Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Od Črešnjevcev, skozi Mele, do Lisjakove struge

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka je pripravilo tradicionalno čistilno akcijo. Prijavili so se tudi na natečaj "Moja reka si", na Turistični zvezi Slovenije, kjer so jih oglaševali. Same čistilne akcije, ki je potekala na širšem območju vzhodnega dela radgonske občine, se je udeležilo 15 članic in članov društva. „Dobili smo se pred trgovino Klasek v Črešnjevcih, kjer smo se razdelili v dve skupini.

Polne vreče odpadne embalaže od pijač v gozdu „Gaj

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Kres Lisjakova strugaPodobno kot že 17 minulih let, so radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji ter tudi drugi gostje, veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Pomurci in Štajerci med 571 igralci, dobili novega kralja družabne kartaške igre

Kartanje šnopsaDolgi in mrzli zimski večeri, zlasti ob vikendih, so za mnoge Prekmurce, Prleke in Štajerce, poleg pikada, fliperja, namiznega nogometa in biljarda, namenjeni predvsem kartaškim (šnops) turnirjem in še nekaterim družabnim igram, ki so dobrodošle za druženje in krajšanje časa. Prav s takšnimi dogodki, predvsem družabnimi igrami in sploh druženji, se ukvarjajo mladi in manj mladi na skrajnjem severovzhodu države, s čimer potrjujejo, da televizija, internet, FB in sploh računalniki le niso povsem zastrupili večine ljudi, ki so se bolj kot ne prenehali družiti s prijatelji, sosedi, znanci in celo s svojimi domačimi.

Milan Niderl iz Gederovcev „Kralj šnopsa 2018

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zdravniki se borijo za življenje Marijana Beneša!

 

V hudi prometni nesreči v prestolnici Republike Srbske se je hudo poškodoval nekdanji odlični boksar

Marijan BenešBanja Luka – Eden najbolj znanih in uspešnih športnikov bivše Jugoslavije, 64-letni boksar Marijan Beneš  je danes, okoli 10,40 ure doživel hudo prometno nesrečo v banjaluškem naselju Vrbanja. Kot poročajo BiH elektronski mediji, je bilo v isti prometni nesreči poškodovanih še več oseb, katerih identiteta nam še ni znana, kar nekaj pa jih je odpeljanih na urgentni oddelek tamkajšnje bolnišnice ter zdravstvenega doma. Najhuje naj bi jo odnesel prav Marijan Beneš, katerega so s številnimi hudimi poškodbami, nemudoma odpeljali v Univerzitetni klinični center Republike Srbske, v Banja Luki, kjer so ga prioritetno oskrbeli.

Kot nam je povedal glavni dežurni kirurg UKC RS, dr. Miroslav Regode, je bil ponesrečenec M.B., l.1951, sprejet na urgenco, poznejša diagnostika pa bo pokazala na kateri oddelek ga bodo premestili. Dodal je tudi, da je Beneševo zdravstveno stanje resno, a je zaenkrat stabilno in je trenutno izven smrtne nevarnosti, čeprav se zdravniki bojijo, da so nevarne predvsem poškodbe reber na levi strani telesa, s čem bi lahko bilo ogroženo tudi srce.
V omenjeni nesreči, ki se je dopoldan zgodila v banjaluški ulici Rade Radića, sta bili udeleženi dve osebni vozili, ter tovornjak.


