Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Intervju: Rok Bagoroš, stunt rider

»Oboževalci mi dajo še več zagona, da postanem (naj)boljši«

Rok BagorošRok Bagoroš, stunt voznik, ki s svojo vožnjo na motorju in triki navdušuje množice doma in po svetu. S svojo trdo voljo, ambicijami in strastjo, da postane vrhunski športnik, premaguje ovire in se počasi, a vzrajno vzpenja do vrha.

Svoje začetke, potovanja po svetu, prigode na nastopih in ostale načrte mi je zaupal v intervjuju.

 

Kaj te je tako navdušilo, da si začel s tem športom?

Že od nekdaj sem se želel ukvarjati z moto športom, ampak mi družina tega ni mogla omogočiti. Poskusil sem s košarko in nogometom, vendar nikoli z moto športom. Potem pa sem pri sedemnajstih letih ta šport opazil na internetu in si rekel, da bi to res rad delal. Na internetu sem videl tudi videe svetovnega prvaka Chrisa Pfeifferja, ki je z motorjem delal stvari, katere še v življenju nisem videl. To me je tako fasciniralo, da sem si rekel, da bi jih tudi sam rad nekoč izvajal. Kupil sem si rabljen skuter, si ga predelal in tako na parkiriščih začel trenirati prve trike.

Opiši mi torej tvoje začetke

Leta 2008 sem začel z intenzivnimi treningi. Štiri leta sem to počel s skuterjem. Četrto leto sem bil že polprofesionalec. Imel sem 20 nastopov na leto. To je toliko, da sem si s pomočjo sponzorjev kril vse stroške. Takrat sem podpisal pogodbo s KTM-om. Motorja sicer nisem dobil, sem pa uradno postal tovarniški voznik. To pomeni, da sem dobil obleko, krili oz. krijejo mi vse stroške ipd. Nato sem kar naenkrat iz 20 nastopov letno prešel na 30. In tako se je začela moja profesionalna kariera. Zaradi uspeha sem dobil podporo še pri drugih sponzorjih.

Se še spomniš svojega prvega nastopa? Kje in kdaj je bil?

Prvi nastop je bil na Drag race-u v Murski Soboti leta 2007 na skuterju. Tam je bilo okrog 3000 ljudi in nikoli ne bom pozabil tistega občutka, ko me je gledalo toliko ljudi. Trema je bila vsekakor prisotna. Moj prvi nastop v tujini je bil v Prištini. Tam sem nastopal skupaj s svojim idolom, ki sem ga več let spremljal na internetu. Z njim sem navezal stik in se dogovoril, da me bo obvestil, če bo nastopal kje v bližini. Bilo je neverjetno. Prostor, kjer sva nastopala, je bil že eno uro pred nastopom poln. Bilo je okrog 5000 ljudi. Ti so bili na strehah, na avtomobilih, na lučeh. To je bil neverjeten občutek.

Kdaj si začel redno trenirati?

Najprej je bilo to kot hobi. Takrat sem imel cilj, da se bom znal peljati po zadnjem kolesu. Po enem letu pa sem videl vedno več filmov in natreniral vedno več trikov. Videl sem tudi, kako ostali vozniki nastopajo po svetu in s svojimi šovi pritegnejo veliko število ljudi. Vse skupaj se mi je zdelo zelo zanimivo. Začel sem vedno bolj trenirati, snemati svoje filme, obvladovati vedno nove trike. Po enem letu sem si zaželel, da bi to počel profesionalno. Takrat sem vedno več treniral, tri- do štirikrat tedensko. Treniral sem sam, tako kot tudi sedaj.

Torej nimaš nobenega trenerja?

Trenerja imam samo za fizično pripravo. Ostalo treniram sam. Na internetu gledam filme od ostalih voznikov in tako dobim kakšne ideje. Velikokrat pa si trike sam izmislim in jih na treningih izpopolnjujem.

Kje pa treniraš?

Mestna občina Murska Sobota mi je na obrni coni odstopila parkirišče, kjer lahko treniram koliko hočem.

Kako si oz. še usklajuješ treninge s šolo in prostim časom?

V začetku še je šlo. Ni bilo toliko nastopov. Čez čas, ko so se nastopi vedno bolj vrstili, pa je šola začela trpeti, vendar sem jo vseeno dokončal. Po končanem šolanju sem začel pomagati bratu v restavraciji in si zaslužil nekaj denarja. Tako sem lahko začel trenirati. Prostega časa imam vedno manj. Pravi prijatelji me razumejo. Če hočem biti dober, morem imeti svojo disciplino in jih velikokrat zavrniti. Seveda mi je težko, ampak če želim uspeti, morem biti sebičen.

