Dedek Mraz obiskal tudi otroke v Lutvercih

Dedek Mraz LutverciV našem gasilskem domu je bilo konec decembra spet veselo. Naše otroke je obiskal dedek Mraz. Že sedmo leto zapored se v našem društvu trudimo, da organiziramo prihod dedka Mraza. Tudi letos sta celotno organizacijo in priprave za ta projekt prevzeli naši članici društva, ki sta tudi v komisiji za mladino v društvu Zdenka Šuman in Tina Rojc. Seveda so na pomoč priskočile še ostale pridne roke: Sanja H. je pomagala pri pripravi kulturnega programa, Monika Š. in Sara R. pri pakiranju daril, fotografiranje Monika, aranžerka Blanka pri izdelavi scene, pa še vsi ostali, ki so pomagali pri pripravi prostora, ipd.

Dedek Mraz v Lutvercih

Verniki so se zahvalili svojemu župniku (in nekdanjemu nogometnemu sodniku) Janezu Ferencku iz Apač, ob njegovem življenjskem jubileju

Janez FerencekDa priljubljeni apaški župnik Janez Ferencek letos praznuje okrogel življenjski jubilej, 60. letnico življenja, smo izvedeli po naključju. Na dan, ko se je pred 60 leti rodil so župnijski dvorani domače cerkve, ki se nahaja ob župnišču in služi v zimskem času kot bogoslužni prostor, je namreč daroval večerno sv. Mašo. Slednjo je s petjem, ob spremljavi organistke Aleksandre Papež na elektronskih orglah, popestril Župnijski pevski zbor, ki je po končani maši svojemu priljubljenemu župniku zapel: »Vse najboljše, dragi župnik Janez...«, v slovenščini in tradicionalno iste verze tudi v angleščini. V tem času so moški že začeli pripravljati mize in klopi, kjer so skupaj s slavljencem ob obloženi mizi z dobrotami, ki so jih pripravile pevke, s slavljencem nazdravili.

»Vse najboljše, dragi župnik Janez...«

Marija in Štefan Čeh sta tik po novem letu obeležila zlati pir

Zlata poroka ČehKomaj so utihnila božična in novoletna praznovanja, že sta zakonca Marija in Štefan Čeh z Bišečkega Vrha v Slovenskih goricah praznovala nov pomemben dogodek. Že prvo soboto v letu 2020 sta namreč, v krogu najbližjih in prijateljev, v gostišču Štajerska hiša kulinarike v Gočovi, obhajala visok skupni življenjski jubilej – zlato poroko. Vse skupaj se je začela z obiskom cerkve Sv. Bolfenka v Trnovski vasi, kjer je župnik Franc Mlakar, pri darovani sv. maši, opravil cerkveni obred. Od tod so se številni svatje z zlatoporočencema odpravili v Gočovski dvorec, kjer je potekal civilni zlatoporočni obred, s katerim sta potrdila svojo 50 - letno zakonsko zvestobo.

Najprej v cerkev, nato v dvorec

Zofija in Anton Žavrlan iz Slovenskih goric sta obhajala zlato poroko

Zlata poroka ŽavrlanBrez velikega pompa, v družbi svojih najdražjih, sta tik pred iztekom leta 2019, zlato poroko obhajala Zofija in Anton Žavrlan z Zgornje Ščavnice v Slovenskih goricah. Prijetno praznovanje, ki je potekalo na njunem domu, je s svojim obiskom počastil tudi župan občine Sveta Ana, Silvo Slaček, ki jima je v imenu občine čestital in izročil spominsko darilo, umetniško sliko vinograda, na kateri se v ozadju vidi cerkev sv. Ane. Ob klepetu s slavljencema smo izvedeli marsikaj iz njunega zanimivega in pestrega skupnega življenja.

Župan jima je čestital kar na njunem domu

Delegacija OZ RKS je na Orehovskem Vrhu obiskala 90-letnico Veroniko Fajfar, ki se je razveselila obiska in čestitk

Veronika Fajfar jubilejPred dnevi je Veronika Fajfar, ki živi v Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, praznovala 90. rojstni dan in jo je z obiskom razveselila delegacija Rdečega križa. Na obisk je s poverjenicama Ido Šemrl in Marijo Vrbančič, prišel predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci – Zbigovci, Janko Auguštin. Ob čestitkah in izročitvi daril, je bila opazna radost slavljenke, ki je izrazila veselje in zadovoljstvo, da so z obiskom počastili njen visoki življenjski jubilej.

Deset vnukov, 13 pravnukov in dva prapravnuka...

