Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zdravniki se borijo za življenje Marijana Beneša!

 

V hudi prometni nesreči v prestolnici Republike Srbske se je hudo poškodoval nekdanji odlični boksar

Marijan BenešBanja Luka – Eden najbolj znanih in uspešnih športnikov bivše Jugoslavije, 64-letni boksar Marijan Beneš  je danes, okoli 10,40 ure doživel hudo prometno nesrečo v banjaluškem naselju Vrbanja. Kot poročajo BiH elektronski mediji, je bilo v isti prometni nesreči poškodovanih še več oseb, katerih identiteta nam še ni znana, kar nekaj pa jih je odpeljanih na urgentni oddelek tamkajšnje bolnišnice ter zdravstvenega doma. Najhuje naj bi jo odnesel prav Marijan Beneš, katerega so s številnimi hudimi poškodbami, nemudoma odpeljali v Univerzitetni klinični center Republike Srbske, v Banja Luki, kjer so ga prioritetno oskrbeli.

Kot nam je povedal glavni dežurni kirurg UKC RS, dr. Miroslav Regode, je bil ponesrečenec M.B., l.1951, sprejet na urgenco, poznejša diagnostika pa bo pokazala na kateri oddelek ga bodo premestili. Dodal je tudi, da je Beneševo zdravstveno stanje resno, a je zaenkrat stabilno in je trenutno izven smrtne nevarnosti, čeprav se zdravniki bojijo, da so nevarne predvsem poškodbe reber na levi strani telesa, s čem bi lahko bilo ogroženo tudi srce.
V omenjeni nesreči, ki se je dopoldan zgodila v banjaluški ulici Rade Radića, sta bili udeleženi dve osebni vozili, ter tovornjak.


