S srpi in kosami nad zlato klasje!

Žetev Stara GoraV tem vročem poletnem času, ko je žetev pšenice na vrhuncu in ko so se pridelovalci, mlinarji in peki uspeli dogovoriti za odkupne cene, potekajo po državi različne prireditve povezane z žetvijo in košnjo zlatega klasja. Tako je tudi na Stari Gori pri Sv. Juriju ob Ščavnici potekala tradicionalna folklorno obarvana prireditev, že 23. žetev zlatega klasa, ki jo je, ob sodelovanju PGD Stara Gora, Kmetijsko svetovalne službe Gornja Radgona in TD Sv Jurij ob Ščavnici, pripravilo Društvo podeželskih žena Sveti Jurij. Prireditev, ki sta jo povezovali humoristki Fanika in Jessika, se je odvijala ob znamenitem mlinu na veter na Stari Gori. Zbirališče tekmovalk in tekmovalcev, tam se je pozneje odvijala tudi veselica, kjer je za zabavo poskrbel ansambel Klateži, je bilo pod stoletnimi drevesi ob gasilskem domu PGD Stara Gora.

Obiskovalci uživali na 23. žetvi zlatega klasa na Stari Gori

Tudi letos se je v sklopu dogodkov in aktivnosti, ki so bili načrtovani ob prazniku farnega zavetnika sv. Petra v Gornji Radgoni, organiziralo tradicionalno prijateljsko kolesarjenje

KolesarjenjePrva sobota v mesecu juliju je v župniji Gornja Radgona že peto leto namenjena za tradicionalno prijateljsko kolesarjenje. Tudi letos so ta dan namenili druženju ob poganjanju pedal kolesa, hkrati pa obiskali in spoznali veliko zanimivega. Tokratna kolesarska pot se je za vrle radgonske kolesarje pričela izpred Trstenjakovega doma v Gornji Radgoni ob blagoslovu domačega župnika Franca Hozjana za srečno vožnjo in vrnitev. Ob poti, ki je bila dolga nekaj čez 100 km, so si ogledali ob predstavitvi tamkajšnjega priljubljenega župnika Igorja Novaka novozgrajeno cerkev v Košakih, ki je bila nedavno odkupljena in vrnjena cerkvi, obiskali so Zavod Antona Martina Slomška, ki je mlada kulturna in vzgojna ustanova, ustanovo je leta 1995 ustanovila takrat škofija, danes Nadškofija Maribor.

Prijateljsko kolesarjenje iz Gornje Radgone v Maribor

Kislo štajersko župo so kuhali pod stoletnimi drevesi radenskega parka

Kisla juhaV okviru praznovanja 23. radenskega občinskega praznika, so poleg številnih takšnih in drugačnih prireditev, letos pripravili tudi 21. tradicionalno tekmovanje v kuhanju kisle štajerske juhe (žüpe) v kotličku na prostem. Letošnje tekmovanje, ki ga je pripravilo Turistično društvo Radenci, pod vodstvom predsednice Karmen Kavčič Žibret, je bilo na lepi lokaciji pod še nekaj preživelimi stoletnimi drevesi radenskega parka. V okviru prireditve se je sicer odvijalo marsikaj zanimivega, zlasti za otroke, tako da je na stotine obiskovalcev prišlo na svoje. Na samem tekmovanju, ki ga je v svojem duhovitem slogu povezoval domači humorist Emil Šmid, je nastopilo 14 ekip, katere so sestavljali glavni kuhar (ica) in pomočnik ter še kdo (predstavniki turizma, društev in sploh javnega življenja občine in regije ter tudi znani gostje). Bilo je resda zelo vroče, a težav vseeno ni bilo.

Mladina kuha najboljšo kislo juho

Piščančji pred kunčjim in ribjim paprikašem!

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 9. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred devetimi leti odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je lani organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj.

V Polani je devetič zadišalo po štirih vrstah paprikaša

Gasilci pred Smrkci in Babuškami!

Bogračiada ČernelavciMinuli izjemno topli vikend, ko se je po Pomurju odvijalo veliko takšnih in drugačnih prireditev in dogodkov je še posebej veliko pozornost pritegnilo 7. tekmovanje v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bograča, ki ga je v središču Černelavcev pri Murski Soboti, pripravila Gostilna Spirić. Nastopilo je kar 20 ekip iz širšega pomurskega območja, ki so bograč kuhale v kotličku na odprtem ognju. Prireditev na „glavnem trgu", pred gostiščem „Spirić" v Černelavcih se je začela že ob 16. uri, ko je bilo izjemno vroče, a so se tekmovalci znašli vsak po svoje, predvsem s hladnimi napitki. Po kuhanju in ocenjevanju skuhanih bogračev se je ozračje nekoliko ohladilo, a so pozneje za veselo in vroče vzdušje poskrbeli muzikantje.

