Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

»Vodi nas želja po kreativnem druženju in kvalitetnem delu«

Likovno društvo Gornja Radgona letos obeležuje 15 let delovanja

Čeprav likovna dejavnost v Gornji Radgoni sega vse tja do 60. let prejšnjega stoletja, se s to obletnico člani društva zavezujejo, da bodo še naprej peljali to poslanstvo in se trudili za večjo osebno rast. Je društvo, ki ga povezujejo pozitivne misli, kreativni um in preprostost.
Tako kot nam je v intervjuju zaupala predsednica društva Tatjana Mijatović, društvo želi, da bi še naprej dobro medsebojno sodelovali, gradili na znanju in pridobili čim več mlajših članov, na katerih, kot pravijo, svet stoji.

V teh treh letih vašega predsedovanja ste se udeležili in sodelovali na kar nekaj novih projektih in organizirali veliko dogodkov. Kateri so tisti, na katere ste res ponosni?
Prvič v zgodovini smo kot društvo nastopili z razstavo v tujini, in sicer lani ob kulturnem prazniku v Monoštru na Madžarskem.
Pred tremi leti smo recimo Lojzetu Veberiču ob njegovi 60. letnici delovanja na likovnem področju podelili Listino o častnem članstvu, letos pa bo to Listino dobil Ivo Borko, ki dela že 50 let. To sta osebi, ki sta v Radgoni že pol stoletja nazaj razvijali likovno dejavnost. Sta legendi, ki sta botrovali k temu, da smo danes tukaj tudi mi. Če oni tega prej ne bi orali, mi tega danes ne bi mogli sejati.
Vsaka stvar se mi zdi pomembna, sploh, če gledam naše člane, ko razstavljajo. Nekdo, ki ima prvo razstavo je prav tako pomemben, kot nekdo, ki je že uveljavljen. Tista prva razstava je dogodek, kjer bo največ ljudi, avtorju se bo najbolj vtisnil v spomin, lahko pa bo za nekoga tudi zgodovinski trenutek. Lahko rečem, da je organizacija vsake razstave enako pomembna, pa naj razstavlja že uveljavljen slikar ali naš mlajši član.

Na projektu Zlata paleta ste kot društvo poželi veliko uspeha. Lahko malo podrobneje predstavite projekt in dosežke članov.
Letos spomladi smo pristopili v Zvezo likovnih društev Slovenije. Ti izvajajo projekt Zlata paleta, kar pomeni, da organizirajo pet državnih tematskih razstav, posamezna društva pa kandidirajo za to razstavo.
Na petih tematskih razstavah, ki potekajo po Sloveniji, kandidati razstavijo svoje izdelke, narejene v različnih tehnikah. Prva razstava je potekala pri nas, v prostorih Kulturnega doma Gornja Radgona, v naši galeriji. Kandidati so 9. marca letos razstavljali na temo Risba in grafika. Druga razstava na temo Realistično slikarstvo je potekala v prostorih galerije v Tržiču, in sicer 13. aprila. Tretja razstava je bila na temo Abstraktno slikarstvo. Razstava je potekala 11. maja v prostorih galerije na izviru Veliki Obrh v Vrhniki pri Starem trgu pri Ložu. V prostorih Mladinskega centra Brežice se je odvijala četrta razstava, in sicer 8. junija, kandidati pa so razstavljali fotografije. Zadnja razstava je bila 14. septembra, organizirana v prostorih galerije v Črnučah, in sicer na temo Kiparstvo.
Zveza razpiše tri teme glede na likovno tehniko, izdelki pa se dajo v ocenitev. Dela se tako zberejo v eni od teh prej naštetih galerij, pošljejo jih vsa včlanjena društva iz cele Slovenije, stroka jih pregleda, oceni in izbere izdelke za državno razstavo. Poleg tega še na vsaki razstavi podeli 8-9 certifikatov kakovosti. Vrhunec projekta je podelitev Zlate palete, ki jo dobi le en kandidat iz vsake razpisane teme z najboljšim izdelkom. Ta podelitev bo potekala  15. novembra v Trbovlju, kjer je sedež Zveze likovnih društev.
Kot pomursko društvo smo ponosni, da smo se prvi pridružili Zvezi. Tudi organizacija ene izmed teh razstav mi je bil velik izziv, hkrati pa smo zelo ponosni, saj smo gostili najboljše grafike in slikarje na področju ljubiteljskega ustvarjanja. Odziv na ustvarjalce je bil zelo velik, ponosna pa sem tudi na to, da je bilo na razstavo uvrščenih šest del naših članov, Vitka Borko pa je dobila tudi certifikat za kakovost za grafični izdelek.
Na naslednji razstavi se je na državno razstavo uvrstila Pavla Krajnc, podpredsednica društva.
Na tretji razstavi so se na državno razstavo uvrstili Filip Matko Ficko, s tremi slikami, Dana Štrucelj in jaz s svojim delom. Filip je prejel tudi certifikat kakovosti.
Na četrti so bile na državno razstavo uvrščene fotografije Staneta Toplaka iz Radencev in Leona Gobca iz Maribora.
Na peti razstavi, na temo Kiparstvo, pa sta bila uvrščena Leopold Methans in Robert Kosmač, hrati pa oba dobila tudi certifikat kakovosti.
Zelo sem zadovolja z dosežki, ki smo jih dosegli. Pričakovala sem edino večji odziv naših članov in posledično še večji uspeh.

