Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Starostniki so pletli košare iz šibja

 

V radgonskem domu starejših pripravili zanimive delavnice, ki jih je vodil izkušeni mojster Alojz Slavko Matjašič

Pletenje košarDom starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer jesen življenja preživlja okoli 150 starostnikov iz širšega območja Slovenije, gotovo ni samo ustanova, temveč je v pravem smislu besede topel dom za starejše ljudi, kjer lahko doživijo vse udobnosti in ugodnosti.

Poleg bivanja in vsakodnevnih aktivnosti v domu namreč za stanovalce in tudi njihove svojce ter druge obiskovalce pripravljajo različne kulturne, zabavne, športne in podobne animacije. Seveda so zelo priljubljene tudi različne delavnice, bodisi kuharske, likovne, ročnih del ipd. In prav ena takšnih je potekala v minulih zadnjih zimskih dnevih, ko je mojster pletenja košar iz šibja Alojz Slavko Matjašič iz Sovjaka, dober ducat stanovalcev DSO učil tega zanimivega poklica, ki žal počasi izumira. Nekateri izmed stanovalcev so se zelo zavzeli in na koncu že odlično obvladali pletenje iz šibja – pintovca, v vsakem primeru pa je predvsem dosežen namen – kratkočasenje stanovalcev.

Njihov tokratni „mentor“ 57 – letni Alojz Slavko Matjašič pa je dejansko odličen mojster pletenja košev, ali kot sam pravi, krbül iz šibja. Nekoč je živel in ustvarjal v veliki, nad 200 let stari cimprani kmečki hiši v Slaptincih, sedaj pa je doma v Sovjaku v isti občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Čeprav je tudi sam invalid, ga to ne moti pri njegovem delu. Edino mu je hudo, da poklic počasi izumira, ob tem pa lesene koše izriva plastika, ki čedalje bolj onesnažuje naravo in okolje. Tudi v njegovi družini se bo prekinila veriga izdelovalcev krbül, katero je pred dobrim stoletjem začel njegov ded Ivan Janez, rojen leta 1898, nadaljeval pa oče Jožef, rojen leta 1928. Tudi sam je začel s tem zanimivim poklicem kot otrok, a ker sam nima potomcev, se bo sedaj očitno prenehala še ena družinska tradicija. Zgovorni Slavko nam razloži, da večinoma dela „na šteri“ torej pri gospodarju, ki košare potrebuje, seveda pa jih izdeluje tudi doma, kjer ima manjšo kmetijo in vinograd.

Za njegov poklic pletarja košar je seveda potrebno veliko pintovca, ki ga je žal vedno manj, saj so ga večinoma uničili z melioracijo jarkov in potokov na podeželju. „Sploh pa je škoda, da ta zanimivi poklic izumira, saj čeprav bi človek iz tega težko živel, pa bi obrt bila dobrodošla vsaj za kratkočasenje ljudi, tako da bi bilo dobro če bi predmet pletenja košev iz šibja lahko uvedli tudi v nekatere gospodinjske ali druge poklicne šole“, nam pove Alojz Slavko Matjašič, ki dobro sodeluje s številnimi ustanovami v okolici, še zlasti s turističnimi društvi v Pomurju in Slovenskih goricah, tako da vsaj na različnih prireditvah pokaže radovednežem kako se opravlja poklic pletarja košar iz šibja in jim ob tem razloži kdaj je potrebno posekati pintovec, da bo ustrezen za pletenje.

Slavek sicer nikomur ne skriva, da je rojem leta 1955 v Slaptincih. Zaradi težav s kolki, okvaro ima od rojstva, se ni nikoli zaposlil, pač pa je delal in še dela na kmetiji. „Za svojo dušo obdelujem tudi svoj vinograd, ki ga imam v Sovjaku. Trta je posajena na 25 arih in je ravno dovolj dela, kolikor mi dopušča moje zdravje. Sem človek, ki ne more mirovati. Imel sem srečo, da sem se pri očetu naučil plesti krbüle (koše), korbe (cejine-pleterke) in druge izdelke iz šibja. To mi je že od mladosti nekaka zimska zaposlitev. Sedaj, ko ni več veliko takih mojstrov imam vedno dovolj dela. Večinoma sem sam doma, in družbo mi dela le radio. Največkrat predstavljajo obiske moje stranke, ki pripeljejo »pintovec«, šibje, in odpeljejo krbüle in druge naročene izdelke. Nekateri, ki nimajo materiala pa jih tudi kupujejo. Natančnosti pri pletenju me je učil moj oče Jožev, ki se je pletenja naučil od svojega očeta Ivana Janeza. Tako sem jaz tretja generacija v naši družini, ki plete košare. Res je, da za pletenje uporabljam le najlepše šibe. Krbüle, tako pač mi pravimo, delam po šabloni, tako, da so vse enake. Moje stranke prihajajo od blizu in daleč, ne le iz naše občine, temveč tudi iz Negove, pa Gornjih Ivanjcev, celo Prekmurja in drugod. Včasih grem tudi na štero, se pravi na dom. Sicer sem najrajši v tej bratovi hiši v Slaptincih. Tam mi je zares lepo“, razlaga Slavek, ki je dejansko spreten mojster.

Sam pove, včasih dela dnevno tudi do 18 ur, v tem času pa splete tudi več kot pet košar, odvisno od kvalitete šibja. Zanimivo je tudi, da vsako leto splete več deset in celo več sto krbač (kardebač), ki ga otroci uporabljajo ob pametvi, tepežnem dnevu. Svoje izdelke večinoma prodaja na sejmih, ali pa ob nedeljah ob cerkvah. Slavko je tudi knjigovodja. Več kot 30 let natančno beleži, koliko izdelkov je izdelal, koliko in kje jih je prodal. To kaže, da je razgledan. Povedal nam je še, da hrani več kot 100 let star, z roko pisan testament, kjer natančno piše kaj vse morajo nuditi preužitkarju. Hvaležen je sorodniku Frančeku Duhu iz Rožičkega Vrha, ki mu vozi izdelke na sejme in drugam.

Med prijaznim pogovorom smo lahko dojeli, da so na svetu še srečni ljudje, in da je Slavek eden izmed njih. Srečen je, ker zna delati in ker rad dela, srečen je ker pozitivno razmišlja. Vesel je, ko ljudem izdela izdelek, ki ga še potrebujejo, vesel je tudi, da lahko svoje znanje prikazuje na turističnih in podobnih prireditvah, kot je med drugimi Folklorni mednarodni festival v Beltincih. Veselilo pa bo ga, če pletenje košev iz šibja - lepa ljudska rokodelska obrt ne bi izumrla...

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Družabno Dogodki Starostniki so pletli košare iz šibja