Priljubljena Prekmurca iz Apaške doline

Biserna poroka NovakKer sta se Amalija in Franc Novak iz Apač poročila 30. decembra 1959, sta tudi šestdeset let pozneje, biserno poroko obhajala tik pred iztekom leta. Prvič je poroka potekala v Murski Soboti, civilna na tedanjem matičnem uradu, cerkvena pa v cerkvi Sv. Nikolaja. In ker je bila Amalija učiteljica sta se cerkveno poročila ponoči v tajnosti. Tokrat sta svojo biserno poroko praznovala v krogu svoje družine in prijateljev v apaški cerkvi, sveto mašo pa je daroval župnik Janez Ferencek. Ob cerkvenem poročnem obredu jima je župnik Janez Ferencek namenil veliko lepih besed zahvale in jima izročil darilo.

Biserno poroko sta obhajala Amalija in Franc Novak iz Apač

Darila blagoslovil negovski župnik Marjan Rola

Božiček pri ŠenekarjuV Gostilni Šenekar, v Spodnjih Ivanjcih pri Negovi, je tik pred božičem, potekala tradicionalna prireditev, kjer je Božiček obdaril 60 otrok iz KS Spodnji Ivanjci, starih do 6 let. Že 27. tovrstno prireditev z obdarovanjem je tudi letos pripravilo Kulturno športno društvo (KŠD) Spodnji Ivanjci, s pomočjo sredstev Krajevne skupnosti Spodnji Ivanjci in dobrotnikov. Ob tej priliki so otroci iz KS Spodnji Ivanjci, pod vodstvom Simone Danko in Martine Vesenjak, pripravili kulturni program z božično vsebino.

Božiček obdaril 60 otrok

Katica in Peter Leopold sta obhajala zlati pir

Zlata poroka LeopoldV mesecu decembru, ko je nekako največ takšnih in drugačnih praznovanj, sta poseben dogodek obeležila tudi Katica in Peter Leopold iz Svete Trojice v Slovenskih goricah. V krogu domačih in prijateljev sta namreč praznovala zlato poroko, svojo 50 letno zakonsko zvestobo sta potrdila s civilnim in cerkvenim obredom. Prvega je v domači samostanski kleti opravil župan občine Sv. Trojica David Klobasa, njuno življenjsko zgodbo pa je predstavila Barbara Cvetko Škrlec. Ob tej priliki jima je župan čestital, ter izročil darilo in spominsko listino. Slavje je pesmijo: »Ne bodi kot drugi«, polepšala njuna vnukinja Ines Leopold.

Iz samostanske kleti v bližnjo cerkev

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Prepletenost kulture, obrti in podjetništva pri Šarugovih na Meleh

 

Spominska hiša: Tisočletja si šumela

Spominska hiša ŠarugaČe v kraju Mele, katerega regionalka Gornja Radgona – Radenci „seka" na dva dela, ne bi bilo znane mlinarsko - oljarske družine Šaruga, bi bilo družabno, kulturno in umetniško življenje v lepi vasici na reki Muri, z okoli 150 dušami, gotovo bolj siromašno. Tako pa, pokojna podjetnika in kulturno-umetniška ustvarjalca, Milena in Franc Šaruga, ne le, da sta desetletja bila nosilca družabnega življenja v vasi in okolici, temveč sta za sabo pustila bogato kulturno dediščino, ki sta ju z enako vnemo in elanom, nasledila sin Sandi in hčerka Milena, zraven pa so že tudi vnuki in pravnuki, vsi pa imajo žilico za obrt in podjetništvo, kulturo in umetnost.

