Prišli sta tudi učiteljici Marija in Rozina

Srečanje sošolcev OŠ SJoŠSončna in vroča sobota, zadnja v letošnjem juliju, je bila pravšnji dan za 5. srečanje nekdanjih učencev OŠ Videm ob Ščavnici (sedaj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici), ki so rojeni leta 1951. Nadvse prijetnega srečanja, ki ga je organiziral Ivan Weindorfer, se je udeležila dobra tretjina nekdanjih učenk in učencev, ki so osnovnošolske klopi greli med leti 1958/65. Srečanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je, za pokojne in žive učence, v farni cerkvi Sv. Jurija, daroval duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Del srečanja so namenili tudi obisku pokopališča pri Svetemu Juriju, kjer so se poklonili spominu pokojnim sošolcem. Med njimi je tudi nedavno umrli Vlado Kocuvan, ki je bil organizator preteklih tovrstnih srečanj.

Srečali so se sošolci OŠ Videm ob Ščavnici, letniki 1951

Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

Žetev Spodnja ŠčavnicaMesec julij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 36. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto sicer potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, a žal se ga mlajši redko udeležujejo, da bi se česa naučili. In čeprav je v zadnjih letih vedno več takšnih in drugačnih prireditev povezanih z žetvijo, je tista v Spodnji Ščavnici nekaj posebnega, saj sodi med začetnike na tem področju, ob tem pa je to prireditev, ki vsako leto pritegne nekaj žanjic in koscev, zraven pa veliko več obiskovalcev.

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Na 4. vaških igrah v Lutvercih je kar 41 dekletov in fantov streljajo s fračo

Vaške igre LutverciKrajevno vaški odbor Lutverci (Apaška dolina), ki ga vodi predsednik Viktor Sterniša, je konec minulega tedna, na domačem nogometnem igrišču v Lutvercih, pripravil 4. šaljive vaške igre ter streljanje s fračo, na katerih so v šestih zabavnih nalogah tekmovale štiri ekipe. Organizatorji so jih pričakovali nekoliko več, a tudi tako je bilo sila veselo in zabavno. Na igrah, ki so poleg nastopajočih, pritegnile veliko obiskovalcev iz Lutvercev in sosednjih vasi, so nastopili: PGD Lutverci (Jolanda Čerin, Tina Rojc, Patricija Flisar, Jana Kardinar, Tomas Slekovec, Danijel Kotnik, Niko Mulec), PGD Sveta Ana (Nejc Zorec, Matjaž Urošević, Domen Grajfoner, Sašo Zemljič, Valentina Konrad, Nataša Vodan), ekipa Kmetije 2017 (Sabina Mlakar, Maja Alič, Katja Poljanšek, Tomaž Begovič, Monika Košenina, Jan Klobasa, Mitja Roban) in "Dobrovoljčki" (Doris Sterniša, Jože Sterniša, Dani Sterniša, Anže Žnuderl, Milica Hozjan, Matjaž Soklič, Dejan Jaušovec, Doroteja Belna), katere člani prihajajo iz Prlekije. Posebni magnet za obiskovalce, zlasti tiste mlajše, so bili člani ekipe šova „Kmetija 2017", med katerimi je bil tudi domačin iz Gornje Radgone Jan Klobasa.

PGD Sveta Ana pred ekipo šova „Kmetija 2017

Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vlado Tušak in kultura v Cerkvenjaku

 

Spomnili so se znanega rojaka iz Slovenskih goric, ki je dobil „svojo avlo"

Vlado TušakSlovenske gorice so Sloveniji in svetu dale veliko znanih in uspešnih ljudi brez katerih bi življenje gotovo bilo bolj revno. In med velikane tega območja naše države, zlasti Cerkvenjaka in okolice sodi tudi Vlado Tušak, ki je domačinom v trajnem spominu ostal zlasti po delu na kulturnem področju. Zato so v avli Kulturnega doma v Cerkvenjaku pripravili posebno slovesnost, kjer so na okrogli mizi spregovorili o tem velikem kulturnem ustvarjalcu, nato pa so avlo omenjenega kulturnega doma poimenovali po starosti cerkvenjaške kulture Vladu Tušaku (17.2.1927–17.1.1992).

