Prišli sta tudi učiteljici Marija in Rozina

Srečanje sošolcev OŠ SJoŠSončna in vroča sobota, zadnja v letošnjem juliju, je bila pravšnji dan za 5. srečanje nekdanjih učencev OŠ Videm ob Ščavnici (sedaj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici), ki so rojeni leta 1951. Nadvse prijetnega srečanja, ki ga je organiziral Ivan Weindorfer, se je udeležila dobra tretjina nekdanjih učenk in učencev, ki so osnovnošolske klopi greli med leti 1958/65. Srečanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je, za pokojne in žive učence, v farni cerkvi Sv. Jurija, daroval duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Del srečanja so namenili tudi obisku pokopališča pri Svetemu Juriju, kjer so se poklonili spominu pokojnim sošolcem. Med njimi je tudi nedavno umrli Vlado Kocuvan, ki je bil organizator preteklih tovrstnih srečanj.

Srečali so se sošolci OŠ Videm ob Ščavnici, letniki 1951

Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

Žetev Spodnja ŠčavnicaMesec julij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 36. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto sicer potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, a žal se ga mlajši redko udeležujejo, da bi se česa naučili. In čeprav je v zadnjih letih vedno več takšnih in drugačnih prireditev povezanih z žetvijo, je tista v Spodnji Ščavnici nekaj posebnega, saj sodi med začetnike na tem področju, ob tem pa je to prireditev, ki vsako leto pritegne nekaj žanjic in koscev, zraven pa veliko več obiskovalcev.

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Na 4. vaških igrah v Lutvercih je kar 41 dekletov in fantov streljajo s fračo

Vaške igre LutverciKrajevno vaški odbor Lutverci (Apaška dolina), ki ga vodi predsednik Viktor Sterniša, je konec minulega tedna, na domačem nogometnem igrišču v Lutvercih, pripravil 4. šaljive vaške igre ter streljanje s fračo, na katerih so v šestih zabavnih nalogah tekmovale štiri ekipe. Organizatorji so jih pričakovali nekoliko več, a tudi tako je bilo sila veselo in zabavno. Na igrah, ki so poleg nastopajočih, pritegnile veliko obiskovalcev iz Lutvercev in sosednjih vasi, so nastopili: PGD Lutverci (Jolanda Čerin, Tina Rojc, Patricija Flisar, Jana Kardinar, Tomas Slekovec, Danijel Kotnik, Niko Mulec), PGD Sveta Ana (Nejc Zorec, Matjaž Urošević, Domen Grajfoner, Sašo Zemljič, Valentina Konrad, Nataša Vodan), ekipa Kmetije 2017 (Sabina Mlakar, Maja Alič, Katja Poljanšek, Tomaž Begovič, Monika Košenina, Jan Klobasa, Mitja Roban) in "Dobrovoljčki" (Doris Sterniša, Jože Sterniša, Dani Sterniša, Anže Žnuderl, Milica Hozjan, Matjaž Soklič, Dejan Jaušovec, Doroteja Belna), katere člani prihajajo iz Prlekije. Posebni magnet za obiskovalce, zlasti tiste mlajše, so bili člani ekipe šova „Kmetija 2017", med katerimi je bil tudi domačin iz Gornje Radgone Jan Klobasa.

PGD Sveta Ana pred ekipo šova „Kmetija 2017

Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lahko noč, ljubezen moja!

 

Pomurska pisateljica Karolina Kolmanič predstavila dve svoji knjigi

Karolina KolmaničV Radgonskem špitalu (mestni muzej op.p.) je potekal zanimiv literarni večer s Karolino Kolmanič, ki sta ga pripravila Zavod za kulturo, promocijo in turizem – Kultprotur Gornja Radgona in mestna knjižnica. Znana slovenska pisateljica in pedagoginja, ki je 29.9.1930 bila rojena v Lomanošah pri Gornji Radgoni je prav v prostoru, kjer je nekaj časa obiskovala OŠ, predstavila svoji knjigi Lahko noč, ljubezen moja in Srečno, srebrna ptica. Slednja je sicer, po resničnih dogodkih, bila napisana že leta 1972, a so jo pred nedavnim prevedli v angleščino. Zadnjo knjigo Karoline Kolmanič, avtobiografsko obarvani roman Lahko noč, ljubezen moja, pa je v počastitev njene 85-letnice, izdalo Slavistično društvo Prekmurja, Prlekije in Porabja.