Stara hiša Šarugovih, katero so spremenili v čudovito „spominsko hišo", kjer se že nekaj časa, poleg možnosti ogleda manjše muzejske zbirke zapuščine Milene in Franca Šaruga, vrstijo takšne in drugačne kulturne in umetniške prireditve, predvsem različne razstave, literarni in podobni dogodki, ki jih pripravljajo različna društva, zlasti upokojenci. „Vas Mele sicer leži na ploščatem hribu nad Muro (nmv 203 m) med Radenci in Radgono. Nekoč je vas segala do dveh hiš ob črešnjevskem potoku, danes pa se konča pri Kurbusovi vrtnariji.
Območje ob reki pa je, kot potrjujejo najnovejša arheološka odkritja, naseljeno že od prazgodovine. Prvi pisni podatki segajo v germansko zapisovanje, takrat naj bi vas dobila ime po pomembni kletarski družini Kellermaister iz avstrijske Bistrice, ki je imela vinske kleti na Meleh", je med drugim zapisano v knjigi Milene Šaruga: Mele, kronika 1944-1998.
Po drugi strani pa pripoved o stari Šarugovi hiši, med drugim navaja, da je na tem mestu stala nizka hiša pred več kot 200 leti. Menjajoči se lastniki so jo prezidovali in spreminjali njen tloris, ki pa je vedno ostal na »L«, krajša stranica je bila stanovanjski del, daljša pa namenjena v tistem času prostoru za pripravljanje živalske hrane, konjski in kravji hlev, shramba za manjše delovne pripomočke in pod njo klet za spravilo ozimnice, krompirja, krmne pese, repe... „Zadnje spremembe so dodali naši stari starši v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko so hiši v glavni obcestni osi pred glavni vhod dodali takrat značilen stebrast nadstrešek z enoramnim nizkim stopniščem. Preuredili so bivalne prostore, zvišali stavbo in vstavili večja okna z lamelnimi naoknicami. Podobno grajene hiše najdemo povsod po Prlekiji. Pri vseh kasnejših obnovah so ohranjali zunanjo podobo, ki je iz starejše gradnje nastala v prvi polovico 20. stoletja. Pri oplesku zunanjih zidov, naoknic in reliefnih simbolov uporabili barve sonca in zelenja. Brat Sandi je z lastnimi sredstvi obnovil notranje prostore, da lahko v spomin na naša starša v malem nadaljujemo kulturno poslanstvo. Uredili smo spominska prostora z nekaterimi očetovimi manjšimi kiparskimi deli in skromen prikaz maminega delovanja s folkloro, igro, lutkami, pisanjem..." pripoveduje Milena Marija Reščič, pedagoginja in kulturna ustvarjalka, ki je zelo hvaležna staršema za zapuščino, enako pa tudi bratu Aleksandru, ki je z družino uredil staro, v spominsko hišo in je z ženo Darinko ob vsakem času pripravljen sprejeti obiskovalce. Ob ogledu razstav, muzejske zbirke in drugih zanimivosti pa si vsak gost lahko privošči tudi kaj domačega, kar nastaja v bližnji oljarni, v vinski kleti in sploh na kmetiji.
Po številnih prireditvah v minulem obdobju, je trenutno v Spominski hiši Šaruga na ogled razstava z naslovom „Tisočletja si šumela", ki je vsebinsko povezana z Muro in ljudmi na Meleh. Razstava je v prenovljenih prostorih najstarejše še ohranjene hiše na Meleh, v stari domačiji Šaruga. Ljudje, ki so že od nekdaj živeli ob Muri so imeli spoštljiv odnos do reke in njene moči. Njeno vodno moč so uporabljali na tem področju za pogon mlinov. Panonski tip plavajočega mlina je prevladoval tudi na melajnski obali reke. V 18. stoletju je bilo dovoljeno obratovanje tudi manjšim mlinom, ki so jih imenovali kmečki ali hišni in so mleli zrnje samo za lastne potrebe. Nekoliko kasneje je bila dovoljena gradnja in obratovanje potočnih mlinov. Obala reke Mure je bila nekoč posejana z mnogimi mlini od Radgone: Bračičev, Györkešev, Vebrov... do Melov: Kocbekov, Adaničev Kozarjev,...Šarugov. Na Meleh so imele vse večje kmetije svoje hišne mline na Muri. Na obali pa je bilo nekaj večjih mlinov, ti so imeli le pogonska kolesa na reki, mlevske prostore pa večinoma v lesenih stavbah, ki so bile na obali reke pritrjene na visoke stebre zaradi poplav. Zadnji melanjski rečni mlin je raztrgala žled v mrzlem vojnem letu 1943.
