Poslej se bodo dobivali vsaka tri leta

Srečanje sošolcev OŠ RadgonaDa prijateljstva iz otroštva in mladosti ali vsaj iz mlajših dni nikoli ne ovenejo, in jih ne more pretrgati nič, še posebej potrjujejo vse pogostejša srečevanja nekdanjih sošolcev, bodisi iz nižje ali višje gimnazije, osnovne ali srednje šole. In v to smo se lahko prepričali tudi v gostilni Mencinger v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, kjer so se že devetič srečali sošolci 8 A (razredničarka pokojna Irena Pevec) in 8 B (Jelka Kraner, ki je v domu starejših v Lenartu in se srečanja ni mogla udeležiti) razreda OŠ Gornja Radgona, ki so šolanje zaključili leta 1964.

Pri Mencingerju so se srečali in družili sošolci izpred 55 let

Resnica se začenja v dvoje...

Zlata poroka BrglezV družbi številnih sorodnikov in prijateljev sta v teh vročih poletnih dneh zlato poroko obeležila Irena in Jože Brglez iz Terbegovcev pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Enako kot pred pol stoletja, sta tudi tokrat svojo zvestobo potrdila pred matičarjem in oltarjem. Civilni del poroke je potekal v poročni dvorani KUS-a pri Sv. Juriju ob Ščavnici, opravil pa ga je, ob sodelovanju matičarke Jožice Bračko, domači župan Anton Slana, ki je v svojem nagovoru predstavil njuno življenjsko zgodbo. Ob tej priliki jima je izročil zalatoporočno spominsko listino in podaril knjigo »Resnica se začenja v dvoje«, nemškega avtorja Michaela Lukasa Moellerja. Cerkveno poročno slavje je potekalo v cerkvi Sv. Jurija, kjer je ob daritvi sv. maše cerkveni poročni obred opravil domači župnik Boštjan Ošlaj. Ob tej priliki jima je namenil nekaj lepih besed. Med drugim je dejal, da sta zakonca vzgled mladim, ki šele stopajo v zakon.

Zlato poroko sta obhajala Irena in Jože Brglez iz Slovenskih goric

Uredil je družinsko drevo na katerem je 155 živih Makarijevih

Rodbina MakariIzjemno veselo je konec tedna bilo na Turistični kmetiji Ferencovih v Kraščih na Goričkem, kjer so se srečali ožji člani rodbine Makar, ki so razpršeni po Prekmurju, pa tudi drugje po Sloveniji in tujini. Za vse skupaj je najbolj zaslužen 17-letni Blaž Makari, dijak 1. letnika Srednje elektrotehnične šole v Murski Soboti, ki je že v 5. razredu osnovne šole za domačo nalogo naredil družinsko drevo svojih prednikov, v katerem so bili zabeleženi njegovi prastari starši, potem stari starši, starši in na zadnje še on.

Sedemnajstletnik zbiral podatke, odkril vse potomce in jih združil na veselem srečanju

Miran Srt in Darko Bolčina s po dvema kolajnama

VVS Gornja RadgonaTudi letos se v Območnem združenju veteranov vojne za Slovenijo (OZ VVS) Gornja Radgona, niso izneverili tradiciji, saj so že desetič pripravili svojo tradicionalno prireditev, Dan radgonskega OZ VVS. Najprej so na „Kardinarjevem ribniku" v Segovcih pripravili tradicionalno tekmovanje v športnem ribolovu, ki se ga je udeležilo 14 tekmovalcev. Naslednji dan pa so ob Lovskem domu LD Apače v Črncih potekala še nekatera športna tekmovanja in predvsem druženje. Na družabnem srečanju oz. dnevu OZ VVS, ki so se ga med okoli 80 članov OZ VVS, udeležili tudi nekateri gostje, je poleg v športnem ribolovu potekalo tekmovanje v pikadu, metu bombe, streljanju z zračno puško, šahu in balinčku.

S športnimi tekmovanji in druženjem, obeležen 10. dan OZ VVS

Pri „Lovenjaku", kjer je enajstič zadišalo po paprikašu, krstili tri štorklje: Juliško, Faniko in Ferenca

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu, kjer vročina od spodaj in zgoraj ni prizanašala kuharjem in obiskovalcem, je ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 11. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" pravzaprav Pavlinjekovi organizatorji že pred dobrim desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji, gobov-lisičkin..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi.

