Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dejan Zečević, zgodba o uspehu, ki se še piše

Dejan ZečevićDejan Zečević je ustanovitelj podjetja Zeko Sports, ki združuje tako ples kot aerobiko. Pod njegovim vodstvom je kar nekaj mladih iz Pomurja doseglo odlične rezultate v modernih tekmovalnih plesih, kot so breakdance, disco dance, hip hop …

Sam se, kot je povedal, na tekmovanja ni nikoli dovolj dobro pripravil, ker je večino časa posvetil temu, da je druge, kar se mu zdi pomembnejše, čim bolje pripravil. A si je, čeprav se je s plesom začel resneje ukvarjati takrat, ko nekateri že počasi razmišljajo o koncu kariere, tudi sam in v skupinah priplesal veliko uvrstitev med zmagovalno trojico. Dejan velja tudi za enega najboljših vsestranskih koreografov v Sloveniji. Ples pa ni samo tekmovanje, je tudi sprostitev, zabava, način preživljanja prostega časa … Zato Dejan skupaj s svojimi sodelavci enako pozornost namenja tako profesionalcem kot tistim, ki se s plesom ukvarjajo ljubiteljsko.

 

 

 Karate si pustil ob strani in se začel ukvarjati s plesom. Je v ozadju tega kakšna zgodba ali se je to zgodilo kar tako?

Karate je bil moja prva ljubezen. Če bi bili ustrezni pogoji, ne bi nehal in bi bil verjetno še danes predan karateju.

Praviš, da ni bilo ustreznih pogojev. Ali v Ljubljani ni bilo prave klime za športnike iz obrobja Slovenije?

Mi smo imeli vrhunskega trenerja g. Vlada Bošnjaka iz Čakovca, ki je zdaj po dolgih letih postal tudi selektor slovenske reprezentance. Bili smo odlična ekipa, a nismo imeli podmladka. Po srednji šoli smo odšli v Ljubljano, tudi jaz sem šel študirat na Fakulteto za šport in intenzivnih treningov, ki so v tem športu, če želiš biti uspešen, nuja, doma ni bilo več mogoče izvajati.

V Ljubljani nisi našel kluba, ki bi ti bil pisan na kožo.

V Ljubljani takrat ni bilo takega kluba, kjer bi se tako dobro počutil, kot sem se z Vladom Bošnjakom. Če že moraš oditi drugam, potem vsaj poskušaš najti nekaj boljšega ali pa vsaj enako dobrega.

Po petih letih študija si se vrnil domov.

Jaz sem se v bistvu vsak vikend vračal, mislim, da se sploh ni zgodilo, da bi kdaj čez soboto in nedeljo ostal v Ljubljani, že prvo leto študija sem začel s plesom, vaje so bile takrat še v »stari« Diani in treningi so me vlekli domov.

Lahko bi rekli, da si tudi ti eden tistih, ki je svoje znanje in sposobnosti raje vnovčil tukaj v slovenski periferiji. Pred študijskim obdobjem res nisi nikoli kaj dosti plesal? Skratka novinec pri dvajsetih, kar je zelo neobičajno.

Ja, plesal sem na valeti (smeh …), ampak to se ne more primerjati s kasnejšimi treningi.

Kako si predznanje karateja vnovčil pri plesu, ti je kaj pomagalo?

Bolj mi je pomagalo pozitivno mišljenje trenerja kot pa znanje karateja. Dobro, res je, da mi je bilo lažje glede gibljivosti in same fizične pripravljenosti, recimo pri breakdanceu in disco danceu, da nisem štartal z nule, ampak sem imel že neke fizične predispozicije. Pri hip hipu, ki je bolj stilski ples, pa je že bilo malo drugače. Pri karateju, ki sem ga intenzivno treniral, sem pridobil bistveno, to je delovne navade in pa vztrajnost.

Kaj pa starši, so te spodbujali, da bi se ukvarjal s plesom?

Moja mama je imela veliko željo, da bi se ukvarjal z latinskoameriškimi plesi. In res sem se prijavil na avdicijo, bil sprejet, dal sem skozi tudi prvi spoznavni trening. Nato sem zbolel, zamudil nekaj vaj in z vsem skupaj prekinil.

Kdaj se je potem začelo zares?

V »stari« Diani smo vadili bolj moderne plese, »nekaj smo se metali«, potem pa so me nagovarjali k temu, zakaj nebi poskusil s poučevanjem plesa. Sprva sem se obotavljal, kaj bom jaz učil, saj nimam pojma. Jeseni sem pa nato šel na delavnico v Maribor, kjer sem se spoznal s prvimi koraki hip hopa in breakdancea. V ogenj sem poslal štiri hiphoperke in dva breakdancerja (smeh …) To je bil začetek. Šest plesalcev.

