Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

"Ponosna sem, da sem uspela razviti svoj prepoznavni stil"

Študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je za marsikaterega mladega umetnika velika želja...

BadgerpČeprav se sanje za študij na omenjeni akademiji lahko hitro razblinijo, saj je za sprejem pomemben v večji meri talent in samo talent, je Brini Jakovljenič Pavlica, devetnajstletnemu dekletu iz Boračeve, preboj uspel. Potegovala se je za sedem prostih mest na razpisani smeri ilustratorstvo in pometla s konkurenco. S tem bo stopila na novo umetniško pot in se prepustila svojemu svetu domišljije.

 

Kdaj si začutila, da je umetnost tisto, kar te v življenju veseli?
Od kar se spomnim. Že ata mi je dejal, da ko sem prvič v roko vzela svinčnik, sem že začela risati.

Obstaja v tvojem ustvarjanju kakšna prelomnica, ki je še posebej izrazita?
Do 14. leta sem risala samo volke in pse, tudi v obliki ilustracij. Uporabljala sem druge tehnike, začela sem na papir, kasneje pa na digitalno tablico. Vedno so mi bili pomembni karakterji oseb, živali ali stvari. Ni mi namreč všeč, ko ljudje prerisujejo že ustvarjen lik. Sem pristaš originalnosti. Sama ustvarim neki lik, ki si ga zamislim in mu pripišem karakter. Velikokrat sem že slišala da imajo moji karakterji veliko globine. Res vložim veliko truda v to, da ustvarim dejansko osebo.

Kateri karakter je tebi najljubši?
Iz vsake zgodbe imam eno malo skupinico najljubših. Ne morem se ustaviti pri enemu.

Skozi leta si ustvarila kar precej zgodb. Na kateri sedaj delaš?
Najnovejša zgodba, ki je bila dokončana, je zgodba o vojakih. Ukvarjam se še z naslovom, katerega sem spremenila že dvakrat. Enkrat zato, ker sem ugotovila, da tak naslov že obstaja, drugič pa, ker mi ne gre v ušesa. Rada imam kratke, dobre in udarne naslove. Je simbolična zgodba in je malo drugačna verzija druge svetovne vojne. Je dejansko vojna skozi oči orožja.
Zgodba je že nekaj let objavljena na internetni strani, kjer objavljam še druga svoja dela, upam pa, da bo kmalu izdana tudi v knjižni različici. Tega si res želim, ker mi je ta zgodba res v ponos.
Zgodba sledi trem karakterjem. Urlich je tank, ki ima tako kot drugi lasten obraz in svojo unikatno 'sekundarno' osebnost in pa obvezno 'bojno' osebnost, ki si jo vsi tanki delijo. Urlich je po nesreči dobil takšne sekundarne osebnostne čipe, da je naiven, nežen in emocionalen, povrh vsega pa ima še stereotipičen židovsko oblikovan nos. Zaradi vsega tega je velikokrat tarča posmeha. Vsak tank pa ima tudi svojega komandirja, ki mu sedi na rami kot ptička. Njihov dizajn sem si zamislila po tem, ko sem raziskovala ozadje druge svetovne vojne in nemške uniforme. Dizajn ptička-komandirja torej pride iz SS-ovskih poveljniških kap, saj imajo krila kot Reichsadler in lobanjo kot SS-ovksi Totenkopf. Ulrichov komandir je zelo neprijazen, saj ga ves čas kara, nikoli ga ne pohvali, vendar ga le-ta sprejema takšnega kot je, saj je tako tudi programiran - da sprejema svojega komandirja kot najbolj prijaznega komandirja na svetu.
Urlich naj bi prikazoval vojaka, ki mu je propaganda zameglila um. Dela to, kar mu povedo drugi in nima svoje pameti. Ne dojema ravno vsega, kar se okoli njega dogaja.
Naslednji karakter je letalo Georg. Je prototip ki ima večje število sekundarnih čipov in ima bolj razvita čustva. Na primer, če bi običajno letalo izgubilo sodelavca bi ga morda malo pogrešalo, a ne bi bilo preveč prizadeto. Georg česa takšnega nikoli ne bi mogel preboleti. Je zelo goreča osebnost. Prikazuje vojaka, ki mu ni mar za tretji Rajh in noče biti v vojni, vendar pa ne sme prenehati z opravljanjem svojega dela, ker bi bil za kaj takšnega lahko uničen. Tretji karakter je ruski tank. Skozi večino zgodbe ni zelo pomemben in večinoma služi, da prikažem vojno še skozi perspektivo veteranskega ruskega tanka.

