Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lahko noč, ljubezen moja!

 

Pomurska pisateljica Karolina Kolmanič predstavila dve svoji knjigi

Karolina KolmaničV Radgonskem špitalu (mestni muzej op.p.) je potekal zanimiv literarni večer s Karolino Kolmanič, ki sta ga pripravila Zavod za kulturo, promocijo in turizem – Kultprotur Gornja Radgona in mestna knjižnica. Znana slovenska pisateljica in pedagoginja, ki je 29.9.1930 bila rojena v Lomanošah pri Gornji Radgoni je prav v prostoru, kjer je nekaj časa obiskovala OŠ, predstavila svoji knjigi Lahko noč, ljubezen moja in Srečno, srebrna ptica. Slednja je sicer, po resničnih dogodkih, bila napisana že leta 1972, a so jo pred nedavnim prevedli v angleščino. Zadnjo knjigo Karoline Kolmanič, avtobiografsko obarvani roman Lahko noč, ljubezen moja, pa je v počastitev njene 85-letnice, izdalo Slavistično društvo Prekmurja, Prlekije in Porabja.

O romanu, o življenjskih poteh, ki jih je pisateljica vrisala vanj, o njenih življenjskih spoznanjih se je s Karolino Kolmanič pogovarjala vodja radgonske knjižnice Katarina Rauter, vsekakor pa so „padla" tudi vprašanja prisotnih, še posebej prisrčno pa je bilo srečanje pisateljice s sošolkami izpred 70 in več let, ter sosedami iz rojstnih Lomanoš.
„Rodila sem se v Lomanošah. Vas sicer ni le korak od Radgone, je kar nekaj kilometrov. In ker so imeli geometri že takrat težave, je naša oddaljena zidana drvarnica, danes bi iz nje naredili počitniško hišico, stala v Podgradu. Meja na sredi dvorišča. Tako sem lahko rekla, da sem iz Lomanoš, ko sem šla po drva, sicer pa v Podgradu. Hiša stoji sredi polj, za njo je bukov gozdiček, a ne naš. Gornja Radgona je bila naša absolutna gospodarica. Tja smo pešačili po kakšne papirje, ne toliko kot danes, tja smo hodili v cerkev in seveda v šolo. Kakšen kilometrček poti med polji smo seveda do pozne jeseni prehodili bosi, mukotrpne čevlje smo si obuli na glavni cesti, posuti z gramozom. Veselo smo koračili po pamet in vedenje v šolo ob cerkvi svetega Petra. V nahrbtniku je bila najprej tablica, kak zvezek in lesena škatlica s svinčnikom in peresnikom. Radirka je bila že razkošje, tri barvice sem posojala v trisedežni dolgi leseni klopi. Imela sem otroško revijo Luč in pozneje Naš rod, kar smo brali vsi. In vendar sem že od prvih korakov vzljubila ta razred, predvsem zaradi dobrodušne, prijazne učiteljice. Da, že takrat sem vedela, da bom učiteljica. To in samo to", je razlagala priljubljena pisateljica, ki je dodala, kako ji je Radgona še vedno zelo pri srcu.
O zadnjem romanu Lahko noč, ljubezen moja, pa kako gre za njen iskren življenjepis, le imena so nekoliko spremenjena. Sama knjiga je dokaj šaljiva in vesela, žal pa tudi žalostna, ko se je spomnila 27. marca 1941, ko je v razredu izvedela, da bo Nemčija napadla Jugoslavijo. Učiteljica jim je podelila spričevala in s tem je že konec marca bil končan njen 1. razred OŠ, saj jim je povedala, da naj mirno gredo domov in da šola več ne bo delovala. Karolina Kolmanič se je spomnila, kako je oba svoja sinova rodila doma, ter še marsikaj. Posebej žalostna je bila predstavitev že znane in uveljavljene knjige Srečno, srebrna ptica, ki je bila izdana pred 44 leti (1972), a so jo pred nedavnim prevedli v angleščino. Gre za dogajanje iz 2. svetovne vojne, predvsem o zajetih ameriških in angleških vojakih. Nek ameriški pilot je pristal prav v njihovi vasi, saj je njegovo letalo sestreljeno le nekaj metrov strah od hiše, kjer je Karolina rojena. Angleško verzijo so opremili tudi z zanimivimi fotografijami lepot iz Pomurja in Slovenskih goric, katere ima avtorica najraje.. Sama pisateljica se vedno drži rekla nekega modrega človeka; Bodi dober do smrti, da boš mirno živel!
Karolina Kolmanič, ki sedaj živi in ustvarja v Murski Soboti je avtorica dvajsetih knjig proze (romanov, povesti in kratke proze) in zbirke dramskih besedil. Končala je učiteljišče v Mariboru in doštudirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz slovenščine in nemščine. Poučevala je na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in na Osnovni šoli II v Murski Soboti. Bila je dolgoletna mentorica Bralne značke. Objavlja tudi v literarnih revijah. Iz nemščine je prevedla roman Martina Alwooda Nosil sem smrt v svojem telesu. Članica Društva slovenskih pisateljev je od leta 1969. Je pa tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu. Njene prve knjižne objave segajo v šestdeseta leta, l. 2000 pa je izdala svoj avtobiografski roman Ni sonca brez senc. Tudi sicer je v študijah in spremnih besedah o njenem opusu mogoče zmeraj znova zaslediti, da pri pisanju izhaja iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode. Vendar zgodbe teh najstnic niso opisane v tonu vzvišene morale ali pedagoško dvignjenega kazalca, ampak v napeti zgodbi, v kateri se mlade bralke in bralci najdejo, tudi čisto v sedanjem času. V vsakem romanu Karoline Kolmanič je mogoče najti pečat časa, v katerem je bil napisan.
Vse njene knjižne izdaje (Natančen popis vseh knjižnih in revijalnih objav Karoline Kolmanič je sestavil Franc Kuzmič), proza: Sonce ne išče samotne poti (1968), 2. izdaja (1992); Srečno, srebrna ptica (1972); Marta (1975); Sence na belih listih (1980), 2. izdaja (1997); Sanje o zlatih gumbih (1983); Tvoja skaljena podoba (1986); Sadovi ranih cvetov (1988); Klanec viničarke Ane (1992); Vračam vam soproga (1993); Pozno poletje (1994); Razcvet sončnice (1999); Lotosov cvet (1999); Ni sonca brez senc (2000); Zarja upanja (2003); Srebrno kolo (2003); Njena razpotja/Njena razpoutja (2004); Alba (2005); Čakam te, Dolores (2005); Pesmi odljubljenih (2007); Nila (2010); Svetloba v srcu (2011); Šolski zvonec ne izzveni (2014); Lahko noč, ljubezen moja (2015). Dramska besedila: Povejmo in se nasmejmo (2003).

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Lahko noč, ljubezen moja!