Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Prepletenost kulture, obrti in podjetništva pri Šarugovih na Meleh

 

Spominska hiša: Tisočletja si šumela

Spominska hiša ŠarugaČe v kraju Mele, katerega regionalka Gornja Radgona – Radenci „seka" na dva dela, ne bi bilo znane mlinarsko - oljarske družine Šaruga, bi bilo družabno, kulturno in umetniško življenje v lepi vasici na reki Muri, z okoli 150 dušami, gotovo bolj siromašno. Tako pa, pokojna podjetnika in kulturno-umetniška ustvarjalca, Milena in Franc Šaruga, ne le, da sta desetletja bila nosilca družabnega življenja v vasi in okolici, temveč sta za sabo pustila bogato kulturno dediščino, ki sta ju z enako vnemo in elanom, nasledila sin Sandi in hčerka Milena, zraven pa so že tudi vnuki in pravnuki, vsi pa imajo žilico za obrt in podjetništvo, kulturo in umetnost.

Stara hiša Šarugovih, katero so spremenili v čudovito „spominsko hišo", kjer se že nekaj časa, poleg možnosti ogleda manjše muzejske zbirke zapuščine Milene in Franca Šaruga, vrstijo takšne in drugačne kulturne in umetniške prireditve, predvsem različne razstave, literarni in podobni dogodki, ki jih pripravljajo različna društva, zlasti upokojenci. „Vas Mele sicer leži na ploščatem hribu nad Muro (nmv 203 m) med Radenci in Radgono. Nekoč je vas segala do dveh hiš ob črešnjevskem potoku, danes pa se konča pri Kurbusovi vrtnariji.
Območje ob reki pa je, kot potrjujejo najnovejša arheološka odkritja, naseljeno že od prazgodovine. Prvi pisni podatki segajo v germansko zapisovanje, takrat naj bi vas dobila ime po pomembni kletarski družini Kellermaister iz avstrijske Bistrice, ki je imela vinske kleti na Meleh", je med drugim zapisano v knjigi Milene Šaruga: Mele, kronika 1944-1998.
Po drugi strani pa pripoved o stari Šarugovi hiši, med drugim navaja, da je na tem mestu stala nizka hiša pred več kot 200 leti. Menjajoči se lastniki so jo prezidovali in spreminjali njen tloris, ki pa je vedno ostal na »L«, krajša stranica je bila stanovanjski del, daljša pa namenjena v tistem času prostoru za pripravljanje živalske hrane, konjski in kravji hlev, shramba za manjše delovne pripomočke in pod njo klet za spravilo ozimnice, krompirja, krmne pese, repe... „Zadnje spremembe so dodali naši stari starši v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko so hiši v glavni obcestni osi pred glavni vhod dodali takrat značilen stebrast nadstrešek z enoramnim nizkim stopniščem. Preuredili so bivalne prostore, zvišali stavbo in vstavili večja okna z lamelnimi naoknicami. Podobno grajene hiše najdemo povsod po Prlekiji. Pri vseh kasnejših obnovah so ohranjali zunanjo podobo, ki je iz starejše gradnje nastala v prvi polovico 20. stoletja. Pri oplesku zunanjih zidov, naoknic in reliefnih simbolov uporabili barve sonca in zelenja. Brat Sandi je z lastnimi sredstvi obnovil notranje prostore, da lahko v spomin na naša starša v malem nadaljujemo kulturno poslanstvo. Uredili smo spominska prostora z nekaterimi očetovimi manjšimi kiparskimi deli in skromen prikaz maminega delovanja s folkloro, igro, lutkami, pisanjem..." pripoveduje Milena Marija Reščič, pedagoginja in kulturna ustvarjalka, ki je zelo hvaležna staršema za zapuščino, enako pa tudi bratu Aleksandru, ki je z družino uredil staro, v spominsko hišo in je z ženo Darinko ob vsakem času pripravljen sprejeti obiskovalce. Ob ogledu razstav, muzejske zbirke in drugih zanimivosti pa si vsak gost lahko privošči tudi kaj domačega, kar nastaja v bližnji oljarni, v vinski kleti in sploh na kmetiji.
Po številnih prireditvah v minulem obdobju, je trenutno v Spominski hiši Šaruga na ogled razstava z naslovom „Tisočletja si šumela", ki je vsebinsko povezana z Muro in ljudmi na Meleh. Razstava je v prenovljenih prostorih najstarejše še ohranjene hiše na Meleh, v stari domačiji Šaruga. Ljudje, ki so že od nekdaj živeli ob Muri so imeli spoštljiv odnos do reke in njene moči. Njeno vodno moč so uporabljali na tem področju za pogon mlinov. Panonski tip plavajočega mlina je prevladoval tudi na melajnski obali reke. V 18. stoletju je bilo dovoljeno obratovanje tudi manjšim mlinom, ki so jih imenovali kmečki ali hišni in so mleli zrnje samo za lastne potrebe. Nekoliko kasneje je bila dovoljena gradnja in obratovanje potočnih mlinov. Obala reke Mure je bila nekoč posejana z mnogimi mlini od Radgone: Bračičev, Györkešev, Vebrov... do Melov: Kocbekov, Adaničev Kozarjev,...Šarugov. Na Meleh so imele vse večje kmetije svoje hišne mline na Muri. Na obali pa je bilo nekaj večjih mlinov, ti so imeli le pogonska kolesa na reki, mlevske prostore pa večinoma v lesenih stavbah, ki so bile na obali reke pritrjene na visoke stebre zaradi poplav. Zadnji melanjski rečni mlin je raztrgala žled v mrzlem vojnem letu 1943.