Ustvarila pa si še dve zanimivi zgodbi – Sailing Barbara in Anon, ki sta pravtako odraz tvoje domišljije, drži?
Ja, ustvarila sem zgodbo o piratih, z naslovom Sailing Barbara. Kot zgodba se mi zdi precej dolgočasna, ampak obožulem karakterje, ki sem jih ustvarila zanjo. V bistvu so ljudje v tem svetu različni ptiči, imena pa so izlečki iz latinskim imen teh vrst ptičev.
Spremljamo piratsko posadko na ladji Barbari v 17. stoletju.
V zgodbi nastopajo trije pomembnejši karakterji: izjemno pameten, a s kontrolo in redom obseden egomaniak Chris Pavo (Indijski Pav – Pavo cristatus), njegov učenec dobrosrčen in plah indijanček Auna (Zlato-modra ara – Ara ararauna) in na zadnje Labo Cyg (Labod - Cygnus), ki je bil kapitan v Armadi, ampak se je zaradi slepote, ki jo je utrpel v bitki, moral umakniti. Nekaj časa je depresivno pijančeval, a se nato odločil, da se zaradi čistega posmeha in sovraštva do Armade, pridruži piratski posadki.
Na drugi strani so Cecilia Bewick-Trum (Bewickov labod), ki sicer nima velike vloge, ampak mi je nadvse pri srcu (ta zgodba je tudi edina od mojih zgodb, ki ima vsaj rahlo romanco, in sicer med Cecilio in Pavojem) in njen mož Ferox Peter Trum (Labod trobentač – angl. Trumpeter swan), ki je veliki general in poveljnik Armade, njegova desna roka, nemi admiral in markiz Olor (Labod grbavec – angl. Mute swan - Cygnus olor) ter nazadnje Armadin vohun, gospodič Atrat Sumber (Novozelandski črni labod - Cygnus atratus sumnerensis).
Delam tudi na še nenapisani zgodbi imenovani .Anon (s piko pred besedo). Ta se dogaja na planetu Drejontu, ki sicer ni zemlja, a je v več pogledih podoben zemlji, v ospredju pa je atentator po imenu Ted.
Ted je nezemljan druge vrste iz oddaljenega planeta. Na Drejont je bil posvojen in je zelo drugačen od vseh drugih prebivalcev, saj je popolnoma neviden, vidne so samo oči. Zaradi tega nenavadnega fizičnega značaja je bil skozi svoja leta izobrazbe velikokrat izpostavljen raznoraznim posmehom in trikom. Ker so se mu zaradi šolskih otročjih »štosov« ljudje tako neznansko zamerili, je postal atentator. Ta karakter obožujem, ker je tako dramatičen. Zgodba se dejansko začne s tem, da en antisocialen osebek nima čustev za preostale ljudi na planetu in kar se njega tiče lahko vsi kar umrejo.
Dokler ni naenkrat prisiljen delati v skupini. Čeprav se upira, mu drugega ne preostane, saj je lahko v nasprotnem primeru aretiran in posledično za svoje zločine ubit. Priključi se skupini, ki je nadvse življenjeljubna in nasploh pozitivna. V glavnem bi naj celotna zgodba govorila o tem, kako se Ted reformira in kako na koncu zapusti svoje atentatorsko življenje in postane športnik, saj je dosti preveč ponosen na svoje bojevniške veščine in leta treninga, da bi dovolil da gredo v nič.

