Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Anja in Nina najboljši ob srebrnem jubileju Slovenije

 

Končan je literarni natečaj »Domovina je tam, kjer je dom«

Anja IvančičŽe pred zaključkom pouka v minulem šolskem letu 2015/16 je bil zaključen 7. literarni natečaj, na katerega so bili k sodelovanju povabljeni učenci 8. in 9. razreda osnovnih šol in dijaki srednjih šol iz Pomurja. Tematika letošnjega natečaja je bila ponovno povezana z aktualnimi dogodki in v povezavi s 25-letnico samostojne države Slovenije ter 20-letnico Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije. Naslov natečaja pa je bil »Domovina je tam, kjer je dom«. Na razpis se je odzvalo 17 osnovnih šol (DOŠ Dobrovnik, OŠ Cankova, OŠ I Murska Sobota, OŠ III Murska Sobota, OŠ Bakovci, OŠ Prežihovega Voranca, Bistrica, OŠ Beltinci, OŠ Grad, OŠ Janka Ribiča, Cezanjevci, OŠ Kapela, OŠ Kuzma, OŠ Mala Nedelja, OŠ Radenci, OŠ Sveti Jurij v Prekmurju, OŠ Stročja vas, OŠ Šalovci in OŠ Tišina), kar je doslej največje število, s petintridesetimi besedili oz. avtorji, med srednjimi šolami pa tri srednje šole (Srednja ekonomska šola Murska Sobota, Srednja zdravstvena šola Murska Sobota in Srednja Šola za gostinstvo in turizem Radenci) s petimi prispevki.

Komisija za vrednotenje besedil za OŠ in SŠ v sestavi: Irena Kumer (Zavod RS za šolstvo OE Murska Sobota), Boža Trajbarič (Gimnazija Murska Sobota) in mag. Valerija Perger (Zavod RS za šolstvo OE Murska Sobota), je na podlagi razpisne dokumentacije in kriterijev ovrednotila prispevke. Med osnovnošolskimi je izbrala pet najboljših besedil, med srednješolskimi pa tri najboljša besedila. Ugotovili so, da so se vsi pisci izkazali s svojo ustvarjalnostjo, zato so jim izrekli čestitke, posebno pa najboljšim ustvarjalcem in njihovim mentorjem. Najboljši sta bili Anja Ivančič med osnovnošolci ter Nina Grad med srednješolci. Končni vrstni red, osnovne šole: 1. Anja Ivančič (OŠ Mala Nedelja, mentor: Robert Lang), 2. Saša Nina GrahŠkerban (OŠ Sveti Jurij/Rogašovci, mentor: Nino Gumilar), 3. Iva Špilak (OŠ Murska Sobota I, mentorica: Milena Mohorko), 4. Eva Pošti (OŠ Radenci, mentorica: Zdenka Šiplič), 5. Nuša Šantl (OŠ Prežihovega Voranca Bistrica, mentorica: Katja Kustec) itd.; Srednje šole: 1. Nina Grah (Srednja zdravstvena šola Murska Sobota, mentorica: Judita Kalamar), 2. Nina Fujs (Srednja ekonomska šola MS, mentorica: Maja Krajnc), 3. Manja Šernek (Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci, mentorica: Zdenka Jelenovec) itd.
Nina Grah se je v slogu Avsenika spraševala, Slovenija – od kod lepote tvoje?
Nekega dne bo sijalo sonce enako močno za vse, prav vse, dobre ljudi moje ljube domovine ...
