Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Darila za pridne otroke

 

Sv. Miklavž obiskal otroke iz Gornje Radgone

Miklavž v MaximusuMesec december je za otroke gotovo najbolj vesel in priljubljen mesec. Je poln pričakovanj, sanj, radovednosti, želja, veselja, predvsem pa daril. Najprej pride sv. Miklavž, pred koncem leta pa še božiček in dedek mraz. Torej, Miklavž je eden od treh decembrskih »dobrih mož«, in ker je leto naokrog, je prvi dobri mož, ki goduje v decembru, Sv. Miklavž, ki prinaša pridnim otrokom darila, porednim pa šibo. Za pridnost in obdarovanje skrbijo še angelčki, za porednost in kaznovanje pa njegovi spremljevalci parkeljni...

In tako se je  sv. Miklavž, skupaj s spremljevalci, tik pred svojim godom, zaustavil v Trgovskem središču Maximus v Gornji Radgoni, kjer se je trlo otrok ter njihovih staršev, dedkov in babic. Po prijetnem programu, ki sta ga uprizorili prijazni angelček in hudobni parkelj, je Miklavž obdaril  na desetine malčkov, ob tem jih je večino vzel v naročje, pobožal in se z njimi fotografiral, kar je bilo za malčke nepozabno doživetje. Obljubili so, da se bodo naslednje leto spet srečali in da bodo vmes zelo pridni, se dobro učili in starše ubogali...

Legenda o sv. Nikolaju sicer pripoveduje, da je trem hčeram siromaka ponoči vrgel skozi okno tri kepe zlata za doto in jih tako rešil. Bil je zaščitnik  mornarjev, čolnarjev in ribičev – zato je denimo tudi ljubljanski patron – saj je bila Ljubljana pristaniško in ribiško mesto. Morda prav zaradi teh kep zlata med obvezne darove, ki jih dobri mož pušča pridnim otrokom v noči s 5. na 6. december, sodijo tudi tri jabolka. Sv. Nikolaj se je rodil ob koncu tretjega stoletja našega štetja v kraju Patara v Mali Aziji. Oče in mati sta mu umrla, ko je bil še precej mlad. Od takrat naprej je zanj skrbel stric. Kot mladenič se je preselil v mesto Mira, kjer ga je stric seznanil z mirskim škofom. Ta je pomagal mlademu Nikolaju, da se je popolnoma posvetil krščanstvu in ga je tudi posvetil v duhovnika. Pravijo, da je bil Nikolaj sin premožnih staršev, vendar je vse podedovano bogastvo razdal ubogim, zato se ga od nekdaj drži sloves radodarnega svetnika. V številnih deželah, zlasti v osrednji Evropi, je sveti Miklavž tisti, ki obdaruje (pridne) otroke. To se zgodi v noči s 5. na 6. december, ki je Miklavžev godovni dan. Škof Miklavž je svetnik in je zato v nebesih, torej prihaja k nam iz nebes. Oblečen je v škofovska liturgična oblačila, na glavi ima škofovsko mitro, v roki pa škofovsko palico. Spremljajo ga angeli in parklji (hudiči). Kako Sv. Miklavž prihaja k nam je ovito v skrivnost, saj svetniki ne potrebujejo zemeljskih potrebščin za njihovo delovanje; nekateri sicer menijo, da prihaja peš ali tudi na saneh, ki pa jih ne vlečejo severni jeleni, ampak konjska vprega.

Na predvečer godu sv. Miklavža (s 5. na 6. december), preden gredo otroci spat, po običaju postavijo peharje ali krožnike na okenske police oziroma mize. Naslednje jutro pa nestrpno pokukajo vanje, da bi videli, kaj jim je dobri mož prinesel. V preteklosti je Miklavž otrokom nosil dobrote: orehe, jabolka, pa tudi kakšno pecivo – tisto, kar je bilo pri hiši. Danes otroci pričakujejo drugačna darila, a kdo pravi, da se naši najmlajši ne bi razveselili preprostih sladkih daril? Obdarovanje je sicer le del praznovanja, ki ga predstavlja predvsem obhod Miklavževe povorke. Skupaj s svojimi spremljevalci hodi po vasi, od hiše do hiše in obiskuje otroke. Njegovi najbolj glasni spremljevalci – parklji, ki so utelešenje zla, so grozljivega videza in v otrocih vzbujajo strah. Prav to je tudi njihova naloga – prestrašiti in kaznovati poredne otroke, da bi bili v prihodnjem letu čim bolj pridni.

„Na prihod Miklavža so se včasih otroci pripravljali kar nekaj dni. Za Miklavžev obisk so se pogosto pripravljali tako, da so veliko molili in se naučili kakšno pesem. Miklavž je navadno otroke vprašal, če so bili pridni in če so molili ter jih prosil, da mu kaj zapojejo. Otroci so Miklavža gledali s strahospoštovanjem, bali so se predvsem "parkeljnov" in njihovih verig!«, pove etnologinja Simona Klaus z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti. Nato je Miklavž pridnim otrokom razdelil darila. Po tradiciji predvsem suho sadje, jabolka, rožiče, orehe. Pozneje so se začeli pojavljati tudi medenjaki, čokolada, pa tudi južno sadje. Marsikdo zato danes Miklavževo povezuje tudi z mandarinami, ki v teh zimskih dneh še kako teknejo. Če je otrok dobil šibo, je to pomenilo, da to leto ni bil dovolj priden. Otroci iz premožnejših družin in iz mest so med darili dobili tudi igrače, oblačila ali druga bolj "razkošna" darila. S tem, ko so se kot Miklavževa darila pojavile igrače, so se v mestih začeli tudi Miklavževi semnji. Ljubljanske Novice so o enem takšnih pričale že leta 1859. A etnologi pravijo, da otrokom vrednost darila ne pomeni veliko, veselje je v obdarovanju.

Sicer pa je bilo miklavževanje v različnih delih Slovenije različno, pove etnologinja Klausova. Miklavževanje je pri nas priljubljeno predvsem zato, ker ga dojemamo kot slovensko tradicijo, ki se navezuje na nekatere obrede še iz časa pred prihodom krščanstva. Praznik je dobil ime po škofu Miklavžu oziroma Nikolaju iz 2. stoletja našega štetja, z njim pa so ga pri nas začeli istovetiti v 12. stoletju. Simona Klaus pravi, da so najstarejši ohranjeni opisi Miklavževega obhoda na Kranjskem iz sredine 19. stoletja. Javni obhodi so se pojavljali vse do 50. let 20. stoletja. Nato je sledilo nekaj let zatišja, ko povork niso izvajali v javnosti. Šele po letu 1991 se je javno praznovanje prihoda Miklavža znova pojavilo. Da je tradicija miklavževanja na Slovenskem globoko zakoreninjena, pričajo tudi nekatere vraže, ki so povezane s tem praznikom. Po besedah Klausove se nanašajo predvsem na obrti in poklice, katerih zavetnik je sv. Miklavž. V okolici Laškega so, na primer, dejali, da na ta dan ni dobro delati v gozdu ali v mlinu. Na Štajerskem in v Prekmurju je bilo na ta dan prepovedano presti. Ljudska modrost pa pravi, da če je na Miklavževo mrzlo, bo zima huda.

Etnologinja Simona Klaus nam pove tudi, da sv. Miklavža poznajo v dobršnem delu katoliške Evrope. Velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov, za pomočnika v stiski in čudodelnika...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Družabno Dogodki Darila za pridne otroke