Lahko rečem, da je večina tvojih zgodb pisana v angleškem jeziku. Zakaj?
Angleščina se mi zdi zelo prijeten jezik, saj se skozi njo lažje izražam. Hkrati pa me je malo sram, saj imam rada tudi slovenščino.

Še imaš kakšno idejo za zgodbo, ki jo boš še letos realizirala?

Začela bom pisati fantazijsko zgodbo z naslovom 'Run'. Imam namen pisati v angleščini in hkrati v slovenščini. Zgodbo bom začela pisati v mesecu novembru, ker je takrat  tako imenovani National Novel Writing Month (NaNoWriMo). V enem mesecu naj bi napisal 50.000 besed. Prav zaradi tega imam motivacijo, da končam to, kar pišem, saj imam zadan neki trden cilj, ki ga želim izpolniti. Sicer pa še nimam zgrajene celotne ideje o tem, kakšna bo zgodba. V glavi imam že neko zamisel, in sicer, da je na kraljestvu Skytop (slovenski prevod še iščem), ki je na vrhu gore, napovedana suša. Pred več kot nekaj leti je suša ubila zelo veliko prebivalstva. V zadnji vojni je kralj proti drugemu, še neimenovanemu kraljestvu, izgubil vojno in izgubil magični studenec, ki mu nikoli ne zmanjka vode. Tega si želi nazaj, saj bo nastopila suša. V zgodbi je glavna junakinja vitez Kristina Dives, ki v času vojne ni bila prisotna in za končno mejo, ki je nastala zaradi vojne, ni vedela. Tako tudi ne ve, kateremu kraljestvu pripada studenec. Kralj jo pod pretvezo pošlje, da studenec varuje, saj baje noče, da bi kdo od slabih ljudi ukradel kaj dragocene vode. Med čuvanjem vode se zgodi, da Kristina ubije dva orkovska kmeta. Pojavi se vilinski potepuh Clark, ki se ji smeji, češ, kaj je sedaj naredila. Ti vilini so karakterji, ki jih nihče ne mara. Po ulici se klatijo, kradejo in lažejo. Clark ji pove, da je na sveti zemlji sovražnega kraljestva ubila dva nedolžna civilista in to pomeni vojno. Kralj, ki jo je poslal je seveda to hotel, saj je želel povzročiti vojno, kajti le na tak način bi lahko dobil studenec spet nazaj. Kristina za to spletko izve in zbeži. Da ne bi vedeli, da je za vse skupaj kriva ona, se zateče v bogato, napredno in zelo drugačno kraljestvo Grifije.

Kako dolgo že pišeš te zgodbe?
4 leta.

Poleg že omenjene knjige o vojakih si v knjižni obliki izdala še dve zgodbi, je tako?
Ja,dve knjigi sta v knjižni obliki. Krvavozeleno in Dobri Ikelos.
Ko sem napisala Krvavozeleno sem bila stara 13 let. Ta nima ilustracij, je samo besedilo. Bila je napisana za en natečaj v osnovni šoli. V tej knjigi je bil uporabljen moj najstarejši karakter, včasih mu je bilo ime Horoo, zdaj je Jaska. Je volk in je pameten. V zgodbi se je pojavila tudi princeska. Bil pa je tudi krvavozelen predmet, ki se je na x let ustvaril na zemlji kot karkoli. Naj bi imel izjemno moč. Zgodi se, da se princesa rodi z očesom, ki je ta predmet. Ostalo se ne spomnim več, saj je zgodba stara že sedem let in mi ni v ponos.
Dobri Ikelos je druga knjiga, natisnjena v samoizdaji kjer so ilustracije. Zraven ilustracij so še štiri vrstice besedila, in sicer rime. To zgodbo sem napisala pred dvema letoma in je bila posvečena mojemu kolegu, ki mi je zelo veliko pomenil. Kasneje se je najino prijateljstvo končalo in bilo mi je zelo težko. Ta je napisana v slovenščini. V knjigi sta prisotna dva karakterja, podgana Ikelos in pes Dobri (Goodman). Pes je bil veliko časa tudi moja maskota. V zgodbi torej gresta ta dva skozi puščavo. Ker je podgana utrujena ji pes reče, da jo bo nosil, saj bosta tako prišla iz puščave. Zelo mi je všeč ta knjiga, ilustracije in pesmica.