Člani društva pa ne razstavljajo samo po Sloveniji, drži?
Razstavljali smo v Monoštru, na Madžarskem. V Porabju so nas Slovenci toplo sprejeli. Do sedaj smo tam organizirali tri razstave. Društvena razstava je bila 8. februarja lani, Pavla Krajnc je razstavljala 3. marca letos, jaz pa 8. marca letošnje leto. Lahko rečem, da nismo klasično društvo, saj smo zelo različni po izražanju in po letih. Smo medgeneracijsko in mednarodno društvo, saj imamo med našimi člani tudi Gerharda Guttmanna iz Avstrije. V prihodnje si predvsem želim sodelovanja z avstrijskimi likovnimi društvi, čeprav nam je Gerhard povedal, da takšnih oblik društev pri njih ni. Nad našimi razstavami, kolonijami in nad načinom, kako vse to počnemo, je bil zelo presenečen.

Kako pa je potekala letos že 9. Likovna kolonija?
S kolonijami je že pred leti začel Zlatko Šajhar. Je pa projekt, ki je prijavljen na Javni sklad Slovenije. Tako si vsako leto zamislimo novo idejo in prijavimo kolonijo na sklad. Po končani koliniji, izdelke razstavimo na razstavi, ki je običajno organizirana v sklopu Občinskga praznika Občine Gornja Radgona.
Letos smo ustvarjali na Zgornjem Dražnem Vrhu pri Zgornji Velki. Izvedena je bila s podporo Javnega sklada in s podporo Občine Radgona. Ustvarjalo se je pri kiparju Leopoldu Methansu. Ta je lastnik stoletne hiše, kjer ima galerijo, prireja pa tudi različne folklorne in literalne dogodke. Ambient se nam je zdel izredno primeren, saj je tam prava energija za ustvarjanje. Meseca junija smo tam preživeli dva dni, vse skupaj pa je potekalo pod strokovnim vodstvom mag. Saše Bezjak, tudi naše članice. Naslov kolonije je bil »Ustvarjeno nekoč, doživeto danes«, kjer nam je Bezjakova podrobneje predstavila trideset svetovno znanih del, ki smo jih nato po svoje poustvarjali. 15. avgusta smo tukaj pripravili tudi razstavo, na kateri smo gostili pisatelja Toneta Partljiča, ki je prebral zgodbico o tem, kako je v otroštvu risal risbe. Pesnik Dominik Reščič pa je v ta namen spisal pesem in jo na koloniji tudi predstavil.

