Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Intervju: Rok Bagoroš, stunt rider

»Oboževalci mi dajo še več zagona, da postanem (naj)boljši«

Rok BagorošRok Bagoroš, stunt voznik, ki s svojo vožnjo na motorju in triki navdušuje množice doma in po svetu. S svojo trdo voljo, ambicijami in strastjo, da postane vrhunski športnik, premaguje ovire in se počasi, a vzrajno vzpenja do vrha.

Svoje začetke, potovanja po svetu, prigode na nastopih in ostale načrte mi je zaupal v intervjuju.

 

Kaj te je tako navdušilo, da si začel s tem športom?

Že od nekdaj sem se želel ukvarjati z moto športom, ampak mi družina tega ni mogla omogočiti. Poskusil sem s košarko in nogometom, vendar nikoli z moto športom. Potem pa sem pri sedemnajstih letih ta šport opazil na internetu in si rekel, da bi to res rad delal. Na internetu sem videl tudi videe svetovnega prvaka Chrisa Pfeifferja, ki je z motorjem delal stvari, katere še v življenju nisem videl. To me je tako fasciniralo, da sem si rekel, da bi jih tudi sam rad nekoč izvajal. Kupil sem si rabljen skuter, si ga predelal in tako na parkiriščih začel trenirati prve trike.

Opiši mi torej tvoje začetke

Leta 2008 sem začel z intenzivnimi treningi. Štiri leta sem to počel s skuterjem. Četrto leto sem bil že polprofesionalec. Imel sem 20 nastopov na leto. To je toliko, da sem si s pomočjo sponzorjev kril vse stroške. Takrat sem podpisal pogodbo s KTM-om. Motorja sicer nisem dobil, sem pa uradno postal tovarniški voznik. To pomeni, da sem dobil obleko, krili oz. krijejo mi vse stroške ipd. Nato sem kar naenkrat iz 20 nastopov letno prešel na 30. In tako se je začela moja profesionalna kariera. Zaradi uspeha sem dobil podporo še pri drugih sponzorjih.

Se še spomniš svojega prvega nastopa? Kje in kdaj je bil?

Prvi nastop je bil na Drag race-u v Murski Soboti leta 2007 na skuterju. Tam je bilo okrog 3000 ljudi in nikoli ne bom pozabil tistega občutka, ko me je gledalo toliko ljudi. Trema je bila vsekakor prisotna. Moj prvi nastop v tujini je bil v Prištini. Tam sem nastopal skupaj s svojim idolom, ki sem ga več let spremljal na internetu. Z njim sem navezal stik in se dogovoril, da me bo obvestil, če bo nastopal kje v bližini. Bilo je neverjetno. Prostor, kjer sva nastopala, je bil že eno uro pred nastopom poln. Bilo je okrog 5000 ljudi. Ti so bili na strehah, na avtomobilih, na lučeh. To je bil neverjeten občutek.

Kdaj si začel redno trenirati?

Najprej je bilo to kot hobi. Takrat sem imel cilj, da se bom znal peljati po zadnjem kolesu. Po enem letu pa sem videl vedno več filmov in natreniral vedno več trikov. Videl sem tudi, kako ostali vozniki nastopajo po svetu in s svojimi šovi pritegnejo veliko število ljudi. Vse skupaj se mi je zdelo zelo zanimivo. Začel sem vedno bolj trenirati, snemati svoje filme, obvladovati vedno nove trike. Po enem letu sem si zaželel, da bi to počel profesionalno. Takrat sem vedno več treniral, tri- do štirikrat tedensko. Treniral sem sam, tako kot tudi sedaj.

Torej nimaš nobenega trenerja?

Trenerja imam samo za fizično pripravo. Ostalo treniram sam. Na internetu gledam filme od ostalih voznikov in tako dobim kakšne ideje. Velikokrat pa si trike sam izmislim in jih na treningih izpopolnjujem.

Kje pa treniraš?

Mestna občina Murska Sobota mi je na obrni coni odstopila parkirišče, kjer lahko treniram koliko hočem.

Kako si oz. še usklajuješ treninge s šolo in prostim časom?

V začetku še je šlo. Ni bilo toliko nastopov. Čez čas, ko so se nastopi vedno bolj vrstili, pa je šola začela trpeti, vendar sem jo vseeno dokončal. Po končanem šolanju sem začel pomagati bratu v restavraciji in si zaslužil nekaj denarja. Tako sem lahko začel trenirati. Prostega časa imam vedno manj. Pravi prijatelji me razumejo. Če hočem biti dober, morem imeti svojo disciplino in jih velikokrat zavrniti. Seveda mi je težko, ampak če želim uspeti, morem biti sebičen.

