Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Anja in Nina najboljši ob srebrnem jubileju Slovenije

 

Končan je literarni natečaj »Domovina je tam, kjer je dom«

Anja IvančičŽe pred zaključkom pouka v minulem šolskem letu 2015/16 je bil zaključen 7. literarni natečaj, na katerega so bili k sodelovanju povabljeni učenci 8. in 9. razreda osnovnih šol in dijaki srednjih šol iz Pomurja. Tematika letošnjega natečaja je bila ponovno povezana z aktualnimi dogodki in v povezavi s 25-letnico samostojne države Slovenije ter 20-letnico Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije. Naslov natečaja pa je bil »Domovina je tam, kjer je dom«. Na razpis se je odzvalo 17 osnovnih šol (DOŠ Dobrovnik, OŠ Cankova, OŠ I Murska Sobota, OŠ III Murska Sobota, OŠ Bakovci, OŠ Prežihovega Voranca, Bistrica, OŠ Beltinci, OŠ Grad, OŠ Janka Ribiča, Cezanjevci, OŠ Kapela, OŠ Kuzma, OŠ Mala Nedelja, OŠ Radenci, OŠ Sveti Jurij v Prekmurju, OŠ Stročja vas, OŠ Šalovci in OŠ Tišina), kar je doslej največje število, s petintridesetimi besedili oz. avtorji, med srednjimi šolami pa tri srednje šole (Srednja ekonomska šola Murska Sobota, Srednja zdravstvena šola Murska Sobota in Srednja Šola za gostinstvo in turizem Radenci) s petimi prispevki.

Komisija za vrednotenje besedil za OŠ in SŠ v sestavi: Irena Kumer (Zavod RS za šolstvo OE Murska Sobota), Boža Trajbarič (Gimnazija Murska Sobota) in mag. Valerija Perger (Zavod RS za šolstvo OE Murska Sobota), je na podlagi razpisne dokumentacije in kriterijev ovrednotila prispevke. Med osnovnošolskimi je izbrala pet najboljših besedil, med srednješolskimi pa tri najboljša besedila. Ugotovili so, da so se vsi pisci izkazali s svojo ustvarjalnostjo, zato so jim izrekli čestitke, posebno pa najboljšim ustvarjalcem in njihovim mentorjem. Najboljši sta bili Anja Ivančič med osnovnošolci ter Nina Grad med srednješolci. Končni vrstni red, osnovne šole: 1. Anja Ivančič (OŠ Mala Nedelja, mentor: Robert Lang), 2. Saša Nina GrahŠkerban (OŠ Sveti Jurij/Rogašovci, mentor: Nino Gumilar), 3. Iva Špilak (OŠ Murska Sobota I, mentorica: Milena Mohorko), 4. Eva Pošti (OŠ Radenci, mentorica: Zdenka Šiplič), 5. Nuša Šantl (OŠ Prežihovega Voranca Bistrica, mentorica: Katja Kustec) itd.; Srednje šole: 1. Nina Grah (Srednja zdravstvena šola Murska Sobota, mentorica: Judita Kalamar), 2. Nina Fujs (Srednja ekonomska šola MS, mentorica: Maja Krajnc), 3. Manja Šernek (Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci, mentorica: Zdenka Jelenovec) itd.
Nina Grah se je v slogu Avsenika spraševala, Slovenija – od kod lepote tvoje?
Nekega dne bo sijalo sonce enako močno za vse, prav vse, dobre ljudi moje ljube domovine ...
