Jurijevški nabijači „nabijali" pri županu v Bolehnečicih

Blagoslov in nabijanje BolehnečiciIzmed številnih prireditev in dogodkov, ki jih v Prekmurju, Prlekiji in Slovenskih goricah organizirajo ob praznovanju največjega krščanskega praznika – Velike noči, gotovo pripada eno častnih mest, tradicionalnemu dogajanju na območju občine Sveti Jurij ob Ščavnici, kjer domači „Jurijevški nabijači" skrbijo za ohranjanje starih običajev – razbijanje sten. In medtem ko po vsej Sloveniji v soboto, dan pred največjim praznikom, potekajo velikonočne vigilije, nočne liturgije pred veliko nočjo, pa različna društva poskrbijo za dopolnilo praznovanja. Slednje v občini Sveti Jurij poteka skozi vse dneve praznika, saj 16 članov Društva ročnih možnaristov „Jurijevški nabijači" obiskuje vse vasi, kamor jih povabijo.

V občini Sveti Jurij ob Ščavnici ohranjajo stari običaj streljanja z ročnimi možnarji

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Kres Lisjakova strugaŠtevilni radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji RD Radgona ter tudi drugi gostje, so veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Nekdanji miličniki obiskali svojega komandirja, ki se je upokojil leta 1986

Policisti upokojenci na obiskuKar nekaj solz radosti je spontano spustil Martin Španbauer, ki bo letos jeseni napolnil 85 let, ko ga je na njegovem lepem in prijetnem domu na Noričkem Vrhu, streljaj iz Gornje Radgone, obiskalo kakšnih 20 njegovih nekdanjih sodelavcev na Policijski postaji Gornja Radgona. Na pobudo upokojene policistke Marije Rantaša so namreč policisti in administratorka, ki so bili na PP Gornja Radgona, ko se je leta 1986 upokojil njihov takratni komandir Martin Španbauer, organizirali to srečanje, ki se je začelo pri nekdanji radgonski policijski postaji na Maistrovem trgu, kjer sicer spomeniško zaščitena stavba močno propada. Po obisku pri svojem nekdanjem komandirju Španbauerju, so si ogledali tudi novo policijsko postajo, katero jim je razkazal sedanji komandir PP Gornja Radgona, Aleksander Kreslin.

Obisk upokojenih policistov PP GR

Pospravili so odpadke iz štirih vasi

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka se tudi to pomlad niso izneverili tradiciji, ko v okolju kjer delujejo in večinoma živijo, skrbijo tudi za urejenost in čistočo naravnega okolja. Tako so minulo nedeljo v popoldanskem času izvedli tradicionalno čistilno akcijo na področju Krajevne skupnosti Črešnjevci – Zbigovci v občini Gornja Radgona, kjer so pospravili štiri vasi. Več deset aktivistov se je zbralo pri prodajalni Tuš v središču Črešnjevcev in se nato razdelilo v dve skupini. Ena skupina je čistila ob glavni cesti Gornja Radgona – Ptuj, skozi Črešnjevce in Orehovce, nato čez Orehovski Vrh, do gasilskega doma PGD Zbigovci. Druga skupina pa skozi Črešnjevce mimo Holtove vile in Zbogivce, prav tako do doma PGD Zbigovci.

Turistično društvo Majolka pripravilo še eno odmevno čistilno akcijo

Ob visokem življenjskem jubileju na obisku pri Ivanki Perša z Rožičkega Vrha

Ivanka Perša jubilejDandanes, ko se ljudje med seboj vse manj obiskujejo, ko vedno nekam hitimo in ne poznamo niti najbližjih sosedov, nekaterim obisk veliko pomeni. Ob obiskih je uživala tudi Ivanka Perša, ko so jo ob njenem okoglem življenjskem jubileju, 90. rojstnem dnevu obiskali župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici, Anton Slana, ter poverjenici Krajevnega odbora RK Sv. Jurij ob Ščavnici, Rozina Kraner in Jožica. Čeprav je ob obisku bila v bolniški postelji, je izkazala veselje in zadovoljstvo, da jo je obiskala omenjena delegacija. Ob njeni »ortopedski« postelji, so se zbali tudi njeni najbližji, družini sinov Marjana in Draga, po izrečenih čestitkah in izročitvi darila župana in Rdečega križa, so s slavljenko tudi nazdravili. Pozneje, pri obloženi mizi, ki so jo pripravile snahe Sonja, Silva in Majda, smo lahko izvedeli veliko zanimivega iz pestrega življenja slavljenke, ki se je rodila 3. aprila 1929 na Rožičkem Vrhu.

