Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Nad 300 Pomurcev navdušenih nad slišanim

 

Ivo Daneu – legenda slovenske in svetovne košarke, je skupaj s prijateljem Bojanom Budjo tudi v Prekmurju predstavil knjigo o eminenci slovenske in svetovne košarke

Knjiga Budja-DaneuMinuli „Miklavžev" konec tedna sta v prekmursko prestolnico iz Ljubljane prišla kar dva Miklavža brez bele brade. Prišla sta dolgoletna prijatelja Ivo Daneu in Bojan Budja, ki sta, čeprav brez brade, obdarila mnoge košarkarje in ljubitelje košarke na skrajnjem severovzhodu države, skupaj kakšnih 300 oseb. V dvorani OŠ I ter v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti, sta namreč predstavila čudovito knjigo, ki je lahko tudi lepo darilo. Najprej v šoli, ki je letos nagrajena za najbolj športno šolo v Sloveniji, kjer je bilo več kot 200 učencev in udeležencev šole košarke, ter v PiŠK, kjer je bilo skorajda 100 starejših košarkarjev in ljubiteljev košarke, sta Daneu in Budja navdušila. Ni ga bilo prisotnega, ki ne bi z zadovoljstvom prisluhnil zgodbam Iva Daneua v zadnjih osemdesetih letih, še zlasti v času, ko je navduševal pod koši, najprej na prostem, po dežju in megli, nato v dvoranah.

Pogovor z Ivom Daneuom, eminenco slovenske in svetovne košarke, gradnikom slovenske košarke, ki ima v svoji zbirki odličij tudi zlato s svetovnega prvenstva leta 1979 v Ljubljani in srebro z olimpijskih iger v Mehiki dve leti prej, ki je še vedno aktivno vpet v košarkarski krog, je vodil Marjan Šiftar iz Fundacije Ustanova Šiftarjeva, ki je tudi pripravila predstavitev. Kot je znano je legendi v spomin, ob 80. rojstnem dnevu, njegov dobri prijatelj, odgovorni urednik vseh edicij Slovenskih novic Bojan Budja napisal monografijo z naslovom „Ivo med 10 in 13". Potem, ko sta mnogim znanim in manj znanim Prekmurcem in Prlekom povedala zakaj imata rada Prekmurje in hodita tja (ljubita ravnico, imata se lepo, imata veliko prijateljev, v Prekmurju je veliko dobrih gostiln, lepih deklet...), je Budja razkril zakaj naslov monografije „Ivo med 10 in 13", ter zakaj se je sploh odločil napisati knjigo. Še pred tem smo slišali „prekmursko himno" (Marjan Farič-saksofon, Boris Vučkič-klaviatura), in potrditev, da sta Daneu in Budja dobila za nedoločen čas podaljšan prekmurski vizum.
„Čeprav sva prijatelja že dolga leta sem ga spoznal šele med pisanjem knjige. Ivo je dolgo odlašal s svojo inventuro, toda lani pomladi je napočil čas, in sedaj imamo knjigo. Ivo Daneu je iskriv, a zahteven sogovornik, njegov spomin je filigranski. Prav nič selektiven, za vsako ceno hoče bobu reči bob. Tudi če zaboli. In je rekel, jaz pa zapisal. Svojega sprehoda skozi življenje ni poskušal olepšati prav z ničimer niti kaj prikriti, osem desetletij je opisal tako, kot jih je doživel in čutil. Daneu je človek z velikim Č. Spoštujejo in cenijo ga levi in desni, rdeči in črni, modri in zeleni, rumeni in beli. Z Milanom Kučanom se videva domala vsakodnevno, kardinal Franc Rode pa mu ob stisku rok zagotavlja nebesa. Res, Ivo Daneu je eden in neponovljiv. In nekajkrat sem se vprašal, zakaj je Ivo zunaj naših meja bolj cenjen in spoštovan kot v lastni domovini. Po strokovni odgovor bi morali h kakšnemu sociologu ali celo antropologu, preprost ljudski pa je v spoznanju, da velikih ljudi v deželici pod Alpami ne cenimo dovolj. Nekaj malega naj bi popravila ta knjiga," je Budja zapisal v uvodu knjige. Glede imena pa je pisec knjige Budja, dejal, kako je Ivo pri Braniku imel dres s številko 10, pri Olimpiji in YU reprezentanci pa 13. Ob tem je številka 13 tesno povezana z Ivom, saj je kar nekaj njegovih, med drugimi tudi žena Katja, rojenih trinajstega.
Rojen Mariborčan Ivo Daneu se sicer žalostno spominja revščine iz njegovega otroštva, z zadovoljstvom pa nadaljnjega življenja, ki je bilo pestro in bogato. Prav knjiga Bojana Budja govori o začetkih v rodnem Mariboru, izgnanstvu med vojno v Srbijo, košarkarskih začetkih, ljubezni in seveda o velikih športnih uspehih ter tudi zrelih letih. Ivo Daneu je v letih 1957 in 1970 šestkrat osvojil naslov prvakov Jugoslavije, štirinajst let je bil član jugoslovanske reprezentance in z njo odigral 209 mednarodnih tekem. Nastopil je na treh olimpijskih igrah, šestih evropskih in treh svetovnih prvenstvih. Svojo košarkarsko pot je končal z zlato kolajno na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Ljubljani. Kljub mariborski nogometni tradiciji je Ivo za svoj šport izbral košarko in postal legenda slovenske, jugoslovanske in tudi svetovne košarke. Kot edini Slovenec v zgodovini je bil leta 2007 sprejet v Mednarodni košarkarski hram slavnih. Poleg košarke sta mu zelo blizu tudi nogomet in tenis, ki ga je v življenju, že od otroštva, veliko igral, a več ne gre, zato na turnirjih „degustira kulinariko in vina", kot je dejal.
Ivo Daneu se je spomnil svojih časov, ko je še živel v rodnem Mariboru. Spomnil je, da je po drugi svetovni vojni v sklopu udarniškega dela celo pomagal pri gradnji športnega centra Ljudski vrt. „Še vedno se opredeljujem in počutim kot Mariborčan, ki je na začasnem delu v Ljubljani že vse od leta 1957," je povedal Daneu, ki se je spomnil, kako je pred EP, kjer je Slovenija osvojila naslov prvaka Evrope, dal nasvet Luki Dončiču. Pravzaprav je povedal zanimivo anekdoto iz snemanja oglasnega spota z Luko Dončičem. „Igraj se košarke, če boš trpel in poslušal trenerje, ti bo slabo. Včasih zaigraj tisto, kar ti misliš, da je dobro," je sedanjemu povedal nekdanji košarkarski virtuoz.
Kakorkoli že Ivo Daneu je legenda od glave do pet. Največji! Ne po stasu, temveč po izjemnih dosežkih, slovenski košarkar doslej. Ne le košarkar, temveč tudi veliki človek je ta Daneu, ki se je zahvalil tudi prijatelju Bojanu. „Všeč mi je, da je moj prijatelj napisal takšno knjigo, žal je iz tistih časov malo dokumentacije, zato bi se zahvalil bratu Vladimirju, ženi Katji, Tomu Levovniku in Ljupčetu Žugiću, ki so pomagali pri njenem nastanku," je o sami monografiji povedal Daneu.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Nad 300 Pomurcev navdušenih nad slišanim