Ekipa KS Polana z najboljšim paprikašem

Vabilo na 7. prijateljsko rekreacijsko kolesarjenje

KolesarjenjeTudi letos je prva sobota v mesecu juliju že 7. leto zapovrstjo v župniji sv. Petra v Gornji Radgoni namenjena kolesarjenju. V sklopu dogodkov in aktivnosti, ki so načrtovani ob prazniku farnega zavetnika sv. Petra v Gornji Radgoni prireja župnija Gornja Radgona tradicionalno prijateljsko rekreacijsko kolesarjenje, ki bo letos v soboto 6. julija s startom izpred Trstenjakovega doma v Gornji Radgoni ob 6.00 uri. Ljubitelje rekreacijskega kolesarjenja vabimo da se nam tudi letos pridružijo na tradicionalnem » Prijateljskem rekreacijskem kolesarjenju«, ko bomo dan namenili druženju ob poganjanju pedal kolesa, hkrati pa obiskali in spoznali veliko zanimivega. Letošnja trasa je načrtovana s startom izpred Trstenjakovega doma, kjer nas bo odpremil z blagoslovom za srečno in varno pot župnik Franc Hozjan.

Rekreacijsko kolesarjenje

Maja 1969 in maja 2019 v isti cerkvi Čadram - Oplotnica

Zlata poroka CugmasV družbi kakšnih 50 svatov, predvsem svojih najdražjih in najbližjih, na čelu z otroki: Robertom, Boštjanom in Jasmino, njihovimi partnerji, ter petimi vnukinjami: Evo, Mašo, Ano, Ajo in Nežo, sta 50-letnico skupnega zakona, minulo soboto, obeležila Marjan in Sonja Cugmas iz Slovenskih Konjic. Slavnostni zlati obred s ponovno zaobljubo ter sveto mašo, v župnijski cerkvi sv. Janez Krstnik Čadram – Oplotnica, je opravil domači župnik Davorin Vreča (Davorin mimogrede izvira iz Gornje Radgone op.p.), prav tam kjer sta Marjan in Sonja pred petdesetimi leti in enim dnevom (24.5.1969), ko ju je do konca njunih dni povezal sedaj že pokojni duhovnik Alojz Lasbaher.

Marjan in Sonja Cugmas sta obeležila zlato obletnico skupnega življenja

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zdravniki se borijo za življenje Marijana Beneša!

 

V hudi prometni nesreči v prestolnici Republike Srbske se je hudo poškodoval nekdanji odlični boksar

Marijan BenešBanja Luka – Eden najbolj znanih in uspešnih športnikov bivše Jugoslavije, 64-letni boksar Marijan Beneš  je danes, okoli 10,40 ure doživel hudo prometno nesrečo v banjaluškem naselju Vrbanja. Kot poročajo BiH elektronski mediji, je bilo v isti prometni nesreči poškodovanih še več oseb, katerih identiteta nam še ni znana, kar nekaj pa jih je odpeljanih na urgentni oddelek tamkajšnje bolnišnice ter zdravstvenega doma. Najhuje naj bi jo odnesel prav Marijan Beneš, katerega so s številnimi hudimi poškodbami, nemudoma odpeljali v Univerzitetni klinični center Republike Srbske, v Banja Luki, kjer so ga prioritetno oskrbeli.

Kot nam je povedal glavni dežurni kirurg UKC RS, dr. Miroslav Regode, je bil ponesrečenec M.B., l.1951, sprejet na urgenco, poznejša diagnostika pa bo pokazala na kateri oddelek ga bodo premestili. Dodal je tudi, da je Beneševo zdravstveno stanje resno, a je zaenkrat stabilno in je trenutno izven smrtne nevarnosti, čeprav se zdravniki bojijo, da so nevarne predvsem poškodbe reber na levi strani telesa, s čem bi lahko bilo ogroženo tudi srce.
V omenjeni nesreči, ki se je dopoldan zgodila v banjaluški ulici Rade Radića, sta bili udeleženi dve osebni vozili, ter tovornjak.