In kot vsak začetek je bil tudi ta težak.

Uh … internetne povezave so bile katastrofalne, tega si danes sploh ne moremo predstavljati, kako težko je bilo priti do posnetkov aktualne glasbe, danes klikneš na You Tube in ti v sekundi najde milijon posnetkov. Takrat sem pa enega skoraj pol dneva »vlekel dol« pa še kvaliteta posnetka je bila na koncu slaba. Pa tudi delavnic za izobraževanje je bilo malo, skoraj za vse je bilo treba v tujino. Zdaj jih imamo že kolikor hočete. Pa tudi inštruktorji iz tujine že pridejo v Slovenijo. Glede tega je vse enostavnejše.

Ali novosti še vedno hodite »lovit« v tujino?

Tadeja Markoja, naša inštruktorica zumbe, gre v Orlando na Florido (Zumba Instructor Convention 2012), kjer poteka vsako leto največji zumba kongres na svetu. Tam je že samo plesna dvorana dolga 1 kilometer. Pri velikih stvareh je še vedno »fajn« biti zraven.

Plesna šola Zeko, ki je aktivna že tretjo sezono, ponuja tako rekreacijo, to so vaje aerobike, pa tudi učenje plesa. Zeko je v plesnih vodah postal sinonim za kakovost. Trenutno pa je največ zanimanja za …

… ja trenutno vlada zumba (smeh) pa tudi TNZ aerobika, med plesnimi disciplinami pa hip hop. Pa tudi disco dance ima pri nas že kar neko svojo tradicijo.

Zakaj zumba? Oziroma, če gremo lepo po vrsti. Kaj sploh je zumba? Na internetu sem dobila tisoč odgovorov. Zanima me tvoja opredelitev.

Zumba sloni na intervalni vadbi, postopoma dviguješ nivo. Postopoma se ogreješ. Potem pa sledi pesem za pesmijo . Koreografija je zelo enostavna, vsak jo lahko osvoji, to pa zato, ker se pri zumbi ne daje toliko poudarka koreografiji, pomembno je da so enostavni koraki, da si jih čim lažje zapomniš, da ti po domače povedano med plesom ni treba razmišljati, ampak se lahko bolj sprostiš. Skratka zelo zabavno, enostavno, pa tudi latino glasba, je zelo všečna. Zumba enostavno pritegne …

… še posebej ženske.

Ja ženske so nore na zumbo, všeč jim je, fajn jim je … »Tak šejkajo vmes, ka boug poumagej, tudi starejše vmes …« Zelo težko je to opisati z besedami. Najboljše je priti kar na vadbo in to doživeti.

Kaj pa moški …

… ja problem je, ker je tukaj okolje in mislenost še vedno dokaj konzervativno. Pri nas še vedno velja, da moški gredo zvečer na košarko ali fuzbal, potem pa na pivo. Pa mogoče še fitnes. To je vse, kar za večino obstaja. Deset predstavnikov moškega spola smo letos posamično res imeli tukaj, a so ponavadi že odnehali po prvi uri. Če bi mogoče prišli vsi skupaj bi vztrajali. Če bi ostali, bi bilo toliko boljše, ker bi bili ženska in moška energija skupaj. Ampak vidi se, da bi poskusili, bi plesali …

V čem je torej težava?

… ja strah pred tem, kaj si bo kdo mislil. Pa pri nas vseprisoten problem, ko nekdo lasten ego dviguje na račun drugega. Zato pa smo pač tukaj, kjer smo. Pa še sto let bo tako, če ne bomo nič spremenili.

Glede sproščenosti v plesu smo še daleč od Kube. Tam je ples del življenja.

Ja tam je popolnoma drugače. Moja profesorica, ki se je šla na Kubo učit salso, mi je pripovedovala, kako to tam poteka. Ljudje v dnevnih sobah nimajo drugega kot kavč in televizijo, pa še tisto porinejo v kot, da si naredijo čim več prostora za ples. Pa ne samo v dnevni sobi, plešejo povsod, plešejo po ulicah. Sosed pride, zgrabi sosedo, in že se pleše. Nikomur se to ne zdi čudno, noben ne gleda, kje kdo koga drži … Samo da se pleše. Se pa stvari, moram povedati, tudi pri nas počasi izboljšujejo.

Spremembe so torej na vidiku. Kje se to najbolj vidi?