Na 7. tekmovanju v kuhanju bograča v Černelavcih tekmovalo 20 ekip

Kdo kuha najboljšo prežganko, kislo juho, vampe, gobovo smetanovo juho...

Vogričevci jediMed ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tiste izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše in prežganke kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. In okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo soboto v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan.

Žüpe pa vampi nejbojši v Vogričovcih

Dolgoletni raznašalec časopisov Alojz Pisnjak in njegov brat dvojček Jože, sta se srečala z Abrahamom

Dvojčka PisnjakV teh toplih pomladnih mesecih je bilo izjemno prijetno, veselo in razigrano v družinah Pisnjak v Satahovcih ter Borejcih v Prekmurju. Kako tudi ne, ko pa sta se dvojčka Alojz in Jože, minulo nedeljo, srečala z Abrahamom in takšen življenjski jubilej je pač potrebno še posebej obeležiti. Dolgoletni raznašalec časopisov, predvsem Novic in Dela, Alojz Pisnjak, doma iz Satahovcev, se rodil le 15 minut pred bratom Jožetom iz Borejcev, tako da se je slavje začelo pri „starejšem" Alojzu in nadaljevalo v Borejcih. Skromna in prijazna Abrahamovca sta rojena v družini še dveh bratov (Štefan in Stanko) ter sestre, ki je žal umrla že po porodu. Pred leti jim je umrla tudi mama, oče pa je še živ. Oba sta služila JLA v Banjaluki, pozneje pa sta si ustvarila družini, ki jima v pravem pomenu besede, največ pomenita, saj imata skupaj kar devet otrok.

Dvojčka, ki ohranjata družinske vrednote!

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Anja in Nina najboljši ob srebrnem jubileju Slovenije

 

Končan je literarni natečaj »Domovina je tam, kjer je dom«

Anja IvančičŽe pred zaključkom pouka v minulem šolskem letu 2015/16 je bil zaključen 7. literarni natečaj, na katerega so bili k sodelovanju povabljeni učenci 8. in 9. razreda osnovnih šol in dijaki srednjih šol iz Pomurja. Tematika letošnjega natečaja je bila ponovno povezana z aktualnimi dogodki in v povezavi s 25-letnico samostojne države Slovenije ter 20-letnico Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije. Naslov natečaja pa je bil »Domovina je tam, kjer je dom«. Na razpis se je odzvalo 17 osnovnih šol (DOŠ Dobrovnik, OŠ Cankova, OŠ I Murska Sobota, OŠ III Murska Sobota, OŠ Bakovci, OŠ Prežihovega Voranca, Bistrica, OŠ Beltinci, OŠ Grad, OŠ Janka Ribiča, Cezanjevci, OŠ Kapela, OŠ Kuzma, OŠ Mala Nedelja, OŠ Radenci, OŠ Sveti Jurij v Prekmurju, OŠ Stročja vas, OŠ Šalovci in OŠ Tišina), kar je doslej največje število, s petintridesetimi besedili oz. avtorji, med srednjimi šolami pa tri srednje šole (Srednja ekonomska šola Murska Sobota, Srednja zdravstvena šola Murska Sobota in Srednja Šola za gostinstvo in turizem Radenci) s petimi prispevki.

