V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Skozi perstice nitka mi teci lepo

 

Predstavili so razvoj predenja skozi zgodovino

PredenjeV želji, da bi ohranjali kulturno dediščino v novem večnamenskem domu „Pri mlinu" v Segovcih vse pogosteje pripravljajo različna predavanja, predstavitve in izobraževanja. In med kulturno dediščino sodijo tudi že pozabljeni ljudski običaji, domača obrt in rokodelstvo. Zato so tokrat pripravili nadvse zanimivo in aktualno predavanje in predstavitev predenja. Vodja doma „Pri mlinu", dipl. etn. in kult. antrop. Petra Hamer je predstavila razvoj predenja skozi zgodovino, povezavo med predenjem in folkloristiko, 77-letna Kristina Recek iz Nasove, ki je s seboj prinesla vse pripomočke za prejo, pa je prikazala in pokazala, kako se je nekoč predlo, in kako ona sama to počne tudi danes.

Žal se mladi ne zanimajo veliko za tovrstno delo, ki ni niti malo enostavno ali lahko, zato je ponosna, če lahko koga nauči tega opravila, saj sama najbrž ne bo mogla presti v nedogled. In med tistimi, ki jih uči je tudi njena vnukinja, tako da tradicija ostala tudi v njeni družini. Sama se je namreč že med 2. svetovno vojno naučila od babice, sedaj pa se pogosto usede za kolovrat, ne le pozimi, temveč tudi poleti, saj pravi, da nima kaj drugo početi. Najtežje ji je sicer čistiti volno, ostalo pa nekako gre, vse do končnega izdelka, bodisi nogavic, rokavic, puloverja... Kot je povedala Kristina Recek je nekoč primanjkovalo volne, zato so predli lan in konopljo. Sama pa ni vedela povedati, kdaj bo nehala s svojim priljubljenim „poklicem", saj bo delala dokler bo lahko. In vedno se bo spomnila stihov: Skoz perstice nitka mi teci lepo, priprava da budeš za platno tenko...

Medtem, ko je praktični del predenja prikazala Kristina, je za teoretični del predavanja poskrbela mlada strokovnjakinja Petra Hamer, ki je dejala, da se je s sovaščanko Albino Horvat pogovarjala, da bi bilo lepo in nadvse poučno predstaviti staro zimsko opravilo, predenje. Rečeno – storjeno in Petra je najprej pričarala zgodovino predenja in simboliko povezano s tem pretežno zimskim družabnim opravilom, ki pa je za etnologe in še posebej folkloriste, veliko več kot samo opravilo.

„Predenje te pripelje do bita samega sebe, te pomiri medtem ko delaš nekaj koristnega. Sama uporabljam vreteno, tako kot naši predniki. Predenje priporočam vsem, moškim in ženskam, tudi otrokom. Tako bodo vsi veselo preživljali svoj prosti čas", je nekoč zapisala Lady Arry'shanna. „Kdo je ta gospa vam ne bi znala povedali, se pa mi njeno razmišljanje zdi zanimivo. Torej, prednje ima dolgo zgodovino. Začetki segajo že v paleolitik (paleolitik je najstarejše in najdaljše obdobje prazgodovine, za katerega je značilna uporaba ognja, lov in nabiranje hrane. Začel se je pred milijonom let, v Evropi pa končal z mezolitikom, približno okoli 8000 let PNŠ), ko naši predniki še niso bili na takšni stopnji razvoja, da bi si oblačila lahko kupovali v trgovinah in so si jih zato izdelovali sami. Kar navsezadnje ne more biti tako slabo, narediš si oblačilo točno po svojih idejah. Seveda je takratno predenje bilo v začetni fazi razvoja in je potekalo malo drugače. Vlakna, katera so vrteli med dlanmi in stegni so oblikovali v nit, v nekaterih kulturah tudi iz bananinih listov. Sčasoma se je razvilo ročno vreteno v obliki palice. Skozi čas so razvili različne pripomočke za predenje in tudi različne načine predenja. Vsa indoevropska ljudstva so gojila konopljo in lan. Tudi Slovani so močno cenili platno. Kot zanimivost; do 12. stoletja je platno predstavljajo plačilno sredstvo, od tod tudi naš glagol platiti, plačati. V 18. stoletju je predenje postalo eno prvih industrijskih proizvodenj", je razlagala Hamerova.

Predenje je bilo predvsem družabni dogodek, kjer so združili prijetno s koristnim „V našem kmečkem okolju je preja bila pomembno družabno zimsko opravilo, ko so se žene in dekleta družile ob predenju lanenih, konopljinih in volnenih niti. Pod pojmom preja razumemo tudi naravna vlakna ki so produkt predenja. Ta vlakna imenujemo tudi predivo ali nenazadnje enostavno nit. Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689 zapisal: Ko so bili sv. trije kralji mimo, se je na nekdanjem Kranjskem začela preja. Datumi, kdaj se je preja začela in kdaj se je »razdrla« variirajo od pokrajine do pokrajine. Seveda poznamo primere, ko so ženske ali dekleta, ponekod tudi otroci predli za denar in so predli celo leto. Poklicali so jih na dom in so tam predli dokler niso spredli vsega, potem so šli naprej. Kot primer žalostne usede majhne deklice navajam pesem A. Praprotnika z naslovom Žalostna predica".

