Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Premierno so predstavili grozljivko "Masaker 2"

( 2 Ocen ) 

Pomurska grozljivka Masaker 2 - Graba brez povratka, poleg navdušenja in smeha, nagnala tudi srh v kosti gledalcev

Masaker 2V deželi pionirja slovenskega filma, uglednega odvetnika Karola Grossmanna (rojen, 27. oktobra 1864, v bližnjih Drakovcih - umrl, 3. avgusta 1929 v Ljutomeru), v dvorani Antona Kocbeka, v Svetem Juriju ob Ščavnici, je v petek, 18.10. zvečer potekal izjemen filmski dogodek. Potem ko so z limuzino in po rdeči preprogi na prizorišče prišli ustvarjalci, je namreč na sporedu bila razprodana premiera amaterske grozljivke domačega filmskega ustvarjalca Boštjana Zorka, ki je med gledalci v nabito polni dvorani, vzbudila malo strahu in izzvala veliko smeha ter navdušenja. Kot je pred prikazom filma povedal režiser Zorko, je Masaker 2 - Graba brez povratka, nadaljevanje prvega dela istoimenskega filma, ki je nastal že pred štirimi leti.

Drugi del, 105 minutno grozljivko s pridihom humorja, je ekipa 30 prostovoljnih igralcev-protagonistov in še enkrat toliko statistov posnela v približno dveh mesecih, nastale stroške pa si je zasedba pokrila z lokalnimi sponzorji, ki so jih poiskali po končanem snemanju. Boštjan je požel uspeh že s prvim delom, lokalna skupnost, ki je napolnila dvorano, pa je pozdravila tudi njegovo nadaljevanje. Ob tem Zorko napoveduje že tretji del Masakra, saj je jasno, da ima publika rada tovrstne zgodbe. Amaterska grozljivka »z malo groze ter malo smeha in malo akcije«, poimenovana Masaker 2 - Graba brez povratka, je plod sodelovanja Filmske sekcije Z-Team in Ljubiteljskega dramskega društva Sveti Jurij ob Ščavnici. Film s krvavim imenom in krvavo vsebino, ki spominja na grozljivke iz 80-ih in 90-ih let, govori o skupini mladih, ki želijo na samem praznovati prijateljev rojstni dan. A, kot vedno, se tudi tokrat nekaj zalomi...

Tako se miren dan prijateljev se spremeni v nočno moro. Zabave željni mladi prijatelji imajo na razpolago tri različne lokacije za praznovanje rojstnega dne, a jim ni nobena po godu, tako da izberejo četrto možnost, ki se izkaže za najslabšo. »Znajdejo se v na videz mirni grabi, ki pa to nikakor ni. V njej namreč živi zamaskiran morilec s svojo družino. Tako se miren in lep dan prijateljev kaj kmalu spremeni v nočno moro in boj za preživetje,« zgodbo grozljivke povzame Boštjan Zorko, sicer ljubiteljski režiser, ki svoje delo za kamero vidi kot enega izmed mnogih konjičkov. Graba brez povratka, kot rečeno ni Zorkojev prvenec. Zgodba morilca iz »grabe« se je začela že s filmom Masaker iz leta 2009, ki je bil zastavljen kot grozljivka, a je naletel na očitke, da je, bolj kot grozljiv, komičen. In drugi del Masakra se nadaljuje prav tam kjer se je končal prvi del.

»Te domače amaterske filme je težko narediti, da ne bi bilo malo smeha med gledalci filma. Tako da smo v nadaljevanje namerno dali tudi kakšen komičen del. Tako da je nastala grozljivka z malo smeha in malo akcije,« pojasnjuje Zorko in dodaja, da 105 minutni film zaradi nasilnih in krvavih prizorov ni primeren za otroke  mlajše od 15 let. V grozljivem nadaljevanju, ki so ga začeli snemati v začetku julija letos, se je Zorku pridružilo trideset igralcev in še enkrat toliko statistov. Osrednje like v zgodbi so tako zaigrali: Sonja Karlo, Matjaž Hasl, Mojca Korošec, Mateja Kolar, Darko Kolar, Luka Lesjak, Miha Klobasa, Melanija Šinkovec, Boris Košnik in Lidija Zorko, medtem ko je Marjan Zorko prevzel vlogo morilca..."Snemali smo večinoma na istih lokacijah kot prvi del, torej v domačem kraju Kutinci in okolici, drugače pa tudi v Sv. Juriju ob Ščavnici, Okoslavcih, ter osrednji del filma na Goričkem, v vasi Selo. Film je nadaljevanje prvega dela iz leta 2009. Torej, če se je prvi del dogajal eno soboto, se ta nadaljuje isto soboto zvečer in potem celo nedeljo vse do ponedeljka zjutraj", pravi Zorko.

Povedal nam je tudi, da je bilo planirano, da bi film mogoče že snemali tisto leto takoj po prvem delu (2010), vendar niso prišli skup. „Upam, da za naslednji film ne bomo porabili štiri leta. Kot rečeno snemati smo začeli nekje v sredini meseca julija in smo snemali večinoma čez vikende, ko so igralci imeli čas. Vse skupaj je trajalo okrog 15 snemalnih dni. Zadnje prizore pa smo snemali proti koncu septembra. Sem pa takrat, ko ni bilo snemanj že malo sproti montiral film, tako da ni vse ostalo za konec. Tako je film bil zmontiran tri dni pred samo premiero. V tem filmu je dosti več sodelujočih kot v prvem. Film pa je tudi dosti daljši od prvega. Prvi je trajal 65 minut, drugi pa traja 104 minute", pove Zorko, ki je še posebej ponosen na najmlajšo igralko Stašo Rozman Zorko, ki je med snemanjem filma bila stara leto in pol...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Film Premierno so predstavili grozljivko "Masaker 2"