Komisija za vrednotenje besedil za OŠ in SŠ v sestavi: Irena Kumer (Zavod RS za šolstvo OE Murska Sobota), Boža Trajbarič (Gimnazija Murska Sobota) in mag. Valerija Perger (Zavod RS za šolstvo OE Murska Sobota), je na podlagi razpisne dokumentacije in kriterijev ovrednotila prispevke. Med osnovnošolskimi je izbrala pet najboljših besedil, med srednješolskimi pa tri najboljša besedila. Ugotovili so, da so se vsi pisci izkazali s svojo ustvarjalnostjo, zato so jim izrekli čestitke, posebno pa najboljšim ustvarjalcem in njihovim mentorjem. Najboljši sta bili Anja Ivančič med osnovnošolci ter Nina Grad med srednješolci. Končni vrstni red, osnovne šole: 1. Anja Ivančič (OŠ Mala Nedelja, mentor: Robert Lang), 2. Saša Nina GrahŠkerban (OŠ Sveti Jurij/Rogašovci, mentor: Nino Gumilar), 3. Iva Špilak (OŠ Murska Sobota I, mentorica: Milena Mohorko), 4. Eva Pošti (OŠ Radenci, mentorica: Zdenka Šiplič), 5. Nuša Šantl (OŠ Prežihovega Voranca Bistrica, mentorica: Katja Kustec) itd.; Srednje šole: 1. Nina Grah (Srednja zdravstvena šola Murska Sobota, mentorica: Judita Kalamar), 2. Nina Fujs (Srednja ekonomska šola MS, mentorica: Maja Krajnc), 3. Manja Šernek (Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci, mentorica: Zdenka Jelenovec) itd.
Nina Grah se je v slogu Avsenika spraševala, Slovenija – od kod lepote tvoje?
Nekega dne bo sijalo sonce enako močno za vse, prav vse, dobre ljudi moje ljube domovine ...
Slovenija - od kod lepote tvoje? So se že pred leti spraševali Avseniki. Isto vprašanje si postavljam danes jaz. Površina moje domovine res ni velika, obsega le 20.273 km², a na tem prostoru je toliko bogastva... Imamo jezera, planine, rudnike, človeško ribico, edinstveno, ki je samo naša.... A kar je najpomembnejše, gojimo tisto oplemeniteno čustvo, ki nam ga ne more vzeti nihče, in to je ljubezen do naše domovine. To ljubezen smo dokazali že v letu 1990, ko je na plebiscitu prišlo do »spočetja« države... Po mojem vedenju se je rodila čez pol leta, torej bila je nedonošenka. In z nedonošenci je veliko truda... Nege, požrtvovalnosti, joka, trpljenja, obupa... In tako je bilo tudi z našo domovino... Nedonošenko je ranila vojna ... A je preživela ... Preživela zaradi močne volje, volje njenih ljudi... Našo ljubezen do nje že vsebuje njeno ime, v katerem se skriva angleška beseda za ljubezen - LOVE. Poleg ljubezni do moje domovine čutim do nje globoko spoštovanje, ker mi ponuja varnost. Nikoli se nisem počutila ogroženo, tako kot se mnogi iz drugih držav, ki zaradi tega zbežijo, včasih tudi k nam. Hvaležna sem ji za to ... Rada jo imam!
Svobodno sonce, naj sije spet, na to deželo in na ves svet, svobodna pesem za vse ljudi, topov grmenje naj preglasi. Ta pesem, ki je nastala ob desetdnevni osamosvojitveni vojni, me vedno znova odpelje v moje otroštvo. Pomladno sonce je kukalo izza oblakov, jaz pa sem že veselo korakala za mamo. Sedli sva v avto in se odpeljali. Odložila me je v vrtcu, nato pa hitro odhitela v begunski center v Vidoncih. Ker pa sem bila radoveden otrok, ki je hitro pogoltnil novo pridobljene besede in ga je zanimalo prav vse, se mi je nekega dne porodilo vprašanje: »Kaj je to begunski center, mama?« Mama se je nasmehnila in mi rekla: »Veš, to je stavba, v katero prihajajo ljudje iz oddaljenih krajev. Tu dobijo hrano, prenočišče, skratka vse, kar nujno potrebujejo. To je njihov začasen dom, ker so bili iz svojega pregnani!« Kot otroku mi je ta razlaga zadoščala. Čez čas, ko sem postajala že malce starejša, me je mučilo vprašanje, kdo so prebivalci omenjenega centra. Kdo so torej begunci? Kaj počnejo pri nas? Ali nimajo svoje domovine? Kako jih je le-ta lahko zapustila iz svojega varnega zavetja... Domovina mora čuvati svoje državljane, tako kot moja domača hiša mene, svojo prebivalko, sem bila mnenja.
Zakaj ljudje morajo bežati? Zakaj bežijo od nje?
Pobrskala sem po SSKJ-ju, vpisala besedo begunec in hitro dobila odgovor - kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo. Poiskala sem tudi razlago za domovino, ki je zame samoumevna:
- domovína -e ž (í) 1. dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva: zapustiti domovino; vrniti se v domovino; umreti za domovino; nova, stara domovina; domovina starih Slovanov; obramba domovine; ljubezen do domovine, ožja, širša domovina... Ljudje iz moje zgodbe so jo žal izgubili... Jih je zapustila ona? Domovina... Mati svojih otrok ne zapušča... Nekaj je šlo hudo narobe...Želela sem si še več informacij. Mama se je ravno zleknila pred televizijo. Pridružila sem se ji. Povedala sem ji, kaj me muči. Mama se je odločila, da bo delila svoje izkušnje z mano.
Zazrla se je skozi okno in videla sem, da je odplavala v preteklost-v begunski center v Vidoncih.