Kolikrat imaš treninge?

Petkrat tedensko. Od tega sta dva ali trije dvakrat dnevno s trenerjem za fizično pripravljenost. Sedaj razvijam svoj stil, ki bo čez nekaj let natreniran in upam, da bom na samem vrhu tega športa. Poleg vseh treningov so še nastopi. Skozi celo leto v povprečju nastopam vsak drugi vikend. Zelo veliko tudi potujem in sem zelo redko doma.

Ti je v tem času, ko se s tem ukvarjaš, ostalo karkoli v spominu, kar te še danes spremlja?

Ja, še vedno tako trdo treniram, kot sem na začetku. Lahko bi rekel, da sedaj še bolj treniram. Tudi če imaš sponzorje, ki ti krijejo stroške, je treba vedno garati.

Se ti je morda kaj takega zgodilo, kar te je izučilo?

V Italiji se mi je pri triku »Poljub dekleta« res nekaj zgodilo. Nastop se je odvijal zvečer, brez osvetljave. Ker je bil asfalt iz različnih materialov, je bil različen tudi oprijem pnevmatike. Ko sem se peljal proti dekletu in se pred njo hotel ustaviti in jo poljubiti, me je zaradi asfaltne podlage, na katero se je pnevmatika oprijela, vrglo prek volana. Na srečo je tudi dekle odskočilo, da nanjo ni padel še motor. Publika je vse skupaj sicer dobro sprejela, meni pa je pognalo kar nekaj adrenalina po žilah.

Je bilo na začetku zelo težko dobiti sponzorje?

Ja, prošnjo sem pisal vsakemu možnemu podjetju. Na leto sem poslal minimalno 100 prošenj. Čim prej sem si želel biti samostojen, zato mi je bilo pomembno, da sem dobil čim več sponzorjev. Na začetku sem dobil majhne vsote, ampak sem bil zadovoljen. Leta 2009 je moj največji sponzor postalo podjetje Sava. 2010 smo naredili dogovor z znanim podjetjem iz Nemčije, ki mi je ustvaril veliko ime. Začel sem snemati filme za Youtube in vsak film je takoj dobil več kot 100 000 klikov. Vse skupaj je šlo še samo navzgor. Tako sem prišel do KTM-a.

Ti številčnejša publiko da več energije ali te zmede?

Publika me ni nikoli zmedla. Je pa res, da je pred domačo publiko težje nastopati. Ta te že več let spremlja in komaj čaka, da te vidi v živo. Ko sem letos končno nastopal v Murski Soboti, je prišlo ogromno ljudi. Resnično sem imel tremo. V Južni Ameriki in v Aziji sem imel enake občutke kot v Sloveniji. Avstrija in Nemčija pa mi nista najbolj pri srcu. Tam so ljudje tako hladni in se ne odprejo.

Drugače še imaš tremo?

Se še pojavi, ampak redko. Sem se že navadil in sedaj v svojih nastopih uživam. Trema se pogosteje pojavi, ko treniram nove trike, saj je velika možnost, da padem in se poškodujem.

Kdaj si prišel do tiste točke, da si svoje spretnosti lahko pokazal množici?

Nastop bi moral trajati 10-15 minut. Pripravljenih moreš imeti več trikov. Ko sem obvladal že kar nekaj trikov, sem začel nastopati in vse skupaj začel nadgrajevati. Sedaj razvijam oz. nadgrajujem nov stil, ki je nokoliko agresiven. To pomeni, da so triki med seboj zelo povezani. Ko končaš enega, že začneš z drugim. Veliko voznikov je takšnih, ki naredijo en trik, zapeljejo krog okrog, da se spočijejo in nato nadaljujejo z naslednjim trikom. Jaz želim nekaj drugega. Ker je ta stil zelo naporen, imam trenerja, ki me fizično pripravlja.

Kako si prišel do ideje za trik »Poljub dekleta«?

To je počel Chris Pfeiffer, moj idol. Ta trik se mi je zdel zelo zanimiv, zato sem ga natreniral. Sedaj je že skorajda postal zaščitni znak, vendar sem k temu dodal še nekaj svojega, tako da na koncu izgleda kot ples z dekletom.

Trik z ognjem je tudi tvoja pogruntavščina?

