Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Po šestdesetih srečnih letih, spet pred oltar in matičarja

Biserna poroka FleisingerKonec minulega tedna sta v krogu domačih in prijateljev 60 let skupnega zakonskega življenja praznovala Marija in Karel Fleisinger iz Spodnjih Ivanjcev. Enako kot pred šestdesetimi leti sta slavljenca tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Civilni obred, ki ga je ob asistenci matičarja Mirka Ferenca, opravil župan občine Gornja Radgona Stanko Rojko, je potekal v prostorih srednjeveškega negovskega gradu. Nekoliko presenetljivo je le dejstvo, da sta slavljenca v cerkvi obeležila biserno, civilno pa diamantno poroko, kot je pisalo na listini, ki sta jo Marija in Karel prejela od župana Rojka. Po matičarjevi predstavitvi življenjske zgodbe zakoncev, jima je tudi župan namenil nekaj lepih besed in jima izročil omenjeno Diamantno poročno listino občine Gornja Radgona.

Biserno poroko sta obhajala zakonca Marija in Karel Fleisinger

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Andrej Šifrer je zapel za prijatelje

 

Na 18. martinovanju v Gornji Radgoni več tisoč navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2012Čeprav v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih, mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena največjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi “uradno” spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (18. po vrsti) martinovanje, ki je pritegnilo tisoče veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije...

Radgonsko martinovanje, ki bo mnogim ostalo v lepem spominu, je letos drugič potekalo na Kerenčičevi ulici (Spodnji gris), med reko Muro in zgradbo sodišča, torej tik pod kletmi Radgonskih goric d.d., kjer so obeležili 160-letnico Zlate radgonske penine, pripravili pa so ga Občina Gornja Radgona, Kultprotur, Radgonske gorice d.d., in Društvo vinogradnikov Radgonsko – Kapelskih goric. V programu, ki se je začel že sredi dopoldneva, in kjer so obiskovalci skozi celodnevno dogajanje videli marsikaj zanimivega ter popili na stotine litrov žlahtne kapljice ter pojedli stotine kilogramov kulinaričnih in Martinovih dobrot, je gotovo vsakdo našel nekaj zase. Poleg bogate kulinarične in vinske ponudbe ter izdelkov domače in umetnostne obrti, ki so jo ponujali na posebnih stojnicah, je bila organizirana tudi vožnja s turističnim vlakcem.

V osrednjem programu, ki ga je povezoval humorist Roman Marič – Pepek z brega, je bil nastop Andreja Šifrerja, ki je zapel za vse prijatelje v Gornji Radgoni. Pred in po opravljenem krstu novega vina, ki so ga izvedli člani Društva vinogradnikov Radgonsko-Kapelskih goric (Jaka Zorko, Stanko Kaučič, Anton Rožman, kletar Otmar Babič in harmonikar Janez Perko) so množice obiskovalcev zabavali člani domačega ansambla „Mladih 5“, za glasbeno popestritev zahtevnejših obiskovalcev pa so poskrbeli Radgonski saksofonisti - Take Nine Orchestra. Prisotne sta pozdravila tudi direktorica Kultprotura Norma Bale ter predsednik Društva vinogradnikov Radgonsko – Kapelskih goric Milan Kolarič, seveda pa niso manjkale niti kronane glave, na čelu s Slovensko vinsko kraljico 2012 Martino Baškovič ter vinsko kraljico Radgonsko-Kapelskih goric, Jernejo Jančar.

Martinovo je jesenski pust

Te dni obeležujemo še enega sv. Martina. Martinovo je v Sloveniji priljubljen praznik, ki ga večina praznuje ob koncih tedna, na soboto in nedeljo, manjšina pa tudi na sam praznik, ki je letos prav v nedeljo, 11.11. Po ljudskem reku je Martinovo jesenski pust. Sveti Martin sam pri tem nima deleža, v knjigi Praznično leto Slovencev razlaga narodopisec Niko Kuret. Karkoli se ob martinovanju godi, je starejšega izvora. Postavljeni svetnik je moral prevzeti pogansko praznovanje in šege, ki jih ni bilo moč zatreti. Pogani našega podnebnega pasu so v začetku novembra obhajali praznik zahvale za letino. K temu so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to je mogoče razbrati iz martinovanja, kakšno je bilo na Slovenskem do nedavnega in je deloma še. Martinovanje je posebej slovesno v vinskih krajih, kajti mošt se je že spremenil v novo vino. Svetemu Martinu se je že zgodaj pridružila gos: po vsej verjetnosti je bila to daritvena žival, piše Niko Kuret.