Zgodbo Sailing Barbara in še nenastalo fantazijsko zgodbo boš prav tako izdala kot knjigo ali bodo ostale zgodbe, dostopne prek interneta?
Vse je odvisno od tega, ali bom stvar dobro napisala. Za to fantazijsko res upam, da  bo dobra zgodba. Imam še dve zgodbi, ki si želita biti napisani; .Anon in Erskine (o zmaju).

Imaš maskoto, ki te predstavlja, pooseblja?
Medeni Jazbec, oziroma ratel v črtastem puloverju. Je najbolj pogumna žival na svetu, ali v mojem primeru, najbolj trmasta.

Od kot črpaš ideje?
Ideje pridejo kar tako. Včasih preberem kakšno knjigo in po tem dobim navdih. Drugače pa si nekaj zamislim in gradim na ideji. V glavi si ustvarim celotno zgodbo in karakterje. Domišljija je edino kar imam. Tega mi naj ne vzamejo.
Rada vzamem kakšen stari fantazijski koncept in ga popolnoma preoblikujem. Na primer, v mojem fantazijskem svetu obstaja razlika med čarodejem, čarovnikom in vitezom. Vitezi so ljudje s čisto malo magije. Čarodeji in čarodejke so ljudje, s srednjo stopnjo magije in so naravno sposobni narediti malo iskrico, da si lahko prižgejo ogenj, lahko si naredijo lučko in so naravni talent za napoje. Lahko tudi dobijo tako moč, da lahko približno predvidijo prihodnost. Čarovniki in čarovnice so nenaravni. Ponavadi se tako zgodi, da ima vitez otroka, ki je vitez, čarodejka ima otroka, ki je čarodej. Čarodeji in čarodejke se po naravi ne privlačijo, ampak se odbijajo. Če pa se zgodi, da imata čarodej in čarodejka otroka, potem okoli 80 procentov takšnih otrok umre, ker je enostavno preveč energije v njih. Tistih 20 procentov, ki pa se rodijo, pa so čarovniki ali čarovnice. Ti so tako polni magije, da so pri zelo mladih letih lahko nevarni. Običajno so že kot otroci dani v rejo izurjenim čarovnikom ali zelo močnim čarodejem, da jih lahko vzgojijo.

Se v katerih zgodbah skriva globje sporočilo?
Odvisno, kako se jih lotim. Lahko pa se zgodi čist spontano, da bodo zgodbe imele sporočilo, sama pa se tega sploh ne zavedam. Ene zgodbe imajo nenamerno neko sporočilo, ene pa kakor za koga. Rada pišem zgodbe in če lahko ustvarim kakšen nauk, je super. Delam na tem, da bi zgodba o vojakih imela kakšno sporočilo.

Pišeš torej zgodbe s karakterji. Ustvarjaš tudi posamezne karakterje, ki niso del zgodbe?
Takrat ko vidim, da imam dobro idejo za karakter, ga napišem in narišem in ga dam na stran, mogoče ga bom kdaj rabila. Rada delam tudi to, da recikliram karakterje iz kakšne zgodbe, ki ni uspela ali pa mi ni najbolj všeč. Iz teh zgodb vzamem karakterje in jih postavim v drugo zgodbo.