GROBIJAN NEŽNEGA SRCA: NE PREKLINJAJ MI TITA!
Ob nedavnem srečanju v Banja Luki, smo slišali tudi to: „Če želiš biti glasbenik, pesnik, ljubimec, taboriščnik, boksar... zlasti če želiš biti človek, je najpomembneje da imaš srce", je prepričan nekdanji boksarski šampion, gostilničar in nedvomno veliki človek, Marjan Beneš, ki namesto rokovanja pozdravlja s športnim pozdravom – pestnico. Bil je ena najbolj karizmatičnih osebnosti na športnem nebu nekdanje SFRJ, a kljub temu je Marijan Beneš, ki se ga še posebej spominjajo starejše in srednje generacije v Sloveniji, resnični boksarski šampion, borec brez strahu, človek, ki je mnogim dal vse, od njih pa je dobil malo ali pa nič. Tudi danes mu ni žal, da je bil boksar, in to bi v novem življenju počel spet.
Marijan Beneš je rojen 11.6.1951 v Beogradu. Oče Josip Beneš, profesor glasbe izhaja iz Bajmoka pri Subotici, mama Marija Vukić, pa je učiteljica in izvira iz Gospića v Liki. Že sredi šestdesetih let se je družina v kateri so že bili štirje otroci, iz prestolnice preselila v Tuzlo (BiH). Marijanova starejša brata Antun in Josip sta uspešno začela športno, natančneje boksarsko kariero. Še zlasti srednji brat Josip, je bil uspešen in je že postal „glavni", o katerem se veliko piše in govori, kar niti ne preseneča, saj je boks v času Mohameda Alija in drugih velikanov bil sila popularen. Tudi v BiH je v tistem času obstajala močna boksarska liga, konkurenca, tako ekipna kot posamična pa je bila izredno močna. Marijan Beneš je imel komaj deset let, ko si je upal prvič vstopiti v dvorano za boksarski trening, kjer so trenirali že vrhunski borci, med njimi tudi njegova starejša brata.
„Pritegnil me je vonj po vročem potu. Najprej sem sramežljivo strmel skozi napol zaprta vrata in že takrat se mi je v mislih rojilo, da jih nikoli v življenju ne bi zaprl za sabo", je Beneš pozneje pogosto poudarjal, ko je govoril o svojem prvem srečanju s športom, ki mu je v življenju pomenil vse. Res je po prihodu v Tuzlo začel trenirati nogomet, toda našel se je v boksu, kjer je v amaterski konkurenci v tedanji Jugoslaviji osvojil vse kar se je lahko osvojilo, vrhunec pa je dosegel, pravzaprav se je „dotaknil neba" na Evropskem prvenstvu 1973 v Beogradu. Benešev boksarski vzpon se je sicer začel že z osvojitvijo prve mladinske „zlate rokavice" BiH. Namesto zlate rokavice je sicer prejel rumeno srajco kratkih rokavov, ki mu je, kot vedno poudarja, to danes največja in najdražja trofeja, ki jo je kadarkoli osvojil, in roko na srce jih je osvojil izjemno veliko. Že kot pionir je boksal proti vrstnikom iz drugih klubov tako da jih je kmalu po začetku boja poslal na pod. In prav to ga je razlikovalo od ostalih vrstnikov, torej boksarjev začetnikov.
Zato so se zanj začeli zanimati mnogi klubi iz takratne, izjemno močne, prve lige. Za njegovo nadaljnjo kariero je bil še posebej odločilen dvoboj mladih republiških reprezentanc BiH in Slovenije. Kot izbranec bosanskega selektorja Sredoja Zekanovića, je v lahki kategoriji že v prvih sekundah dvoboja, nokautiral našega reprezentanta, takratnega pionirskega slovenskega prvaka, katerega imena se Beneš danes ne spominja. Zaradi tega je prejel posebno nagrado, posebni pokal, za najhitrejšo nokaut zmago. In takrat se je uprava enega najboljših klubov takratne Jugoslavije, banjaluške Slavije odločilo, da mora mladi Beneš postati njihov član... , kar se je tudi uresničilo.
V Banjaluki je dosegel tudi amaterski vrhunec, na omenjenem EP v Beogradu, ko je kot 22 – letnik osvojil zlato kolajno. Hkrati je postal tudi najboljši športnik nekdanje SFRJ, ker ni uspelo niti enemu drugemu športniku iz BiH. Pozneje, s prestopom med profesionalce, je Beneš še naprej „haral" v ringih po vsem svetu, ne da bi odstopil od svojega znanega „fajterskega" stila borbe. To mu je leta 1979 prineslo tudi naslov profesionalnega prvaka Evrope v polsrednji kategoriji. Žal ga je to stalo nadaljnje kariere, saj je utrpel toliko poškodb, da je moral istega leta rokavice obesiti na klin. Danes je na levo oko povsem slep, na desno pa slabo vidi. Zaradi poškodb glasnih žic težko in nerazločno govori ima pa tudi težave pri hoji. Kljub temu Beneš še danes ni nehal telovaditi in trenirati, pogosto pa ga mnogi srečajo tudi ob boksarskem ringu. Tako je še naprej popularen in zanimiv gost na vseh boksarskih manifestacijah in revijah po vsej nekdanji državi.
Če ga kdo vpraša kako je prišel v boksarske vode, nenehno ponavlja isto: „Dva starejša brata sta že pred mano trenirala boks pri tuzlanski Slobodi, ob tem sta bila prvaka BiH v svojih kategorijah. Ob njiju sem tudi sam spoznal boks in se zaljubil vanj. Na začetku mi brata in starša niso dovoljevali, da bi se ukvarjal z boksom, toda ko so ugotovili, kako ljubim ta šport in kako si želim trenirati, so mi le dovolili. Potem pa sem prav od njih imel največjo podporo. Nikoli mi ni žal, da sem bil boksar, in če bil lahko znova izbiral, bi ubral isto pot. Edino zamenjal bi nekaj ljudi, ki so bili okrog mene", pravi Marijan Beneš, ki je vzporedno z boksom pisal tudi pesmi, ob tem se je ukvarjal tudi z glasbo, saj je izobražen glasbenik.
„Drži. Pesmi sem pisal nekoč in jih še danes. Vsak večer se usedem in napišem nekaj stihov. Izdal sem tudi zbirko pesem z imenom »Moja prva ljubezen«, kar je hkrati tudi prva zbirka pesmi na svetu, ki je namenjena izključno športu. Ne le boksu, stihi so namenjeni tudi nogometu, rokometu, košarki... Ko gre za glasbo pa moram povedati, da sem končal nižjo glasbeno šolo ter prvi razred srednje glasbene šole v Tuzli. Toda to sem nato zapustil, ker sem hotel opravljati »moško« delo, in sem vpisal Srednjo šolo dijakov v gospodarstvu. Izmed glasbenih inštrumentov sem namesto denimo kitare ali harmonike izbral flavto, ker mi ta najbolj odgovarja. Skozi njo sem najlažje izražal svoje občutke in emocije. Pri vsakem pogovoru se Beneš vrne nazaj na boks, na maj 1969, ko se je preselil v Banjaluko, kjer je postal član Slavije in se začel resno ukvarjati s tem športom. To mu je pustilo še posebno sled v življenju. Boksal je tudi ko so mu zdravniki to striktno odsvetovali in celo prepovedali. „Leta 1976 sem zbolel za zlatenico in so mi zdravniki strogo prepovedali ukvarjanje s športom, še zlasti z boksom. Trdili so, da če se skušam vrniti v ring ne bom preživel, toda poglejte me, še sedaj sem živ. Prepričan sem, da bi prej umrl če bi jim prisluhnil. In tako sem leto dni po preležani zlatenici postal profesionalec. Ne skrivam, vmes sem imel težave tudi z jetri, a sem vse zdržal do leta 1979, ko sem v prepolnem banjaluškem Boriku v 4. rundi z nokautom premagal Francoza Gilbera Coena ter postal profesionalni prvak Evrope v polsrednji kategoriji. Takrat so težave, zlasti z levim očesom, bile čedalje hujše, tako da sem moral razmisliti o koncu kariere", pravi Beneš, ki je razočaran, da je sedanji amaterski boks padel tako nizko, zlasti zaradi skorumpiranih sodnikov, računalniškega točkovanja ter čelad.
Čeprav je najraje imel plemenito veščino boks, Marijan Beneš pravi, da je njegova najpomembnejša in najljubša zmaga, štirje otroci, saj je v boksu bilo veliko pomembnih zmag, ki so mu ostale v spominu. Najtežji poraz mu je brez dvoma tisti proti Portoričanu Sandiju Torresu v Zenici 25. avgusta 1979. Za Beneša sta danes v profi boksu zgodba zase bratje Kličko.