Kot društvo se ne prijavljate samo na projekte, ampak se poslužujete tudi dobrodelnosti, je tako?
Ja, veliko sodelujemo s Centrom za socialno delo. Letos smo imeli dve delavnici v »Tednu vseživljenjskega učenja«, ki je potekal konec maja in trajal vse v mesec junij. V Domu starejših občanov v Gornji Radgoni smo za otroke pripravili delavnico, na kateri so lahko ustvarjali. Dokončana dela smo razstavili na razstavi, otroci pa so si svoje izdelke lahko odnesli tudi domov. V Dosorju v Radencih pa je bila organizirana delavnica za starejše občane, ki tam prebivajo. Sedaj se z direktorico Dosorja v Radencih dogovarjam, da bi takšno delavnico v jesenskih počitnicah organizirali tudi za otroke iz radenskega območja. V organiziranju takih delavnic res ne vidim večjega problema. Potrebna je le stroka, ki prenese znanje, nekaj materiala in dobra volja.
Lansko leto smo pomagali tudi v času poplav v Mariboru. Naše slike smo dali na dražbo, izkupiček pa je bil namenjen žrtvam poplav. Z izkupičkom smo pomagali tudi pri obnovi radenskega parka, ki ga je pred leti doletela ujma in ga skoraj popolnoma uničila.
Moje prostovoljno delo je botrovalo k temu, da sem osebnostno zrasla, ne glede na to, da sem že odrasla oseba. Ogromno sem se naučila, ogromno kvalitetnih in dobrih ljudi spoznala, ki so danes moji prijatelji. Velika prednost teh umetniških krogov je tudi ta, da umetniki niso obremenjeni z dobitničarstvom. Imajo svojo dušo in so malo drugačni. Ni jim najprej pomembno to, kar imajo, ampak to, kar znajo in dajo. In v taki družbi se zelo dobro počutnim in upam, da jih bo čedalje več. Prav tako ni lepšega občutka, ko vidim, da je nekdo, ki razstavlja, srečen. Vsi ti zadovoljni in nasmejani obrazi sorodnikov, ki te pridejo pogledat, mi dajo misliti, da sem spet naredila nekaj dobrega. In to mi ni težko, ker delam iz srca.

Kako bi predstavili vaše člane?
Smo Likovno društvo in smo zelo pisana druščina po letih, po izražanju in po narodnosti. Čeprav smo individualisti v izražanju, nas vodi želja po kreativnem druženju, kvalitetnem delu ter izobraževanju. V društvu je okrog petdeset članov. Glede razstavljanja izdelkov se pri nas ne opažajo spolne razlike. Enako pogosto razstavljajo ženske in moški.  Najstarejši član je star prek osemdeset let in še je vedno aktiven. Najmlajši član Marko Matko Ficko je star 10 let in je v Domu starejših občanov v Radgoni imel že samostojno razstavo. Razstavljal pa je tudi skupaj s svojim očetom Filipom.Tudi drugi člani imajo veliko samostojnih razstav, in to po celi Sloveniji. Veliko jih sodeluje tudi na različnih eks temporah in na natečajih, marsikateri dobijo tudi kakšno nagrado. Upam si trditi, da smo zelo drugačno odruštvo od drugih, tudi zaradi tega, ker smo zelo raznoliki po izražanju. Vsak v svojem delu pusti svojo noto, tako da se v vsakem delu da razbrati, kdo je avtor. Izostrili smo svoj osebni slog in zaradi tega se malo razlikujemo od drugih.

Poleg razstav, kolonij ter delavnic imate člani še kakšna organizirana srečanja?
V največji meri se srečujemo na dogodkih, ki jih organiziramo. Teh pa ni tako malo. Eni člani se jih udeležujejo bolj, eni manj. Se pa društvo sreča tudi po potrebi pa tudi sicer.

