Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Film Kolega požel bučen aplavz

 

Celovečerni film pod vodstvom Vasje Rovšnika je navdušil veliko množico ljudi, ki si ga je v soboto in nedeljo, 13. in 14. julija, ogledala na dvorišču radgonskega gradu

KolegaKot je povedal Vasja, je film črna komedija s pridihom grozljivke in je plod polletnega truda in odrekanja. »Najprej je bil mišljen le kot kratki film, a sem se kasneje odločil drugače. Medtem ko smo snemali prizore, sem ob večerih pisal dodatne zgodbe. Takrat sem se tudi odločil, da povežem prejšnji film s tem,« je povedal Vasja. Za celotno snemanje so porabili okrog tri tisoč evrov, pri čemer je največ sredstev prispeval sam. Pri tem projektu je sodelovalo več kot osemdeset amaterjev, ki so pri svojem delu, čeprav napornem, vseeno uživali.

»V bistvu se še sploh ne zavedamo, kako veliko stvar smo naredili. Naredili smo izdelek, ki je gledljiv in primerljiv s filmi, ki imajo več proračuna,« je povedal Jurij Husar, eden izmed glavnih igralcev. Nedvomno je s filmom bila zadovoljna tudi publika, ki se je v velikem številu zbrala in si večer popestrila z obilo užitka in smeha. »To je samo dokaz tega, da so Vasja in ekipa v Radgoni vedno bolj cenjeni. Je pokazatelj tega kar ljudje hočejo oziroma rabijo,« je dodal Samo Tuš, eden izmed igralcev.

Film bo na ogled še v torek, 16. julija ob deseti uri zvečer na Grossmannovem festivalu v Ljutomeru, njihov največji letošnji cilj pa je uvrstitev na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Kot je še dodal Samo »kvaliteta dela Vasje in njegove ekipe raste iz leta v leto. Njegovo delo v Radgoni nedvomno pušča sledi«.

 

Povedali so:

 

Vasja Rovšnik

Se je med snemanjem dogajalo kaj takega, kar ti je še posebej ostalo v spominu?

Takih dogodkov je bilo milijon. Pol leta smo snemali in bilo je zelo zanimivo. Spomnim se prizora, ko smo snemali v Borkovi hiši (moji stari hiši). Prav s tem namenom je pet mesecev nisem popolnoma nič pospravljal. Ko smo začeli snemati je bilo v njej pet stopinj. Da nas ni zeblo, smo si morali kuriti. Zdaj na zadnje pa smo se že potili, saj so se prostori zelo segreli. Prav zanimivo je, ko se tako spominjaš, da te je na začetku snemanja zeblo, zdaj na koncu pa ti je v istem prostoru bilo že tako vroče, da smo se vsi potili.

Kako je nastala ideja za to zgodbo?

Neko idejo sem imel napisano že jeseni, vendar je vse skupaj bilo mišljeno kot kratki film, trajajoč 20 minut. Ko smo že snemali in skorajda vse posneli, je bilo zmontiranega že za 37 minut. Kratki film tako ni mogel biti, rezanja pa bi bilo tudi preveč. Tako sem se nekje meseca januarja ali februarja odločil, da bo to celovečerni film. Hkrati s snemanjem sem pisal še zgodbe in se tudi odločil, da ga povežem z mojim prejšnjim filmom.

Kakšno je bilo sodelovanje z ekipo med snemanjem?

Imam srečo, da sem Radgončan, in da nisem iz drugih mest, kjer takšne simbioze med ljudmi ne poznajo. V tem projektu je sodelovalo več kot 80 ljudi in niti enkrat se nismo skregali, tako da moram reči, da imam okrog sebe odlično ekipo in vsi smo amaterji.

Torej boš še naprej sodeloval z njimi?

Ja, seveda. Brez moje ekipe ni mojih filmov.

Imaš za v prihodnje že kakšne ideje za novi film?

Ja, idejo imam že dve leti v glavi, ampak zdaj nekaj časa ne bom delal ničesar. Ustvariti celoten film je strašen fizični napor. Zadnji mesec sem skoraj vsak dan snemal, že tri ali štiri mesece sem vsak dan montiral. Ker imam doma družino, bi ob takšnem tempu vse skupaj težko obvladoval. Sedaj si bom vzel kar nekaj premora. Letos zagotovo ne bom več delal ničesar, kasneje pa bomo videli, če se mi bo skozi zimo kaj utrnilo. Sicer imam v glavi idejo o komediji, ampak še o tem premišljujem, ker nisem prepričan, če bi še šel v tako velik projekt brez finančnega zaledja. Celotno snemanje je zelo velik strošek.

Ampak je bilo financ vseeno dovolj, da ste naredili ta film…

Da je ta film takšen kot je, je bilo treba odšteti okrog 3000 evrov. Dve tretjini tega je šlo z mojega žepa. Pri tem delu je pač treba tvegati. Upam, da se mi bo nekaj povrnilo s prodajo vstopnic. S takšnim obiskom, kot je bil danes, lahko rečem, da polovico stroškov bom pokril. Res pa je, da nekaj sredstev dobimo še preko prek društva KUD Zrak. Še ena uspešna projekcija in stroški filma bi lahko bili pokriti. Je pa res, da lanskega filma nisem pokril. Vsekakor pa moram poudariti, da vsak izmed ekipe dela zastonj.