In njena pripoved se je začela takole: »Ne vem, če se spomniš... Tudi jaz sem delala tam... V begunskem centru... Z begunci ... Sprva me je bilo strah, strah pred tujimi ljudmi, pred drugačno kulturo, pred drugačnimi običaji... Prihajali so namreč iz ogroženih krajev naše skupne bivše domovine. Nekateri so prihajali sami, drugi z družinami, nekateri z zelo razširjenimi, spet tretji le z majhnimi ali malo večjimi otročki... Takšnimi, kakršna si bila ti...Ti so še posebej pritegnili mojo pozornost... Tisti majhni otroci, majhne radovedne in prestrašene glavice, ki so močno pogrešale svojo varno in toplo posteljico... Ti so se mi vtisnili globoko v srce. Bili so umazani in premraženi, ko so prišli k nam... Vedno, ko sem jih pogledala, sem se spomnila nate. Večkrat sem prinesla tudi tvoje obleke, ki si jih prerasla. Pri nas jim je bilo lepo. Dnevno so dobili tri obilne obroke. Prali smo jim obleke, čistili sobe. Otroci na OŠ Grad so zbirali sladkarije in jih pripeljali v center, tako da so se imeli s čim posladkati...
Pa so cenili ves ta trud? Da in ne! Nekateri so bili izjemno srečni, s solznimi očmi so se sladkali z dobrotami in pospravili papirčke v koš, spet drugi so na pol pojedene sladkarije odmetavali po tleh... Povsem človeško... Pobirali smo za njimi in vzgled je sčasoma čarobno »deloval«. Primanjkljaji v vzgojnem procesu, smo bili enotnega mnenja. Veš, velikokrat me je bilo strah. Večkrat so na nas kazali s prsti in se smejali, a mi jih nismo razumeli. Bilo nam je neprijetno, bilo nas je strah. Preganjalo me je vprašanje, kaj nameravajo? Kaj jim roji v glavi? Nekega dne je počilo... Nek begunec je umoril svojega sodržavljana. Ko so se prebili do njega, mu več žal ni bilo pomoči. Na srečo me ravno takrat ni bilo tam. Od takrat se je moj strah samo še poglabljal... Bala sem se, da se dejanje lahko ponovi, da lahko kdo izmed njih ponovno izgubi razsodnost in ubije tudi koga izmed nas... Bili so namreč psihično napeti, razdražljivi, saj so bili prostorsko zelo omejeni, marsikdo je bil ločen od svoje družine... Z nelagodnostjo sem odhajala v službo, ker me je bilo strah, da te več ne bi videla... Groza me je bilo teh misli...Toda tudi tam so bili otroci... Taki kot ti... Taki, ki so potrebovali mojo pomoč...V oporo so nam bili begunci, ki so bili prijazni. Zahvaljevali so se za obleke, ki smo jih prinesli. Velikokrat so nam pomagali počistiti bivalne prostore in okolico. V njihovih očeh si videl hvaležnost, večkrat so ti namenili nasmeh, ki ti je dal še večjo motivacijo. Čeprav je bil begunski center odprt približno štiri leta, smo pomagali mnogim beguncem k lepši prihodnosti. Eni so si takrat izbrali za novo domovino tvojo domovino in ta jih je velikodušno sprejela pod svoje okrilje, spet drugi so se vrnili v svojo prvotno in jo pomagali graditi na novo, spet tretji so si jo poiskali drugje ...«
Vsak človek mora imeti domovino ...
Mamina pripoved me je pustila odprtih ust. Ne predstavljam si, da bi morala zapustiti dom. Bi bila potem Slovenija še vedno moja domovina? Ko pa me ni znala obvarovati...Veliko moči morajo zbrati ti ljudje, da zapustijo svoje domove in se odpravijo na dolgo pot za mirnejšo prihodnost. Koliko prehojenih kilometrov je potrebnih za lepšo in boljšo prihodnost... Njena pripoved je v meni prebudila željo, da pomagam tem ljudem priti do lepše in boljše prihodnosti izven svoje domovine. Želela bi si, da bi se tega zavedali še mnogi drugi, ki imajo predsodke, saj so tudi begunci ljudje... Mogoče pa bo čez nekaj let drugače... Srčno upam! Upam, da se bodo vojne in druge grozote umirile in da nikomur ne bo potrebno zapustiti svoje domovine. Svojih dragih... Svojega doma... Ker domovina je samo ena... Vsak bi se tega moral zavedati... Vsak bi moral vedeti, kaj lahko in česa ne sme... Sosed biti le sosedu... Vsak le sosed sosedu in vse bo dobro... Kaj dobro... Vse bo v najboljšem redu! Moja domovina je Slovenija in samo v njej sem lahko srečna... Le v njej se počutim domače... Le ona me zmore sprejeti... Moja in naša 25-letnica! Rada te imam!
Trenutno mi daje vse, kar kot najstnica potrebujem. Daje mi možnost za razvoj, šolanje... Daje mi varnost... Mojim staršem žal ni dala kruha... Ponj hodijo k avstrijski sosedi. Jaz ne želim biti nikjer drugje, kot v moji predragi Sloveniji in upam, da mi je nikoli ne bo potrebno zapustiti. Domovina, močno me objemi, jaz se te oklepam s telesom in srcem... Daj mi prihodnost... Priložnost... Pridna bom... Trudila se bom zate...In nekega lepega dne bo sijalo sonce enako močno za vse, prav vse dobre ljudi... Dobre ljudi moje ljube Slovenije! (Nina Grah, Srednja zdravstvena šola Murska Sobota; Mentorica: Judita Kalamar).