Avtorica tokratne razstave Milena Marija Reščič je razstavljeno gradivo združila, tako da povezuje več področij našega delovanja: narodopisno in naravovarstveno, ki predstavi vsebine iz knjige Milene Šaruga in zapise iz elektronskih medijev, odmevi na gradnjo hidroelektrarn v območju Natura 2000; pesniško, avtorji pesmi o Muri: Milena Šaruga (Mele), Marija Šedivy (Gornja Radgona) in Dominique Reščič (Črešnjevci); likovno: slikarska in kiparska dela domačih avtoric Antonije Grum in Milene M. Reščič. Večji del pisnega gradiva je ponatisnjen iz knjige Milene Šaruga Mele kronika 1944 – 1998 in predstavlja življenje generacije, ki je še aktivno živela z naravo. Vse kar je predstavljeno na razstavi, se je že umaknilo in izginilo. „V nas je pač lenobno prepričanje, da se je treba z »napredkom«, ki nas oddaljuje od narave, sprijazniti. Razstava ni nostalgija za izgubljenim časom pač pa prikaz sprejemanja stvari kot so sedaj, vendar bi lahko bilo... Naša reka Mura izvira v Avstriji, njena dolžina je 444 km, povodje v Sloveniji meri 14 304 m2. V času naselitve Keltov naj bi reka dobila ime Moura (zid, obramba). V davnih časih je vozilo po tej vodni poti okrog 300 splavov, ti so prevažali v glavnem les, in ladij na vesla, ki so tovorile tone raznega materiala. Nosilnost ladje je bila šest do sedem ton. Rečna prometna pot po Muri je bila živahna v 16. in 17. stoletju, v prvi polovici 19. stoletja pa je začel rečni promet polagoma odmirati, predvsem zaradi razvoja železnice", pravi Milena M. Reščič, ki je vesela, da je prav v času, ko pri njih poteka razstava o Muri, področje Mure bilo priznano kot biosferno območje svetovnega pomena, ki je edinstveno na svetu saj obsega pet držav porečja Mura-Drava-Donava.
Melanjčani so bili dvolastniki, to pomeni da je meja po prvi svetovni vojni razdelila veliko ozemlje v radgonskem kotu. Tako so tisti Slovenci, ki jih je meja dodelila kraljevini SHS, bili lastniki velikih obdelovalnih površin na avstrijski strani reke Mure. Že Marija Terezija je dovolila vaščanom gradnjo rečnega prevoza na levo stran Mure, imenovali so ga brod ali baren. Brodi-nosilni ladji (kumpi) sta bili najprej leseni, razpoke so tesnili z mahom, ki so ga nabirali v črešnjevskih gozdovih. Kasneje sta bili železni. Čez obe ladji so bile pritrjene debele deske, površina je bila ograjena in na desni strani je bil na ograjo pritrjen križ ali sv. Miklavž zavetnik brodarjev in mlinarjev. Po drugi svetovni vojni so kmetje ostali dvolastniki in so brod ponovno postavili ter dobili tudi maloobmejno carinsko postajo. Brod so krmarili kmetje sami in jim je kakor vsa stoletja skrajšal pot do njihovih polj, travnikov in gozdov na avstrijski strani.
Kdor se odpravi na ogled dogajanja v Spominski hiši Šaruga, se bo gotovo ustavil tudi v Oljarni Šaruga, saj se pri tej družini prepletata oljarska obrt in družinsko kulturno delovanje, ki se je začelo s staršema Mileno in Ferijem Šaruga, znanima pobudnikoma kulturnega življenja na Meleh. Oljarno in razstave si ogleda veliko obiskovalcev iz Slovenije in tujine, ki se oglasijo kot posamezniki ali organizirano v skupinah, ki jih pripeljejo na ogled turistične agencije. „Moj dedek Jožef je že 17.7.1931 začel s samostojno obrtno dejavnostjo mlinarstva. Mlin na Muri je deloval do leta 1943, ko ga je led uničil, a se dedek ni dal in je mlinarsko dejavnost nadaljeval na potočnem mlinu v Črešnjevcih", nam je povedal Jožefov vnuk Sandi Šaruga, ki dodaja, da sta se njegov oče in mati Milena, ki prihaja iz Podgradja pri Ljutomeru, poročila v letu 1944. In oče je, s pomočjo mame, ki je ob tem delala na majhni kmetiji in vzgajala otroke, sedem let pozneje zgradil sodoben mlin na lokaciji domačjne, Mele 10.
Ker je Franc leta 1963 zbolel za mlinarsko boleznijo astmo, so odprli še oljarno za stiskanje jedilnih olj, predvsem bučnega, sončničnega in repičnega. Sčasoma sta Šarugova opustila mletje žitaric in se po letu 1965 posvetila le oljarni in kmetiji. Po Frančevi upokojitvi, leta 1992, je obrtno dejavnost prevzel sin Sandi z ženo Darinko, ki sta posodobila oljarno in kmetijo. Dobrih 16 let sta nudila tudi usluge sušenja in kombajniranja oljnic, leta 2010 pa sta opremila degustacijsko dvorano, uredila zbirko kmečkega orodja in pozneje spominsko hišo, v kateri je majhna etnološka zbirka in prostor za razstave ter druge kulturne dogodke. „Pri nas že nekaj časa pridno pomaga že 4. rod mlinarjev in oljarjev, naša hčerka Svetlana, tukaj pa sta že tudi njena Aleks in Sara, tako da se bo pri nas nadaljevalo delo očetov, dedkov, pradedkov in prapradedkov...Tako ostajamo pri stiskanju jedilnih olj in vinogradništvu, ter dejemo poudarek tudi degustacijam in prikazu naše kulturne dediščine", je ponosen Aleksander Šaruga – Sandi.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Prepletenost kulture, obrti in podjetništva pri Šarugovih na Meleh