Tušak je bil v širšem prostoru Slovenskih goric uveljavljeni kulturnik, dolgoletni in uspešni predsednik kulturnega društva in ZKO občine Lenart, organizator, koreograf, igralec in v Slovenskih goricah in širše cenjeni režiser, ki je režiral nad 50 gledaliških del in na cerkvenjaški oder kot igralce pritegnil desetine domačinov. Na okrogli mizi, kjer so spregovorili o Tušakovem življenju in delu, so sodelovali pobudnik poimenovanja, nekdanji dolgoletni predsednik KUD Cerkvenjak, Franc Bratkovič, nekdanji ravnatelj OŠ in predsednik KUD, Milan Nekrep in novinar Edvard Pukšič. V kulturnem programu je nastopil MePZ Cerkvenjak, zbrane pa je nagovoril tudi župan občine Cerkvenjak Marjan Žmavc, ki je tudi obrazložil sklep občinskega sveta o poimenovanju avle. Kip Vlada Tušaka, delo kiparja Viktorja Gojkoviča, so v „Tušakovi avli" odkrili: Franc Bratkovič, Milan Nekrep in župan Marjan Žmavc. Same slovesnosti pa se je udeležilo veliko število domačinov in gostov, tudi nekdanjih »Tušakovih igralcev«.
Vlado Tušak se je rodil 17. februarja 1910 v Cerkvenjaku. Leta 1927 je v Mariboru končal trgovsko šolo in se vrnil v rojstni kraj, kjer so doma imeli trgovino in začel delati v njej. Pozneje je tudi sam nadaljeval s trgovinsko dejavnostjo. Upokojitev je dočakal kot vodja komerciale v Sladkogorski. Zelo veliko mu je pomenila lepa slovenska beseda. „Iz njegovih zabeležk sem prebral, kako je mislil, da mu je šola dala vso učenost in znanje. Vendar je kaj kmalu spoznal, da je življenje popolnoma drugačno, kot ga je gledal iz šolskih klopi. Ob delu v trgovini je prosti čas namenil kulturnemu področju. K temu ga je spodbujal oče, ki pa ga kasneje ni pustil, da bi odšel opravit tečaj za gledališkega režiserja. Oče je namreč menil, če enkrat »povoham« to, bom odšel, je nekoč povedal Vlado Tušak. Ko govorimo o kulturi v Cerkvenjaku, družine Tušak ne smemo in ne moremo prezreti. Že leta 1894 ob ustanovitvi Katoliškega bralnega društva, je bil podpredsednik, Vladov dedek, Jožef Tušak. Slednji, ki je leta 1905 urejal v občini Cerkvenjak upravne zadeve s sedežem upravne enote v Gradcu, je na dopise v nemščini vztrajno odgovarjal v slovenščini in s pritožbami uspel, da so tudi dopisi iz Gradca začeli prihajati v slovenščini. To so bili časi, ko so poskušali izbrisati slovenski živelj in so se kresale narodno buditeljske iskre", je med drugim dejal Bratkovič.
Vlado Tušak se je kot sedemnajstletni mladenič v Cerkvenjaku najprej pridružil tamburašem. Z ustanovitvijo Sokola je svoje poslanstvo našel v gledališki igri, kjer je kaj hitro poleg igralca postal tudi režiser. Ker niso imeli svojih prostorov so igre uprizarjali na gostilniškem dvorišču, pa tudi v kaki veliki kleti. Leto 1928 je v Cerkvenjaku potekalo v kampanji za izgradnjo društvenih domov, saj tudi klerikalci niso imeli svojih prostorov. Sokoli so ob pomoči trgovca Josipa Tušaka in posojilničarja Milana Goriška adaptirali Tušakovo gospodarsko poslopje, na mestu današnjega domovanja Društva upokojencev. Orli pa so si ob pomoči cerkve in preprostega ljudstva zgradili nov prosvetni dom v soseščini današnjega zdravstvenega doma. S tema pridobitvama je dobilo cerkvenjaško kulturno življenje še večji razmah in še bolj razgibalo dejavnost obeh društev. Vlado se je kot igralec prvič predstavil v igri, ki je imela naslov Dobrodošli, kdaj pojdete domov. Kmečka burka, v kateri je igral krčmarja in jo je režirala Angela Vogrinec, ki je bila učiteljica. Iz Tušakovih zapisov, veje za tiste čase, zelo dobro mnenje o učiteljskem kadru v Cerkvenjaku, ki se je v celoti in brez izjem vključeval v kulturno življenje.