Tudi Anja Ivančič je „obdelovala" imigrantsko krizo
Begunci. Tematika, ki nas spremlja vsak dan. Ko prižgemo televizijo, radio ali pa brskamo po spletu. Med nami je zavladal strah pred neznanim. Kdo so? Od kod prihajajo? Zakaj ravno k nam, v Evropo? Ko tako gledam poročila in prispevke, vidim ogromno množico ljudi pred mejnimi prehodi. Tudi v meni se porajajo vprašanja: Kam gredo? Zakaj so zapustili svoje domove? Na njihovih obrazih vidim žalost, strah, obup, bolečino in utrujenost. Srečni so, da so sploh preživeli grozote vojne, da so skoraj na cilju. Mediji vse to predstavljajo na svoj način. Jim lahko verjamemo? Po navadi stvari precej napihnejo. Vsega jim ne verjamem. Toda nekaj je vseeno res. Obrazi beguncev gotovo ne lažejo. Ne upajo si zatisniti oči, ker se jim pred očmi prikazujejo grozodejstva, ki so jih doživeli. Mi, ki živimo v miru, se niti ne zavedamo, kaj pomeni živeti 4 ali 5 let v vojni, v strahu.
Sprehajam se po parku in misli mi brezskrbno tavajo skozi najstniški vsakdan. Pozornost mi pritegne mladenič temnejše polti, ki sedi na klopci in strmi nekam v daljavo; njegove zamišljenosti ne morejo pretrgati niti naključni sprehajalci. Radovednost mi ne da miru in počasi pristopim ter pozdravim. Sprva prestrašeno odzdravi, potem pa kar spontano preideva v pogovor, ki počasi preide v monolog v okorni angleščini. Ime mi je Adren. Star sem 17 let in prihajam iz Sirije, od koder sem moral pobegniti. Ampak gremo lepo po vrsti. S številčno družino smo živeli mirno in skromno življenje. Vse je potekalo po usklajenem redu. Pred petimi leti pa se je začelo. Z družino smo bili zbrani pri kosilu. Naenkrat je nekaj močno počilo. Vsi smo se prestrašili. Najmlajši bratec, star komaj dve leti, je začel jokati. Bilo je grozno. Kriki, jok, strah. Čez nekaj časa je vse potihnilo. Potem pa je znova počilo – le da tokrat neprimerno močneje in glasneje! Kmalu je nekdo nervozno potrkal na vrata. Bili so sosedje, katerih hišo je zadela granata. Oče je zaklenil vrata. Spraševal sem ga, zakaj je to storil, zakaj ne pomaga ljudem. Zakaj jim ne nudi pomoči? Oče je samo molčal. Z mamo sta si izmenjala poglede in prikimala. Mama je začela pospravljati mizo. Nihče izmed nas otrok ni vedel, kaj se dogaja. Oče je zapustil hišo, mama je za njim zaklenila vrata. Bila je vsa bleda v obraz. Naročila nam je, naj se gremo igrat v sosednjo sobo.
Očeta od takrat nisem več videl. Celih pet let je od takrat. Mama je skrbela za nas, kolikor je mogla. V naši državi pa je besnela krvava vojna. Nihče si ni upal na ulico. Vedno, ko je mati odhajala po hrano, sem molil, da se vrne živa in zdrava. Včasih sem pokukal skozi okno, kakšno je stanje zunaj. Bilo je hudo. Nepredstavljivo...Tako so minevali meseci in leta. Ko je tako nekega mama prišla domov, nam je naročila, naj spakiramo najnujnejše stvari. Slutil sem, kaj se dogaja. Predvideval. Vprašal sem mamo, če je prodala hišo. Njene oči so pritrdile. Še vedno je zlagala stvari v torbe. Ko nisem nehal spraševati, mi je povedala, da je pred trgovino slišala ljudi, kako so se pogovarjali o lepših, boljših krajih. Krajih, kjer ni vojne in vlada mir. Odločila se je, da se podamo na to pot. Pot proti novemu domu. Vzeli smo torej najnujnejše in se odpravili. Večinoma smo potovali peš. Nismo bili sami, potovali smo z množico, ki je prav tako iskala boljši jutri, mir in svobodo.