Ga nameravaš predvajati še kje drugje?

Poleg predvajanja na radgonskem gradu, bo predvajan še na 9. Grossmannovem festivalu v Ljutomeru. Nas letošnji cilj pa je, da se uvrstimo na Festival slovenskega filma Portorož, ki je največji filmski festival pri nas. Bom pa še film pošiljal na druge festivale.

Si zadovoljen s publiko?

Zelo sem zadovoljen. Niso zahtevni gledalci, zelo hitro jih spraviš v smeh. Domače mesto je najboljše.

 

Samo Tuš

Kako bi opisali občutke sedaj, ko je film končan, ko ga je publika videla?

Najprej moram reči, da sem zelo zadovoljen, ne toliko s svojim opravljenim delom v filmu, ampak, s kvaliteto dela in ustvarjenega filma, ki ga je posnel Vasja in njegove ekipe. Ta kvaliteta iz leta v leto raste.

Še boste z njimi sodelovali?

Ja, jaz to rad počnem.

Vam je med snemanjem ostalo v spominu kaj takega, kar vas bo še spremljalo še naprej?

Neki prijemi, ki jih imajo eni igralci, ki so sami naštudirali pristope, so univerzalni. Merilo ni, koliko ljudi je izdelek ustvarilo oz. delalo, ampak kako je narejeno. Pomembna je kvaliteta.

Je pa res, da me je med snemanjem zelo zeblo, medtem ko je Vasja celo zimo, ko smo snemali v njegovi stari hiši, bil v kratkih rokavih. Je sicer res, da smo jih segrevali, ampak on se ni prehladil.

Kakšno je bilo sodelovanje z ekipo?

V redu. Dobro sodelovanje se vidi skozi dobro ekipo, ki lahko še zadnji trenutek vse dobro spelje. Razumem se tudi z mlajšimi ljudmi in nimam nekih predsodkov.

Kako bi komentirali današnjo publiko?

To je samo dokaz tega, da so Vasja in ekipa v Radgoni vedno bolj cenjeni.

 

Jurij Husar

Kako bi opisal občutke, ko je enkrat film končan in viden s strani publike?

Če zdaj pomislim za pol leta nazaj in zdaj, ko je prišlo do finalnega zaključka, mislim, da nam ni še jasno, da smo naredili izdelek, ki je gledljiv in primerljiv s filmi, ki imajo več proračuna. Mislim, da je to dosežek, ki ne bi smel biti prezrt. To se je videlo tudi po odzivu publike. Super je, da je Radgona videla, da delamo v redu stvari. No, ne samo Radgona, tudi širša okolica je videla, da delamo kvalitetne zadeve z zelo malo denarja in veliko entuziazma.

Imaš kakšno izkušnjo, ki se je zgodila med snemanjem in se ti je vtisnila v spomin?

Tega je res veliko. Snemanja so bila skoraj kot neki praznik. Vsakič, ko si šel na snemanje, si vedel, da se bo zgodilo nekaj smešnega, nekaj nepredvidljivega in to nas je povezovalo v eno kemijo, kar se vidi tudi na platnu.

Še boš sodeloval?

Absolutno. To je sicer že moj tretji projekt z Vasjo, vendar si z njim želim še naprej sodelovati. Takšna želja kot jo ima on, je skorajda nepredstavljivo in jasno je, da to dela z velikim srcem in veseljem, ne na silo, ampak spontano in pristno.

Zdaj ko je film končan, bi morda kaj spremenil?

To seveda. Vedno se najdejo stvari, ki bi jih bilo potrebno spremeniti. Danes smo gledali film, kjer je bil zvok posnet le s fotoaparata, vendar je bilo vseeno gledljivo. Ampak to ni dovolj. Ko bo snemano z diktafonom bo vse boljše. Drugače pa mislim, da je bilo kar v redu. Dalo pa bi se vseeno kaj spremeniti.

Ste imeli s kakšnimi kadri posebne probleme?

Mislim, da je bilo najtežje snemati v tovarni, ko je prisotnih veliko ljudi in je potrebna velika koncentracija, predvsem ko se začnejo snemati dialogi. Meni osebno je najbolj fascinantno to, da pri naši amaterski skupini vse poteka spontano in na koncu zadeve delujejo brez da bi vedeli besedilo. Nihče ni vedel besedila na pamet, ampak smo vseeno posneli. Bi lahko rekel, da je to neke vrste čarovnija.

Kako bi s par besedami zaokrožil vaše celotno snemanje?

Za Radgono je bil dogodek leta. Je fascinanten izdelek v tem merilu oz. v okviru naših zmožnosti. Škoda je, da ni večjega posluha za pridobitev finančnih sredstev. Tako bi lahko naredili taki film, da bi bil gledljiv vsepovsod.

Kje pa ni posluha za finančna sredstva?

Jaz mislim, da je vse preveč na Vasji. On dela vse. Od kostumografije do tehničnih zadev, usklajuje termine, marketing itd. Mislim, da bi morali ekipo povečati in razdeliti vloge, da bi zadeva bolj tekla. Tisti, ki se s snemanjem filma ne ukvarjajo, ne vidijo, koliko je pri tem dela.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Film Film Kolega požel bučen aplavz