To je v bistvu star trik. Veliko voznikov še uporablja ogenj med svojim nastopom, ker so še vedno spektakularni. Jaz pa sem se odločil, da bom stare trike nadgradil, da bi bili bolj moderni. Ker je moj logo »rock on« roka, sem se spomnil, da bi jo izdelali iz lesa, jo namazali z bencinom, nato pa bi se vse skupaj vžgalo. Dodali smo še oranžne dimne bombe in naredili mini skakalnico.

Ne samo, da je moj cilj postati svetovni prvak, ampak tudi imeti najboljši stunt nastop na svetu.

Kako pa si iz Slovenije prišel v tujino?

Za to sem poskrbel sam. Pisal sem raznoraznim organizacijam in organizatorjem dogodkov,  jim pošiljal prezentacije svojega nastopa in se tako ponujal drugim. Sedaj je tega manj, ker mi sedaj KTM sam piše, če imam čas iti tja in tja.

S čim potujete?

Po Evropi s kombijem. Z njim prevažamo vse motorje, opremo, vse kar potrebujem. Še posteljo.

Na leto naredimo 70 000–80 000 km. Vse ostalo pa z letalom. Včasih letimo tudi po Evropi. V Aziji imam svoj motor, ki mi ga pošiljajo po državah. Zaenkrat je bil samo še v Maleziji. Tam, v Aziji imam namreč največ oboževalcev.

Kako to, da ravno tam?

V Indiji je ta šport tako priljubljen kot pri nas nogomet. Vsaki drugi v Indiji je voznik teh motorjev. O tem imajo tudi oddaje na televizijah. Ta šport je na tem območju zelo priljubljen, ker je dostopen. Ni drag. Kupiš si rabljen motor, nekaj stvari predelaš in že lahko voziš oz. treniraš. Že dve leti me poskušajo poslati tja, vendar še do sedaj ni bilo denarja. Upam, da bo drugo leto uspelo.

Koliko motorjev pelješ s seboj v kombiju?

V Indijo peljem enega. Ni pa še povsem jasno, ali bomo s seboj vzeli dele mojega motorja in tam novega predelali ali pa ga bomo tja poslali. V Južni Ameriki smo s seboj vzeli dele in novega predelali. Tako sem v vsaki državi dobil vedno novi motor. To smo počeli deset tednov v devetih državah.

Te ne moti, da imaš tuj motor za svoj nastop, glede na to, da si verjetno na svojega zelo navajen?

Zelo me moti. Na svoj motor si navajen. Čez čas postane tvoj del telesa. Vse malenkosti, ki so na drugih motorjih drugačne, te motijo. Takšne probleme sem imel v Južni Ameriki, ampak sem se hitro navadil. Nekaj trikov sicer nisem mogel izvesti, ampak je večina šla.

Kako se pripravljaš pred nastopom?

Psihičnih priprav nimam. Nekoč sem poslušal glasbo in se koncentriral, sedaj pa se vsedem na motor in začnem uživati. Edino kar počnem pred nastopom je to, da se dobro fizično ogrejem.

Kako je bilo, ko si nastopal na Moto GP-ju?

Lani februarja sem imel v Maleziji prvi nastop. Tam je moje ime ekplodiralo. V enem tednu sem na Facebooku dobil prek 4000 malezijskih oboževalcev. Takrat sem skupaj z Rossijem imel radijski oglas za varnost v prometu. Ta posnetek se je celi mesec vrtel na radijskih postajah in moje ime se je res zasidralo. Ker je bil takšen odziv, so se organizatorji odločili, da me povabijo na Moto GP, kjer bi nastopal. Na tem dogodku je bil tudi mini sejem vseh proizvajalcev. Tam sem imel svoj mini poligon.

Si poleg Rossija srečal ali spoznal še koga?

Sandro Cortese je edini, katerega sem spoznal. Drugih nisem mogel, ker nisem imel časa ali pa so oni bili zaposleni ali celo nedostopni. V teh treh letih sem spoznal kar nekaj imen, s katerimi sem ohranil stike. Spoznal sem Davida Coultharda in Felixa Baumgartnerja. Naslednjič, ko bom na Moto GP-ju bom prosil, da se spoznam z Rossijem.

Torej ti je Valentino top?

Ja, seveda. Navijam za njega.

Še boš kljub nastopanju v tujini prišel v Slovenijo in z veseljem nastopal tudi pri nas?