Slovenija - od kod lepote tvoje? So se že pred leti spraševali Avseniki. Isto vprašanje si postavljam danes jaz. Površina moje domovine res ni velika, obsega le 20.273 km², a na tem prostoru je toliko bogastva... Imamo jezera, planine, rudnike, človeško ribico, edinstveno, ki je samo naša.... A kar je najpomembnejše, gojimo tisto oplemeniteno čustvo, ki nam ga ne more vzeti nihče, in to je ljubezen do naše domovine. To ljubezen smo dokazali že v letu 1990, ko je na plebiscitu prišlo do »spočetja« države... Po mojem vedenju se je rodila čez pol leta, torej bila je nedonošenka. In z nedonošenci je veliko truda... Nege, požrtvovalnosti, joka, trpljenja, obupa... In tako je bilo tudi z našo domovino... Nedonošenko je ranila vojna ... A je preživela ... Preživela zaradi močne volje, volje njenih ljudi... Našo ljubezen do nje že vsebuje njeno ime, v katerem se skriva angleška beseda za ljubezen - LOVE. Poleg ljubezni do moje domovine čutim do nje globoko spoštovanje, ker mi ponuja varnost. Nikoli se nisem počutila ogroženo, tako kot se mnogi iz drugih držav, ki zaradi tega zbežijo, včasih tudi k nam. Hvaležna sem ji za to ... Rada jo imam!
Svobodno sonce, naj sije spet, na to deželo in na ves svet, svobodna pesem za vse ljudi, topov grmenje naj preglasi. Ta pesem, ki je nastala ob desetdnevni osamosvojitveni vojni, me vedno znova odpelje v moje otroštvo. Pomladno sonce je kukalo izza oblakov, jaz pa sem že veselo korakala za mamo. Sedli sva v avto in se odpeljali. Odložila me je v vrtcu, nato pa hitro odhitela v begunski center v Vidoncih. Ker pa sem bila radoveden otrok, ki je hitro pogoltnil novo pridobljene besede in ga je zanimalo prav vse, se mi je nekega dne porodilo vprašanje: »Kaj je to begunski center, mama?« Mama se je nasmehnila in mi rekla: »Veš, to je stavba, v katero prihajajo ljudje iz oddaljenih krajev. Tu dobijo hrano, prenočišče, skratka vse, kar nujno potrebujejo. To je njihov začasen dom, ker so bili iz svojega pregnani!« Kot otroku mi je ta razlaga zadoščala. Čez čas, ko sem postajala že malce starejša, me je mučilo vprašanje, kdo so prebivalci omenjenega centra. Kdo so torej begunci? Kaj počnejo pri nas? Ali nimajo svoje domovine? Kako jih je le-ta lahko zapustila iz svojega varnega zavetja... Domovina mora čuvati svoje državljane, tako kot moja domača hiša mene, svojo prebivalko, sem bila mnenja.
Zakaj ljudje morajo bežati? Zakaj bežijo od nje?
Pobrskala sem po SSKJ-ju, vpisala besedo begunec in hitro dobila odgovor - kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo. Poiskala sem tudi razlago za domovino, ki je zame samoumevna:
- domovína -e ž (í) 1. dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva: zapustiti domovino; vrniti se v domovino; umreti za domovino; nova, stara domovina; domovina starih Slovanov; obramba domovine; ljubezen do domovine, ožja, širša domovina... Ljudje iz moje zgodbe so jo žal izgubili... Jih je zapustila ona? Domovina... Mati svojih otrok ne zapušča... Nekaj je šlo hudo narobe...Želela sem si še več informacij. Mama se je ravno zleknila pred televizijo. Pridružila sem se ji. Povedala sem ji, kaj me muči. Mama se je odločila, da bo delila svoje izkušnje z mano.
Zazrla se je skozi okno in videla sem, da je odplavala v preteklost-v begunski center v Vidoncih.
In njena pripoved se je začela takole: »Ne vem, če se spomniš... Tudi jaz sem delala tam... V begunskem centru... Z begunci ... Sprva me je bilo strah, strah pred tujimi ljudmi, pred drugačno kulturo, pred drugačnimi običaji... Prihajali so namreč iz ogroženih krajev naše skupne bivše domovine. Nekateri so prihajali sami, drugi z družinami, nekateri z zelo razširjenimi, spet tretji le z majhnimi ali malo večjimi otročki... Takšnimi, kakršna si bila ti...Ti so še posebej pritegnili mojo pozornost... Tisti majhni otroci, majhne radovedne in prestrašene glavice, ki so močno pogrešale svojo varno in toplo posteljico... Ti so se mi vtisnili globoko v srce. Bili so umazani in premraženi, ko so prišli k nam... Vedno, ko sem jih pogledala, sem se spomnila nate. Večkrat sem prinesla tudi tvoje obleke, ki si jih prerasla. Pri nas jim je bilo lepo. Dnevno so dobili tri obilne obroke. Prali smo jim obleke, čistili sobe. Otroci na OŠ Grad so zbirali sladkarije in jih pripeljali v center, tako da so se imeli s čim posladkati...