O romanu, o življenjskih poteh, ki jih je pisateljica vrisala vanj, o njenih življenjskih spoznanjih se je s Karolino Kolmanič pogovarjala vodja radgonske knjižnice Katarina Rauter, vsekakor pa so „padla" tudi vprašanja prisotnih, še posebej prisrčno pa je bilo srečanje pisateljice s sošolkami izpred 70 in več let, ter sosedami iz rojstnih Lomanoš.
„Rodila sem se v Lomanošah. Vas sicer ni le korak od Radgone, je kar nekaj kilometrov. In ker so imeli geometri že takrat težave, je naša oddaljena zidana drvarnica, danes bi iz nje naredili počitniško hišico, stala v Podgradu. Meja na sredi dvorišča. Tako sem lahko rekla, da sem iz Lomanoš, ko sem šla po drva, sicer pa v Podgradu. Hiša stoji sredi polj, za njo je bukov gozdiček, a ne naš. Gornja Radgona je bila naša absolutna gospodarica. Tja smo pešačili po kakšne papirje, ne toliko kot danes, tja smo hodili v cerkev in seveda v šolo. Kakšen kilometrček poti med polji smo seveda do pozne jeseni prehodili bosi, mukotrpne čevlje smo si obuli na glavni cesti, posuti z gramozom. Veselo smo koračili po pamet in vedenje v šolo ob cerkvi svetega Petra. V nahrbtniku je bila najprej tablica, kak zvezek in lesena škatlica s svinčnikom in peresnikom. Radirka je bila že razkošje, tri barvice sem posojala v trisedežni dolgi leseni klopi. Imela sem otroško revijo Luč in pozneje Naš rod, kar smo brali vsi. In vendar sem že od prvih korakov vzljubila ta razred, predvsem zaradi dobrodušne, prijazne učiteljice. Da, že takrat sem vedela, da bom učiteljica. To in samo to", je razlagala priljubljena pisateljica, ki je dodala, kako ji je Radgona še vedno zelo pri srcu.
O zadnjem romanu Lahko noč, ljubezen moja, pa kako gre za njen iskren življenjepis, le imena so nekoliko spremenjena. Sama knjiga je dokaj šaljiva in vesela, žal pa tudi žalostna, ko se je spomnila 27. marca 1941, ko je v razredu izvedela, da bo Nemčija napadla Jugoslavijo. Učiteljica jim je podelila spričevala in s tem je že konec marca bil končan njen 1. razred OŠ, saj jim je povedala, da naj mirno gredo domov in da šola več ne bo delovala. Karolina Kolmanič se je spomnila, kako je oba svoja sinova rodila doma, ter še marsikaj. Posebej žalostna je bila predstavitev že znane in uveljavljene knjige Srečno, srebrna ptica, ki je bila izdana pred 44 leti (1972), a so jo pred nedavnim prevedli v angleščino. Gre za dogajanje iz 2. svetovne vojne, predvsem o zajetih ameriških in angleških vojakih. Nek ameriški pilot je pristal prav v njihovi vasi, saj je njegovo letalo sestreljeno le nekaj metrov strah od hiše, kjer je Karolina rojena. Angleško verzijo so opremili tudi z zanimivimi fotografijami lepot iz Pomurja in Slovenskih goric, katere ima avtorica najraje.. Sama pisateljica se vedno drži rekla nekega modrega človeka; Bodi dober do smrti, da boš mirno živel!
Karolina Kolmanič, ki sedaj živi in ustvarja v Murski Soboti je avtorica dvajsetih knjig proze (romanov, povesti in kratke proze) in zbirke dramskih besedil. Končala je učiteljišče v Mariboru in doštudirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz slovenščine in nemščine. Poučevala je na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in na Osnovni šoli II v Murski Soboti. Bila je dolgoletna mentorica Bralne značke. Objavlja tudi v literarnih revijah. Iz nemščine je prevedla roman Martina Alwooda Nosil sem smrt v svojem telesu. Članica Društva slovenskih pisateljev je od leta 1969. Je pa tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu. Njene prve knjižne objave segajo v šestdeseta leta, l. 2000 pa je izdala svoj avtobiografski roman Ni sonca brez senc. Tudi sicer je v študijah in spremnih besedah o njenem opusu mogoče zmeraj znova zaslediti, da pri pisanju izhaja iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode. Vendar zgodbe teh najstnic niso opisane v tonu vzvišene morale ali pedagoško dvignjenega kazalca, ampak v napeti zgodbi, v kateri se mlade bralke in bralci najdejo, tudi čisto v sedanjem času. V vsakem romanu Karoline Kolmanič je mogoče najti pečat časa, v katerem je bil napisan.
Vse njene knjižne izdaje (Natančen popis vseh knjižnih in revijalnih objav Karoline Kolmanič je sestavil Franc Kuzmič), proza: Sonce ne išče samotne poti (1968), 2. izdaja (1992); Srečno, srebrna ptica (1972); Marta (1975); Sence na belih listih (1980), 2. izdaja (1997); Sanje o zlatih gumbih (1983); Tvoja skaljena podoba (1986); Sadovi ranih cvetov (1988); Klanec viničarke Ane (1992); Vračam vam soproga (1993); Pozno poletje (1994); Razcvet sončnice (1999); Lotosov cvet (1999); Ni sonca brez senc (2000); Zarja upanja (2003); Srebrno kolo (2003); Njena razpotja/Njena razpoutja (2004); Alba (2005); Čakam te, Dolores (2005); Pesmi odljubljenih (2007); Nila (2010); Svetloba v srcu (2011); Šolski zvonec ne izzveni (2014); Lahko noč, ljubezen moja (2015). Dramska besedila: Povejmo in se nasmejmo (2003).

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Lahko noč, ljubezen moja!