Ko so zumba partyji in je še večja masa ljudi, tam okrog 150 do 200 pri nas, pa pleše tudi nekaj moških, ki pridejo skupaj s puncami, ženami. Ne vem zakaj, ali mogoče zato, ker se lahko bolj skrijejo med maso ljudi, kadar je dvorana polna. Ne vem, to še moram ugotoviti, zakaj je temu tako. Vidi se, da neko zanimanje vseeno obstaja.

Je pri breakdanceu zgodba drugačna, je predvsem več moških in peščica žensk?

Breakdance je domena moških. Vključuje pa se vedno več žensk. V Apačah, kjer ima Nace tečaj breakdancea, so skoraj same deklice. Pa niso odnehale, po par treningih, kot smo si sprva mislili, da bodo. Lani smo dobili mladinsko svetovno prvakinjo. Letos pa smo iz teh vrst dobili mladinsko državno prvakinjo. Pri dekletih ni toliko teh predsodkov. Problem je fante spraviti kam drugam. Je pa res tudi to, če ne bi ponujali breakdancea, bi verjetno imel več »hiphoperjev«.

Je breakdance fizično najzahtevnejši?

Ne bi rekel. Vsi ti moderni tekmovalni plesi so zahtevni. Sprva se zdi, da je vse v moči, potem pa uvidiš, da je tehnika tista, ki je dosti bolj pomembna. Ogromno kondicije potrebuješ pri disco danceu, pa še raztegnjen moraš biti. Pri hip hopu je ogromno izolacij, ko je potrebno gib zadržati. Nenehno si v gibanju, stegenske mišice so zelo obremenjene. Pri breakdanceu pa so, če zdaj malo primerjam, bolj obremenjene roke.

Kakšen je trenutni trend v Sloveniji?

Ja, trend je hip hop, absolutno. Tudi zaradi vpliva televizije. Tudi na »Talentih« je bilo največ hip hop nastopov.

Osvojeni pokaliVaši plesalci tekmujejo tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Kje je večje rivalstvo oz. je sploh kakšna razlika tekmovati doma ali kje drugje?

Je razlika. V hip hopu je Slovenija med samo svetovno elito, zato je že pri nas umetnost priti v finale. Če prideš v finale, veš, da imaš možnosti za izvrstne rezultate tudi v tujini. Zato je še toliko večja tekmovalnost med klubi po Sloveniji, na državnem prvenstvu v hip hopu pa je pravi »masaker«.

Kaj pa v disco danceu?

Tudi v disco danceu je zadnja leta pravo rivalstvo. Največji problem so kostumi in vsi dodatki, ki spadajo zraven. Na tekmovanje pridejo recimo Norvežani s kostumi od 1500 € naprej, govorimo seveda o ceni enega kostuma. Recimo ti pa prideš s kostumom za 120 € in se postaviš mednje, pa te sploh nihče ne opazi, v predizboru, ko je na odru naenkrat skupaj šest plesalk od stotih in imajo 1 minuto časa na razpolago, da se predstavijo, ti nimaš na voljo kaj več kot deset sekund časa za vsako, da jo oceniš. Katera bo zdaj najbolj vpadljiva? Zato smo kostumom začeli že lani namenjati malo več poudarka, saj kostum in imidž pomenita eno tretjino ocene, kar se meni zdi neumno, ampak tukaj jaz kot posameznik ne morem nič spremeniti.

Ali zanimanje za družabne plese, kot so valček, polka, foxtrot, tango, swing, ča-ča-ča, mambo, upada?

Mi tem plesom nikoli nismo dajali kakšnega večjega poudarka, vsako leto pa smo imeli en ali dva osemurna tečaja, ker pač v tem nimamo tradicije in smo se že na začetku usmerili v moderne (šov) plese. So mi pa povedali tisti, ki se s tem tradicionalno ukvarjajo in pretežno od tega tudi živijo, da je zaznati nek upad. Upada pa zanimanje za latinskoameriške plese, ker so enostavno predragi, predragi so kostumi, predragi so trenerji. Statistika Plesne zveze Slovenije kot krovne organizacije pravi, da je imela Sekcija za standardne in latinsko ameriške plese leta 2001 še več kot štiristo plesalcev, zdaj jih je vsako leto manj, saj se je njihovo število že skoraj prepolovilo.

In kaj pravi statistika o Sekciji za moderne tekmovalne (šov) plese?

Tukaj je zgodba popolnoma drugačna, pred desetimi leti je bilo okrog tisoč plesalcev, zdaj nas je že več kot tri tisoč. Smo daleč najmočnejša sekcija in Plesno zvezo tudi finančno »držimo gor«.

Kako bi komentiral usposobljenost plesnih sodnikov?

