Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vlado Tušak in kultura v Cerkvenjaku

 

Spomnili so se znanega rojaka iz Slovenskih goric, ki je dobil „svojo avlo"

Vlado TušakSlovenske gorice so Sloveniji in svetu dale veliko znanih in uspešnih ljudi brez katerih bi življenje gotovo bilo bolj revno. In med velikane tega območja naše države, zlasti Cerkvenjaka in okolice sodi tudi Vlado Tušak, ki je domačinom v trajnem spominu ostal zlasti po delu na kulturnem področju. Zato so v avli Kulturnega doma v Cerkvenjaku pripravili posebno slovesnost, kjer so na okrogli mizi spregovorili o tem velikem kulturnem ustvarjalcu, nato pa so avlo omenjenega kulturnega doma poimenovali po starosti cerkvenjaške kulture Vladu Tušaku (17.2.1927–17.1.1992).

Tušak je bil v širšem prostoru Slovenskih goric uveljavljeni kulturnik, dolgoletni in uspešni predsednik kulturnega društva in ZKO občine Lenart, organizator, koreograf, igralec in v Slovenskih goricah in širše cenjeni režiser, ki je režiral nad 50 gledaliških del in na cerkvenjaški oder kot igralce pritegnil desetine domačinov. Na okrogli mizi, kjer so spregovorili o Tušakovem življenju in delu, so sodelovali pobudnik poimenovanja, nekdanji dolgoletni predsednik KUD Cerkvenjak, Franc Bratkovič, nekdanji ravnatelj OŠ in predsednik KUD, Milan Nekrep in novinar Edvard Pukšič. V kulturnem programu je nastopil MePZ Cerkvenjak, zbrane pa je nagovoril tudi župan občine Cerkvenjak Marjan Žmavc, ki je tudi obrazložil sklep občinskega sveta o poimenovanju avle. Kip Vlada Tušaka, delo kiparja Viktorja Gojkoviča, so v „Tušakovi avli" odkrili: Franc Bratkovič, Milan Nekrep in župan Marjan Žmavc. Same slovesnosti pa se je udeležilo veliko število domačinov in gostov, tudi nekdanjih »Tušakovih igralcev«.
Vlado Tušak se je rodil 17. februarja 1910 v Cerkvenjaku. Leta 1927 je v Mariboru končal trgovsko šolo in se vrnil v rojstni kraj, kjer so doma imeli trgovino in začel delati v njej. Pozneje je tudi sam nadaljeval s trgovinsko dejavnostjo. Upokojitev je dočakal kot vodja komerciale v Sladkogorski. Zelo veliko mu je pomenila lepa slovenska beseda. „Iz njegovih zabeležk sem prebral, kako je mislil, da mu je šola dala vso učenost in znanje. Vendar je kaj kmalu spoznal, da je življenje popolnoma drugačno, kot ga je gledal iz šolskih klopi. Ob delu v trgovini je prosti čas namenil kulturnemu področju. K temu ga je spodbujal oče, ki pa ga kasneje ni pustil, da bi odšel opravit tečaj za gledališkega režiserja. Oče je namreč menil, če enkrat »povoham« to, bom odšel, je nekoč povedal Vlado Tušak. Ko govorimo o kulturi v Cerkvenjaku, družine Tušak ne smemo in ne moremo prezreti. Že leta 1894 ob ustanovitvi Katoliškega bralnega društva, je bil podpredsednik, Vladov dedek, Jožef Tušak. Slednji, ki je leta 1905 urejal v občini Cerkvenjak upravne zadeve s sedežem upravne enote v Gradcu, je na dopise v nemščini vztrajno odgovarjal v slovenščini in s pritožbami uspel, da so tudi dopisi iz Gradca začeli prihajati v slovenščini. To so bili časi, ko so poskušali izbrisati slovenski živelj in so se kresale narodno buditeljske iskre", je med drugim dejal Bratkovič.
Vlado Tušak se je kot sedemnajstletni mladenič v Cerkvenjaku najprej pridružil tamburašem. Z ustanovitvijo Sokola je svoje poslanstvo našel v gledališki igri, kjer je kaj hitro poleg igralca postal tudi režiser. Ker niso imeli svojih prostorov so igre uprizarjali na gostilniškem dvorišču, pa tudi v kaki veliki kleti. Leto 1928 je v Cerkvenjaku potekalo v kampanji za izgradnjo društvenih domov, saj tudi klerikalci niso imeli svojih prostorov. Sokoli so ob pomoči trgovca Josipa Tušaka in posojilničarja Milana Goriška adaptirali Tušakovo gospodarsko poslopje, na mestu današnjega domovanja Društva upokojencev. Orli pa so si ob pomoči cerkve in preprostega ljudstva zgradili nov prosvetni dom v soseščini današnjega zdravstvenega doma. S tema pridobitvama je dobilo cerkvenjaško kulturno življenje še večji razmah in še bolj razgibalo dejavnost obeh društev. Vlado se je kot igralec prvič predstavil v igri, ki je imela naslov Dobrodošli, kdaj pojdete domov. Kmečka burka, v kateri je igral krčmarja in jo je režirala Angela Vogrinec, ki je bila učiteljica. Iz Tušakovih zapisov, veje za tiste čase, zelo dobro mnenje o učiteljskem kadru v Cerkvenjaku, ki se je v celoti in brez izjem vključeval v kulturno življenje.