Kako ljudje iz bližnjih območij gledajo na umetnost oz. umetnostno izražanje?
Zdi se mi, da je treba umetnost vzgajati že pri malih otrocih. Opažam, da določeni ljudje mislijo, da razstave »niso zame«. Nekako bi te zadeve morali bolj približati javnosti, ljudje bi morali razumeti, da je to za vsakega, sploh naša ljubiteljska dela. Včasih pogrešam le več ljudi na razstavah. Vem, da je v javnosti prisotna teza, da se »v Radgoni nič ne dogaja«, ampak ko pa se, pa jih tako ali tako ni. Opažamo tudi, da se na otvoritvah razstav oblikuje novi način druženja in menim, da je takšno druženje kvalitetno porabljen prosti čas. Trudimo se, da stigma »razstave niso zame« ne bi bila pri ljudeh več prisotna oziroma, da bi širšo javnost pritegnili k sodelovanju v likovnem svetu in na razstavah.

Se vam zdi, da so kljub vsemu razstave še obiskane?
Ja, bi lahko rekla, da se to popravlja. K temu so pripomogli računalniki in internet, ki omogoča, da  so informacije hitro posredovane.

Je umetnost slabo medijsko pokrita?
Kar se tiče Pomurja, sem kar zadovoljna. Je pa tudi res, da moraš tudi sam nekaj narediti, če želiš odziv. Ne moreš kar čakati, da drugi pridejo do tebe. Kadar naše društvo organizira razstave, sama pošiljam razna vabila in obvestila. Sicer pa si najboljše oglaševanje narediš s korektim delom, s tem da te nekdo vidi in te na tak način tudi promovira. Če pa se ti zdi vse to premalo, pa še za to nekaj storiš tudi sam.Takrat se tega ne more spregledati.

Opažate, da na likovno izražanje članov vpliva tudi stanje v državi?
Ne, tega nisem ugotovila, saj smo bolj ali manj sami pozitivci in se s tem ne ukvarjamo. Odnos do kulture se najbolj pozna, ko se začnejo krčiti sredstva. Financiramo se samo iz članarine in donacije Občine Gornja Radgona ter projektov, na katere se prijavimo. Sponzorjev nimamo. Mislim pa, da če društvo dobro dela in dobro sodeluje z občino in če ta ima posluh za kulturo, potem glede pridobitve sredstev ni tako velikega problema.

Še mlajši člani rabijo spodbudo?
Mlajši člani imajo že svoje ideje. Želela bi si le, da bi jih v društvu sodelovalo več, tudi takih, ki bi hkrati urejali še spletno stran. Kot društvo smo zelo dovzetni za »odštekane« variante, ne želimo samo klasike. Mladi so pa ravno tisti, ki lahko prinesejo takšne ideje. Mlade ideje in mladi način izražanja kot so elektornske oblike mojstrovin, fotografije in videi, vse spada k nam in v ta namen bi vse mlade pozvala k sodelovanju.

Menite, da imajo ljubiteljski umetniki možnost s svojimi deli tudi dobro zaslužiti?
Eni, ja. To je odvisno, kako gledaš. Jaz slikam zase in pri ustvarjanju ne kalkuliram. Pred leti si nisem nikoli mislila, da bom delala za jasnost in razstavljala. Bom rekla, da če se lotiš zadeve komercialno, potem si en veliki siromak. Če želiš kaj tržiti, potem moraš biti drugačen in to mora nekdo sprejemati.

Pred tremi leti ste prevzeli vodstvo. Se je s tem kaj spremenilo?
Društvo je ustanovil Zlatko Šajhar in ga osem let aktivno vodil. Začel je tudi z organiziranjem kolonij in bil kot društvo zelo uspešen. Še danes je član upravnega odbora in ga izredno cenim. Zelo dobro mi svetuje, saj se spozna na področje vodenja društva. Enako velja za njegovo naslednico Evo Žulo, ki je zaslužna za veliko pridobitev, in sicer grafični tiskarski stroj, s katerim se ne more pohvaliti vsako društvo. V društvo je pripeljala še nekaj odličnih likovnikov od drugod, ki so profesorji in imajo veliko strokovnega znanja. Tako da menim, da so moji predhodniki bili zelo pridni. Lahko pa rečem, da smo zaradi večje medijske pozornosti bolj prepoznavni med ljudmi. Zaradi tega se je pridružilo tudi več članov, ki so izrazili različne ideje, te pa smo začeli realizirati. Morda smo organizirali nekaj več dogodkov kot je to bilo v preteklosti. Ampak prav vsak je dal neki del v mozaik petnajstletnega dela.

