Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vlado Tušak in kultura v Cerkvenjaku

 

Spomnili so se znanega rojaka iz Slovenskih goric, ki je dobil „svojo avlo"

Vlado TušakSlovenske gorice so Sloveniji in svetu dale veliko znanih in uspešnih ljudi brez katerih bi življenje gotovo bilo bolj revno. In med velikane tega območja naše države, zlasti Cerkvenjaka in okolice sodi tudi Vlado Tušak, ki je domačinom v trajnem spominu ostal zlasti po delu na kulturnem področju. Zato so v avli Kulturnega doma v Cerkvenjaku pripravili posebno slovesnost, kjer so na okrogli mizi spregovorili o tem velikem kulturnem ustvarjalcu, nato pa so avlo omenjenega kulturnega doma poimenovali po starosti cerkvenjaške kulture Vladu Tušaku (17.2.1927–17.1.1992).

Tušak je bil v širšem prostoru Slovenskih goric uveljavljeni kulturnik, dolgoletni in uspešni predsednik kulturnega društva in ZKO občine Lenart, organizator, koreograf, igralec in v Slovenskih goricah in širše cenjeni režiser, ki je režiral nad 50 gledaliških del in na cerkvenjaški oder kot igralce pritegnil desetine domačinov. Na okrogli mizi, kjer so spregovorili o Tušakovem življenju in delu, so sodelovali pobudnik poimenovanja, nekdanji dolgoletni predsednik KUD Cerkvenjak, Franc Bratkovič, nekdanji ravnatelj OŠ in predsednik KUD, Milan Nekrep in novinar Edvard Pukšič. V kulturnem programu je nastopil MePZ Cerkvenjak, zbrane pa je nagovoril tudi župan občine Cerkvenjak Marjan Žmavc, ki je tudi obrazložil sklep občinskega sveta o poimenovanju avle. Kip Vlada Tušaka, delo kiparja Viktorja Gojkoviča, so v „Tušakovi avli" odkrili: Franc Bratkovič, Milan Nekrep in župan Marjan Žmavc. Same slovesnosti pa se je udeležilo veliko število domačinov in gostov, tudi nekdanjih »Tušakovih igralcev«.
Vlado Tušak se je rodil 17. februarja 1910 v Cerkvenjaku. Leta 1927 je v Mariboru končal trgovsko šolo in se vrnil v rojstni kraj, kjer so doma imeli trgovino in začel delati v njej. Pozneje je tudi sam nadaljeval s trgovinsko dejavnostjo. Upokojitev je dočakal kot vodja komerciale v Sladkogorski. Zelo veliko mu je pomenila lepa slovenska beseda. „Iz njegovih zabeležk sem prebral, kako je mislil, da mu je šola dala vso učenost in znanje. Vendar je kaj kmalu spoznal, da je življenje popolnoma drugačno, kot ga je gledal iz šolskih klopi. Ob delu v trgovini je prosti čas namenil kulturnemu področju. K temu ga je spodbujal oče, ki pa ga kasneje ni pustil, da bi odšel opravit tečaj za gledališkega režiserja. Oče je namreč menil, če enkrat »povoham« to, bom odšel, je nekoč povedal Vlado Tušak. Ko govorimo o kulturi v Cerkvenjaku, družine Tušak ne smemo in ne moremo prezreti. Že leta 1894 ob ustanovitvi Katoliškega bralnega društva, je bil podpredsednik, Vladov dedek, Jožef Tušak. Slednji, ki je leta 1905 urejal v občini Cerkvenjak upravne zadeve s sedežem upravne enote v Gradcu, je na dopise v nemščini vztrajno odgovarjal v slovenščini in s pritožbami uspel, da so tudi dopisi iz Gradca začeli prihajati v slovenščini. To so bili časi, ko so poskušali izbrisati slovenski živelj in so se kresale narodno buditeljske iskre", je med drugim dejal Bratkovič.
Vlado Tušak se je kot sedemnajstletni mladenič v Cerkvenjaku najprej pridružil tamburašem. Z ustanovitvijo Sokola je svoje poslanstvo našel v gledališki igri, kjer je kaj hitro poleg igralca postal tudi režiser. Ker niso imeli svojih prostorov so igre uprizarjali na gostilniškem dvorišču, pa tudi v kaki veliki kleti. Leto 1928 je v Cerkvenjaku potekalo v kampanji za izgradnjo društvenih domov, saj tudi klerikalci niso imeli svojih prostorov. Sokoli so ob pomoči trgovca Josipa Tušaka in posojilničarja Milana Goriška adaptirali Tušakovo gospodarsko poslopje, na mestu današnjega domovanja Društva upokojencev. Orli pa so si ob pomoči cerkve in preprostega ljudstva zgradili nov prosvetni dom v soseščini današnjega zdravstvenega doma. S tema pridobitvama je dobilo cerkvenjaško kulturno življenje še večji razmah in še bolj razgibalo dejavnost obeh društev. Vlado se je kot igralec prvič predstavil v igri, ki je imela naslov Dobrodošli, kdaj pojdete domov. Kmečka burka, v kateri je igral krčmarja in jo je režirala Angela Vogrinec, ki je bila učiteljica. Iz Tušakovih zapisov, veje za tiste čase, zelo dobro mnenje o učiteljskem kadru v Cerkvenjaku, ki se je v celoti in brez izjem vključeval v kulturno življenje.