Že pred drugo svetovno vojno so se spoprijemali z zahtevnimi gledališkimi projekti med katerimi je bila v Tušakovih rokah tudi režija Gobčeve operete Hmeljska princesa. So se pa člani sokolskega društva tudi veliko družili. Vozili so se tudi na izlete sosednjih sokolskih društev in tako je Vlado Tušak, na takšnem izletu pri Urbanu – Destrniku spoznal Katico, njegovo kasnejšo ženo. Druga svetovna vojna se zanj začela že februarja 1941, ko je bil kot rezervni oficir stare jugoslovanske vojske s činom podporočnika, poklican na orožne vaje. Tam je ostal vse do kapitulacije jugoslovanske vojske, nakar se mu je uspelo vrniti domov. A doma ni bil dolgo, saj ga je že 21. maja 1941 aretiral gestapo. Odpeljali so ga v zapor na Ptuj od tam pa 23. maja v taborišče na grad Borl in marca 1942 v Nemčijo, kjer so ga razporedili na delo v tovarno orožja Mauser v Oberndorfu na Neckarju. Domov se je vrnil septembra 1945 in še istega leta spet stopil na gledališki oder. Leta 1948 se je Tušak z vso vnemo in močmi posvetil tudi izgradnji zadružno-kulturnega doma v Cerkvenjaku, kjer so postavili tudi najsodobnejši podeželski gledališki oder. Ne samo pri gradnji doma, posebne zasluge ima tudi pri elektrifikaciji kraja. Zadružno-kulturni dom je bil svečano predan namenu 11. oktobra 1952 v čast VI. Kongresa KPJ. Novi dom je kmalu postal središče vsega kulturnega in družabnega življenja v tem delu osrednjih Slovenskih goric. Vrhunec dogajanja v bogati cerkvenjaški kulturni zgodovini, ki seže v davno leto 1894, so leta 1970-1978, ko se je neumorni kulturni zanesenjak Vlado Tušak lotil svojih največjih in daleč naokoli odmevnih kulturnih projektov. Posebna gledališka doživetja iz tega obdobja so bile uprizoritve Kralj na Betajnovi, Velika puntarija, Miklova Zala in celovečerni folklorni pevski-glasbeni projekt na prostem, ki je vključeval igro Vasovalci. Miklovo Zalo si je na primer, glede na prodane vstopnice, na letnem prireditvenem prostoru za kulturnim domom ogledalo 6500 gledalcev. Posebna privlačnost v projektu sta bili desetina turških vojakov na konjih in kočija.
Vlado Tušak je bil izredno uspešen predsednik kulturnega društva, organizator, koreograf, igralec in seveda režiser. Kulturno društvo »Jože Lacko« Cerkvenjak ga je 1982 leta imenovalo za svojega častnega predsednika. Bil je osebnost, ki je znal pristopiti k slehernemu človeku in ga pridobiti za igranje. Režiral je nad 50 gledaliških del, število tistih, v katerih je igral, je še večje. Starejši domačini se spomnijo „njegovih gledaliških iger: Dobrodošli kdaj pojdete domov, Globa, Domen, Prisega o polnoči, Rokovnjači, Deseti brat, Svojeglavček, Marksl, Trije ptički, Dve nevesti, Vdova Rošlinka, Cvrček za pečjo, Pričarani ženin, Hmeljska princesa, Voda, Repoštev, Vasovalci, Sneguljčica, Rdeča kapica, Sodnik Zalamejski, Globoko so korenine, Raztrganci, Povodni mož, Teta iz Amerike, Ženska kmetija, Zakonci stavkajo, Martin Krpan, Tuje dete, Doktor, Narodni poslanec, Lepa Vida, Kralj na Betajnovi, Velika Puntarija, Miklova Zala, Naj poje čuk, Revček Andrejček, Matiček se ženi, Županova Micka, Tajno društvo PGC, Jurček, Lumparij Vagabund, Mati, Namišljeni bolnik, Skopuh, Lažnik, Kakšen gospod tak sluga, Sluga dveh gospodov, Moč uniforme, Krčmarica Mirandolina, George Danskin , Pot do zločina, Veriga, Hlapec Jernej in njegova pravica, Divji lovec, Metež in verjetno bi se kakšna še našla. Le od kot je jemal toliko energije? Že res, da mu je bila v veliko podporo žena Katja, pa vendar nekaj projektov je bilo takšnih, ki so težek zalogaj celo za poklicna gledališča.
Po njegovi zaslugi je cerkvenjaško igralstvo doseglo vrhunske dosežke in hkrati priznanja in pohvale. V svet gledališke igre je nenehno uvajal nove in nove igralce. Razveseljivo pri njem je bilo tudi, da ni delal razlik. Izven obveznih osnovnošolskih dejavnosti je veliko delal na gledališkem področju tudi z osnovnošolci na cerkvenjaški šoli. Posebna skrb pri njegovem delu je bila pravilno uporabljena in izgovorjena slovenska beseda. Njegovo delo je bilo opaženo širom po Sloveniji. Bil je tudi prejemnik najvišjega priznanja Zveze kulturnih organizacij Slovenije – odličja svobode z zlatim listom. Za njim so ostali v rokopisu Spomini na njegova vojna leta. Spomniti se kaže, da je Vlado Tušak predsedoval KD »Jože Lacko« Cerkvenjak, 20 let. Že pred drugo svetovno vojno pa je predsedoval tudi Sokolskemu društvu. V Cerkvenjaku, ki se je imenoval tudi Sv. Anton in Kirchberg, so seveda na kulturnem področju, delala tudi druga društva... „Koliko poznam zgodovino kulturnega življenja in ustvarjalnosti v naših krajih osrednjih Slovenskih goric, je Cerkvenjak tudi zaradi Tušaka vedno in vidno izstopal. In na to smo lahko Cerkvenjačani zelo ponosni", je dodal Bratkovič.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Vlado Tušak in kultura v Cerkvenjaku