Slovenija - od kod lepote tvoje? So se že pred leti spraševali Avseniki. Isto vprašanje si postavljam danes jaz. Površina moje domovine res ni velika, obsega le 20.273 km², a na tem prostoru je toliko bogastva... Imamo jezera, planine, rudnike, človeško ribico, edinstveno, ki je samo naša.... A kar je najpomembnejše, gojimo tisto oplemeniteno čustvo, ki nam ga ne more vzeti nihče, in to je ljubezen do naše domovine. To ljubezen smo dokazali že v letu 1990, ko je na plebiscitu prišlo do »spočetja« države... Po mojem vedenju se je rodila čez pol leta, torej bila je nedonošenka. In z nedonošenci je veliko truda... Nege, požrtvovalnosti, joka, trpljenja, obupa... In tako je bilo tudi z našo domovino... Nedonošenko je ranila vojna ... A je preživela ... Preživela zaradi močne volje, volje njenih ljudi... Našo ljubezen do nje že vsebuje njeno ime, v katerem se skriva angleška beseda za ljubezen - LOVE. Poleg ljubezni do moje domovine čutim do nje globoko spoštovanje, ker mi ponuja varnost. Nikoli se nisem počutila ogroženo, tako kot se mnogi iz drugih držav, ki zaradi tega zbežijo, včasih tudi k nam. Hvaležna sem ji za to ... Rada jo imam!
Svobodno sonce, naj sije spet, na to deželo in na ves svet, svobodna pesem za vse ljudi, topov grmenje naj preglasi. Ta pesem, ki je nastala ob desetdnevni osamosvojitveni vojni, me vedno znova odpelje v moje otroštvo. Pomladno sonce je kukalo izza oblakov, jaz pa sem že veselo korakala za mamo. Sedli sva v avto in se odpeljali. Odložila me je v vrtcu, nato pa hitro odhitela v begunski center v Vidoncih. Ker pa sem bila radoveden otrok, ki je hitro pogoltnil novo pridobljene besede in ga je zanimalo prav vse, se mi je nekega dne porodilo vprašanje: »Kaj je to begunski center, mama?« Mama se je nasmehnila in mi rekla: »Veš, to je stavba, v katero prihajajo ljudje iz oddaljenih krajev. Tu dobijo hrano, prenočišče, skratka vse, kar nujno potrebujejo. To je njihov začasen dom, ker so bili iz svojega pregnani!« Kot otroku mi je ta razlaga zadoščala. Čez čas, ko sem postajala že malce starejša, me je mučilo vprašanje, kdo so prebivalci omenjenega centra. Kdo so torej begunci? Kaj počnejo pri nas? Ali nimajo svoje domovine? Kako jih je le-ta lahko zapustila iz svojega varnega zavetja... Domovina mora čuvati svoje državljane, tako kot moja domača hiša mene, svojo prebivalko, sem bila mnenja.
Zakaj ljudje morajo bežati? Zakaj bežijo od nje?
Pobrskala sem po SSKJ-ju, vpisala besedo begunec in hitro dobila odgovor - kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo. Poiskala sem tudi razlago za domovino, ki je zame samoumevna:
- domovína -e ž (í) 1. dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva: zapustiti domovino; vrniti se v domovino; umreti za domovino; nova, stara domovina; domovina starih Slovanov; obramba domovine; ljubezen do domovine, ožja, širša domovina... Ljudje iz moje zgodbe so jo žal izgubili... Jih je zapustila ona? Domovina... Mati svojih otrok ne zapušča... Nekaj je šlo hudo narobe...Želela sem si še več informacij. Mama se je ravno zleknila pred televizijo. Pridružila sem se ji. Povedala sem ji, kaj me muči. Mama se je odločila, da bo delila svoje izkušnje z mano.
Zazrla se je skozi okno in videla sem, da je odplavala v preteklost-v begunski center v Vidoncih.
In njena pripoved se je začela takole: »Ne vem, če se spomniš... Tudi jaz sem delala tam... V begunskem centru... Z begunci ... Sprva me je bilo strah, strah pred tujimi ljudmi, pred drugačno kulturo, pred drugačnimi običaji... Prihajali so namreč iz ogroženih krajev naše skupne bivše domovine. Nekateri so prihajali sami, drugi z družinami, nekateri z zelo razširjenimi, spet tretji le z majhnimi ali malo večjimi otročki... Takšnimi, kakršna si bila ti...Ti so še posebej pritegnili mojo pozornost... Tisti majhni otroci, majhne radovedne in prestrašene glavice, ki so močno pogrešale svojo varno in toplo posteljico... Ti so se mi vtisnili globoko v srce. Bili so umazani in premraženi, ko so prišli k nam... Vedno, ko sem jih pogledala, sem se spomnila nate. Večkrat sem prinesla tudi tvoje obleke, ki si jih prerasla. Pri nas jim je bilo lepo. Dnevno so dobili tri obilne obroke. Prali smo jim obleke, čistili sobe. Otroci na OŠ Grad so zbirali sladkarije in jih pripeljali v center, tako da so se imeli s čim posladkati...