Društvo pa vsekakor brez podpore ne bi tako dobro delovalo, je tako?
Seveda. Kot društvo zelo dobro sodelujemo s Kulprotur-om, kjer smo dobri partnerji kar se tiče likovnih razstav. Okrog 5-7 razstav letno organiziramo v naši galeriji za naše člane, pa tudi za koga drugega. Gostili smo tudi zveneča imena, kot na primer Vojka Štuheca, akademskega kiparja, Antona Buzetija, karikaturista, tudi mag. Saša Bezjak je razstavljala. Prav tako smo zelo hvaležni Občini Gornja Radgona, ki nam je omogočila prostor, našo galerijo, kjer lahko svoja dela pokažemo, mi pa se trudimo, da z njo racionalno ravnamo in jo primerno tudi koristimo. Uspešno sodelujemo tudi z DSO Gornja Radgona ter z Dosorjem v Radencih, kjer organiziramo priložnostne razstave ter kolonije. Letos smo tako že drugo leto organizirali likovno kolonijo, kjer smo slikali za dom.

Kje vas bomo do konca leta še lahko videli?
V sklopu Občinskega praznika bomo 3. oktobra ob 16.30 uri odprli razstavo na prireditvi »Se poznamo?« v DSO Gornja Radgona, kjer se bodo predstavila različna kulturna društva iz občine. 4. in 5. oktobra ob 15.30 uri bo prav tako v DSO v Radgoni potekala 7. Mini likovna kolinija Pomurja. Vsi ljubiteljski likovniki Pomurja bodo ustvarjali na temo »Barve Mure«. Na koncu bo tudi razstava.
10. oktobra ob 18. uri imamo razstavo v naši galeriji v Kulturnem domu, in sicer razstavo slikarskih in kiparskih del, ki so nastale v okviru 9. Likovne kolonije v Methansovi hiši na Dražen Vrhu.
Vsebina kolonije je bila poustvarjenje izbranih del umetnikov iz preteklih časov, z naslovom »Ustvarjeno nekoč, doživeto danes«. S to razstavo bo društvo obeležili 15 let aktivnega delovanja.
Tudi Javni sklad RS za Kulturne dejavnosti pripravlja četrto državno tematsko razstavo. Za leto 2013/2014 je tema »Parafraze likovnih del, polimpsesti, citati, prisvojitve«. Na to temo smo naredili tudi kolonijo. Člane smo poučili, da bodo to nalogo lažje izpeljali, vse izdelana dela pa je potrebno oddati do 25. oktobra. Sodelovali smo tudi leta 2011/2012 na temo »Tekst v podobi«. Tukaj smo bili zelo uspešni. Na državno razstavo je bilo izbranih pet del članov iz Gornje Radgone. Toliko jih ni imelo nobeno društvo.
Ker so razpisi na vsaki dve leti, si lahko vmes vzamemo malo časa in si sami izmislimo temo za kolonijo. Tako smo lani ustvarjali Muro. Z risbo, sliko in kipi smo se poklonili Muri. To je bil naš barviti protest proti gradnji elektrarne. Pri tem smo sodelovali z Zvezo društev Moja Mura, kjer nam je predsednik društva Simon Balažic razložil problematiko reke, povedal nekaj o flori in favni ter o ogroženosti. Tako bomo 1. oktobra ob priliki Občinskega praznika v Kulturnem domu organizirali razstavo in pokazali naše dvodnevno ustvarjanje.
V sklopu Občinskega praznika bomo izdali že drugi društevni katalog, kjer bodo poleg uvodnih besed, natisnjeni izdelki članov z ustrezno recenzijo.
Tako kot vsako leto, bomo tudi letos za novo leto organizirali razstavo, na kateri bo vsak član razstavil nekaj svojih del. Tako bomo s to »pisano« razstavo zaključili leto.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Interaktivno Ponujene vsebine Intervju »Vodi nas želja po kreativnem druženju in kvalitetnem delu«