Človek mora biti pred profitom!
Na znamenito kresovanje na ŠRC Trate je prišlo več kot 2.000 veseljakov iz cele regije ter iz sosednje Avstrije...
Čeprav jim je tudi letos nekoliko nagajalo vreme, ki se je na predvečer praznika dela le umirilo, je tudi letošnje kresovanje na ŠTC Trate potrdilo, da je dogodek v Gornji Radgoni nekaj posebnega, in da ga nihče ne sme odpovedovati tudi če je napovedan dež. Spet se je namreč, v dokaj vetrovnem, a kljub temu prijetnem vremenu, na tradicionalni prvomajski prireditvi, ki se vsako leto odvija na predvečer 1. maja, zbralo več kot dva tisoč ljudi iz cele regije in tudi iz tujine.
V organizaciji Zavoda za kulturo, turizem in promocijo Kultprotur, ter še nekaterih soorganizatorjev, kot so: radgonska občina, PGD Gornja Radgona, Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), KO ZZB za vrednote NOB Gornja Radgona, Arcont, Saubermacher, Komunala Radgona, Zdravilišče Radenci...; se je tokrat vse skupaj začelo ob 20. uri, ko so se pred prodajalno „Marjanca" v središču Gornje Radgone, začeli zbirati udeleženci tradicionalne baklade, ki je prava posebnost. Več deset mladih s prižganimi baklami, in v spremstvu Pihalnega orkestra Gornja Radgona, je potem ob 20,30 uri po Mladinski ulici štartalo proti ŠTC Trate, kjer sta prav baklada in kresovanje znova združila Radgončane in njihove goste.
Po prihodu na prireditveni prostor, kjer so mladi kar z baklami prižgali kres, so obiskovalce, pod moderatrostvom Bojana Rajka, pozdravili radgonski podžupan Robert Žinkovič, predsednica KO ZZB za vrednote NOB Mira Skok Korošec, ter predsednik SDGD (Sindikat delavcev gradbene dejavnosti Slovenije) Dušan Zelenjak. Letošnji kres je bil namenjen tudi obeležitvi 12 – letnice vstopa Slovenije v EU, ter 75-letnice ustanovitve OF, za veselo vzdušje pa sta poleg domačih godbenikov, poskrbeli glasbeni skupini Zaklonišče prepeva ter Fatal Passions. Seveda ni manjkalo niti tradicionalnih kulinaričnih dobrot ter domače kapljice, za kar so poskrbeli gostinci Zdravilišča Radenci. Za vsakogar se je torej našlo nekaj, le organizatorjem je nekoliko nagajala elektrika. Vsi so se zabavali po svoje, v družbi prijateljev ali znancev, in vsi so se imeli lepo, le nekateri so mogoče zjutraj, ko je tradicionalna jutranja budnica domačih godbenikov, prebujala Radgončane, nekoliko čutila „mačka".
Govorci so predvsem poudarjali, da „človek mora biti pred profitom, da pravice delavcem niso podeljene, ampak izborjene!" potem da se „morajo zaustaviti tisti, ki odnašajo kapital v davčne oaze, saj da niso delavci povzročili krize, prav njim pa bi morali omogočiti vse pogoje za bolj dostojno in kvalitetno življenje". Vse skupaj je tako izzvenelo brez pretiranega optimizma, še posebej v Pomurju, kjer je najvišja registrirana brezposelnost v državi. A kljub temu so vsi pozivali, da moramo stopiti skupaj in strniti vrste...
Praznik dela sicer poziva delavce po vsem svetu k medsebojni solidarnosti. Praznovati so ga začeli leta 1890 v spomin na dogodke v Chicagu v ZDA. Tamkajšnji delavci so 1. maja 1886 zahtevali osemurni delavnik, pri tem pa jih je ovirala policija. V spopadu je bilo ubitih šest protestnikov. Kot državni praznik so 1. maj na Slovenskem uzakonili leta 1948, neuradno pa so ga praznovali že prej. Sindikalisti so v minulih letih ob prazniku dela opozarjali na razmere v nekaterih podjetjih; da delavci ne dobivajo regresa, ponekod tudi plač ne. ZSSS ob tem poudarja, da delavk in delavcev nihče ne bi smel jemati kot strošek dela, kot konkurenčno prednost ali kot človeški vir, pač pa kot delavke in delavce s pravicami, zapisanimi v zakonodaji. „Boj za delavske pravice se bo nadaljeval", je zagotovil slavnostni govornik v Gornji Radgoni, Dušan Zelenjak, ki je nadaljeval: „Praznik dela je praznik, ki mu nobena družbena ureditev ne spreminja in ne zmanjšuje pomena. Nasprotno, tragične usode delavcev, stiske brezposelnih na eni strani in na drugi strani bogato življenje tistih, ki jim je dano besedo delavec izgovoriti le zato, da bi dosegli večje dobičke, je realnost".