Pa so cenili ves ta trud? Da in ne! Nekateri so bili izjemno srečni, s solznimi očmi so se sladkali z dobrotami in pospravili papirčke v koš, spet drugi so na pol pojedene sladkarije odmetavali po tleh... Povsem človeško... Pobirali smo za njimi in vzgled je sčasoma čarobno »deloval«. Primanjkljaji v vzgojnem procesu, smo bili enotnega mnenja. Veš, velikokrat me je bilo strah. Večkrat so na nas kazali s prsti in se smejali, a mi jih nismo razumeli. Bilo nam je neprijetno, bilo nas je strah. Preganjalo me je vprašanje, kaj nameravajo? Kaj jim roji v glavi? Nekega dne je počilo... Nek begunec je umoril svojega sodržavljana. Ko so se prebili do njega, mu več žal ni bilo pomoči. Na srečo me ravno takrat ni bilo tam. Od takrat se je moj strah samo še poglabljal... Bala sem se, da se dejanje lahko ponovi, da lahko kdo izmed njih ponovno izgubi razsodnost in ubije tudi koga izmed nas... Bili so namreč psihično napeti, razdražljivi, saj so bili prostorsko zelo omejeni, marsikdo je bil ločen od svoje družine... Z nelagodnostjo sem odhajala v službo, ker me je bilo strah, da te več ne bi videla... Groza me je bilo teh misli...Toda tudi tam so bili otroci... Taki kot ti... Taki, ki so potrebovali mojo pomoč...V oporo so nam bili begunci, ki so bili prijazni. Zahvaljevali so se za obleke, ki smo jih prinesli. Velikokrat so nam pomagali počistiti bivalne prostore in okolico. V njihovih očeh si videl hvaležnost, večkrat so ti namenili nasmeh, ki ti je dal še večjo motivacijo. Čeprav je bil begunski center odprt približno štiri leta, smo pomagali mnogim beguncem k lepši prihodnosti. Eni so si takrat izbrali za novo domovino tvojo domovino in ta jih je velikodušno sprejela pod svoje okrilje, spet drugi so se vrnili v svojo prvotno in jo pomagali graditi na novo, spet tretji so si jo poiskali drugje ...«
Vsak človek mora imeti domovino ...
Mamina pripoved me je pustila odprtih ust. Ne predstavljam si, da bi morala zapustiti dom. Bi bila potem Slovenija še vedno moja domovina? Ko pa me ni znala obvarovati...Veliko moči morajo zbrati ti ljudje, da zapustijo svoje domove in se odpravijo na dolgo pot za mirnejšo prihodnost. Koliko prehojenih kilometrov je potrebnih za lepšo in boljšo prihodnost... Njena pripoved je v meni prebudila željo, da pomagam tem ljudem priti do lepše in boljše prihodnosti izven svoje domovine. Želela bi si, da bi se tega zavedali še mnogi drugi, ki imajo predsodke, saj so tudi begunci ljudje... Mogoče pa bo čez nekaj let drugače... Srčno upam! Upam, da se bodo vojne in druge grozote umirile in da nikomur ne bo potrebno zapustiti svoje domovine. Svojih dragih... Svojega doma... Ker domovina je samo ena... Vsak bi se tega moral zavedati... Vsak bi moral vedeti, kaj lahko in česa ne sme... Sosed biti le sosedu... Vsak le sosed sosedu in vse bo dobro... Kaj dobro... Vse bo v najboljšem redu! Moja domovina je Slovenija in samo v njej sem lahko srečna... Le v njej se počutim domače... Le ona me zmore sprejeti... Moja in naša 25-letnica! Rada te imam!