GROBIJAN NEŽNEGA SRCA: NE PREKLINJAJ MI TITA!
Ob nedavnem srečanju v Banja Luki, smo slišali tudi to: „Če želiš biti glasbenik, pesnik, ljubimec, taboriščnik, boksar... zlasti če želiš biti človek, je najpomembneje da imaš srce", je prepričan nekdanji boksarski šampion, gostilničar in nedvomno veliki človek, Marjan Beneš, ki namesto rokovanja pozdravlja s športnim pozdravom – pestnico. Bil je ena najbolj karizmatičnih osebnosti na športnem nebu nekdanje SFRJ, a kljub temu je Marijan Beneš, ki se ga še posebej spominjajo starejše in srednje generacije v Sloveniji, resnični boksarski šampion, borec brez strahu, človek, ki je mnogim dal vse, od njih pa je dobil malo ali pa nič. Tudi danes mu ni žal, da je bil boksar, in to bi v novem življenju počel spet.
Marijan Beneš je rojen 11.6.1951 v Beogradu. Oče Josip Beneš, profesor glasbe izhaja iz Bajmoka pri Subotici, mama Marija Vukić, pa je učiteljica in izvira iz Gospića v Liki. Že sredi šestdesetih let se je družina v kateri so že bili štirje otroci, iz prestolnice preselila v Tuzlo (BiH). Marijanova starejša brata Antun in Josip sta uspešno začela športno, natančneje boksarsko kariero. Še zlasti srednji brat Josip, je bil uspešen in je že postal „glavni", o katerem se veliko piše in govori, kar niti ne preseneča, saj je boks v času Mohameda Alija in drugih velikanov bil sila popularen. Tudi v BiH je v tistem času obstajala močna boksarska liga, konkurenca, tako ekipna kot posamična pa je bila izredno močna. Marijan Beneš je imel komaj deset let, ko si je upal prvič vstopiti v dvorano za boksarski trening, kjer so trenirali že vrhunski borci, med njimi tudi njegova starejša brata.
„Pritegnil me je vonj po vročem potu. Najprej sem sramežljivo strmel skozi napol zaprta vrata in že takrat se mi je v mislih rojilo, da jih nikoli v življenju ne bi zaprl za sabo", je Beneš pozneje pogosto poudarjal, ko je govoril o svojem prvem srečanju s športom, ki mu je v življenju pomenil vse. Res je po prihodu v Tuzlo začel trenirati nogomet, toda našel se je v boksu, kjer je v amaterski konkurenci v tedanji Jugoslaviji osvojil vse kar se je lahko osvojilo, vrhunec pa je dosegel, pravzaprav se je „dotaknil neba" na Evropskem prvenstvu 1973 v Beogradu. Benešev boksarski vzpon se je sicer začel že z osvojitvijo prve mladinske „zlate rokavice" BiH. Namesto zlate rokavice je sicer prejel rumeno srajco kratkih rokavov, ki mu je, kot vedno poudarja, to danes največja in najdražja trofeja, ki jo je kadarkoli osvojil, in roko na srce jih je osvojil izjemno veliko. Že kot pionir je boksal proti vrstnikom iz drugih klubov tako da jih je kmalu po začetku boja poslal na pod. In prav to ga je razlikovalo od ostalih vrstnikov, torej boksarjev začetnikov.
Zato so se zanj začeli zanimati mnogi klubi iz takratne, izjemno močne, prve lige. Za njegovo nadaljnjo kariero je bil še posebej odločilen dvoboj mladih republiških reprezentanc BiH in Slovenije. Kot izbranec bosanskega selektorja Sredoja Zekanovića, je v lahki kategoriji že v prvih sekundah dvoboja, nokautiral našega reprezentanta, takratnega pionirskega slovenskega prvaka, katerega imena se Beneš danes ne spominja. Zaradi tega je prejel posebno nagrado, posebni pokal, za najhitrejšo nokaut zmago. In takrat se je uprava enega najboljših klubov takratne Jugoslavije, banjaluške Slavije odločilo, da mora mladi Beneš postati njihov član... , kar se je tudi uresničilo.
V Banjaluki je dosegel tudi amaterski vrhunec, na omenjenem EP v Beogradu, ko je kot 22 – letnik osvojil zlato kolajno. Hkrati je postal tudi najboljši športnik nekdanje SFRJ, ker ni uspelo niti enemu drugemu športniku iz BiH. Pozneje, s prestopom med profesionalce, je Beneš še naprej „haral" v ringih po vsem svetu, ne da bi odstopil od svojega znanega „fajterskega" stila borbe. To mu je leta 1979 prineslo tudi naslov profesionalnega prvaka Evrope v polsrednji kategoriji. Žal ga je to stalo nadaljnje kariere, saj je utrpel toliko poškodb, da je moral istega leta rokavice obesiti na klin. Danes je na levo oko povsem slep, na desno pa slabo vidi. Zaradi poškodb glasnih žic težko in nerazločno govori ima pa tudi težave pri hoji. Kljub temu Beneš še danes ni nehal telovaditi in trenirati, pogosto pa ga mnogi srečajo tudi ob boksarskem ringu. Tako je še naprej popularen in zanimiv gost na vseh boksarskih manifestacijah in revijah po vsej nekdanji državi.
Če ga kdo vpraša kako je prišel v boksarske vode, nenehno ponavlja isto: „Dva starejša brata sta že pred mano trenirala boks pri tuzlanski Slobodi, ob tem sta bila prvaka BiH v svojih kategorijah. Ob njiju sem tudi sam spoznal boks in se zaljubil vanj. Na začetku mi brata in starša niso dovoljevali, da bi se ukvarjal z boksom, toda ko so ugotovili, kako ljubim ta šport in kako si želim trenirati, so mi le dovolili. Potem pa sem prav od njih imel največjo podporo. Nikoli mi ni žal, da sem bil boksar, in če bil lahko znova izbiral, bi ubral isto pot. Edino zamenjal bi nekaj ljudi, ki so bili okrog mene", pravi Marijan Beneš, ki je vzporedno z boksom pisal tudi pesmi, ob tem se je ukvarjal tudi z glasbo, saj je izobražen glasbenik.
„Drži. Pesmi sem pisal nekoč in jih še danes. Vsak večer se usedem in napišem nekaj stihov. Izdal sem tudi zbirko pesem z imenom »Moja prva ljubezen«, kar je hkrati tudi prva zbirka pesmi na svetu, ki je namenjena izključno športu. Ne le boksu, stihi so namenjeni tudi nogometu, rokometu, košarki... Ko gre za glasbo pa moram povedati, da sem končal nižjo glasbeno šolo ter prvi razred srednje glasbene šole v Tuzli. Toda to sem nato zapustil, ker sem hotel opravljati »moško« delo, in sem vpisal Srednjo šolo dijakov v gospodarstvu. Izmed glasbenih inštrumentov sem namesto denimo kitare ali harmonike izbral flavto, ker mi ta najbolj odgovarja. Skozi njo sem najlažje izražal svoje občutke in emocije. Pri vsakem pogovoru se Beneš vrne nazaj na boks, na maj 1969, ko se je preselil v Banjaluko, kjer je postal član Slavije in se začel resno ukvarjati s tem športom. To mu je pustilo še posebno sled v življenju. Boksal je tudi ko so mu zdravniki to striktno odsvetovali in celo prepovedali. „Leta 1976 sem zbolel za zlatenico in so mi zdravniki strogo prepovedali ukvarjanje s športom, še zlasti z boksom. Trdili so, da če se skušam vrniti v ring ne bom preživel, toda poglejte me, še sedaj sem živ. Prepričan sem, da bi prej umrl če bi jim prisluhnil. In tako sem leto dni po preležani zlatenici postal profesionalec. Ne skrivam, vmes sem imel težave tudi z jetri, a sem vse zdržal do leta 1979, ko sem v prepolnem banjaluškem Boriku v 4. rundi z nokautom premagal Francoza Gilbera Coena ter postal profesionalni prvak Evrope v polsrednji kategoriji. Takrat so težave, zlasti z levim očesom, bile čedalje hujše, tako da sem moral razmisliti o koncu kariere", pravi Beneš, ki je razočaran, da je sedanji amaterski boks padel tako nizko, zlasti zaradi skorumpiranih sodnikov, računalniškega točkovanja ter čelad.
Čeprav je najraje imel plemenito veščino boks, Marijan Beneš pravi, da je njegova najpomembnejša in najljubša zmaga, štirje otroci, saj je v boksu bilo veliko pomembnih zmag, ki so mu ostale v spominu. Najtežji poraz mu je brez dvoma tisti proti Portoričanu Sandiju Torresu v Zenici 25. avgusta 1979. Za Beneša sta danes v profi boksu zgodba zase bratje Kličko.