Prišli smo do obale. Vrsta za čolne je bila nepregledna. Pristopil je moški nižje rasti, z dizajnerskimi sončnimi očali in obrit na plešo. Z mamo sta se dogovarjala za ceno prevoza. Pogovor je kmalu prerasel v kričanje. Nato je mama iz nahrbtnika vzela sveženj z denarjem, ga preštela in izročila tihotapcu. Bila je velika vsota. Ko je padel mrak, smo se vkrcali v čoln, ki bi nas naj prepeljal do obale druge države. Morje je bilo to noč razburkano in čoln je močno premetavalo po valovih. Takrat se je zgodilo. Slišal se je pljusk. Pogledal sem mamo, ona mene, potem pa še ostale otroke. Videl sem, da eden izmed bratov manjka. Očitno je padel v vodo. Mama je poskočila in ga klicala po imenu. Nismo ga videli. Svetil sem v vodo, ampak zaman. Kričal sem. Solze so mi začele dreti po licih. Čoln je nadaljeval začrtano pot. Mama nas je objela. Prijeli smo se za roke. Celo noč nismo zatisnili očesa niti izpustili rok.
Zjutraj smo se izkrcali. Vzeli smo prtljago. Mama je še vedno jokala in hrepeneče gledala proti morju. Medtem je sestrica potožila, da je lačna in da jo zebe. To je mamo zdramilo iz joka in razmišljanja. Odpravili smo se naprej. Na mejah posameznih držav so nas pričakale ograje, policisti in psi. Čakali smo. Le počasi smo napredovali. Hoja, čakanje, bližajoča se zima – a še vedno nas je grelo upanje, da bo kmalu bolje. Medtem smo izgubili še enega bratca, ki ni zdržal naporov dolgotrajnega potovanja. Počasi smo se le približali cilju, prišli smo v Slovenijo, kjer čakamo, da nas bodo spustili naprej. Mnogi ne bodo uspeli. Mnogo jih čaka na mejah, kakor smo čakali mi. Upajo, da bodo kmalu v novi domovini, kjer si bodo s svojimi družinami ustvarili nove domove...
Meni moj dom pomeni veliko; pomeni mi varnost, ljubezen, srečo. Če bi morala tako kot Adren zapustiti dom in vse, kar mi je ljubo, bi mi bilo gotovo zelo težko. Težko je tudi mojim sovrstnikom. Tistim, ki so prisiljeni oditi, da bi preživeli in živeli v miru. Mi, ki vse to imamo, tega ne znamo ceniti. Upam, da nam ne bo nikoli treba doživeti takih izkušenj, kot jih imajo naši vrstniki iz vojnih območij. Le upamo lahko, da bodo svetovni voditelji uvideli, kaj se dogaja, da ljudje niso samo številke, ampak resnične osebe, ki ljubijo in so ljubljene, ki si zaslužijo, da živijo v miru in predvsem tam, kamor jih vleče njihovo srce – tam, kjer je njihov dom. (Anja Ivančič, 9. razred OŠ Mala Nedelja, mentor: Robert Lang)

Save

Save

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Anja in Nina najboljši ob srebrnem jubileju Slovenije