Tudi starejši in onemogli v postelji so veseli obiskov

Radgonski lovci spregovorili o narejenem v minulem obdobju

Lovci GR zborV svojem lovskem domu v Hercegovščaku so se na 70. zboru zbrali člani in članica LD Gornja Radgona, ki se ga je udeležilo 48 (od skupno 54) članov ter nekaj gostov, med katerimi tudi domači župan, sicer tudi lovec LD Negova, Stanislav Rojko. In potem, ko so prisluhnili poročilom starešine ter komisij in referentov je radgonska zelena bratovščina, ki se je za zbor odlično pripravila, saj je vse teklo kot po loju, v ospredje postavila letošnje aktivnosti, kjer bo proslava lepega jubileja – 70. letnice obstoja in uspešnega delovanja. Med spremljanjem dogajanja na zboru, so se prisotni gostje lahko prepričali, da v radgonski LD vlada pravo tovarištvo, kjer ne poznajo ne levo, ne desno, temveč so vsi v enotni isti smeri – naprej. Zato niti ne preseneča, da je starešina Milan Kolarič izrazil zadovoljstvo in ponos nad prehojeno potjo, hkrati pa optimizem za prihodnost. Njihovo društvo ne pozna politike, temveč je odprto vsakemu lovcu in ne preiskuje njihovih političnih ali kakšnih drugih nazorov. Kdor je vnet lovec, je vedno dobrodošel, saj lovci poznajo samo eno barvo – to je zelena – barvo svojih lovišč.

V ospredju praznovanje 70-letnice

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zdravniki se borijo za življenje Marijana Beneša!

 

V hudi prometni nesreči v prestolnici Republike Srbske se je hudo poškodoval nekdanji odlični boksar

Marijan BenešBanja Luka – Eden najbolj znanih in uspešnih športnikov bivše Jugoslavije, 64-letni boksar Marijan Beneš  je danes, okoli 10,40 ure doživel hudo prometno nesrečo v banjaluškem naselju Vrbanja. Kot poročajo BiH elektronski mediji, je bilo v isti prometni nesreči poškodovanih še več oseb, katerih identiteta nam še ni znana, kar nekaj pa jih je odpeljanih na urgentni oddelek tamkajšnje bolnišnice ter zdravstvenega doma. Najhuje naj bi jo odnesel prav Marijan Beneš, katerega so s številnimi hudimi poškodbami, nemudoma odpeljali v Univerzitetni klinični center Republike Srbske, v Banja Luki, kjer so ga prioritetno oskrbeli.

Kot nam je povedal glavni dežurni kirurg UKC RS, dr. Miroslav Regode, je bil ponesrečenec M.B., l.1951, sprejet na urgenco, poznejša diagnostika pa bo pokazala na kateri oddelek ga bodo premestili. Dodal je tudi, da je Beneševo zdravstveno stanje resno, a je zaenkrat stabilno in je trenutno izven smrtne nevarnosti, čeprav se zdravniki bojijo, da so nevarne predvsem poškodbe reber na levi strani telesa, s čem bi lahko bilo ogroženo tudi srce.
V omenjeni nesreči, ki se je dopoldan zgodila v banjaluški ulici Rade Radića, sta bili udeleženi dve osebni vozili, ter tovornjak.