Kolikrat imaš treninge?

Petkrat tedensko. Od tega sta dva ali trije dvakrat dnevno s trenerjem za fizično pripravljenost. Sedaj razvijam svoj stil, ki bo čez nekaj let natreniran in upam, da bom na samem vrhu tega športa. Poleg vseh treningov so še nastopi. Skozi celo leto v povprečju nastopam vsak drugi vikend. Zelo veliko tudi potujem in sem zelo redko doma.

Ti je v tem času, ko se s tem ukvarjaš, ostalo karkoli v spominu, kar te še danes spremlja?

Ja, še vedno tako trdo treniram, kot sem na začetku. Lahko bi rekel, da sedaj še bolj treniram. Tudi če imaš sponzorje, ki ti krijejo stroške, je treba vedno garati.

Se ti je morda kaj takega zgodilo, kar te je izučilo?

V Italiji se mi je pri triku »Poljub dekleta« res nekaj zgodilo. Nastop se je odvijal zvečer, brez osvetljave. Ker je bil asfalt iz različnih materialov, je bil različen tudi oprijem pnevmatike. Ko sem se peljal proti dekletu in se pred njo hotel ustaviti in jo poljubiti, me je zaradi asfaltne podlage, na katero se je pnevmatika oprijela, vrglo prek volana. Na srečo je tudi dekle odskočilo, da nanjo ni padel še motor. Publika je vse skupaj sicer dobro sprejela, meni pa je pognalo kar nekaj adrenalina po žilah.

Je bilo na začetku zelo težko dobiti sponzorje?

Ja, prošnjo sem pisal vsakemu možnemu podjetju. Na leto sem poslal minimalno 100 prošenj. Čim prej sem si želel biti samostojen, zato mi je bilo pomembno, da sem dobil čim več sponzorjev. Na začetku sem dobil majhne vsote, ampak sem bil zadovoljen. Leta 2009 je moj največji sponzor postalo podjetje Sava. 2010 smo naredili dogovor z znanim podjetjem iz Nemčije, ki mi je ustvaril veliko ime. Začel sem snemati filme za Youtube in vsak film je takoj dobil več kot 100 000 klikov. Vse skupaj je šlo še samo navzgor. Tako sem prišel do KTM-a.

Ti številčnejša publiko da več energije ali te zmede?

Publika me ni nikoli zmedla. Je pa res, da je pred domačo publiko težje nastopati. Ta te že več let spremlja in komaj čaka, da te vidi v živo. Ko sem letos končno nastopal v Murski Soboti, je prišlo ogromno ljudi. Resnično sem imel tremo. V Južni Ameriki in v Aziji sem imel enake občutke kot v Sloveniji. Avstrija in Nemčija pa mi nista najbolj pri srcu. Tam so ljudje tako hladni in se ne odprejo.

Drugače še imaš tremo?

Se še pojavi, ampak redko. Sem se že navadil in sedaj v svojih nastopih uživam. Trema se pogosteje pojavi, ko treniram nove trike, saj je velika možnost, da padem in se poškodujem.

Kdaj si prišel do tiste točke, da si svoje spretnosti lahko pokazal množici?

Nastop bi moral trajati 10-15 minut. Pripravljenih moreš imeti več trikov. Ko sem obvladal že kar nekaj trikov, sem začel nastopati in vse skupaj začel nadgrajevati. Sedaj razvijam oz. nadgrajujem nov stil, ki je nokoliko agresiven. To pomeni, da so triki med seboj zelo povezani. Ko končaš enega, že začneš z drugim. Veliko voznikov je takšnih, ki naredijo en trik, zapeljejo krog okrog, da se spočijejo in nato nadaljujejo z naslednjim trikom. Jaz želim nekaj drugega. Ker je ta stil zelo naporen, imam trenerja, ki me fizično pripravlja.

Kako si prišel do ideje za trik »Poljub dekleta«?

To je počel Chris Pfeiffer, moj idol. Ta trik se mi je zdel zelo zanimiv, zato sem ga natreniral. Sedaj je že skorajda postal zaščitni znak, vendar sem k temu dodal še nekaj svojega, tako da na koncu izgleda kot ples z dekletom.

Trik z ognjem je tudi tvoja pogruntavščina?

