MK Lisjak, ki velja za enega bolj dejavnih na tem območju, pripravil 15. srečanje motoristov

Motoristi KonjiščeVišje temperature in sončno vreme so na ceste že od marca in aprila naprej privabile mnogo motoristov, med katerimi so tudi člani Motorističnega kluba Lisjak iz Apaške doline (MK Lisjak), ki po svoji aktivnosti in angažiranosti, zlasti pri prometni varnosti, velja za enega bolj dejavnih motorističnih klubov pri nas. Ena njihovih osrednjih aktivnosti je organizacija tradicionalnega motorističnega srečanja, ki je tudi letos potekalo ob izteku šolskega leta in meseca junija, v Zgornjem Konjišču. Letošnje, že kar 15. srečanje zapovrstjo, je torej tudi letos potekalo na območju občine Apače, natančneje na lokaciji ribiškega doma v Zgornjem Konjišču, a se veseljaki na enoslednih kolesih niso zadovoljili samo s tem, temveč so imeli več aktivnosti.

Motoristi so se srečali v Zgornjem Konjišču

Tjaša pred Anejem in Renejem

Otročki dan MahovciŠportno-turistično društvo Mahovci, ki je nekakšen nosilec družabnega življenja v domači vasi v Apaški dolini, je tudi letos pripravilo tradicionalni otroški dan. Na športnem centru v Mahovcih so za male in nekoliko večje otroke pripravili dve otroški igrali in sicer, gasilka in fusbal na štangi. Prav tako so organizirali dejavnosti za otroke, in sicer tekmo med dvema vodnima balonoma, ki je bila najbolj priljubljena med otroci, ki so prišli iz širšega območja Apaške doline. Na koncu so trije najboljši (1. Tjaša Horvat, 2. Anej Dresler, 3. Rene Leopold) udeleženci dobili priznanje za dosežena mesta in pa majhne praktične nagrade.

Malčki so se zabavali na „otroškem dnevu

Tudi sveta maša za stanovalce domov za starejše iz občine Sv. Jurij ob Ščavnici

StarejšiNa Stari Gori je potekalo zanimivo in prisrčno srečanje občanov občine Sv. Jurij ob Ščavnici, ki bivajo v Domu starejših v Gornji Radgoni in Domu Lukavci in ga je ob pomoči Občinske organizacije RK in Društva podeželskih žena občine Sv. Jurij ob Ščavnici, pripravila domača občina. Drugo srečanje se je pričelo z obiskom sv. maše v cerkvi Sv. Duha na Stari Gori, ki jo je daroval duhovni pomočnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici, Mirko Rakovec. Pred pričetkom maše je stanovalce in njihove spremljevalce pozdravil župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Miroslav Petrovič, ki je povedal, kako je namen srečanja, da jih vsako leto vsaj enkrat povabijo v občino, od koder jih je pot zanesla v domove za starejše.

Župan sprejel občane, ki živijo v domovih

Gasilci pred gostinci in upokojenci!

Kisla juha RadenciPodobo kot že v več kot dveh desetletjih, so tudi letos, v okviru praznovanja 24. radenskega občinskega praznika, pripravili številne takšne in drugačne dogodke in prireditve. Seveda ni šlo niti brez kuharskega tekmovanja, saj so pripravili tudi 21. tradicionalno tekmovanje v kuhanju kisle štajerske juhe (žüpe) v kotličku na prostem. Letošnje tekmovanje, ki ga je organiziralo TD Radenci, pod vodstvom predsednice Karmen Kavčič Žibret, je bilo na lepi lokaciji pod še nekaj preživelih stoletnih dreves radenskega parka. V okviru prireditve se je sicer odvijalo marsikaj zanimivega, zlasti za otroke, kjer je potekal tridnevni festival „Mačje mesto", tako da je na stotine obiskovalcev prišlo na svoje. Na samem tekmovanju, ki ga je v svojem duhovitem slogu povezoval domači humorist Emil Šmid, je nastopilo 12 ekip, katere so sestavljali glavni kuhar (ica) in pomočnik ter še kdo (predstavniki turizma, društev in sploh javnega življenja občine in regije ter tudi znani gostje). Bilo je resda zelo vroče, a težav vseeno ni bilo, saj so suha drva s kurišč ogrevala (in kadila) še bolj kot sonce, ki se je težko prebijalo skozi krošnje dreves.