Najbolj pomembna je tujina. V Slovenijo pa se je vseeno lepo vrniti. Moj cilj je, da bi imel vsaj 2-3 šove letno v Sloveniji. Še večji cilj pa je, da zgradim še večje ime v tujini in da bom eden izmed desetih najboljših športnikov v tej disciplini. Delam tudi na tem, da bi imel svojo kolekcijo oblačil in čevljev. Zdaj bom dobil svojo kolekcijo oblačil prek KTM-a, ta pa se bo prodajala po celem svetu.

Videi na Youtubu so torej neke vrste promocija, da te svet vidi?

Ja, to mi je nabolj pomembno, kar se tiče promocije. Rad sem tudi na Facebooku in Twitterju. Sem pravi »social freak«.

Zdaj ko imaš ekipo in si uspešen ter slaven, se morda znotraj ekipe pojavljajo pritiski?

Pritiski so vedno večji, ker tudi jaz od sponzorjev zahtevam vedno več denarja. Ker imam vedno več nastopov, potrebujem vedno več denarja. Seveda pa tudi sponzorji želijo od mene vedno več. Najprej mora biti sponzor zadovoljen, potem vsi ostali.

So kakšni nesporazumi?

Ja, velikorat pride do česa. Ker dam velik poudarek na snemanje filmov, pride pri produkciji vedno do kakih nesporazumov. Je pa res, da morajo velika podjetja upoštevati zakone. Če se v Evropi peljem po zadnjem kolesu, je to prepovedano, saj s tem promoviram nevarno vožnjo v prometu. Drugače pa nekih velikih nesporazumov nismo imeli. Vedno poskušamo najti srednjo pot. Pri manjših sponzorjih je nekoliko drugače. Ker se veča moj uspeh in moje ime, se tudi tehnica vedno bolj nagiba v mojo smer.

V videih, ki jih snemaš po svetu, vključuješ kakšne lokalne voznike, da nastopajo skupaj s tabo ali imaš svojo stalno ekipo?

Odvisno od filma. Do sedaj sem sam nastopal v svojih filmih. V Južni Ameriki sem vključil še enega motokrosista, ki je tudi KTM-ov tovarniški voznik in je ravno takrat bil tam. Ta film je sicer bil zelo drag, ampak zelo uspešen.

Si vzameš tudi kaj časa, da spoznaš kulturo in način življenja države, v kateri nastopaš?

Da bi spoznal mesto, nimam časa. Prav žalosten postanem, ko pomslim, da je toliko vsega, kar bi lahko videl, ampak ne morem. Ko sem bil na turneji po Južni Ameriki je bil urnik tako natrpan in takšen tempo, da sem želel čim več energije ohraniti in biti čim bolj pripravljen na vse druge nastope, ki so me še čakali. V desetih tednih sem ime prost le en dan. Takrat smo v Gvatemali surfali. To sem počel prvič v življenju in bilo je super. Ko sem v Evropi, imam več časa. Takrat grem okrog in si ogledam mesto.

Verjetno ti je dosedanji uspeh in sloves spremenil življenje. Potovanje po svetu, nastopanje, druge obveznosti, novinarji... Kako vse skupaj doživljaš oz. prenašaš?

Ja, čisto mi je spremenilo življenje, vendar sem ostal takšen kot sem. Doma se malo umirim in rad grem na domače zabave. Ko prečkam meje države pa se začne čisto drugi svet. Tam te nosijo po rokah. Doma tega nočem, tam pa je to služba.

To torej zelo dobro prenašaš?

Ja, je zanimivo. Nekoč sem gledal motoriste, ki so nastopali in jih je množica pozdravljala z raznimi plakati. Sedaj pa je to uspelo tudi meni. Uživam, ko pridejo oboževalci z majcami, na katerih sem jaz. To ti da še večji zagon, da si še boljši.

Kako pa se spoprijemaš z novinarji?

Nimam nobenega problema. Ker imam veliko obveznosti, včasih ne morem vsem ustreči. Me veseli, ko kdo hoče kaj več o meni napisati.

Kaj boš počel skozi poletje? Te še v letošnjem letu čakajo kakšni pomembni nastopi?

V avgustu imam prosto. Sem doma in treniram. V tem času imam samo en nastop v bližini Gradca. Konec avgusta bom šel na morje, da malo odklopim. V septembru in oktobru pa se spet začne. Ta dva meseca sta najbolj naporna v celem letu, saj je v tem času največ nastopov. Skoraj vsak vikend. V jeseni so načrti za Evropo, bomo pa poskusili tudi po svetu.

Tukaj si lahko ogledate slike z nastopa na KLINKI 2012.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Interaktivno Ponujene vsebine Intervju Intervju: Rok Bagoroš, stunt rider