Za predenje potrebujemo vreteno, preslico in kolovrat. Vreteno je priprava v obliki na koncih zožene palice, na katero se pri predenju navija preja ali nit. Predenje na vreteno je bila na slovenskem ozemlju znano od naselitve alpskih Slovanov do srede 20. stol. Tako so predli predvsem volno in danes lahko v Beli Krajini še vedno najdemo tak način predenja. Tudi nekatere kulture drugod po svetu predejo na tak način. Vreteno je tudi del kolovrata – nanj se je sukala nit. Vreteno je z dreto ali usnjenim jermenom povezana na veliko kolo, ki ga poganja predica s stopalnikom. Preslica je bila pripomoček, na katerega se je privezala preja. Lahko je bila v obliki samostojne palice na podstavku, ali ročne palice z lopatastim ali rogovilastim zaključkom ki je bila del kolovrata. Velikokrat so bile izrezljane in okrašene. Na preslico so z vrvico zavezali snop vlaken, ki so ga imenovali kodelja, to je predivo, ki bo postalo preja. Kolovrat je lesena priprava za ročno predenje (sukanje) lanene, konopljine ali volnene niti. Lahko je pokončen ali vodoraven, odvisno od gonilnega mehanizma. V Prekmurju, ki se vključuje v širši panonski kulturni prostor, so bili bolj razširjeni in v uporabi ležeči kolovrati. Na kolovrat so predli od 16. stol. dalje, danes so se kolovrati ohranili v večjem številu kot okrasni predmeti. Kolovrati so bili struženi in poslikani, kar je danes pomemben del ljudskega slikarstva. Poglavitni deli kolovrata so nogalnica (taca, klačnjek), osrednje kolo in vzvod (cigan), s katerim se le-to poganja. Kolo je z gonilno vrvico povezano z vretenom s perutnicami. Predivo nalagajo na preslico ali na samostojno stoječo rogovilo. Predica vleče predivo iz povesma ali kodelje in ga z vretenjem suka v nit, ki se navija na vreteno (špula). Kolovrat je bil navadno del nevestine bale. V Prekmurju pravijo kolovratu korblat.

„Tako kot za vsa druga kmečka opravila, so tudi za predenje bili dnevi ko je to opravilo bilo prepovedano. Predlo se je lahko v ponedeljek, sredo in petek. Preja je v vseh koncih Slovenije drugače datirana. Angelos Baš piše, da je preja na Štajerskem potekala od Sv. Martina, do velike noči, na Dolenjskem od novega leta do 19. marca (Jožefovo), medtem ko Valvasor piše da je na Kranjskem začetek preje bil dan sv. treh kraljev. Povsod po Sloveniji, razen na Dolenjskem, so »prejo razdrli« na god sv. Jedrti, 17. marca, saj se je takrat začelo delo na polju. Pomembno je poudariti socialni aspekt preje. Če danes poudarjamo pomembnost druženja generacij in izmenjave izkušenj, je preja bila ravno to. Ko se je zbrala skorajda vsa vas in so starejši pripovedovali zgodbe, dogodivščine, velikokrat so skupaj peli, ničkolikokrat pa se je zgodilo, da je v hišo prišel godec in zabava se je začela. Navajam zgodbo fr. Rojeca, objavljeno v reviji Zvonček leta 1928 »Ženske so predle podnevi in ob večerih navadno dolgo v noč. Med delom so se pogovarjale z družinskimi člani in z vasovalci, ki so zvečer prihajali v hišo iz sosednih domov in posedali okrog gorke peči. Moški so ob večerih počivali brez vsakega dela in so jim bili ti pogovori živa potreba. Za izpremembo so večkrat tudi zapeli skupaj s predicami", je razlagala Petra, ki je vse prikazala tudi z ilustriacijami s prosojnice.

Seveda pa so bili tudi dnevi ko je bila preja strogo prepovedala in kršitelji strogo kaznovani. Preja je bila prepovedana na dneve nekaterih svetnikov in na kvatrne tedne. Predice ki so predle na god. Sv. Boštjana (20.1.), sv. Neže (21.1.) in sv. Vincencija (22. 1.) so bile kaznovane z obiskom Torke. Tudi v času kvatrnih tednov je bila preja strogo prepovedana. Kvatrni tedni so štirje tedni v letu, ko je obvezen strogi post in hkrati je prepovedano opravljati določena opravila. Prvi kvatrni teden je takoj po pustu, drugi je ob binkoštih, tretji v septembru po 14.9. ko je bilo povišanje svetega križa, in četrti je bil tretji adventni teden pred božičem. Kvatrni večeri in noči so bili od nekdaj polni skrivnosti, saj so imela takrat vsa zla bitja največjo moč – od vragov, čarovnic, vedomcev, štrig do pehte babe, torke. Ponekod po Sloveniji je preja bila prepovedana tudi na Katarinino (25.11), na god sv. Miklavža (6. 12) in na Lucijino (13.12).

