Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Janez Šedivy veliko časa posveča izdelavi izdelkov iz lesa

 

Za umetnost in koristne reči nikoli ni prepozno!

Janez ŠedivyKo se človek upokoji, ima več časa za svoje konjičke. Če jih prej ni imel, jih najde po upokojitvi, saj za nov začetek nikoli ni prepozno. Svojo zabavo si je našel tudi Janez Šedivy s Šlebingerjevega brega v Gornji Radgoni, ki se je posvetil izdelavi izdelkov iz lesa. Čeprav je letos že obeležil 80. letnico svojega plodnega življenja, je Janez še vedno pravi umetnik in je nedavno v domačem domu starejših občanov pripravil razstavo svojih »umetniških« izdelkov iz lesa. »Ko sem se upokojil sem se na pobudo prijatelja Ferda Matvoza, posvetil delu z lesom, ki mi je takrat ponudil izdelavo praktične embalaže iz lesa za Žganjarno Apis v Šentilju. Ker je bilo naročilo dokaj obsežno, sem v izdelavo vključil tudi prijatelja Janeza Pučka in Borisa Križaniča. Iz tega se je potem razvilo moje izdelovanje embalaže za vinske steklenice in spominkov. Za izdelavo spominkov sem uporabljal les češnje, oreha, tise in breze.

Za izdelavo embalaže steklenic, to sem izdeloval po naročilu, pa tudi drugi les. Posebno skrb sem posvetil drobnim lesnim izdelkom, to je spominkom najrazličnejši oblik, na katere sem »vžgal« posvetila. Pri mnogih izdelkih sem uporabljal tudi vrvico, ki sem jo s posebnim lepilom zlepil na les. To so bile zlasti razne škatlice s lesenim pokrovom. Pri nobenem mojem izdelku pa nisem uporabljal žebljev ali kaj podobnega. Večino izdelkov sem izdelal za prijatelje, ki nas je povezovala odbojka v ekipi Apače, smučanje in trgatve ter martinovanja. Velikokrat sem jih tudi razveseljeval z zvoki »frajtonarice«. Prijateljem in drugim sem svoje izdelke podarjal ob raznih priložnostih, to je praznovanjih jubilejev in slično«, je svojo povezanost z lesno umetnostjo predstavil Janez, ki ima trenutno nekaj težav z zdravjem.
Janez ŠedivyKljub temu je uprizoril omenjeno samostojno razstavo svojih izdelkov, ki se je odvijala v DSO Gornja Radgona. »To razstavo so mi pravzaprav pripravili moji prijatelji, katerim sem izdelal in izročil te spominke. Na razstavo je 60 mojih prijateljev prineslo okoli 150 izdelkov. Ganjen sem bil nad pozornostjo, ki so mi jo pripravili prijatelji. Razstava pa pove, da so moji prijatelji moje delo spoštovali in ga tudi ohranili. Vesel sem, da so moji izdelki našli pot v mnoge domove. Zdomci in izseljenci pa so jih ponesli tudi v Avstrijo, Nemčijo, Ameriko in Avstralijo, pa še kam. Prijateljem, ki so mi omogočili razstavo se najlepše zahvaljujem, zahvaljujem se tudi direktorju DOS Gornja Radgona mag. Marjanu Žula, ki je bil pripravljen nuditi prostor za razstavo,« dodaja naš sogovornik.
Janez Šedivy se je rodil 11.6.1937 v Plintovcu pri Zgornji Kungoti, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, po kateri je obiskoval Učiteljišče v Mariboru, ob delu pa se je iz pedagogike še dodatno izobraževal. Prvo učiteljsko službo, je po dekretu, dobil na OŠ Lokavec pri Sv. Ani v Slovenskih Goricah. V letih 1964 - 1972 je bil ravnatelj OŠ Stogovci, katero je obiskovalo okoli 260 učencev, nato pa do 1975 bil ravnatelj OŠ Apače. Ko se je vključil v politiko, je bil en mandat predsednik SO Gornja Radgona in se leta 1987 upokojil. Janez si je z ženo Marijo, ki je tudi bila učiteljica, ustvaril družino, ter si zgradil dom v katerem sta odraščala sin Gorazd in hčerka Blanka, ki sta ju razveselila s tremi vnuki (Rok, Bine in Blaž), ter vnukinjo Špelo.

Save

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Janez Šedivy veliko časa posveča izdelavi izdelkov iz lesa