GROBIJAN NEŽNEGA SRCA: NE PREKLINJAJ MI TITA!
Ob nedavnem srečanju v Banja Luki, smo slišali tudi to: „Če želiš biti glasbenik, pesnik, ljubimec, taboriščnik, boksar... zlasti če želiš biti človek, je najpomembneje da imaš srce", je prepričan nekdanji boksarski šampion, gostilničar in nedvomno veliki človek, Marjan Beneš, ki namesto rokovanja pozdravlja s športnim pozdravom – pestnico. Bil je ena najbolj karizmatičnih osebnosti na športnem nebu nekdanje SFRJ, a kljub temu je Marijan Beneš, ki se ga še posebej spominjajo starejše in srednje generacije v Sloveniji, resnični boksarski šampion, borec brez strahu, človek, ki je mnogim dal vse, od njih pa je dobil malo ali pa nič. Tudi danes mu ni žal, da je bil boksar, in to bi v novem življenju počel spet.
Marijan Beneš je rojen 11.6.1951 v Beogradu. Oče Josip Beneš, profesor glasbe izhaja iz Bajmoka pri Subotici, mama Marija Vukić, pa je učiteljica in izvira iz Gospića v Liki. Že sredi šestdesetih let se je družina v kateri so že bili štirje otroci, iz prestolnice preselila v Tuzlo (BiH). Marijanova starejša brata Antun in Josip sta uspešno začela športno, natančneje boksarsko kariero. Še zlasti srednji brat Josip, je bil uspešen in je že postal „glavni", o katerem se veliko piše in govori, kar niti ne preseneča, saj je boks v času Mohameda Alija in drugih velikanov bil sila popularen. Tudi v BiH je v tistem času obstajala močna boksarska liga, konkurenca, tako ekipna kot posamična pa je bila izredno močna. Marijan Beneš je imel komaj deset let, ko si je upal prvič vstopiti v dvorano za boksarski trening, kjer so trenirali že vrhunski borci, med njimi tudi njegova starejša brata.
„Pritegnil me je vonj po vročem potu. Najprej sem sramežljivo strmel skozi napol zaprta vrata in že takrat se mi je v mislih rojilo, da jih nikoli v življenju ne bi zaprl za sabo", je Beneš pozneje pogosto poudarjal, ko je govoril o svojem prvem srečanju s športom, ki mu je v življenju pomenil vse. Res je po prihodu v Tuzlo začel trenirati nogomet, toda našel se je v boksu, kjer je v amaterski konkurenci v tedanji Jugoslaviji osvojil vse kar se je lahko osvojilo, vrhunec pa je dosegel, pravzaprav se je „dotaknil neba" na Evropskem prvenstvu 1973 v Beogradu. Benešev boksarski vzpon se je sicer začel že z osvojitvijo prve mladinske „zlate rokavice" BiH. Namesto zlate rokavice je sicer prejel rumeno srajco kratkih rokavov, ki mu je, kot vedno poudarja, to danes največja in najdražja trofeja, ki jo je kadarkoli osvojil, in roko na srce jih je osvojil izjemno veliko. Že kot pionir je boksal proti vrstnikom iz drugih klubov tako da jih je kmalu po začetku boja poslal na pod. In prav to ga je razlikovalo od ostalih vrstnikov, torej boksarjev začetnikov.
Zato so se zanj začeli zanimati mnogi klubi iz takratne, izjemno močne, prve lige. Za njegovo nadaljnjo kariero je bil še posebej odločilen dvoboj mladih republiških reprezentanc BiH in Slovenije. Kot izbranec bosanskega selektorja Sredoja Zekanovića, je v lahki kategoriji že v prvih sekundah dvoboja, nokautiral našega reprezentanta, takratnega pionirskega slovenskega prvaka, katerega imena se Beneš danes ne spominja. Zaradi tega je prejel posebno nagrado, posebni pokal, za najhitrejšo nokaut zmago. In takrat se je uprava enega najboljših klubov takratne Jugoslavije, banjaluške Slavije odločilo, da mora mladi Beneš postati njihov član... , kar se je tudi uresničilo.
V Banjaluki je dosegel tudi amaterski vrhunec, na omenjenem EP v Beogradu, ko je kot 22 – letnik osvojil zlato kolajno. Hkrati je postal tudi najboljši športnik nekdanje SFRJ, ker ni uspelo niti enemu drugemu športniku iz BiH. Pozneje, s prestopom med profesionalce, je Beneš še naprej „haral" v ringih po vsem svetu, ne da bi odstopil od svojega znanega „fajterskega" stila borbe. To mu je leta 1979 prineslo tudi naslov profesionalnega prvaka Evrope v polsrednji kategoriji. Žal ga je to stalo nadaljnje kariere, saj je utrpel toliko poškodb, da je moral istega leta rokavice obesiti na klin. Danes je na levo oko povsem slep, na desno pa slabo vidi. Zaradi poškodb glasnih žic težko in nerazločno govori ima pa tudi težave pri hoji. Kljub temu Beneš še danes ni nehal telovaditi in trenirati, pogosto pa ga mnogi srečajo tudi ob boksarskem ringu. Tako je še naprej popularen in zanimiv gost na vseh boksarskih manifestacijah in revijah po vsej nekdanji državi.
Če ga kdo vpraša kako je prišel v boksarske vode, nenehno ponavlja isto: „Dva starejša brata sta že pred mano trenirala boks pri tuzlanski Slobodi, ob tem sta bila prvaka BiH v svojih kategorijah. Ob njiju sem tudi sam spoznal boks in se zaljubil vanj. Na začetku mi brata in starša niso dovoljevali, da bi se ukvarjal z boksom, toda ko so ugotovili, kako ljubim ta šport in kako si želim trenirati, so mi le dovolili. Potem pa sem prav od njih imel največjo podporo. Nikoli mi ni žal, da sem bil boksar, in če bil lahko znova izbiral, bi ubral isto pot. Edino zamenjal bi nekaj ljudi, ki so bili okrog mene", pravi Marijan Beneš, ki je vzporedno z boksom pisal tudi pesmi, ob tem se je ukvarjal tudi z glasbo, saj je izobražen glasbenik.
„Drži. Pesmi sem pisal nekoč in jih še danes. Vsak večer se usedem in napišem nekaj stihov. Izdal sem tudi zbirko pesem z imenom »Moja prva ljubezen«, kar je hkrati tudi prva zbirka pesmi na svetu, ki je namenjena izključno športu. Ne le boksu, stihi so namenjeni tudi nogometu, rokometu, košarki... Ko gre za glasbo pa moram povedati, da sem končal nižjo glasbeno šolo ter prvi razred srednje glasbene šole v Tuzli. Toda to sem nato zapustil, ker sem hotel opravljati »moško« delo, in sem vpisal Srednjo šolo dijakov v gospodarstvu. Izmed glasbenih inštrumentov sem namesto denimo kitare ali harmonike izbral flavto, ker mi ta najbolj odgovarja. Skozi njo sem najlažje izražal svoje občutke in emocije. Pri vsakem pogovoru se Beneš vrne nazaj na boks, na maj 1969, ko se je preselil v Banjaluko, kjer je postal član Slavije in se začel resno ukvarjati s tem športom. To mu je pustilo še posebno sled v življenju. Boksal je tudi ko so mu zdravniki to striktno odsvetovali in celo prepovedali. „Leta 1976 sem zbolel za zlatenico in so mi zdravniki strogo prepovedali ukvarjanje s športom, še zlasti z boksom. Trdili so, da če se skušam vrniti v ring ne bom preživel, toda poglejte me, še sedaj sem živ. Prepričan sem, da bi prej umrl če bi jim prisluhnil. In tako sem leto dni po preležani zlatenici postal profesionalec. Ne skrivam, vmes sem imel težave tudi z jetri, a sem vse zdržal do leta 1979, ko sem v prepolnem banjaluškem Boriku v 4. rundi z nokautom premagal Francoza Gilbera Coena ter postal profesionalni prvak Evrope v polsrednji kategoriji. Takrat so težave, zlasti z levim očesom, bile čedalje hujše, tako da sem moral razmisliti o koncu kariere", pravi Beneš, ki je razočaran, da je sedanji amaterski boks padel tako nizko, zlasti zaradi skorumpiranih sodnikov, računalniškega točkovanja ter čelad.
Čeprav je najraje imel plemenito veščino boks, Marijan Beneš pravi, da je njegova najpomembnejša in najljubša zmaga, štirje otroci, saj je v boksu bilo veliko pomembnih zmag, ki so mu ostale v spominu. Najtežji poraz mu je brez dvoma tisti proti Portoričanu Sandiju Torresu v Zenici 25. avgusta 1979. Za Beneša sta danes v profi boksu zgodba zase bratje Kličko.