Ne preklinjaj mi Tita
Veliki človek in boksar je razočaran nad nekaterimi „prijatelji", ki so v času njegovih vzponov lepo živeli na njegov račun, pozneje pa se je življenje grenko poigralo s tem plemenitim človekom. Ko se je začela vojna v BiH je moral zapustiti Banjaluko. Živel je v Zagrebu, pozabljen od vseh. Po vojni se je spet vrnil v svojo Banjaluko, kjer je tudi ostal brez svojih prijateljev, brez tovarišev, brez vsega kar je nekoč poznal v tem mestu na reki Vrbas. Danes živi in hudo trpi, njegova plemenita in dobra duša žaluje za minulim časom, ko je bil ponos nacije, ko je bil naš Marijan, ko v njem nihče ni gledal nekoga, ki ni njegove vere in narodnosti, in ko tudi Marijan ljudi ni delil nikakor drugače kot tako kot je bil vzgojen – si ali nisi dober človek. Bil je in ostal človek najplemenitejšega kova. Poet v duši. O politiki nikoli ni govoril. Toda, ko so vsi tisti, ki so do včeraj bili Titovci od glave do pete, začeli tekmovati kdo bo Tita bolj očrnil in o njem izrekel več gnusnih laži, se je Marijan Beneš usedel za računalnik in v znak zadovoljstva, da je živel v Jugoslaviji, in sicer v za Titovem času, spisal pesem o Titu, ki se jo izplača prebrati. Spomnil se je tudi, da je ravno Tito, prvi in edini na svetu, 8. maja 1980, na svojem pogrebu zbral cel svet...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Globalno Zdravniki se borijo za življenje Marijana Beneša!