Pri nas recimo breakdance ocenjuje 90 % takih, ki tega nikoli niso plesali. Velikokrat se zgodi, da se nato kdo ne strinja z načinom sojenja. V tujini je podobno. Sem prepričan, da bi glede breakdancea, ki ga ocenjujejo samo moški, kdaj kakšna ženska dosti boljše opravila to nalogo.

Si se tudi ti že kdaj preizkusil v tej vlogi?

V Zagrebu enkrat, zato vem, kako je to težko. Še posebej, ko imaš dosti zelo dobrih nastopov, to pa je skoraj vedno. In zato se tudi s sodniki in ocenami ne obremenjujem, raje pustim, da se generalno nekako na koncu sporazumejo, če pride do kakšnih nesoglasij.

Če se vrneva še malo k začetku pogovora. Poudaril si, da so pri športu pomembne delovne navade in pa vztrajnost. Nekje vmes pa verjetno svoje odigra tudi talent.

Samo tisti, ki je vztrajal, je pri nas tudi nekaj dosegel. Talentov sem imel že veliko, pa so skoraj vsi »pogrnili«. Tam do trinajstega leta, so tisti, ki so imeli talent, niso pa bili pripravljeni trdo delati, še prednjačili. Potem pa, kdor ni garal, mu tudi talent ni nič pomagal.

Je garačev čedalje manj?

Včasih, opažam, se je bolj delalo, kako naj povem, bolj so bili garaški, govorim seveda o večini, peščica je še vedno takih, ki so garači od začetka do konca. Opažam tudi, da je srednješolce že zelo težko pripraviti do tega, da bi se na novo vključili, osnovnošolci in pa mlajši še nekako pridejo. Danes se mladini več nič »ne da«, niso vajeni naporov, na treningih se to najbolj vidi. Pa ne samo pri plesu, tudi v drugih športih. Vsi bi radi po dveh, treh mesecih že vse znali, in »razturali«. Problem je nekomu dopovedati, da je treba najprej vsaj dve, tri leta garati, da boš potem mogoče »raztural«.

Za svoje plesne uspehe si tudi sam trdo delal. Nam lahko nanizaš nekaj svojih dosežkov.

Nekajkrat sem bil državni prvak v disco danceu, lani sem bil na evropskem prvenstvu 2. s skupino breakdance, 3. pa na svetovnem pokalu. V disco danceu pa 4. prav tako na svetovnem pokalu. Veliko mi pomeni tudi 11. mesto na evropskem prvenstvu v hip hopu, tam je bila konkurenca res močna, skoraj 800 tekmovalcev.

Dejan v akcijiPredpostaviva, da razmišljaš o tekmovanju in bi se želel predstaviti z neko plesno disciplino. Kaj bi izbral?

Street bi izbral. Street show je najmlajša disciplina med modernimi tekmovalnimi plesi. Lahko »zmiksaš«breakdance, lahko hip hop, electric boogie, disco dance, hause pa še številne druge plese. Od vsakega nekaj. Zelo zanimiva disciplina, še posebej za tiste, ki jim je všeč raznolikost in vživljanje v različne vloge. Lahko si na glasbo, ki si jo sam izbereš, tudi sam narediš koreografijo in jo prilagodiš glede na svoje sposobnosti. Na tekmovanjih se ti treba strogo držati pravil glede hitrosti in ostalega, kot se jih moraš recimo pri disco danceu. Za disco dance sem že malo prestar. Za hip hop tudi. Če me vprašaš, kaj je novega v hip hopu, enostavno ne vem, do poznega večera sem v dvorani, nimam veliko časa za gledanje televizije, da bi lahko bil z vsem na tekočem. Pa tudi časa za treniranje ne, ponavadi mi ga za samega sebe vedno zmanjka, ker ga najprej porabim za to, da druge kar se da dobro pripravim.

Vsi ljubitelji plesa, še posebej pa tisti, ki bi se septembra radi vpisali v plesne tečaje, pa še trenutno niste prepričani, kakšna zvrst plesa vam najbolj ugaja, imate v nedeljo, 24. junija ob 17. uri v Osnovni šoli I Murska Sobota, da bo odločitev lažja, enkratno priložnost, da si ogledate zaključno Poletno plesno produkcijo »zekojevih« plesalcev. Ogledali si boste lahko solo točke, pare, skupine in velike formacije, od najmlajših začetnikov pa vse do vrhunskih plesalcev.

Vse informacije najdete na njihovi spletni strani.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Interaktivno Ponujene vsebine Intervju Dejan Zečević, zgodba o uspehu, ki se še piše