Pa so cenili ves ta trud? Da in ne! Nekateri so bili izjemno srečni, s solznimi očmi so se sladkali z dobrotami in pospravili papirčke v koš, spet drugi so na pol pojedene sladkarije odmetavali po tleh... Povsem človeško... Pobirali smo za njimi in vzgled je sčasoma čarobno »deloval«. Primanjkljaji v vzgojnem procesu, smo bili enotnega mnenja. Veš, velikokrat me je bilo strah. Večkrat so na nas kazali s prsti in se smejali, a mi jih nismo razumeli. Bilo nam je neprijetno, bilo nas je strah. Preganjalo me je vprašanje, kaj nameravajo? Kaj jim roji v glavi? Nekega dne je počilo... Nek begunec je umoril svojega sodržavljana. Ko so se prebili do njega, mu več žal ni bilo pomoči. Na srečo me ravno takrat ni bilo tam. Od takrat se je moj strah samo še poglabljal... Bala sem se, da se dejanje lahko ponovi, da lahko kdo izmed njih ponovno izgubi razsodnost in ubije tudi koga izmed nas... Bili so namreč psihično napeti, razdražljivi, saj so bili prostorsko zelo omejeni, marsikdo je bil ločen od svoje družine... Z nelagodnostjo sem odhajala v službo, ker me je bilo strah, da te več ne bi videla... Groza me je bilo teh misli...Toda tudi tam so bili otroci... Taki kot ti... Taki, ki so potrebovali mojo pomoč...V oporo so nam bili begunci, ki so bili prijazni. Zahvaljevali so se za obleke, ki smo jih prinesli. Velikokrat so nam pomagali počistiti bivalne prostore in okolico. V njihovih očeh si videl hvaležnost, večkrat so ti namenili nasmeh, ki ti je dal še večjo motivacijo. Čeprav je bil begunski center odprt približno štiri leta, smo pomagali mnogim beguncem k lepši prihodnosti. Eni so si takrat izbrali za novo domovino tvojo domovino in ta jih je velikodušno sprejela pod svoje okrilje, spet drugi so se vrnili v svojo prvotno in jo pomagali graditi na novo, spet tretji so si jo poiskali drugje ...«
Vsak človek mora imeti domovino ...
Mamina pripoved me je pustila odprtih ust. Ne predstavljam si, da bi morala zapustiti dom. Bi bila potem Slovenija še vedno moja domovina? Ko pa me ni znala obvarovati...Veliko moči morajo zbrati ti ljudje, da zapustijo svoje domove in se odpravijo na dolgo pot za mirnejšo prihodnost. Koliko prehojenih kilometrov je potrebnih za lepšo in boljšo prihodnost... Njena pripoved je v meni prebudila željo, da pomagam tem ljudem priti do lepše in boljše prihodnosti izven svoje domovine. Želela bi si, da bi se tega zavedali še mnogi drugi, ki imajo predsodke, saj so tudi begunci ljudje... Mogoče pa bo čez nekaj let drugače... Srčno upam! Upam, da se bodo vojne in druge grozote umirile in da nikomur ne bo potrebno zapustiti svoje domovine. Svojih dragih... Svojega doma... Ker domovina je samo ena... Vsak bi se tega moral zavedati... Vsak bi moral vedeti, kaj lahko in česa ne sme... Sosed biti le sosedu... Vsak le sosed sosedu in vse bo dobro... Kaj dobro... Vse bo v najboljšem redu! Moja domovina je Slovenija in samo v njej sem lahko srečna... Le v njej se počutim domače... Le ona me zmore sprejeti... Moja in naša 25-letnica! Rada te imam!