GROBIJAN NEŽNEGA SRCA: NE PREKLINJAJ MI TITA!
Ob nedavnem srečanju v Banja Luki, smo slišali tudi to: „Če želiš biti glasbenik, pesnik, ljubimec, taboriščnik, boksar... zlasti če želiš biti človek, je najpomembneje da imaš srce", je prepričan nekdanji boksarski šampion, gostilničar in nedvomno veliki človek, Marjan Beneš, ki namesto rokovanja pozdravlja s športnim pozdravom – pestnico. Bil je ena najbolj karizmatičnih osebnosti na športnem nebu nekdanje SFRJ, a kljub temu je Marijan Beneš, ki se ga še posebej spominjajo starejše in srednje generacije v Sloveniji, resnični boksarski šampion, borec brez strahu, človek, ki je mnogim dal vse, od njih pa je dobil malo ali pa nič. Tudi danes mu ni žal, da je bil boksar, in to bi v novem življenju počel spet.
Marijan Beneš je rojen 11.6.1951 v Beogradu. Oče Josip Beneš, profesor glasbe izhaja iz Bajmoka pri Subotici, mama Marija Vukić, pa je učiteljica in izvira iz Gospića v Liki. Že sredi šestdesetih let se je družina v kateri so že bili štirje otroci, iz prestolnice preselila v Tuzlo (BiH). Marijanova starejša brata Antun in Josip sta uspešno začela športno, natančneje boksarsko kariero. Še zlasti srednji brat Josip, je bil uspešen in je že postal „glavni", o katerem se veliko piše in govori, kar niti ne preseneča, saj je boks v času Mohameda Alija in drugih velikanov bil sila popularen. Tudi v BiH je v tistem času obstajala močna boksarska liga, konkurenca, tako ekipna kot posamična pa je bila izredno močna. Marijan Beneš je imel komaj deset let, ko si je upal prvič vstopiti v dvorano za boksarski trening, kjer so trenirali že vrhunski borci, med njimi tudi njegova starejša brata.
„Pritegnil me je vonj po vročem potu. Najprej sem sramežljivo strmel skozi napol zaprta vrata in že takrat se mi je v mislih rojilo, da jih nikoli v življenju ne bi zaprl za sabo", je Beneš pozneje pogosto poudarjal, ko je govoril o svojem prvem srečanju s športom, ki mu je v življenju pomenil vse. Res je po prihodu v Tuzlo začel trenirati nogomet, toda našel se je v boksu, kjer je v amaterski konkurenci v tedanji Jugoslaviji osvojil vse kar se je lahko osvojilo, vrhunec pa je dosegel, pravzaprav se je „dotaknil neba" na Evropskem prvenstvu 1973 v Beogradu. Benešev boksarski vzpon se je sicer začel že z osvojitvijo prve mladinske „zlate rokavice" BiH. Namesto zlate rokavice je sicer prejel rumeno srajco kratkih rokavov, ki mu je, kot vedno poudarja, to danes največja in najdražja trofeja, ki jo je kadarkoli osvojil, in roko na srce jih je osvojil izjemno veliko. Že kot pionir je boksal proti vrstnikom iz drugih klubov tako da jih je kmalu po začetku boja poslal na pod. In prav to ga je razlikovalo od ostalih vrstnikov, torej boksarjev začetnikov.
Zato so se zanj začeli zanimati mnogi klubi iz takratne, izjemno močne, prve lige. Za njegovo nadaljnjo kariero je bil še posebej odločilen dvoboj mladih republiških reprezentanc BiH in Slovenije. Kot izbranec bosanskega selektorja Sredoja Zekanovića, je v lahki kategoriji že v prvih sekundah dvoboja, nokautiral našega reprezentanta, takratnega pionirskega slovenskega prvaka, katerega imena se Beneš danes ne spominja. Zaradi tega je prejel posebno nagrado, posebni pokal, za najhitrejšo nokaut zmago. In takrat se je uprava enega najboljših klubov takratne Jugoslavije, banjaluške Slavije odločilo, da mora mladi Beneš postati njihov član... , kar se je tudi uresničilo.
V Banjaluki je dosegel tudi amaterski vrhunec, na omenjenem EP v Beogradu, ko je kot 22 – letnik osvojil zlato kolajno. Hkrati je postal tudi najboljši športnik nekdanje SFRJ, ker ni uspelo niti enemu drugemu športniku iz BiH. Pozneje, s prestopom med profesionalce, je Beneš še naprej „haral" v ringih po vsem svetu, ne da bi odstopil od svojega znanega „fajterskega" stila borbe. To mu je leta 1979 prineslo tudi naslov profesionalnega prvaka Evrope v polsrednji kategoriji. Žal ga je to stalo nadaljnje kariere, saj je utrpel toliko poškodb, da je moral istega leta rokavice obesiti na klin. Danes je na levo oko povsem slep, na desno pa slabo vidi. Zaradi poškodb glasnih žic težko in nerazločno govori ima pa tudi težave pri hoji. Kljub temu Beneš še danes ni nehal telovaditi in trenirati, pogosto pa ga mnogi srečajo tudi ob boksarskem ringu. Tako je še naprej popularen in zanimiv gost na vseh boksarskih manifestacijah in revijah po vsej nekdanji državi.
Če ga kdo vpraša kako je prišel v boksarske vode, nenehno ponavlja isto: „Dva starejša brata sta že pred mano trenirala boks pri tuzlanski Slobodi, ob tem sta bila prvaka BiH v svojih kategorijah. Ob njiju sem tudi sam spoznal boks in se zaljubil vanj. Na začetku mi brata in starša niso dovoljevali, da bi se ukvarjal z boksom, toda ko so ugotovili, kako ljubim ta šport in kako si želim trenirati, so mi le dovolili. Potem pa sem prav od njih imel največjo podporo. Nikoli mi ni žal, da sem bil boksar, in če bil lahko znova izbiral, bi ubral isto pot. Edino zamenjal bi nekaj ljudi, ki so bili okrog mene", pravi Marijan Beneš, ki je vzporedno z boksom pisal tudi pesmi, ob tem se je ukvarjal tudi z glasbo, saj je izobražen glasbenik.
„Drži. Pesmi sem pisal nekoč in jih še danes. Vsak večer se usedem in napišem nekaj stihov. Izdal sem tudi zbirko pesem z imenom »Moja prva ljubezen«, kar je hkrati tudi prva zbirka pesmi na svetu, ki je namenjena izključno športu. Ne le boksu, stihi so namenjeni tudi nogometu, rokometu, košarki... Ko gre za glasbo pa moram povedati, da sem končal nižjo glasbeno šolo ter prvi razred srednje glasbene šole v Tuzli. Toda to sem nato zapustil, ker sem hotel opravljati »moško« delo, in sem vpisal Srednjo šolo dijakov v gospodarstvu. Izmed glasbenih inštrumentov sem namesto denimo kitare ali harmonike izbral flavto, ker mi ta najbolj odgovarja. Skozi njo sem najlažje izražal svoje občutke in emocije. Pri vsakem pogovoru se Beneš vrne nazaj na boks, na maj 1969, ko se je preselil v Banjaluko, kjer je postal član Slavije in se začel resno ukvarjati s tem športom. To mu je pustilo še posebno sled v življenju. Boksal je tudi ko so mu zdravniki to striktno odsvetovali in celo prepovedali. „Leta 1976 sem zbolel za zlatenico in so mi zdravniki strogo prepovedali ukvarjanje s športom, še zlasti z boksom. Trdili so, da če se skušam vrniti v ring ne bom preživel, toda poglejte me, še sedaj sem živ. Prepričan sem, da bi prej umrl če bi jim prisluhnil. In tako sem leto dni po preležani zlatenici postal profesionalec. Ne skrivam, vmes sem imel težave tudi z jetri, a sem vse zdržal do leta 1979, ko sem v prepolnem banjaluškem Boriku v 4. rundi z nokautom premagal Francoza Gilbera Coena ter postal profesionalni prvak Evrope v polsrednji kategoriji. Takrat so težave, zlasti z levim očesom, bile čedalje hujše, tako da sem moral razmisliti o koncu kariere", pravi Beneš, ki je razočaran, da je sedanji amaterski boks padel tako nizko, zlasti zaradi skorumpiranih sodnikov, računalniškega točkovanja ter čelad.
Čeprav je najraje imel plemenito veščino boks, Marijan Beneš pravi, da je njegova najpomembnejša in najljubša zmaga, štirje otroci, saj je v boksu bilo veliko pomembnih zmag, ki so mu ostale v spominu. Najtežji poraz mu je brez dvoma tisti proti Portoričanu Sandiju Torresu v Zenici 25. avgusta 1979. Za Beneša sta danes v profi boksu zgodba zase bratje Kličko.