Že pred drugo svetovno vojno so se spoprijemali z zahtevnimi gledališkimi projekti med katerimi je bila v Tušakovih rokah tudi režija Gobčeve operete Hmeljska princesa. So se pa člani sokolskega društva tudi veliko družili. Vozili so se tudi na izlete sosednjih sokolskih društev in tako je Vlado Tušak, na takšnem izletu pri Urbanu – Destrniku spoznal Katico, njegovo kasnejšo ženo. Druga svetovna vojna se zanj začela že februarja 1941, ko je bil kot rezervni oficir stare jugoslovanske vojske s činom podporočnika, poklican na orožne vaje. Tam je ostal vse do kapitulacije jugoslovanske vojske, nakar se mu je uspelo vrniti domov. A doma ni bil dolgo, saj ga je že 21. maja 1941 aretiral gestapo. Odpeljali so ga v zapor na Ptuj od tam pa 23. maja v taborišče na grad Borl in marca 1942 v Nemčijo, kjer so ga razporedili na delo v tovarno orožja Mauser v Oberndorfu na Neckarju. Domov se je vrnil septembra 1945 in še istega leta spet stopil na gledališki oder. Leta 1948 se je Tušak z vso vnemo in močmi posvetil tudi izgradnji zadružno-kulturnega doma v Cerkvenjaku, kjer so postavili tudi najsodobnejši podeželski gledališki oder. Ne samo pri gradnji doma, posebne zasluge ima tudi pri elektrifikaciji kraja. Zadružno-kulturni dom je bil svečano predan namenu 11. oktobra 1952 v čast VI. Kongresa KPJ. Novi dom je kmalu postal središče vsega kulturnega in družabnega življenja v tem delu osrednjih Slovenskih goric. Vrhunec dogajanja v bogati cerkvenjaški kulturni zgodovini, ki seže v davno leto 1894, so leta 1970-1978, ko se je neumorni kulturni zanesenjak Vlado Tušak lotil svojih največjih in daleč naokoli odmevnih kulturnih projektov. Posebna gledališka doživetja iz tega obdobja so bile uprizoritve Kralj na Betajnovi, Velika puntarija, Miklova Zala in celovečerni folklorni pevski-glasbeni projekt na prostem, ki je vključeval igro Vasovalci. Miklovo Zalo si je na primer, glede na prodane vstopnice, na letnem prireditvenem prostoru za kulturnim domom ogledalo 6500 gledalcev. Posebna privlačnost v projektu sta bili desetina turških vojakov na konjih in kočija.
Vlado Tušak je bil izredno uspešen predsednik kulturnega društva, organizator, koreograf, igralec in seveda režiser. Kulturno društvo »Jože Lacko« Cerkvenjak ga je 1982 leta imenovalo za svojega častnega predsednika. Bil je osebnost, ki je znal pristopiti k slehernemu človeku in ga pridobiti za igranje. Režiral je nad 50 gledaliških del, število tistih, v katerih je igral, je še večje. Starejši domačini se spomnijo „njegovih gledaliških iger: Dobrodošli kdaj pojdete domov, Globa, Domen, Prisega o polnoči, Rokovnjači, Deseti brat, Svojeglavček, Marksl, Trije ptički, Dve nevesti, Vdova Rošlinka, Cvrček za pečjo, Pričarani ženin, Hmeljska princesa, Voda, Repoštev, Vasovalci, Sneguljčica, Rdeča kapica, Sodnik Zalamejski, Globoko so korenine, Raztrganci, Povodni mož, Teta iz Amerike, Ženska kmetija, Zakonci stavkajo, Martin Krpan, Tuje dete, Doktor, Narodni poslanec, Lepa Vida, Kralj na Betajnovi, Velika Puntarija, Miklova Zala, Naj poje čuk, Revček Andrejček, Matiček se ženi, Županova Micka, Tajno društvo PGC, Jurček, Lumparij Vagabund, Mati, Namišljeni bolnik, Skopuh, Lažnik, Kakšen gospod tak sluga, Sluga dveh gospodov, Moč uniforme, Krčmarica Mirandolina, George Danskin , Pot do zločina, Veriga, Hlapec Jernej in njegova pravica, Divji lovec, Metež in verjetno bi se kakšna še našla. Le od kot je jemal toliko energije? Že res, da mu je bila v veliko podporo žena Katja, pa vendar nekaj projektov je bilo takšnih, ki so težek zalogaj celo za poklicna gledališča.
Po njegovi zaslugi je cerkvenjaško igralstvo doseglo vrhunske dosežke in hkrati priznanja in pohvale. V svet gledališke igre je nenehno uvajal nove in nove igralce. Razveseljivo pri njem je bilo tudi, da ni delal razlik. Izven obveznih osnovnošolskih dejavnosti je veliko delal na gledališkem področju tudi z osnovnošolci na cerkvenjaški šoli. Posebna skrb pri njegovem delu je bila pravilno uporabljena in izgovorjena slovenska beseda. Njegovo delo je bilo opaženo širom po Sloveniji. Bil je tudi prejemnik najvišjega priznanja Zveze kulturnih organizacij Slovenije – odličja svobode z zlatim listom. Za njim so ostali v rokopisu Spomini na njegova vojna leta. Spomniti se kaže, da je Vlado Tušak predsedoval KD »Jože Lacko« Cerkvenjak, 20 let. Že pred drugo svetovno vojno pa je predsedoval tudi Sokolskemu društvu. V Cerkvenjaku, ki se je imenoval tudi Sv. Anton in Kirchberg, so seveda na kulturnem področju, delala tudi druga društva... „Koliko poznam zgodovino kulturnega življenja in ustvarjalnosti v naših krajih osrednjih Slovenskih goric, je Cerkvenjak tudi zaradi Tušaka vedno in vidno izstopal. In na to smo lahko Cerkvenjačani zelo ponosni", je dodal Bratkovič.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Vlado Tušak in kultura v Cerkvenjaku