Ne preklinjaj mi Tita
Veliki človek in boksar je razočaran nad nekaterimi „prijatelji", ki so v času njegovih vzponov lepo živeli na njegov račun, pozneje pa se je življenje grenko poigralo s tem plemenitim človekom. Ko se je začela vojna v BiH je moral zapustiti Banjaluko. Živel je v Zagrebu, pozabljen od vseh. Po vojni se je spet vrnil v svojo Banjaluko, kjer je tudi ostal brez svojih prijateljev, brez tovarišev, brez vsega kar je nekoč poznal v tem mestu na reki Vrbas. Danes živi in hudo trpi, njegova plemenita in dobra duša žaluje za minulim časom, ko je bil ponos nacije, ko je bil naš Marijan, ko v njem nihče ni gledal nekoga, ki ni njegove vere in narodnosti, in ko tudi Marijan ljudi ni delil nikakor drugače kot tako kot je bil vzgojen – si ali nisi dober človek. Bil je in ostal človek najplemenitejšega kova. Poet v duši. O politiki nikoli ni govoril. Toda, ko so vsi tisti, ki so do včeraj bili Titovci od glave do pete, začeli tekmovati kdo bo Tita bolj očrnil in o njem izrekel več gnusnih laži, se je Marijan Beneš usedel za računalnik in v znak zadovoljstva, da je živel v Jugoslaviji, in sicer v za Titovem času, spisal pesem o Titu, ki se jo izplača prebrati. Spomnil se je tudi, da je ravno Tito, prvi in edini na svetu, 8. maja 1980, na svojem pogrebu zbral cel svet...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Globalno Zdravniki se borijo za življenje Marijana Beneša!