Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

 

V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Kakorkoli že, otroke, ki so se med letom pridno učili in pomagali staršem, je marsikje po državi obiskal sv. Miklavž, prvi od treh decembrskih dobrotnikov. Prinesel jim je sadja, sladkarij in drugih daril. Priljubljeni decembrski svetnik po izročilu na predvečer pred svojim godom obdaruje predvsem pridne otroke, poredni pa, kot velja, prejmejo šibo. Ponekod prinese predvsem manjša darila, kot so sadje in sladkarije, ponekod pa je obdarovanje za Miklavža osrednje obdarovanje v decembru. Sveti Miklavž ali sveti Nikolaj je bil v 4. stoletju škof v mestu Mira, ki je današnji Demre v Turčiji, in je krščanski svetnik. Gre za enega najbolj priljubljenih svetnikov, saj je z njim povezano tradicionalno obdarovanje. Običaj izhaja iz Nikolajeve radodarnosti in solidarnosti. Ko sta mu starša zapustila premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa postal redovnik. Svojim vernikom je hotel biti zgled zlasti v dobrodelnosti. V času okoli zimskega sončnega obrata je bil svet po predkrščanskem izročilu odprt vsemu dobremu in slabemu. Duhovi naj bi bili v tem času še posebno dejavni, uspešno naj bi bilo mogoče napovedati prihodnost in jo s čarom spremeniti. V tem obdobju leta je god sv. Miklavža, 6. december, ko se pod šegami s krščansko vsebino skrivajo starejše plasti.
Krščanstvo ni popolnoma prekrilo predkrščanskih šeg v omenjenem obdobju, ki so se delno ohranile ob nekaterih dnevih krščanskega koledarja v času od vseh svetih, 1. novembra, pa do pusta.
„Miklavževo je danes med pojavi, ki jih množično praznujemo, tako priljubljen pa je postal zaradi tradicionalnega obdarovanja otrok," je pojasnil etnolog Tomaž Simetinger, ki je zunanji sodelavec Narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu. God sv. Miklavža je sicer v začetku adventa, ki zajema obdobje priprav na božič, je spomnil. Otroci na predvečer svetnikovega godu po izročilu pustijo denimo na mizi peharčke ali krožnike in verjamejo, da jih bo sv. Miklavž ponoči napolnil s pomarančami, suhim sadjem in sladkarijami. Vlogo svetnika prevzamejo starši, tako da so nastavljene posodice zjutraj res polne. Za predvečer godu sv. Miklavža so značilni tudi Miklavževi obhodi. Najstarejše poročilo o Miklavževem obhodu na Slovenskem je iz leta 1839, objavljeno pa je bilo v ljubljanskem nemškem časopisu Carniolia. Po izročilu našemljenec v vlogi sv. Miklavža, ponekod imenovanega tudi škof, po domovih obdaruje otroke, ko so odmolili. Kot njegovi najpogostejši spremljevalci nastopijo liki angelov in parkljev, poleg njih pa lahko na posameznih območjih in v različnih obdobjih tudi drugi liki, v okolici Železne Kaple denimo lik pehtre v kožuhu ali starih ženskih oblačilih.
Parkljem kot likom hudiča v kožuhih in z verigami največkrat ne dovolijo v hišo. Pač pa zunaj strašijo večje otroke in dekleta, rjovejo in rožljajo z verigami. Kot hudiči in izvrševalci kazni so po opozorilih etnologov nadomestili predkrščanske našemljene zimske obhodnike v vlogi rajnikov in drugih demonov. Divji zimski obhodi našemljencev, ki so imeli svoje korenine v predkrščanski tradiciji, so bili "hud oreh za Cerkev prvih stoletij", je v svoji obravnavi teh likov zapisal etnolog Niko Kuret, ki je na Inštitutu za slovensko narodopisje vse do svoje smrti sredi 90. let 20. stoletja raziskoval šege na slovenskem narodnostnem območju. Nastop Miklavža s spremstvom in obdarovanje otrok sta postala javna prireditev med svetovnima vojnama. Po 2. svetovni vojni je taka oblika miklavževanja zamrla, saj je vlogo sv. Miklavža kot decembrskega obdarovalca na javnih mestih nadomestil dedek Mraz. V 90. letih 20. stoletja pa so Miklavževe javne nastope obudili. V sodobnem času so v večjih mestih obvezen sestavni del decembrskih prireditev. V mestih in večjih krajih so pred 2. svetovno vojno prirejali tudi Miklavževe semnje, ki so jih prav tako v 90. letih 20. stoletja ponekod začeli oživljati. Miklavževi semnji so v 19. stoletju po Simetingerjevih besedah pomenili začetek priprav na božične praznike.
Sv. Miklavž ali sv. Nikolaj, ki je bil škof v Mali Aziji in je umrl v prvi polovici 4. stoletja, je vse od 11. stoletja postajal zelo priljubljen svetnik tako na območjih, kjer se je razširilo vzhodno krščanstvo, kot na območjih z zahodnim krščanstvom. Po legendah je bil velik čudodelnik in učinkovit zavetnik šolarjev in študentov, mornarjev in brodnikov, ponekod tudi splavarjev, mlinarjev, žagarjev in drvarjev. Turški arheologi so pred dvema mesecema objavili svojo domnevo, da so našli njegov grob. Nedotaknjeno grobnico so odkrili pod cerkvijo, posvečeno temu svetniku, ki stoji v kraju Demre v pokrajini Antalya v Turčiji. Kraj Demre je zgrajen na ruševinah Mire, kjer naj bi sveti Nikolaj živel v 4. stoletju. V Miri naj bi ga tudi pokopali, a italijanski trgovci naj bi leta 1087 njegove posmrtne ostanke odnesli v Bari. Turški arheologi zatrjujejo, da so med preučevanjem starih dokumentov našli zapise, po katerih so kosti, ki so jih trgovci v 11. stoletju odnesli v Bari, pripadale drugemu duhovniku.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Družabno Dogodki Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža