Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Nad 300 Pomurcev navdušenih nad slišanim

 

Ivo Daneu – legenda slovenske in svetovne košarke, je skupaj s prijateljem Bojanom Budjo tudi v Prekmurju predstavil knjigo o eminenci slovenske in svetovne košarke

Knjiga Budja-DaneuMinuli „Miklavžev" konec tedna sta v prekmursko prestolnico iz Ljubljane prišla kar dva Miklavža brez bele brade. Prišla sta dolgoletna prijatelja Ivo Daneu in Bojan Budja, ki sta, čeprav brez brade, obdarila mnoge košarkarje in ljubitelje košarke na skrajnjem severovzhodu države, skupaj kakšnih 300 oseb. V dvorani OŠ I ter v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti, sta namreč predstavila čudovito knjigo, ki je lahko tudi lepo darilo. Najprej v šoli, ki je letos nagrajena za najbolj športno šolo v Sloveniji, kjer je bilo več kot 200 učencev in udeležencev šole košarke, ter v PiŠK, kjer je bilo skorajda 100 starejših košarkarjev in ljubiteljev košarke, sta Daneu in Budja navdušila. Ni ga bilo prisotnega, ki ne bi z zadovoljstvom prisluhnil zgodbam Iva Daneua v zadnjih osemdesetih letih, še zlasti v času, ko je navduševal pod koši, najprej na prostem, po dežju in megli, nato v dvoranah.

Pogovor z Ivom Daneuom, eminenco slovenske in svetovne košarke, gradnikom slovenske košarke, ki ima v svoji zbirki odličij tudi zlato s svetovnega prvenstva leta 1979 v Ljubljani in srebro z olimpijskih iger v Mehiki dve leti prej, ki je še vedno aktivno vpet v košarkarski krog, je vodil Marjan Šiftar iz Fundacije Ustanova Šiftarjeva, ki je tudi pripravila predstavitev. Kot je znano je legendi v spomin, ob 80. rojstnem dnevu, njegov dobri prijatelj, odgovorni urednik vseh edicij Slovenskih novic Bojan Budja napisal monografijo z naslovom „Ivo med 10 in 13". Potem, ko sta mnogim znanim in manj znanim Prekmurcem in Prlekom povedala zakaj imata rada Prekmurje in hodita tja (ljubita ravnico, imata se lepo, imata veliko prijateljev, v Prekmurju je veliko dobrih gostiln, lepih deklet...), je Budja razkril zakaj naslov monografije „Ivo med 10 in 13", ter zakaj se je sploh odločil napisati knjigo. Še pred tem smo slišali „prekmursko himno" (Marjan Farič-saksofon, Boris Vučkič-klaviatura), in potrditev, da sta Daneu in Budja dobila za nedoločen čas podaljšan prekmurski vizum.
„Čeprav sva prijatelja že dolga leta sem ga spoznal šele med pisanjem knjige. Ivo je dolgo odlašal s svojo inventuro, toda lani pomladi je napočil čas, in sedaj imamo knjigo. Ivo Daneu je iskriv, a zahteven sogovornik, njegov spomin je filigranski. Prav nič selektiven, za vsako ceno hoče bobu reči bob. Tudi če zaboli. In je rekel, jaz pa zapisal. Svojega sprehoda skozi življenje ni poskušal olepšati prav z ničimer niti kaj prikriti, osem desetletij je opisal tako, kot jih je doživel in čutil. Daneu je človek z velikim Č. Spoštujejo in cenijo ga levi in desni, rdeči in črni, modri in zeleni, rumeni in beli. Z Milanom Kučanom se videva domala vsakodnevno, kardinal Franc Rode pa mu ob stisku rok zagotavlja nebesa. Res, Ivo Daneu je eden in neponovljiv. In nekajkrat sem se vprašal, zakaj je Ivo zunaj naših meja bolj cenjen in spoštovan kot v lastni domovini. Po strokovni odgovor bi morali h kakšnemu sociologu ali celo antropologu, preprost ljudski pa je v spoznanju, da velikih ljudi v deželici pod Alpami ne cenimo dovolj. Nekaj malega naj bi popravila ta knjiga," je Budja zapisal v uvodu knjige. Glede imena pa je pisec knjige Budja, dejal, kako je Ivo pri Braniku imel dres s številko 10, pri Olimpiji in YU reprezentanci pa 13. Ob tem je številka 13 tesno povezana z Ivom, saj je kar nekaj njegovih, med drugimi tudi žena Katja, rojenih trinajstega.
Rojen Mariborčan Ivo Daneu se sicer žalostno spominja revščine iz njegovega otroštva, z zadovoljstvom pa nadaljnjega življenja, ki je bilo pestro in bogato. Prav knjiga Bojana Budja govori o začetkih v rodnem Mariboru, izgnanstvu med vojno v Srbijo, košarkarskih začetkih, ljubezni in seveda o velikih športnih uspehih ter tudi zrelih letih. Ivo Daneu je v letih 1957 in 1970 šestkrat osvojil naslov prvakov Jugoslavije, štirinajst let je bil član jugoslovanske reprezentance in z njo odigral 209 mednarodnih tekem. Nastopil je na treh olimpijskih igrah, šestih evropskih in treh svetovnih prvenstvih. Svojo košarkarsko pot je končal z zlato kolajno na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Ljubljani. Kljub mariborski nogometni tradiciji je Ivo za svoj šport izbral košarko in postal legenda slovenske, jugoslovanske in tudi svetovne košarke. Kot edini Slovenec v zgodovini je bil leta 2007 sprejet v Mednarodni košarkarski hram slavnih. Poleg košarke sta mu zelo blizu tudi nogomet in tenis, ki ga je v življenju, že od otroštva, veliko igral, a več ne gre, zato na turnirjih „degustira kulinariko in vina", kot je dejal.
Ivo Daneu se je spomnil svojih časov, ko je še živel v rodnem Mariboru. Spomnil je, da je po drugi svetovni vojni v sklopu udarniškega dela celo pomagal pri gradnji športnega centra Ljudski vrt. „Še vedno se opredeljujem in počutim kot Mariborčan, ki je na začasnem delu v Ljubljani že vse od leta 1957," je povedal Daneu, ki se je spomnil, kako je pred EP, kjer je Slovenija osvojila naslov prvaka Evrope, dal nasvet Luki Dončiču. Pravzaprav je povedal zanimivo anekdoto iz snemanja oglasnega spota z Luko Dončičem. „Igraj se košarke, če boš trpel in poslušal trenerje, ti bo slabo. Včasih zaigraj tisto, kar ti misliš, da je dobro," je sedanjemu povedal nekdanji košarkarski virtuoz.
Kakorkoli že Ivo Daneu je legenda od glave do pet. Največji! Ne po stasu, temveč po izjemnih dosežkih, slovenski košarkar doslej. Ne le košarkar, temveč tudi veliki človek je ta Daneu, ki se je zahvalil tudi prijatelju Bojanu. „Všeč mi je, da je moj prijatelj napisal takšno knjigo, žal je iz tistih časov malo dokumentacije, zato bi se zahvalil bratu Vladimirju, ženi Katji, Tomu Levovniku in Ljupčetu Žugiću, ki so pomagali pri njenem nastanku," je o sami monografiji povedal Daneu.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Nad 300 Pomurcev navdušenih nad slišanim