Že pred drugo svetovno vojno so se spoprijemali z zahtevnimi gledališkimi projekti med katerimi je bila v Tušakovih rokah tudi režija Gobčeve operete Hmeljska princesa. So se pa člani sokolskega društva tudi veliko družili. Vozili so se tudi na izlete sosednjih sokolskih društev in tako je Vlado Tušak, na takšnem izletu pri Urbanu – Destrniku spoznal Katico, njegovo kasnejšo ženo. Druga svetovna vojna se zanj začela že februarja 1941, ko je bil kot rezervni oficir stare jugoslovanske vojske s činom podporočnika, poklican na orožne vaje. Tam je ostal vse do kapitulacije jugoslovanske vojske, nakar se mu je uspelo vrniti domov. A doma ni bil dolgo, saj ga je že 21. maja 1941 aretiral gestapo. Odpeljali so ga v zapor na Ptuj od tam pa 23. maja v taborišče na grad Borl in marca 1942 v Nemčijo, kjer so ga razporedili na delo v tovarno orožja Mauser v Oberndorfu na Neckarju. Domov se je vrnil septembra 1945 in še istega leta spet stopil na gledališki oder. Leta 1948 se je Tušak z vso vnemo in močmi posvetil tudi izgradnji zadružno-kulturnega doma v Cerkvenjaku, kjer so postavili tudi najsodobnejši podeželski gledališki oder. Ne samo pri gradnji doma, posebne zasluge ima tudi pri elektrifikaciji kraja. Zadružno-kulturni dom je bil svečano predan namenu 11. oktobra 1952 v čast VI. Kongresa KPJ. Novi dom je kmalu postal središče vsega kulturnega in družabnega življenja v tem delu osrednjih Slovenskih goric. Vrhunec dogajanja v bogati cerkvenjaški kulturni zgodovini, ki seže v davno leto 1894, so leta 1970-1978, ko se je neumorni kulturni zanesenjak Vlado Tušak lotil svojih največjih in daleč naokoli odmevnih kulturnih projektov. Posebna gledališka doživetja iz tega obdobja so bile uprizoritve Kralj na Betajnovi, Velika puntarija, Miklova Zala in celovečerni folklorni pevski-glasbeni projekt na prostem, ki je vključeval igro Vasovalci. Miklovo Zalo si je na primer, glede na prodane vstopnice, na letnem prireditvenem prostoru za kulturnim domom ogledalo 6500 gledalcev. Posebna privlačnost v projektu sta bili desetina turških vojakov na konjih in kočija.
Vlado Tušak je bil izredno uspešen predsednik kulturnega društva, organizator, koreograf, igralec in seveda režiser. Kulturno društvo »Jože Lacko« Cerkvenjak ga je 1982 leta imenovalo za svojega častnega predsednika. Bil je osebnost, ki je znal pristopiti k slehernemu človeku in ga pridobiti za igranje. Režiral je nad 50 gledaliških del, število tistih, v katerih je igral, je še večje. Starejši domačini se spomnijo „njegovih gledaliških iger: Dobrodošli kdaj pojdete domov, Globa, Domen, Prisega o polnoči, Rokovnjači, Deseti brat, Svojeglavček, Marksl, Trije ptički, Dve nevesti, Vdova Rošlinka, Cvrček za pečjo, Pričarani ženin, Hmeljska princesa, Voda, Repoštev, Vasovalci, Sneguljčica, Rdeča kapica, Sodnik Zalamejski, Globoko so korenine, Raztrganci, Povodni mož, Teta iz Amerike, Ženska kmetija, Zakonci stavkajo, Martin Krpan, Tuje dete, Doktor, Narodni poslanec, Lepa Vida, Kralj na Betajnovi, Velika Puntarija, Miklova Zala, Naj poje čuk, Revček Andrejček, Matiček se ženi, Županova Micka, Tajno društvo PGC, Jurček, Lumparij Vagabund, Mati, Namišljeni bolnik, Skopuh, Lažnik, Kakšen gospod tak sluga, Sluga dveh gospodov, Moč uniforme, Krčmarica Mirandolina, George Danskin , Pot do zločina, Veriga, Hlapec Jernej in njegova pravica, Divji lovec, Metež in verjetno bi se kakšna še našla. Le od kot je jemal toliko energije? Že res, da mu je bila v veliko podporo žena Katja, pa vendar nekaj projektov je bilo takšnih, ki so težek zalogaj celo za poklicna gledališča.
Po njegovi zaslugi je cerkvenjaško igralstvo doseglo vrhunske dosežke in hkrati priznanja in pohvale. V svet gledališke igre je nenehno uvajal nove in nove igralce. Razveseljivo pri njem je bilo tudi, da ni delal razlik. Izven obveznih osnovnošolskih dejavnosti je veliko delal na gledališkem področju tudi z osnovnošolci na cerkvenjaški šoli. Posebna skrb pri njegovem delu je bila pravilno uporabljena in izgovorjena slovenska beseda. Njegovo delo je bilo opaženo širom po Sloveniji. Bil je tudi prejemnik najvišjega priznanja Zveze kulturnih organizacij Slovenije – odličja svobode z zlatim listom. Za njim so ostali v rokopisu Spomini na njegova vojna leta. Spomniti se kaže, da je Vlado Tušak predsedoval KD »Jože Lacko« Cerkvenjak, 20 let. Že pred drugo svetovno vojno pa je predsedoval tudi Sokolskemu društvu. V Cerkvenjaku, ki se je imenoval tudi Sv. Anton in Kirchberg, so seveda na kulturnem področju, delala tudi druga društva... „Koliko poznam zgodovino kulturnega življenja in ustvarjalnosti v naših krajih osrednjih Slovenskih goric, je Cerkvenjak tudi zaradi Tušaka vedno in vidno izstopal. In na to smo lahko Cerkvenjačani zelo ponosni", je dodal Bratkovič.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Vlado Tušak in kultura v Cerkvenjaku