„In seveda Torka je bila glavni razlog, zakaj se je prepoved preje upoštevala. Kdo je Torka? Je bajno bitje, ki je tako kot ostale sredozimke dobila ime po dnevu v tednu in skrbi, da se spoštuje prepoved preje in drugih ženskih opravil ob torkih pozno v noč. Torka je bila ženska pošast, ki jo je naše ljudsko verovanje podedovalo iz poganski dob. Istovetijo jo s Pehtro babo. Njena glavna naloga je da ženam predicam prepreči, da bi predle v času kvatrnega posta in drugih dneh, ko je predenje prepovedano. Kot primer kaj se je zgodilo, ko je predico obiskala Torka „Takrat je vstopila kot bela žena, ki bi se lahko stegnila do stropa, ugasnila luč, kolovrati bi sami zabrenčali in šele zjutraj potihnili, predivo bi pustila za seboj razgrizeno, prejo zavozlano, kolovrate strte." (Kropej 2008: 331) „Pravijo, če pusti kvartni četrtek predica vrvico na kolovratu, pride ponoči Torka prest; zatorej ne pozabi nobena predica ta večer sneti vrvico s kolovrata. (Kelemin 1997: 216) Pravijo „če bi v Prekmurju na Miklavža delali, bi jim veter streho polomil; posebno še tedaj, ko bi ženske tega dne predle (Kuret 1989: 242-243) Na Gorenjskem je veljalo, da na kvarni četrtek zvečer ne puščaj vrvice na kolovratu, sicer pride ponoči Torka prest (Kuret 1989: 170). Te pripovedi so še milostne. Predice, ki so kljub prepovedi predle so bile kaznovane tako, da jim je Torka poglodala vso meso iz kosti, te pa zložila na kup ob kolovratu".

Če zabredemo še malo globje v predenje pridemo do simbolike predenja in vrtenja. Glavno zanimanje folkloristov za predenje predstavlja simbolika krožnega gibanja, ki je karakteristika mejnega prostora, ki se konotira skozi različne simbole. Tako lahko v literaturi in seveda med ljudmi najdemo prepričanja da so ti simboli vrtinec, mlin, kolo, krožni ples, krožne stopnice, v pravljicah naletimo na vrteče se koče, in pa seveda vreteno. Predenje in vrtenje vretena/kolovrata torej predstavlja obliko krožnega gibanja in je povezano z mejnim prostorom med svetovoma živih in mrtvih. Kar pomeni, da duše umrlih, ki so razpete med tem in onim svetom na oni svet pridejo skozi prostore za katere je značilno krožno gibanje, oz. vrtenje. V evropski folklori lahko tako zasledimo ravno to verovanje, da je prehod med tem in onim svetom ob vrtečih se predmetih.

Predenje, ki je večinoma del ženskih opravil, in predmeti povezani s predenjem, so dobili mnogo simbolnih pomenov, ki so tesno povezani z aspekti človeške eksistence (rojstvo, smrt, usoda). Zato ni nič čudnega, da so ženske tiste, ki krojijo usodo, imajo vse niti v rokah, imajo možnost nit prerezat ali jo prest do konca. Tukaj ni nič feminističnega, pač dejstvo je, da je predenje, v večini kultur bilo žensko opravilo. Tako tudi danes, v sodobni družbi, uporabljamo določene frazeme povezane s predenjem, predvsem ob pomembnih življenjskih dogodkih, rojstvu in smrti. »prerezati nit življenja«, »življenje visi na nitki«. „Spomniti se moramo tudi misli Valentina Vodnika »bolj kot bo pridna pozimi predica, dalj bo rožljala pod palcem petica.« je med drugim razložila Petra Hamer, in škoda je edino, da se je tega izjemno poučnega in zanimivega predavanja in predstavitve udeležilo tako malo ljudi. Zato je upravičeno Petrino razočaranje.

O predicah so spisane tudi mnoge pesmi, ki so jih same pogosto pele:

»Topla je pečka in to dobro de:

V hiši imamo predice,

Od zore do mraka, od mraka do dne

Delajo skrbne ženice.

Pridne so naše predice se ve:

Stiska se, krči kodelja,

V smehu in sreči jim lica gore,

Kot da je cvetna nedelja.

Zunaj pa bele odeje bleste,

Ki jih je zima razstrla,

In piši strupeni krog oken brne,

Da smo jih siti do grla.«

 

„Predica sem in nit vrtim, še mlada pa v skrbeh živim;

umrli so mi starši že, in nimam brata ne sestre.

Sirota zapuščena vsa sedim tu žalostna doma.

Solze na prejo mi teko, obleka žalna bode to."

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Družabno Dogodki Skozi perstice nitka mi teci lepo