To je v bistvu star trik. Veliko voznikov še uporablja ogenj med svojim nastopom, ker so še vedno spektakularni. Jaz pa sem se odločil, da bom stare trike nadgradil, da bi bili bolj moderni. Ker je moj logo »rock on« roka, sem se spomnil, da bi jo izdelali iz lesa, jo namazali z bencinom, nato pa bi se vse skupaj vžgalo. Dodali smo še oranžne dimne bombe in naredili mini skakalnico.

Ne samo, da je moj cilj postati svetovni prvak, ampak tudi imeti najboljši stunt nastop na svetu.

Kako pa si iz Slovenije prišel v tujino?

Za to sem poskrbel sam. Pisal sem raznoraznim organizacijam in organizatorjem dogodkov,  jim pošiljal prezentacije svojega nastopa in se tako ponujal drugim. Sedaj je tega manj, ker mi sedaj KTM sam piše, če imam čas iti tja in tja.

S čim potujete?

Po Evropi s kombijem. Z njim prevažamo vse motorje, opremo, vse kar potrebujem. Še posteljo.

Na leto naredimo 70 000–80 000 km. Vse ostalo pa z letalom. Včasih letimo tudi po Evropi. V Aziji imam svoj motor, ki mi ga pošiljajo po državah. Zaenkrat je bil samo še v Maleziji. Tam, v Aziji imam namreč največ oboževalcev.

Kako to, da ravno tam?

V Indiji je ta šport tako priljubljen kot pri nas nogomet. Vsaki drugi v Indiji je voznik teh motorjev. O tem imajo tudi oddaje na televizijah. Ta šport je na tem območju zelo priljubljen, ker je dostopen. Ni drag. Kupiš si rabljen motor, nekaj stvari predelaš in že lahko voziš oz. treniraš. Že dve leti me poskušajo poslati tja, vendar še do sedaj ni bilo denarja. Upam, da bo drugo leto uspelo.

Koliko motorjev pelješ s seboj v kombiju?

V Indijo peljem enega. Ni pa še povsem jasno, ali bomo s seboj vzeli dele mojega motorja in tam novega predelali ali pa ga bomo tja poslali. V Južni Ameriki smo s seboj vzeli dele in novega predelali. Tako sem v vsaki državi dobil vedno novi motor. To smo počeli deset tednov v devetih državah.

Te ne moti, da imaš tuj motor za svoj nastop, glede na to, da si verjetno na svojega zelo navajen?

Zelo me moti. Na svoj motor si navajen. Čez čas postane tvoj del telesa. Vse malenkosti, ki so na drugih motorjih drugačne, te motijo. Takšne probleme sem imel v Južni Ameriki, ampak sem se hitro navadil. Nekaj trikov sicer nisem mogel izvesti, ampak je večina šla.

Kako se pripravljaš pred nastopom?

Psihičnih priprav nimam. Nekoč sem poslušal glasbo in se koncentriral, sedaj pa se vsedem na motor in začnem uživati. Edino kar počnem pred nastopom je to, da se dobro fizično ogrejem.

Kako je bilo, ko si nastopal na Moto GP-ju?

Lani februarja sem imel v Maleziji prvi nastop. Tam je moje ime ekplodiralo. V enem tednu sem na Facebooku dobil prek 4000 malezijskih oboževalcev. Takrat sem skupaj z Rossijem imel radijski oglas za varnost v prometu. Ta posnetek se je celi mesec vrtel na radijskih postajah in moje ime se je res zasidralo. Ker je bil takšen odziv, so se organizatorji odločili, da me povabijo na Moto GP, kjer bi nastopal. Na tem dogodku je bil tudi mini sejem vseh proizvajalcev. Tam sem imel svoj mini poligon.

Si poleg Rossija srečal ali spoznal še koga?

Sandro Cortese je edini, katerega sem spoznal. Drugih nisem mogel, ker nisem imel časa ali pa so oni bili zaposleni ali celo nedostopni. V teh treh letih sem spoznal kar nekaj imen, s katerimi sem ohranil stike. Spoznal sem Davida Coultharda in Felixa Baumgartnerja. Naslednjič, ko bom na Moto GP-ju bom prosil, da se spoznam z Rossijem.

Torej ti je Valentino top?

Ja, seveda. Navijam za njega.

Še boš kljub nastopanju v tujini prišel v Slovenijo in z veseljem nastopal tudi pri nas?