Kislo štajersko župo so kuhali pod stoletnimi drevesi radenskega parka

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Košnja NegovaKakor pravi slovenska ljudska pesem: »Ko se dela svit grejo fantje kosit«, so tudi »fantje« in eno »dekle«, na grajskem hribu v Negovi »šli kosit«. Letošnje košnjo, ki jo že več kot 10 let pripravlja Turistično društvo Negova-Spodnji Ivanjci, se je udeležilo 14 koscev, med njimi je bila tudi ženska. Kakor je bila v preteklosti navada, je tudi tokrat gospodar, tega je poosebljal Alojz Firbas, koscem najprej ponudil »štanperl žganice«, ki je dala koscem energijo in zagon. In že so kosci nabrusili kose, ter se v redu, kot nekoč, podali na košnjo strmega brega, na katerem so odcvetele in dozorele narcise.

Grajsko pobočje v Negovi pokosili

Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Skozi perstice nitka mi teci lepo

 

Predstavili so razvoj predenja skozi zgodovino

PredenjeV želji, da bi ohranjali kulturno dediščino v novem večnamenskem domu „Pri mlinu" v Segovcih vse pogosteje pripravljajo različna predavanja, predstavitve in izobraževanja. In med kulturno dediščino sodijo tudi že pozabljeni ljudski običaji, domača obrt in rokodelstvo. Zato so tokrat pripravili nadvse zanimivo in aktualno predavanje in predstavitev predenja. Vodja doma „Pri mlinu", dipl. etn. in kult. antrop. Petra Hamer je predstavila razvoj predenja skozi zgodovino, povezavo med predenjem in folkloristiko, 77-letna Kristina Recek iz Nasove, ki je s seboj prinesla vse pripomočke za prejo, pa je prikazala in pokazala, kako se je nekoč predlo, in kako ona sama to počne tudi danes.

Žal se mladi ne zanimajo veliko za tovrstno delo, ki ni niti malo enostavno ali lahko, zato je ponosna, če lahko koga nauči tega opravila, saj sama najbrž ne bo mogla presti v nedogled. In med tistimi, ki jih uči je tudi njena vnukinja, tako da tradicija ostala tudi v njeni družini. Sama se je namreč že med 2. svetovno vojno naučila od babice, sedaj pa se pogosto usede za kolovrat, ne le pozimi, temveč tudi poleti, saj pravi, da nima kaj drugo početi. Najtežje ji je sicer čistiti volno, ostalo pa nekako gre, vse do končnega izdelka, bodisi nogavic, rokavic, puloverja... Kot je povedala Kristina Recek je nekoč primanjkovalo volne, zato so predli lan in konopljo. Sama pa ni vedela povedati, kdaj bo nehala s svojim priljubljenim „poklicem", saj bo delala dokler bo lahko. In vedno se bo spomnila stihov: Skoz perstice nitka mi teci lepo, priprava da budeš za platno tenko...

Medtem, ko je praktični del predenja prikazala Kristina, je za teoretični del predavanja poskrbela mlada strokovnjakinja Petra Hamer, ki je dejala, da se je s sovaščanko Albino Horvat pogovarjala, da bi bilo lepo in nadvse poučno predstaviti staro zimsko opravilo, predenje. Rečeno – storjeno in Petra je najprej pričarala zgodovino predenja in simboliko povezano s tem pretežno zimskim družabnim opravilom, ki pa je za etnologe in še posebej folkloriste, veliko več kot samo opravilo.