Trenutno mi daje vse, kar kot najstnica potrebujem. Daje mi možnost za razvoj, šolanje... Daje mi varnost... Mojim staršem žal ni dala kruha... Ponj hodijo k avstrijski sosedi. Jaz ne želim biti nikjer drugje, kot v moji predragi Sloveniji in upam, da mi je nikoli ne bo potrebno zapustiti. Domovina, močno me objemi, jaz se te oklepam s telesom in srcem... Daj mi prihodnost... Priložnost... Pridna bom... Trudila se bom zate...In nekega lepega dne bo sijalo sonce enako močno za vse, prav vse dobre ljudi... Dobre ljudi moje ljube Slovenije! (Nina Grah, Srednja zdravstvena šola Murska Sobota; Mentorica: Judita Kalamar).

Tudi Anja Ivančič je „obdelovala" imigrantsko krizo
Begunci. Tematika, ki nas spremlja vsak dan. Ko prižgemo televizijo, radio ali pa brskamo po spletu. Med nami je zavladal strah pred neznanim. Kdo so? Od kod prihajajo? Zakaj ravno k nam, v Evropo? Ko tako gledam poročila in prispevke, vidim ogromno množico ljudi pred mejnimi prehodi. Tudi v meni se porajajo vprašanja: Kam gredo? Zakaj so zapustili svoje domove? Na njihovih obrazih vidim žalost, strah, obup, bolečino in utrujenost. Srečni so, da so sploh preživeli grozote vojne, da so skoraj na cilju. Mediji vse to predstavljajo na svoj način. Jim lahko verjamemo? Po navadi stvari precej napihnejo. Vsega jim ne verjamem. Toda nekaj je vseeno res. Obrazi beguncev gotovo ne lažejo. Ne upajo si zatisniti oči, ker se jim pred očmi prikazujejo grozodejstva, ki so jih doživeli. Mi, ki živimo v miru, se niti ne zavedamo, kaj pomeni živeti 4 ali 5 let v vojni, v strahu.
Sprehajam se po parku in misli mi brezskrbno tavajo skozi najstniški vsakdan. Pozornost mi pritegne mladenič temnejše polti, ki sedi na klopci in strmi nekam v daljavo; njegove zamišljenosti ne morejo pretrgati niti naključni sprehajalci. Radovednost mi ne da miru in počasi pristopim ter pozdravim. Sprva prestrašeno odzdravi, potem pa kar spontano preideva v pogovor, ki počasi preide v monolog v okorni angleščini. Ime mi je Adren. Star sem 17 let in prihajam iz Sirije, od koder sem moral pobegniti. Ampak gremo lepo po vrsti. S številčno družino smo živeli mirno in skromno življenje. Vse je potekalo po usklajenem redu. Pred petimi leti pa se je začelo. Z družino smo bili zbrani pri kosilu. Naenkrat je nekaj močno počilo. Vsi smo se prestrašili. Najmlajši bratec, star komaj dve leti, je začel jokati. Bilo je grozno. Kriki, jok, strah. Čez nekaj časa je vse potihnilo. Potem pa je znova počilo – le da tokrat neprimerno močneje in glasneje! Kmalu je nekdo nervozno potrkal na vrata. Bili so sosedje, katerih hišo je zadela granata. Oče je zaklenil vrata. Spraševal sem ga, zakaj je to storil, zakaj ne pomaga ljudem. Zakaj jim ne nudi pomoči? Oče je samo molčal. Z mamo sta si izmenjala poglede in prikimala. Mama je začela pospravljati mizo. Nihče izmed nas otrok ni vedel, kaj se dogaja. Oče je zapustil hišo, mama je za njim zaklenila vrata. Bila je vsa bleda v obraz. Naročila nam je, naj se gremo igrat v sosednjo sobo.