Po njegovem prepričanju je prvi maj tudi priložnost, da izrazimo svoje nezadovoljstvo z razmerami, v katerih smo se znašli in da na glas povemo, da se svet mora spremeniti, da so še žive vrednote, kot so solidarnost, pravičnost in pravna država. Mogoče je v današnjem času pomen tega praznika še bolj aktualen, kot v naših mladih letih, ko je bilo imeti delavske pravice nekaj samoumevnega, danes pa se moramo zanj boriti. Isti ljudje so naenkrat pozabili na naše pravice in se moramo zopet boriti za osnove dostojnega življenja", je dejal Zelenjak, ki se je spomnil množic prebivalcev tega območja, ki so morali oditi s trebuhom za kruhom na drugo stran meje v Avstrijo. Dodal je tudi, da smo izgubili bitko za tekstilno industrijo in gradbeništvo, novih podjetij je malo ali pa skoraj nič. Ob tem politiki ne vedo ustvariti političnega okolja v katerem, bi lahko res govorili o socialni državi. „Včasih si mislim, ko poslušam razne gospodarstvenike predstavnike raznih delodajalskih združenj, kakšno breme jim pomenimo delavci, ja zakaj nas pa sploh zaposlujejo, če smo jim tako breme, če se jim nič ne splača, če nam ne mislijo pošteno plačati za pošteno delo, če nas ne mislijo spoštovati. Kaj si res še kdo misli, da se lahko kaka stvar počne enostransko, brez druge strani, če kdo, potem je ta v zmoti. Danes je čas, ko bi morali vsi stopiti skupaj, je skrajni čas za to. To sem že večkrat poudaril, vendar imam občutek, da bi stopili skupaj, ko bi nas kdo potreboval, potem pa bi zopet eni živeli na dnu drugi pa v izobilju in potratnosti. Vendar tako to ne gre", je dejal Zelenjak, ki je nekoliko „spremenil" Cankarjevo misel o hlapcih, ko je dejal: „Mi nismo hlapci, vzgojeni smo v ponosne in marljive delavce, ki jim je mar kaj bo z našimi očeti, materami, dedki in babicami in kaka bo bodočnost naših sinov, hčera, vnukov in pravnukov".
Zelenjak je tudi opozoril, da je stanje v Sloveniji, kot celoti na področju delavskih pravic zelo zaskrbljujoče. Nekako ni posluha, da je zadovoljen delavec tudi dober delavec, zadovoljen pa je takrat, ko lahko uveljavlja svoje pravice, ko lahko dostojno živi. „To bi naj bilo normalno, saj vsak od nas, ki izpolni svoje dolžnosti 100%, nazaj pričakuje 100%, dobimo pa vedno manj, pa čeprav to posledično pomeni tudi manj za naše delodajalce. Revni delavci pomenijo revno državo, slabo socialo, neprijazno delovno okolje, nepripravljenost na spremembe, pomenijo družbo, ki se ukvarja sama s seboj, kjer rastejo humanitarne organizacije, kot gobe po dežju. Nam ni cilj, da postanemo država humanitarnih organizacij, se pravi revnih delavcev. Stremeti je potrebno k doseganju standarda, da bo plača delavca pomenila to, da lahko ta delavec omogoči sebi in svoji družini dostojno življenje, kot nam to veleva. Z našim delom, povezanostjo, pomočjo sodelavcem, ne dovoljevanjem kršenja delavskih pravic lahko storimo največ, da ohranimo pomen 1. maja praznika dela, da ga obranimo pred tistimi, ki bi ga najraje ukinili. Biti moramo aktivni, aktivno stopiti v bran naših pravic in se boriti za več, tudi tisti, ki jim gre za dobičke želijo vedno več, pa se tega ne sramujejo, pa čeprav pri tem velikokrat mi ostanemo praznih rok, marsikatera usta pa brez kruha. Zato se ne sramujmo, ko zahtevamo pravice zase in za svoje sodelavce, hočemo le tisto, kar je naše, ne sme nas biti sram, da smo delavci, bodimo ponosni. Ne dovolimo, da nas teptajo, dvignimo glave, dovolj je sprenevedanja, dovolj govorjenja-gremo delat".