„Predenje te pripelje do bita samega sebe, te pomiri medtem ko delaš nekaj koristnega. Sama uporabljam vreteno, tako kot naši predniki. Predenje priporočam vsem, moškim in ženskam, tudi otrokom. Tako bodo vsi veselo preživljali svoj prosti čas", je nekoč zapisala Lady Arry'shanna. „Kdo je ta gospa vam ne bi znala povedali, se pa mi njeno razmišljanje zdi zanimivo. Torej, prednje ima dolgo zgodovino. Začetki segajo že v paleolitik (paleolitik je najstarejše in najdaljše obdobje prazgodovine, za katerega je značilna uporaba ognja, lov in nabiranje hrane. Začel se je pred milijonom let, v Evropi pa končal z mezolitikom, približno okoli 8000 let PNŠ), ko naši predniki še niso bili na takšni stopnji razvoja, da bi si oblačila lahko kupovali v trgovinah in so si jih zato izdelovali sami. Kar navsezadnje ne more biti tako slabo, narediš si oblačilo točno po svojih idejah. Seveda je takratno predenje bilo v začetni fazi razvoja in je potekalo malo drugače. Vlakna, katera so vrteli med dlanmi in stegni so oblikovali v nit, v nekaterih kulturah tudi iz bananinih listov. Sčasoma se je razvilo ročno vreteno v obliki palice. Skozi čas so razvili različne pripomočke za predenje in tudi različne načine predenja. Vsa indoevropska ljudstva so gojila konopljo in lan. Tudi Slovani so močno cenili platno. Kot zanimivost; do 12. stoletja je platno predstavljajo plačilno sredstvo, od tod tudi naš glagol platiti, plačati. V 18. stoletju je predenje postalo eno prvih industrijskih proizvodenj", je razlagala Hamerova.

Predenje je bilo predvsem družabni dogodek, kjer so združili prijetno s koristnim „V našem kmečkem okolju je preja bila pomembno družabno zimsko opravilo, ko so se žene in dekleta družile ob predenju lanenih, konopljinih in volnenih niti. Pod pojmom preja razumemo tudi naravna vlakna ki so produkt predenja. Ta vlakna imenujemo tudi predivo ali nenazadnje enostavno nit. Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689 zapisal: Ko so bili sv. trije kralji mimo, se je na nekdanjem Kranjskem začela preja. Datumi, kdaj se je preja začela in kdaj se je »razdrla« variirajo od pokrajine do pokrajine. Seveda poznamo primere, ko so ženske ali dekleta, ponekod tudi otroci predli za denar in so predli celo leto. Poklicali so jih na dom in so tam predli dokler niso spredli vsega, potem so šli naprej. Kot primer žalostne usede majhne deklice navajam pesem A. Praprotnika z naslovom Žalostna predica".

Za predenje potrebujemo vreteno, preslico in kolovrat. Vreteno je priprava v obliki na koncih zožene palice, na katero se pri predenju navija preja ali nit. Predenje na vreteno je bila na slovenskem ozemlju znano od naselitve alpskih Slovanov do srede 20. stol. Tako so predli predvsem volno in danes lahko v Beli Krajini še vedno najdemo tak način predenja. Tudi nekatere kulture drugod po svetu predejo na tak način. Vreteno je tudi del kolovrata – nanj se je sukala nit. Vreteno je z dreto ali usnjenim jermenom povezana na veliko kolo, ki ga poganja predica s stopalnikom. Preslica je bila pripomoček, na katerega se je privezala preja. Lahko je bila v obliki samostojne palice na podstavku, ali ročne palice z lopatastim ali rogovilastim zaključkom ki je bila del kolovrata. Velikokrat so bile izrezljane in okrašene. Na preslico so z vrvico zavezali snop vlaken, ki so ga imenovali kodelja, to je predivo, ki bo postalo preja. Kolovrat je lesena priprava za ročno predenje (sukanje) lanene, konopljine ali volnene niti. Lahko je pokončen ali vodoraven, odvisno od gonilnega mehanizma. V Prekmurju, ki se vključuje v širši panonski kulturni prostor, so bili bolj razširjeni in v uporabi ležeči kolovrati. Na kolovrat so predli od 16. stol. dalje, danes so se kolovrati ohranili v večjem številu kot okrasni predmeti. Kolovrati so bili struženi in poslikani, kar je danes pomemben del ljudskega slikarstva. Poglavitni deli kolovrata so nogalnica (taca, klačnjek), osrednje kolo in vzvod (cigan), s katerim se le-to poganja. Kolo je z gonilno vrvico povezano z vretenom s perutnicami. Predivo nalagajo na preslico ali na samostojno stoječo rogovilo. Predica vleče predivo iz povesma ali kodelje in ga z vretenjem suka v nit, ki se navija na vreteno (špula). Kolovrat je bil navadno del nevestine bale. V Prekmurju pravijo kolovratu korblat.