Ne preklinjaj mi Tita
Veliki človek in boksar je razočaran nad nekaterimi „prijatelji", ki so v času njegovih vzponov lepo živeli na njegov račun, pozneje pa se je življenje grenko poigralo s tem plemenitim človekom. Ko se je začela vojna v BiH je moral zapustiti Banjaluko. Živel je v Zagrebu, pozabljen od vseh. Po vojni se je spet vrnil v svojo Banjaluko, kjer je tudi ostal brez svojih prijateljev, brez tovarišev, brez vsega kar je nekoč poznal v tem mestu na reki Vrbas. Danes živi in hudo trpi, njegova plemenita in dobra duša žaluje za minulim časom, ko je bil ponos nacije, ko je bil naš Marijan, ko v njem nihče ni gledal nekoga, ki ni njegove vere in narodnosti, in ko tudi Marijan ljudi ni delil nikakor drugače kot tako kot je bil vzgojen – si ali nisi dober človek. Bil je in ostal človek najplemenitejšega kova. Poet v duši. O politiki nikoli ni govoril. Toda, ko so vsi tisti, ki so do včeraj bili Titovci od glave do pete, začeli tekmovati kdo bo Tita bolj očrnil in o njem izrekel več gnusnih laži, se je Marijan Beneš usedel za računalnik in v znak zadovoljstva, da je živel v Jugoslaviji, in sicer v za Titovem času, spisal pesem o Titu, ki se jo izplača prebrati. Spomnil se je tudi, da je ravno Tito, prvi in edini na svetu, 8. maja 1980, na svojem pogrebu zbral cel svet...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Globalno Zdravniki se borijo za življenje Marijana Beneša!