knjigi

Karolina KolmaničV Radgonskem špitalu (mestni muzej op.p.) je potekal zanimiv literarni večer s Karolino Kolmanič, ki sta ga pripravila Zavod za kulturo, promocijo in turizem – Kultprotur Gornja Radgona in mestna knjižnica. Znana slovenska pisateljica in pedagoginja, ki je 29.9.1930 bila rojena v Lomanošah pri Gornji Radgoni je prav v prostoru, kjer je nekaj časa obiskovala OŠ, predstavila svoji knjigi Lahko noč, ljubezen moja in Srečno, srebrna ptica. Slednja je sicer, po resničnih dogodkih, bila napisana že leta 1972, a so jo pred nedavnim prevedli v angleščino. Zadnjo knjigo Karoline Kolmanič, avtobiografsko obarvani roman Lahko noč, ljubezen moja, pa je v počastitev njene 85-letnice, izdalo Slavistično društvo Prekmurja, Prlekije in Porabja.

O romanu, o življenjskih poteh, ki jih je pisateljica vrisala vanj, o njenih življenjskih spoznanjih se je s Karolino Kolmanič pogovarjala vodja radgonske knjižnice Katarina Rauter, vsekakor pa so „padla" tudi vprašanja prisotnih, še posebej prisrčno pa je bilo srečanje pisateljice s sošolkami izpred 70 in več let, ter sosedami iz rojstnih Lomanoš.
„Rodila sem se v Lomanošah. Vas sicer ni le korak od Radgone, je kar nekaj kilometrov. In ker so imeli geometri že takrat težave, je naša oddaljena zidana drvarnica, danes bi iz nje naredili počitniško hišico, stala v Podgradu. Meja na sredi dvorišča. Tako sem lahko rekla, da sem iz Lomanoš, ko sem šla po drva, sicer pa v Podgradu. Hiša stoji sredi polj, za njo je bukov gozdiček, a ne naš. Gornja Radgona je bila naša absolutna gospodarica. Tja smo pešačili po kakšne papirje, ne toliko kot danes, tja smo hodili v cerkev in seveda v šolo. Kakšen kilometrček poti med polji smo seveda do pozne jeseni prehodili bosi, mukotrpne čevlje smo si obuli na glavni cesti, posuti z gramozom. Veselo smo koračili po pamet in vedenje v šolo ob cerkvi svetega Petra. V nahrbtniku je bila najprej tablica, kak zvezek in lesena škatlica s svinčnikom in peresnikom. Radirka je bila že razkošje, tri barvice sem posojala v trisedežni dolgi leseni klopi. Imela sem otroško revijo Luč in pozneje Naš rod, kar smo brali vsi. In vendar sem že od prvih korakov vzljubila ta razred, predvsem zaradi dobrodušne, prijazne učiteljice. Da, že takrat sem vedela, da bom učiteljica. To in samo to", je razlagala priljubljena pisateljica, ki je dodala, kako ji je Radgona še vedno zelo pri srcu.
O zadnjem romanu Lahko noč, ljubezen moja, pa kako gre za njen iskren življenjepis, le imena so nekoliko spremenjena. Sama knjiga je dokaj šaljiva in vesela, žal pa tudi žalostna, ko se je spomnila 27. marca 1941, ko je v razredu izvedela, da bo Nemčija napadla Jugoslavijo. Učiteljica jim je podelila spričevala in s tem je že konec marca bil končan njen 1. razred OŠ, saj jim je povedala, da naj mirno gredo domov in da šola več ne bo delovala. Karolina Kolmanič se je spomnila, kako je oba svoja sinova rodila doma, ter še marsikaj. Posebej žalostna je bila predstavitev že znane in uveljavljene knjige Srečno, srebrna ptica, ki je bila izdana pred 44 leti (1972), a so jo pred nedavnim prevedli v angleščino. Gre za dogajanje iz 2. svetovne vojne, predvsem o zajetih ameriških in angleških vojakih. Nek ameriški pilot je pristal prav v njihovi vasi, saj je njegovo letalo sestreljeno le nekaj metrov strah od hiše, kjer je Karolina rojena. Angleško verzijo so opremili tudi z zanimivimi fotografijami lepot iz Pomurja in Slovenskih goric, katere ima avtorica najraje.. Sama pisateljica se vedno drži rekla nekega modrega človeka; Bodi dober do smrti, da boš mirno živel!
Karolina Kolmanič, ki sedaj živi in ustvarja v Murski Soboti je avtorica dvajsetih knjig proze (romanov, povesti in kratke proze) in zbirke dramskih besedil. Končala je učiteljišče v Mariboru in doštudirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz slovenščine in nemščine. Poučevala je na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in na Osnovni šoli II v Murski Soboti. Bila je dolgoletna mentorica Bralne značke. Objavlja tudi v literarnih revijah. Iz nemščine je prevedla roman Martina Alwooda Nosil sem smrt v svojem telesu. Članica Društva slovenskih pisateljev je od leta 1969. Je pa tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu. Njene prve knjižne objave segajo v šestdeseta leta, l. 2000 pa je izdala svoj avtobiografski roman Ni sonca brez senc. Tudi sicer je v študijah in spremnih besedah o njenem opusu mogoče zmeraj znova zaslediti, da pri pisanju izhaja iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode. Vendar zgodbe teh najstnic niso opisane v tonu vzvišene morale ali pedagoško dvignjenega kazalca, ampak v napeti zgodbi, v kateri se mlade bralke in bralci najdejo, tudi čisto v sedanjem času. V vsakem romanu Karoline Kolmanič je mogoče najti pečat časa, v katerem je bil napisan.
Vse njene knjižne izdaje (Natančen popis vseh knjižnih in revijalnih objav Karoline Kolmanič je sestavil Franc Kuzmič), proza: Sonce ne išče samotne poti (1968), 2. izdaja (1992); Srečno, srebrna ptica (1972); Marta (1975); Sence na belih listih (1980), 2. izdaja (1997); Sanje o zlatih gumbih (1983); Tvoja skaljena podoba (1986); Sadovi ranih cvetov (1988); Klanec viničarke Ane (1992); Vračam vam soproga (1993); Pozno poletje (1994); Razcvet sončnice (1999); Lotosov cvet (1999); Ni sonca brez senc (2000); Zarja upanja (2003); Srebrno kolo (2003); Njena razpotja/Njena razpoutja (2004); Alba (2005); Čakam te, Dolores (2005); Pesmi odljubljenih (2007); Nila (2010); Svetloba v srcu (2011); Šolski zvonec ne izzveni (2014); Lahko noč, ljubezen moja (2015). Dramska besedila: Povejmo in se nasmejmo (2003).

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Lahko noč, ljubezen moja!