„Tako kot za vsa druga kmečka opravila, so tudi za predenje bili dnevi ko je to opravilo bilo prepovedano. Predlo se je lahko v ponedeljek, sredo in petek. Preja je v vseh koncih Slovenije drugače datirana. Angelos Baš piše, da je preja na Štajerskem potekala od Sv. Martina, do velike noči, na Dolenjskem od novega leta do 19. marca (Jožefovo), medtem ko Valvasor piše da je na Kranjskem začetek preje bil dan sv. treh kraljev. Povsod po Sloveniji, razen na Dolenjskem, so »prejo razdrli« na god sv. Jedrti, 17. marca, saj se je takrat začelo delo na polju. Pomembno je poudariti socialni aspekt preje. Če danes poudarjamo pomembnost druženja generacij in izmenjave izkušenj, je preja bila ravno to. Ko se je zbrala skorajda vsa vas in so starejši pripovedovali zgodbe, dogodivščine, velikokrat so skupaj peli, ničkolikokrat pa se je zgodilo, da je v hišo prišel godec in zabava se je začela. Navajam zgodbo fr. Rojeca, objavljeno v reviji Zvonček leta 1928 »Ženske so predle podnevi in ob večerih navadno dolgo v noč. Med delom so se pogovarjale z družinskimi člani in z vasovalci, ki so zvečer prihajali v hišo iz sosednih domov in posedali okrog gorke peči. Moški so ob večerih počivali brez vsakega dela in so jim bili ti pogovori živa potreba. Za izpremembo so večkrat tudi zapeli skupaj s predicami", je razlagala Petra, ki je vse prikazala tudi z ilustriacijami s prosojnice.

Seveda pa so bili tudi dnevi ko je bila preja strogo prepovedala in kršitelji strogo kaznovani. Preja je bila prepovedana na dneve nekaterih svetnikov in na kvatrne tedne. Predice ki so predle na god. Sv. Boštjana (20.1.), sv. Neže (21.1.) in sv. Vincencija (22. 1.) so bile kaznovane z obiskom Torke. Tudi v času kvatrnih tednov je bila preja strogo prepovedana. Kvatrni tedni so štirje tedni v letu, ko je obvezen strogi post in hkrati je prepovedano opravljati določena opravila. Prvi kvatrni teden je takoj po pustu, drugi je ob binkoštih, tretji v septembru po 14.9. ko je bilo povišanje svetega križa, in četrti je bil tretji adventni teden pred božičem. Kvatrni večeri in noči so bili od nekdaj polni skrivnosti, saj so imela takrat vsa zla bitja največjo moč – od vragov, čarovnic, vedomcev, štrig do pehte babe, torke. Ponekod po Sloveniji je preja bila prepovedana tudi na Katarinino (25.11), na god sv. Miklavža (6. 12) in na Lucijino (13.12).