Sicer pa legenda o sv. Martinu pravi, da je spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Posledično naj bi se okrog Martinovega mošt spremenil v vino. Nekoliko kasnejša legenda o goseh pa govori o tem, kako so gosi izdale sv. Martina, ki se je med njimi skrival, ko so mu hoteli sporočiti, da je bil izvoljen za škofa. Po tej legendi morajo gosi na dan njegove smrti umreti. S to legendo so ljudje skušali razložiti upodobitve gosi, dodane podobam svetnika. Najbolj značilna praznična jed je tako prav gos, ob njej pa pijejo vino. Martin Tourski se je rodil oktobra leta 316 v Sabariji, današnjem Szombathelyju, na Madžarskem. Starša sta bila pogana, Martin pa je proti njuni volji pri dvanajstih zaprosil za sprejem med katehumene. Ko je bil star 15 let, je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Že v tem času so ga hvalili zaradi njegove skromnosti in izredne ljubezni do bližnjega.

Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amisensu presekal svoj častniški plašč in polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni. Martin se je poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers, kjer je nekaj let kasneje prejel mašniško posvečenje in ustanovil prvi samostan na francoskih tleh. Leta 371 je bil namreč izvoljen za škofa v Toursu. Povsod so govorili o moči njegovih čudežnih ozdravljenj, izganjanja duhov in obujanja mrtvih. V znamenje, da je ostal zvest svojemu pojmovanju evangelija, je tudi pri božji službi raje sedel na navadnem stolu kot na oblazinjenem škofovskem sedežu. Največje veselje mu je bilo, da se je lahko pogovarjal z ljudmi v svoji škofiji. Kmalu po njegovi smrti, 8. novembra 397, so ga začeli častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov - nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Na tisoče cerkva, mest in gradov je dobilo svoje ime po njem, tudi v Sloveniji. Je namreč priprošnjik vojakov, pastirjev, revežev in suknarjev...

Zakaj vino po Martinovem?

Pri ogledu zgodovinskih poti do vina je na eni pisalo, da je prvi vinogradnik bil Noe, enkrat pa naj bi se tako napil, da sta ga zapustila dva sinova. Druga zgodovinska pot do vina je šla celo čez Gruzijo. Njihovi plemenski misleci so zahtevali, da vsak vinogradnik mora imeti ob trgatvi še staro vino, kar je bil znak dobrega gospodarjenja. Šah Badan je bil prepričan, da je grozdni sok, ki lahko vre brez ognja strupen. Preizkusil ga je na jetniku, ki je bil obsojen na smrt. Ko je videl kako je jetnik začel veselo plesati je zapovedal saditev vinske trte. Na iranski poti so našli 7200 let staro vino. Imelo je okus po smoli in terpentinu. Staro egipčanska pot pravi, da je grozd simbol zdravja in moči. Ob trgatvi so prirejali obrede z glasbo. Babilonska pot pa pravi,da so tam v davnini (točneje pred 4000 let) imeli najstrožje vinske zakone. Če se je natakarica zmotila pri računu za vino so jo lahko vrgli v vodo. Pot čez stari Rim nas uči, da so tam slavili boga Backusa in vino naj zori štiri leta. Pot čez keltska božanstva je pa nekaj posebnega. Mimogrede se moramo njim zahvaliti za lesene sode, ki so njihov izum. Ni naključje, da so ravno Kelti imeli zelo razvite zahvalne jesenske obrede za dobro letino. Zato je krščanstvo tudi dalo Martinov god prav v čas, ko so potekali zahvalni prazniki. Zato je še kako prav, da na jesenski zahvalni dan lahko ponudimo dobro vino, do katerega pa brez Martina ne moremo. On je ravno tisti nekdo, ki ga lahko vprašamo katera pot je prava…

Tukaj si lahko ogledate slike.

FotoReportaža z Martinovega

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Družabno Dogodki Andrej Šifrer je zapel za prijatelje