Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Film Kolega požel bučen aplavz

 

Celovečerni film pod vodstvom Vasje Rovšnika je navdušil veliko množico ljudi, ki si ga je v soboto in nedeljo, 13. in 14. julija, ogledala na dvorišču radgonskega gradu

KolegaKot je povedal Vasja, je film črna komedija s pridihom grozljivke in je plod polletnega truda in odrekanja. »Najprej je bil mišljen le kot kratki film, a sem se kasneje odločil drugače. Medtem ko smo snemali prizore, sem ob večerih pisal dodatne zgodbe. Takrat sem se tudi odločil, da povežem prejšnji film s tem,« je povedal Vasja. Za celotno snemanje so porabili okrog tri tisoč evrov, pri čemer je največ sredstev prispeval sam. Pri tem projektu je sodelovalo več kot osemdeset amaterjev, ki so pri svojem delu, čeprav napornem, vseeno uživali.

»V bistvu se še sploh ne zavedamo, kako veliko stvar smo naredili. Naredili smo izdelek, ki je gledljiv in primerljiv s filmi, ki imajo več proračuna,« je povedal Jurij Husar, eden izmed glavnih igralcev. Nedvomno je s filmom bila zadovoljna tudi publika, ki se je v velikem številu zbrala in si večer popestrila z obilo užitka in smeha. »To je samo dokaz tega, da so Vasja in ekipa v Radgoni vedno bolj cenjeni. Je pokazatelj tega kar ljudje hočejo oziroma rabijo,« je dodal Samo Tuš, eden izmed igralcev.

Film bo na ogled še v torek, 16. julija ob deseti uri zvečer na Grossmannovem festivalu v Ljutomeru, njihov največji letošnji cilj pa je uvrstitev na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Kot je še dodal Samo »kvaliteta dela Vasje in njegove ekipe raste iz leta v leto. Njegovo delo v Radgoni nedvomno pušča sledi«.

 

Povedali so:

 

Vasja Rovšnik

Se je med snemanjem dogajalo kaj takega, kar ti je še posebej ostalo v spominu?

Takih dogodkov je bilo milijon. Pol leta smo snemali in bilo je zelo zanimivo. Spomnim se prizora, ko smo snemali v Borkovi hiši (moji stari hiši). Prav s tem namenom je pet mesecev nisem popolnoma nič pospravljal. Ko smo začeli snemati je bilo v njej pet stopinj. Da nas ni zeblo, smo si morali kuriti. Zdaj na zadnje pa smo se že potili, saj so se prostori zelo segreli. Prav zanimivo je, ko se tako spominjaš, da te je na začetku snemanja zeblo, zdaj na koncu pa ti je v istem prostoru bilo že tako vroče, da smo se vsi potili.

Kako je nastala ideja za to zgodbo?

Neko idejo sem imel napisano že jeseni, vendar je vse skupaj bilo mišljeno kot kratki film, trajajoč 20 minut. Ko smo že snemali in skorajda vse posneli, je bilo zmontiranega že za 37 minut. Kratki film tako ni mogel biti, rezanja pa bi bilo tudi preveč. Tako sem se nekje meseca januarja ali februarja odločil, da bo to celovečerni film. Hkrati s snemanjem sem pisal še zgodbe in se tudi odločil, da ga povežem z mojim prejšnjim filmom.

Kakšno je bilo sodelovanje z ekipo med snemanjem?

Imam srečo, da sem Radgončan, in da nisem iz drugih mest, kjer takšne simbioze med ljudmi ne poznajo. V tem projektu je sodelovalo več kot 80 ljudi in niti enkrat se nismo skregali, tako da moram reči, da imam okrog sebe odlično ekipo in vsi smo amaterji.

Torej boš še naprej sodeloval z njimi?

Ja, seveda. Brez moje ekipe ni mojih filmov.

Imaš za v prihodnje že kakšne ideje za novi film?

Ja, idejo imam že dve leti v glavi, ampak zdaj nekaj časa ne bom delal ničesar. Ustvariti celoten film je strašen fizični napor. Zadnji mesec sem skoraj vsak dan snemal, že tri ali štiri mesece sem vsak dan montiral. Ker imam doma družino, bi ob takšnem tempu vse skupaj težko obvladoval. Sedaj si bom vzel kar nekaj premora. Letos zagotovo ne bom več delal ničesar, kasneje pa bomo videli, če se mi bo skozi zimo kaj utrnilo. Sicer imam v glavi idejo o komediji, ampak še o tem premišljujem, ker nisem prepričan, če bi še šel v tako velik projekt brez finančnega zaledja. Celotno snemanje je zelo velik strošek.

Ampak je bilo financ vseeno dovolj, da ste naredili ta film…

Da je ta film takšen kot je, je bilo treba odšteti okrog 3000 evrov. Dve tretjini tega je šlo z mojega žepa. Pri tem delu je pač treba tvegati. Upam, da se mi bo nekaj povrnilo s prodajo vstopnic. S takšnim obiskom, kot je bil danes, lahko rečem, da polovico stroškov bom pokril. Res pa je, da nekaj sredstev dobimo še preko prek društva KUD Zrak. Še ena uspešna projekcija in stroški filma bi lahko bili pokriti. Je pa res, da lanskega filma nisem pokril. Vsekakor pa moram poudariti, da vsak izmed ekipe dela zastonj.