Najbolj pomembna je tujina. V Slovenijo pa se je vseeno lepo vrniti. Moj cilj je, da bi imel vsaj 2-3 šove letno v Sloveniji. Še večji cilj pa je, da zgradim še večje ime v tujini in da bom eden izmed desetih najboljših športnikov v tej disciplini. Delam tudi na tem, da bi imel svojo kolekcijo oblačil in čevljev. Zdaj bom dobil svojo kolekcijo oblačil prek KTM-a, ta pa se bo prodajala po celem svetu.

Videi na Youtubu so torej neke vrste promocija, da te svet vidi?

Ja, to mi je nabolj pomembno, kar se tiče promocije. Rad sem tudi na Facebooku in Twitterju. Sem pravi »social freak«.

Zdaj ko imaš ekipo in si uspešen ter slaven, se morda znotraj ekipe pojavljajo pritiski?

Pritiski so vedno večji, ker tudi jaz od sponzorjev zahtevam vedno več denarja. Ker imam vedno več nastopov, potrebujem vedno več denarja. Seveda pa tudi sponzorji želijo od mene vedno več. Najprej mora biti sponzor zadovoljen, potem vsi ostali.

So kakšni nesporazumi?

Ja, velikorat pride do česa. Ker dam velik poudarek na snemanje filmov, pride pri produkciji vedno do kakih nesporazumov. Je pa res, da morajo velika podjetja upoštevati zakone. Če se v Evropi peljem po zadnjem kolesu, je to prepovedano, saj s tem promoviram nevarno vožnjo v prometu. Drugače pa nekih velikih nesporazumov nismo imeli. Vedno poskušamo najti srednjo pot. Pri manjših sponzorjih je nekoliko drugače. Ker se veča moj uspeh in moje ime, se tudi tehnica vedno bolj nagiba v mojo smer.

V videih, ki jih snemaš po svetu, vključuješ kakšne lokalne voznike, da nastopajo skupaj s tabo ali imaš svojo stalno ekipo?

Odvisno od filma. Do sedaj sem sam nastopal v svojih filmih. V Južni Ameriki sem vključil še enega motokrosista, ki je tudi KTM-ov tovarniški voznik in je ravno takrat bil tam. Ta film je sicer bil zelo drag, ampak zelo uspešen.

Si vzameš tudi kaj časa, da spoznaš kulturo in način življenja države, v kateri nastopaš?

Da bi spoznal mesto, nimam časa. Prav žalosten postanem, ko pomslim, da je toliko vsega, kar bi lahko videl, ampak ne morem. Ko sem bil na turneji po Južni Ameriki je bil urnik tako natrpan in takšen tempo, da sem želel čim več energije ohraniti in biti čim bolj pripravljen na vse druge nastope, ki so me še čakali. V desetih tednih sem ime prost le en dan. Takrat smo v Gvatemali surfali. To sem počel prvič v življenju in bilo je super. Ko sem v Evropi, imam več časa. Takrat grem okrog in si ogledam mesto.

Verjetno ti je dosedanji uspeh in sloves spremenil življenje. Potovanje po svetu, nastopanje, druge obveznosti, novinarji... Kako vse skupaj doživljaš oz. prenašaš?

Ja, čisto mi je spremenilo življenje, vendar sem ostal takšen kot sem. Doma se malo umirim in rad grem na domače zabave. Ko prečkam meje države pa se začne čisto drugi svet. Tam te nosijo po rokah. Doma tega nočem, tam pa je to služba.

To torej zelo dobro prenašaš?

Ja, je zanimivo. Nekoč sem gledal motoriste, ki so nastopali in jih je množica pozdravljala z raznimi plakati. Sedaj pa je to uspelo tudi meni. Uživam, ko pridejo oboževalci z majcami, na katerih sem jaz. To ti da še večji zagon, da si še boljši.

Kako pa se spoprijemaš z novinarji?

Nimam nobenega problema. Ker imam veliko obveznosti, včasih ne morem vsem ustreči. Me veseli, ko kdo hoče kaj več o meni napisati.

Kaj boš počel skozi poletje? Te še v letošnjem letu čakajo kakšni pomembni nastopi?

V avgustu imam prosto. Sem doma in treniram. V tem času imam samo en nastop v bližini Gradca. Konec avgusta bom šel na morje, da malo odklopim. V septembru in oktobru pa se spet začne. Ta dva meseca sta najbolj naporna v celem letu, saj je v tem času največ nastopov. Skoraj vsak vikend. V jeseni so načrti za Evropo, bomo pa poskusili tudi po svetu.

Tukaj si lahko ogledate slike z nastopa na KLINKI 2012.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Interaktivno Ponujene vsebine Intervju Intervju: Rok Bagoroš, stunt rider