Očeta od takrat nisem več videl. Celih pet let je od takrat. Mama je skrbela za nas, kolikor je mogla. V naši državi pa je besnela krvava vojna. Nihče si ni upal na ulico. Vedno, ko je mati odhajala po hrano, sem molil, da se vrne živa in zdrava. Včasih sem pokukal skozi okno, kakšno je stanje zunaj. Bilo je hudo. Nepredstavljivo...Tako so minevali meseci in leta. Ko je tako nekega mama prišla domov, nam je naročila, naj spakiramo najnujnejše stvari. Slutil sem, kaj se dogaja. Predvideval. Vprašal sem mamo, če je prodala hišo. Njene oči so pritrdile. Še vedno je zlagala stvari v torbe. Ko nisem nehal spraševati, mi je povedala, da je pred trgovino slišala ljudi, kako so se pogovarjali o lepših, boljših krajih. Krajih, kjer ni vojne in vlada mir. Odločila se je, da se podamo na to pot. Pot proti novemu domu. Vzeli smo torej najnujnejše in se odpravili. Večinoma smo potovali peš. Nismo bili sami, potovali smo z množico, ki je prav tako iskala boljši jutri, mir in svobodo.
Prišli smo do obale. Vrsta za čolne je bila nepregledna. Pristopil je moški nižje rasti, z dizajnerskimi sončnimi očali in obrit na plešo. Z mamo sta se dogovarjala za ceno prevoza. Pogovor je kmalu prerasel v kričanje. Nato je mama iz nahrbtnika vzela sveženj z denarjem, ga preštela in izročila tihotapcu. Bila je velika vsota. Ko je padel mrak, smo se vkrcali v čoln, ki bi nas naj prepeljal do obale druge države. Morje je bilo to noč razburkano in čoln je močno premetavalo po valovih. Takrat se je zgodilo. Slišal se je pljusk. Pogledal sem mamo, ona mene, potem pa še ostale otroke. Videl sem, da eden izmed bratov manjka. Očitno je padel v vodo. Mama je poskočila in ga klicala po imenu. Nismo ga videli. Svetil sem v vodo, ampak zaman. Kričal sem. Solze so mi začele dreti po licih. Čoln je nadaljeval začrtano pot. Mama nas je objela. Prijeli smo se za roke. Celo noč nismo zatisnili očesa niti izpustili rok.
Zjutraj smo se izkrcali. Vzeli smo prtljago. Mama je še vedno jokala in hrepeneče gledala proti morju. Medtem je sestrica potožila, da je lačna in da jo zebe. To je mamo zdramilo iz joka in razmišljanja. Odpravili smo se naprej. Na mejah posameznih držav so nas pričakale ograje, policisti in psi. Čakali smo. Le počasi smo napredovali. Hoja, čakanje, bližajoča se zima – a še vedno nas je grelo upanje, da bo kmalu bolje. Medtem smo izgubili še enega bratca, ki ni zdržal naporov dolgotrajnega potovanja. Počasi smo se le približali cilju, prišli smo v Slovenijo, kjer čakamo, da nas bodo spustili naprej. Mnogi ne bodo uspeli. Mnogo jih čaka na mejah, kakor smo čakali mi. Upajo, da bodo kmalu v novi domovini, kjer si bodo s svojimi družinami ustvarili nove domove...
Meni moj dom pomeni veliko; pomeni mi varnost, ljubezen, srečo. Če bi morala tako kot Adren zapustiti dom in vse, kar mi je ljubo, bi mi bilo gotovo zelo težko. Težko je tudi mojim sovrstnikom. Tistim, ki so prisiljeni oditi, da bi preživeli in živeli v miru. Mi, ki vse to imamo, tega ne znamo ceniti. Upam, da nam ne bo nikoli treba doživeti takih izkušenj, kot jih imajo naši vrstniki iz vojnih območij. Le upamo lahko, da bodo svetovni voditelji uvideli, kaj se dogaja, da ljudje niso samo številke, ampak resnične osebe, ki ljubijo in so ljubljene, ki si zaslužijo, da živijo v miru in predvsem tam, kamor jih vleče njihovo srce – tam, kjer je njihov dom. (Anja Ivančič, 9. razred OŠ Mala Nedelja, mentor: Robert Lang)

Save

Save

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Anja in Nina najboljši ob srebrnem jubileju Slovenije