Trenutno mi daje vse, kar kot najstnica potrebujem. Daje mi možnost za razvoj, šolanje... Daje mi varnost... Mojim staršem žal ni dala kruha... Ponj hodijo k avstrijski sosedi. Jaz ne želim biti nikjer drugje, kot v moji predragi Sloveniji in upam, da mi je nikoli ne bo potrebno zapustiti. Domovina, močno me objemi, jaz se te oklepam s telesom in srcem... Daj mi prihodnost... Priložnost... Pridna bom... Trudila se bom zate...In nekega lepega dne bo sijalo sonce enako močno za vse, prav vse dobre ljudi... Dobre ljudi moje ljube Slovenije! (Nina Grah, Srednja zdravstvena šola Murska Sobota; Mentorica: Judita Kalamar).

Tudi Anja Ivančič je „obdelovala" imigrantsko krizo
Begunci. Tematika, ki nas spremlja vsak dan. Ko prižgemo televizijo, radio ali pa brskamo po spletu. Med nami je zavladal strah pred neznanim. Kdo so? Od kod prihajajo? Zakaj ravno k nam, v Evropo? Ko tako gledam poročila in prispevke, vidim ogromno množico ljudi pred mejnimi prehodi. Tudi v meni se porajajo vprašanja: Kam gredo? Zakaj so zapustili svoje domove? Na njihovih obrazih vidim žalost, strah, obup, bolečino in utrujenost. Srečni so, da so sploh preživeli grozote vojne, da so skoraj na cilju. Mediji vse to predstavljajo na svoj način. Jim lahko verjamemo? Po navadi stvari precej napihnejo. Vsega jim ne verjamem. Toda nekaj je vseeno res. Obrazi beguncev gotovo ne lažejo. Ne upajo si zatisniti oči, ker se jim pred očmi prikazujejo grozodejstva, ki so jih doživeli. Mi, ki živimo v miru, se niti ne zavedamo, kaj pomeni živeti 4 ali 5 let v vojni, v strahu.
Sprehajam se po parku in misli mi brezskrbno tavajo skozi najstniški vsakdan. Pozornost mi pritegne mladenič temnejše polti, ki sedi na klopci in strmi nekam v daljavo; njegove zamišljenosti ne morejo pretrgati niti naključni sprehajalci. Radovednost mi ne da miru in počasi pristopim ter pozdravim. Sprva prestrašeno odzdravi, potem pa kar spontano preideva v pogovor, ki počasi preide v monolog v okorni angleščini. Ime mi je Adren. Star sem 17 let in prihajam iz Sirije, od koder sem moral pobegniti. Ampak gremo lepo po vrsti. S številčno družino smo živeli mirno in skromno življenje. Vse je potekalo po usklajenem redu. Pred petimi leti pa se je začelo. Z družino smo bili zbrani pri kosilu. Naenkrat je nekaj močno počilo. Vsi smo se prestrašili. Najmlajši bratec, star komaj dve leti, je začel jokati. Bilo je grozno. Kriki, jok, strah. Čez nekaj časa je vse potihnilo. Potem pa je znova počilo – le da tokrat neprimerno močneje in glasneje! Kmalu je nekdo nervozno potrkal na vrata. Bili so sosedje, katerih hišo je zadela granata. Oče je zaklenil vrata. Spraševal sem ga, zakaj je to storil, zakaj ne pomaga ljudem. Zakaj jim ne nudi pomoči? Oče je samo molčal. Z mamo sta si izmenjala poglede in prikimala. Mama je začela pospravljati mizo. Nihče izmed nas otrok ni vedel, kaj se dogaja. Oče je zapustil hišo, mama je za njim zaklenila vrata. Bila je vsa bleda v obraz. Naročila nam je, naj se gremo igrat v sosednjo sobo.