„In seveda Torka je bila glavni razlog, zakaj se je prepoved preje upoštevala. Kdo je Torka? Je bajno bitje, ki je tako kot ostale sredozimke dobila ime po dnevu v tednu in skrbi, da se spoštuje prepoved preje in drugih ženskih opravil ob torkih pozno v noč. Torka je bila ženska pošast, ki jo je naše ljudsko verovanje podedovalo iz poganski dob. Istovetijo jo s Pehtro babo. Njena glavna naloga je da ženam predicam prepreči, da bi predle v času kvatrnega posta in drugih dneh, ko je predenje prepovedano. Kot primer kaj se je zgodilo, ko je predico obiskala Torka „Takrat je vstopila kot bela žena, ki bi se lahko stegnila do stropa, ugasnila luč, kolovrati bi sami zabrenčali in šele zjutraj potihnili, predivo bi pustila za seboj razgrizeno, prejo zavozlano, kolovrate strte." (Kropej 2008: 331) „Pravijo, če pusti kvartni četrtek predica vrvico na kolovratu, pride ponoči Torka prest; zatorej ne pozabi nobena predica ta večer sneti vrvico s kolovrata. (Kelemin 1997: 216) Pravijo „če bi v Prekmurju na Miklavža delali, bi jim veter streho polomil; posebno še tedaj, ko bi ženske tega dne predle (Kuret 1989: 242-243) Na Gorenjskem je veljalo, da na kvarni četrtek zvečer ne puščaj vrvice na kolovratu, sicer pride ponoči Torka prest (Kuret 1989: 170). Te pripovedi so še milostne. Predice, ki so kljub prepovedi predle so bile kaznovane tako, da jim je Torka poglodala vso meso iz kosti, te pa zložila na kup ob kolovratu".

Če zabredemo še malo globje v predenje pridemo do simbolike predenja in vrtenja. Glavno zanimanje folkloristov za predenje predstavlja simbolika krožnega gibanja, ki je karakteristika mejnega prostora, ki se konotira skozi različne simbole. Tako lahko v literaturi in seveda med ljudmi najdemo prepričanja da so ti simboli vrtinec, mlin, kolo, krožni ples, krožne stopnice, v pravljicah naletimo na vrteče se koče, in pa seveda vreteno. Predenje in vrtenje vretena/kolovrata torej predstavlja obliko krožnega gibanja in je povezano z mejnim prostorom med svetovoma živih in mrtvih. Kar pomeni, da duše umrlih, ki so razpete med tem in onim svetom na oni svet pridejo skozi prostore za katere je značilno krožno gibanje, oz. vrtenje. V evropski folklori lahko tako zasledimo ravno to verovanje, da je prehod med tem in onim svetom ob vrtečih se predmetih.

Predenje, ki je večinoma del ženskih opravil, in predmeti povezani s predenjem, so dobili mnogo simbolnih pomenov, ki so tesno povezani z aspekti človeške eksistence (rojstvo, smrt, usoda). Zato ni nič čudnega, da so ženske tiste, ki krojijo usodo, imajo vse niti v rokah, imajo možnost nit prerezat ali jo prest do konca. Tukaj ni nič feminističnega, pač dejstvo je, da je predenje, v večini kultur bilo žensko opravilo. Tako tudi danes, v sodobni družbi, uporabljamo določene frazeme povezane s predenjem, predvsem ob pomembnih življenjskih dogodkih, rojstvu in smrti. »prerezati nit življenja«, »življenje visi na nitki«. „Spomniti se moramo tudi misli Valentina Vodnika »bolj kot bo pridna pozimi predica, dalj bo rožljala pod palcem petica.« je med drugim razložila Petra Hamer, in škoda je edino, da se je tega izjemno poučnega in zanimivega predavanja in predstavitve udeležilo tako malo ljudi. Zato je upravičeno Petrino razočaranje.

O predicah so spisane tudi mnoge pesmi, ki so jih same pogosto pele:

»Topla je pečka in to dobro de:

V hiši imamo predice,

Od zore do mraka, od mraka do dne

Delajo skrbne ženice.

Pridne so naše predice se ve:

Stiska se, krči kodelja,

V smehu in sreči jim lica gore,

Kot da je cvetna nedelja.

Zunaj pa bele odeje bleste,

Ki jih je zima razstrla,

In piši strupeni krog oken brne,

Da smo jih siti do grla.«

 

„Predica sem in nit vrtim, še mlada pa v skrbeh živim;

umrli so mi starši že, in nimam brata ne sestre.

Sirota zapuščena vsa sedim tu žalostna doma.

Solze na prejo mi teko, obleka žalna bode to."

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Družabno Dogodki Skozi perstice nitka mi teci lepo