Ne preklinjaj mi Tita
Veliki človek in boksar je razočaran nad nekaterimi „prijatelji", ki so v času njegovih vzponov lepo živeli na njegov račun, pozneje pa se je življenje grenko poigralo s tem plemenitim človekom. Ko se je začela vojna v BiH je moral zapustiti Banjaluko. Živel je v Zagrebu, pozabljen od vseh. Po vojni se je spet vrnil v svojo Banjaluko, kjer je tudi ostal brez svojih prijateljev, brez tovarišev, brez vsega kar je nekoč poznal v tem mestu na reki Vrbas. Danes živi in hudo trpi, njegova plemenita in dobra duša žaluje za minulim časom, ko je bil ponos nacije, ko je bil naš Marijan, ko v njem nihče ni gledal nekoga, ki ni njegove vere in narodnosti, in ko tudi Marijan ljudi ni delil nikakor drugače kot tako kot je bil vzgojen – si ali nisi dober človek. Bil je in ostal človek najplemenitejšega kova. Poet v duši. O politiki nikoli ni govoril. Toda, ko so vsi tisti, ki so do včeraj bili Titovci od glave do pete, začeli tekmovati kdo bo Tita bolj očrnil in o njem izrekel več gnusnih laži, se je Marijan Beneš usedel za računalnik in v znak zadovoljstva, da je živel v Jugoslaviji, in sicer v za Titovem času, spisal pesem o Titu, ki se jo izplača prebrati. Spomnil se je tudi, da je ravno Tito, prvi in edini na svetu, 8. maja 1980, na svojem pogrebu zbral cel svet...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Globalno Zdravniki se borijo za življenje Marijana Beneša!