Ga nameravaš predvajati še kje drugje?

Poleg predvajanja na radgonskem gradu, bo predvajan še na 9. Grossmannovem festivalu v Ljutomeru. Nas letošnji cilj pa je, da se uvrstimo na Festival slovenskega filma Portorož, ki je največji filmski festival pri nas. Bom pa še film pošiljal na druge festivale.

Si zadovoljen s publiko?

Zelo sem zadovoljen. Niso zahtevni gledalci, zelo hitro jih spraviš v smeh. Domače mesto je najboljše.

 

Samo Tuš

Kako bi opisali občutke sedaj, ko je film končan, ko ga je publika videla?

Najprej moram reči, da sem zelo zadovoljen, ne toliko s svojim opravljenim delom v filmu, ampak, s kvaliteto dela in ustvarjenega filma, ki ga je posnel Vasja in njegove ekipe. Ta kvaliteta iz leta v leto raste.

Še boste z njimi sodelovali?

Ja, jaz to rad počnem.

Vam je med snemanjem ostalo v spominu kaj takega, kar vas bo še spremljalo še naprej?

Neki prijemi, ki jih imajo eni igralci, ki so sami naštudirali pristope, so univerzalni. Merilo ni, koliko ljudi je izdelek ustvarilo oz. delalo, ampak kako je narejeno. Pomembna je kvaliteta.

Je pa res, da me je med snemanjem zelo zeblo, medtem ko je Vasja celo zimo, ko smo snemali v njegovi stari hiši, bil v kratkih rokavih. Je sicer res, da smo jih segrevali, ampak on se ni prehladil.

Kakšno je bilo sodelovanje z ekipo?

V redu. Dobro sodelovanje se vidi skozi dobro ekipo, ki lahko še zadnji trenutek vse dobro spelje. Razumem se tudi z mlajšimi ljudmi in nimam nekih predsodkov.

Kako bi komentirali današnjo publiko?

To je samo dokaz tega, da so Vasja in ekipa v Radgoni vedno bolj cenjeni.

 

Jurij Husar

Kako bi opisal občutke, ko je enkrat film končan in viden s strani publike?

Če zdaj pomislim za pol leta nazaj in zdaj, ko je prišlo do finalnega zaključka, mislim, da nam ni še jasno, da smo naredili izdelek, ki je gledljiv in primerljiv s filmi, ki imajo več proračuna. Mislim, da je to dosežek, ki ne bi smel biti prezrt. To se je videlo tudi po odzivu publike. Super je, da je Radgona videla, da delamo v redu stvari. No, ne samo Radgona, tudi širša okolica je videla, da delamo kvalitetne zadeve z zelo malo denarja in veliko entuziazma.

Imaš kakšno izkušnjo, ki se je zgodila med snemanjem in se ti je vtisnila v spomin?

Tega je res veliko. Snemanja so bila skoraj kot neki praznik. Vsakič, ko si šel na snemanje, si vedel, da se bo zgodilo nekaj smešnega, nekaj nepredvidljivega in to nas je povezovalo v eno kemijo, kar se vidi tudi na platnu.

Še boš sodeloval?

Absolutno. To je sicer že moj tretji projekt z Vasjo, vendar si z njim želim še naprej sodelovati. Takšna želja kot jo ima on, je skorajda nepredstavljivo in jasno je, da to dela z velikim srcem in veseljem, ne na silo, ampak spontano in pristno.

Zdaj ko je film končan, bi morda kaj spremenil?

To seveda. Vedno se najdejo stvari, ki bi jih bilo potrebno spremeniti. Danes smo gledali film, kjer je bil zvok posnet le s fotoaparata, vendar je bilo vseeno gledljivo. Ampak to ni dovolj. Ko bo snemano z diktafonom bo vse boljše. Drugače pa mislim, da je bilo kar v redu. Dalo pa bi se vseeno kaj spremeniti.

Ste imeli s kakšnimi kadri posebne probleme?

Mislim, da je bilo najtežje snemati v tovarni, ko je prisotnih veliko ljudi in je potrebna velika koncentracija, predvsem ko se začnejo snemati dialogi. Meni osebno je najbolj fascinantno to, da pri naši amaterski skupini vse poteka spontano in na koncu zadeve delujejo brez da bi vedeli besedilo. Nihče ni vedel besedila na pamet, ampak smo vseeno posneli. Bi lahko rekel, da je to neke vrste čarovnija.

Kako bi s par besedami zaokrožil vaše celotno snemanje?

Za Radgono je bil dogodek leta. Je fascinanten izdelek v tem merilu oz. v okviru naših zmožnosti. Škoda je, da ni večjega posluha za pridobitev finančnih sredstev. Tako bi lahko naredili taki film, da bi bil gledljiv vsepovsod.

Kje pa ni posluha za finančna sredstva?

Jaz mislim, da je vse preveč na Vasji. On dela vse. Od kostumografije do tehničnih zadev, usklajuje termine, marketing itd. Mislim, da bi morali ekipo povečati in razdeliti vloge, da bi zadeva bolj tekla. Tisti, ki se s snemanjem filma ne ukvarjajo, ne vidijo, koliko je pri tem dela.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Film Film Kolega požel bučen aplavz