Avtorica tokratne razstave Milena Marija Reščič je razstavljeno gradivo združila, tako da povezuje več področij našega delovanja: narodopisno in naravovarstveno, ki predstavi vsebine iz knjige Milene Šaruga in zapise iz elektronskih medijev, odmevi na gradnjo hidroelektrarn v območju Natura 2000; pesniško, avtorji pesmi o Muri: Milena Šaruga (Mele), Marija Šedivy (Gornja Radgona) in Dominique Reščič (Črešnjevci); likovno: slikarska in kiparska dela domačih avtoric Antonije Grum in Milene M. Reščič. Večji del pisnega gradiva je ponatisnjen iz knjige Milene Šaruga Mele kronika 1944 – 1998 in predstavlja življenje generacije, ki je še aktivno živela z naravo. Vse kar je predstavljeno na razstavi, se je že umaknilo in izginilo. „V nas je pač lenobno prepričanje, da se je treba z »napredkom«, ki nas oddaljuje od narave, sprijazniti. Razstava ni nostalgija za izgubljenim časom pač pa prikaz sprejemanja stvari kot so sedaj, vendar bi lahko bilo... Naša reka Mura izvira v Avstriji, njena dolžina je 444 km, povodje v Sloveniji meri 14 304 m2. V času naselitve Keltov naj bi reka dobila ime Moura (zid, obramba). V davnih časih je vozilo po tej vodni poti okrog 300 splavov, ti so prevažali v glavnem les, in ladij na vesla, ki so tovorile tone raznega materiala. Nosilnost ladje je bila šest do sedem ton. Rečna prometna pot po Muri je bila živahna v 16. in 17. stoletju, v prvi polovici 19. stoletja pa je začel rečni promet polagoma odmirati, predvsem zaradi razvoja železnice", pravi Milena M. Reščič, ki je vesela, da je prav v času, ko pri njih poteka razstava o Muri, področje Mure bilo priznano kot biosferno območje svetovnega pomena, ki je edinstveno na svetu saj obsega pet držav porečja Mura-Drava-Donava.
Melanjčani so bili dvolastniki, to pomeni da je meja po prvi svetovni vojni razdelila veliko ozemlje v radgonskem kotu. Tako so tisti Slovenci, ki jih je meja dodelila kraljevini SHS, bili lastniki velikih obdelovalnih površin na avstrijski strani reke Mure. Že Marija Terezija je dovolila vaščanom gradnjo rečnega prevoza na levo stran Mure, imenovali so ga brod ali baren. Brodi-nosilni ladji (kumpi) sta bili najprej leseni, razpoke so tesnili z mahom, ki so ga nabirali v črešnjevskih gozdovih. Kasneje sta bili železni. Čez obe ladji so bile pritrjene debele deske, površina je bila ograjena in na desni strani je bil na ograjo pritrjen križ ali sv. Miklavž zavetnik brodarjev in mlinarjev. Po drugi svetovni vojni so kmetje ostali dvolastniki in so brod ponovno postavili ter dobili tudi maloobmejno carinsko postajo. Brod so krmarili kmetje sami in jim je kakor vsa stoletja skrajšal pot do njihovih polj, travnikov in gozdov na avstrijski strani.
Kdor se odpravi na ogled dogajanja v Spominski hiši Šaruga, se bo gotovo ustavil tudi v Oljarni Šaruga, saj se pri tej družini prepletata oljarska obrt in družinsko kulturno delovanje, ki se je začelo s staršema Mileno in Ferijem Šaruga, znanima pobudnikoma kulturnega življenja na Meleh. Oljarno in razstave si ogleda veliko obiskovalcev iz Slovenije in tujine, ki se oglasijo kot posamezniki ali organizirano v skupinah, ki jih pripeljejo na ogled turistične agencije. „Moj dedek Jožef je že 17.7.1931 začel s samostojno obrtno dejavnostjo mlinarstva. Mlin na Muri je deloval do leta 1943, ko ga je led uničil, a se dedek ni dal in je mlinarsko dejavnost nadaljeval na potočnem mlinu v Črešnjevcih", nam je povedal Jožefov vnuk Sandi Šaruga, ki dodaja, da sta se njegov oče in mati Milena, ki prihaja iz Podgradja pri Ljutomeru, poročila v letu 1944. In oče je, s pomočjo mame, ki je ob tem delala na majhni kmetiji in vzgajala otroke, sedem let pozneje zgradil sodoben mlin na lokaciji domačjne, Mele 10.
Ker je Franc leta 1963 zbolel za mlinarsko boleznijo astmo, so odprli še oljarno za stiskanje jedilnih olj, predvsem bučnega, sončničnega in repičnega. Sčasoma sta Šarugova opustila mletje žitaric in se po letu 1965 posvetila le oljarni in kmetiji. Po Frančevi upokojitvi, leta 1992, je obrtno dejavnost prevzel sin Sandi z ženo Darinko, ki sta posodobila oljarno in kmetijo. Dobrih 16 let sta nudila tudi usluge sušenja in kombajniranja oljnic, leta 2010 pa sta opremila degustacijsko dvorano, uredila zbirko kmečkega orodja in pozneje spominsko hišo, v kateri je majhna etnološka zbirka in prostor za razstave ter druge kulturne dogodke. „Pri nas že nekaj časa pridno pomaga že 4. rod mlinarjev in oljarjev, naša hčerka Svetlana, tukaj pa sta že tudi njena Aleks in Sara, tako da se bo pri nas nadaljevalo delo očetov, dedkov, pradedkov in prapradedkov...Tako ostajamo pri stiskanju jedilnih olj in vinogradništvu, ter dejemo poudarek tudi degustacijam in prikazu naše kulturne dediščine", je ponosen Aleksander Šaruga – Sandi.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Prepletenost kulture, obrti in podjetništva pri Šarugovih na Meleh