Očeta od takrat nisem več videl. Celih pet let je od takrat. Mama je skrbela za nas, kolikor je mogla. V naši državi pa je besnela krvava vojna. Nihče si ni upal na ulico. Vedno, ko je mati odhajala po hrano, sem molil, da se vrne živa in zdrava. Včasih sem pokukal skozi okno, kakšno je stanje zunaj. Bilo je hudo. Nepredstavljivo...Tako so minevali meseci in leta. Ko je tako nekega mama prišla domov, nam je naročila, naj spakiramo najnujnejše stvari. Slutil sem, kaj se dogaja. Predvideval. Vprašal sem mamo, če je prodala hišo. Njene oči so pritrdile. Še vedno je zlagala stvari v torbe. Ko nisem nehal spraševati, mi je povedala, da je pred trgovino slišala ljudi, kako so se pogovarjali o lepših, boljših krajih. Krajih, kjer ni vojne in vlada mir. Odločila se je, da se podamo na to pot. Pot proti novemu domu. Vzeli smo torej najnujnejše in se odpravili. Večinoma smo potovali peš. Nismo bili sami, potovali smo z množico, ki je prav tako iskala boljši jutri, mir in svobodo.
Prišli smo do obale. Vrsta za čolne je bila nepregledna. Pristopil je moški nižje rasti, z dizajnerskimi sončnimi očali in obrit na plešo. Z mamo sta se dogovarjala za ceno prevoza. Pogovor je kmalu prerasel v kričanje. Nato je mama iz nahrbtnika vzela sveženj z denarjem, ga preštela in izročila tihotapcu. Bila je velika vsota. Ko je padel mrak, smo se vkrcali v čoln, ki bi nas naj prepeljal do obale druge države. Morje je bilo to noč razburkano in čoln je močno premetavalo po valovih. Takrat se je zgodilo. Slišal se je pljusk. Pogledal sem mamo, ona mene, potem pa še ostale otroke. Videl sem, da eden izmed bratov manjka. Očitno je padel v vodo. Mama je poskočila in ga klicala po imenu. Nismo ga videli. Svetil sem v vodo, ampak zaman. Kričal sem. Solze so mi začele dreti po licih. Čoln je nadaljeval začrtano pot. Mama nas je objela. Prijeli smo se za roke. Celo noč nismo zatisnili očesa niti izpustili rok.
Zjutraj smo se izkrcali. Vzeli smo prtljago. Mama je še vedno jokala in hrepeneče gledala proti morju. Medtem je sestrica potožila, da je lačna in da jo zebe. To je mamo zdramilo iz joka in razmišljanja. Odpravili smo se naprej. Na mejah posameznih držav so nas pričakale ograje, policisti in psi. Čakali smo. Le počasi smo napredovali. Hoja, čakanje, bližajoča se zima – a še vedno nas je grelo upanje, da bo kmalu bolje. Medtem smo izgubili še enega bratca, ki ni zdržal naporov dolgotrajnega potovanja. Počasi smo se le približali cilju, prišli smo v Slovenijo, kjer čakamo, da nas bodo spustili naprej. Mnogi ne bodo uspeli. Mnogo jih čaka na mejah, kakor smo čakali mi. Upajo, da bodo kmalu v novi domovini, kjer si bodo s svojimi družinami ustvarili nove domove...
Meni moj dom pomeni veliko; pomeni mi varnost, ljubezen, srečo. Če bi morala tako kot Adren zapustiti dom in vse, kar mi je ljubo, bi mi bilo gotovo zelo težko. Težko je tudi mojim sovrstnikom. Tistim, ki so prisiljeni oditi, da bi preživeli in živeli v miru. Mi, ki vse to imamo, tega ne znamo ceniti. Upam, da nam ne bo nikoli treba doživeti takih izkušenj, kot jih imajo naši vrstniki iz vojnih območij. Le upamo lahko, da bodo svetovni voditelji uvideli, kaj se dogaja, da ljudje niso samo številke, ampak resnične osebe, ki ljubijo in so ljubljene, ki si zaslužijo, da živijo v miru in predvsem tam, kamor jih vleče njihovo srce – tam, kjer je njihov dom. (Anja Ivančič, 9. razred OŠ Mala Nedelja, mentor: Robert Lang)

Save

Save

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Anja in Nina najboljši ob srebrnem jubileju Slovenije