Sodelovala pa si tudi na raznih natečajih in prejela lepe nagrade, je tako?
Dosegla sem 1. mesto na področju inovacijksih aplikativnih predlogov v občini Maribor na tekmovanju »Mladi za napredek Maribora 2011«. Dijaški dom Lizike Jančar je pri tem projektu sodeloval,  jaz pa sem v sklopu tega narisala lisico, čeprav sploh nisem vedela, za kaj se gre. Rekli so mi, naj narišem lisice, ki imajo nekaj v zvezi z bontonom. In kasneje sem dobila nagrado.
Dosegla sem tudi 2. mesto na likovnem natečaju na državnem, športnem in kulturnem srečanju dijaških domov Slovenije na Rogli (DOMIJADA 2010). Za ta natečaj nisem prepričana, kaj sem morala narisati, ampak mislim da nekaj, kar te osreči.
Letos sem prav tako sodelovala pri projektu »Mladi za napredek Maribora 2013«, pri tem sem nastopala z zgodbo o vojakih in dosegla 1. mesto.
Za angleško bralno značko sem dobila nagrado za vsa štiri leta. S svojimi deli sem veliko sodelovala v osnovni in srednji šoli. Zgodilo se je tudi to, da je moje delo, narisano v osnovni šoli, učiteljica poslala na natečaj, tam pa žirija ni verjela, da sem osnovnošolka. Moje delo tako ni bilo ocenjeno.

Kako se vidiš v prihodnosti?
Zdaj sem sprejeta na Akademijo za likovno umetnost, smer Ilustracije. Po tem bolonjskem študiju upam, da bom lahko šla študirat na kakšno moderno angleško likovno akademijo. Imam občutek, da je ta v Sloveniji zelo tradicionalna. Sicer menim, da bo zame zelo koristno, saj se bom naučila ustvarjati tudi na bolj tradicionalne načine, vendar se raje vidim v tem, da ustvarjam v digitalnih tehnikah. Prav tako me bolj zanima konceptna umetnost, to je dizajniranje karakterjev. To zelo rada delam in to bi v življenju rada počela. To in ilustriranje, seveda.

Izbrana si bila na akademijo, na smer ilustratorstvo. Ena izmed sedmih sprejetih kandidatov. Kakšni so občutki ob uspehu?
Sem takšna oseba, ki se poda v situacijo in kaj se bo zgodilo, se bo zgodilo. Upam na najboljše.

Kako je na akademiji potekal izbor?
Bilo je zelo sproščeno. Imali smo za narediti ilustracijo po Desetem bratu, tihožitje, zvok žage in kladiva s kolažem, zvok žage in kladiva s poljubno tehniko – naredila sem nekaj abstraktnega in animiranko ter figuro. To smo ustvarjali tri dni. Med ustvarjanjem sem poslušala glasbo, to je tudi moj element ustvarjanja, tako da je res bilo zelo sproščeno.

Pričakuješ od kolonije kaj posebnega?
Da spoznam ljudi s podobnimi interesi in razširim svoja obzorja ter sposobnosti.

Katere zvrsti glasbe poslušaš?
Veliko countryja (npr. The Highwaymen, Hank Williams III, .357 String Band in Devil Makes Three), folk punk (Flogging Molly, The Pogues), power metal. Metala sicer ne poslušam veliko, ker me začne boleti glava, če nisem ravno prave volje. Sta pa dva benda, ki v tej zvrsti izstopata in sta mi zelo všeč. En bend ima tri albume na temo druge svetovne vojne (Sabaton), drugi pa ima v svojih pesmih veliko melodije, besedilo pa je zelo fantazijsko (Wisdom). Avsenikov ne poslušam, zelo pri srcu pa so mi partizanske pesmi. Sploh pesem z naslovom Kdo pa so ti mladi fantje. Glede te pesmi imam lep spomin s srednje šole. Moje sovraštvo do športne vzgoje je trajalo že vse od osnovne šole, nakar sem v srednji šoli dobila profesorja športne vzgoje, ki je bil, tako kot jaz, fanatik druge svetovne vojne in oboževal partizanske pesmi. Zaradi njega mi je športna vzgoja postala ljubša. Na nekem pohodu sva skupaj hodila, nakar se je profesor domislil, da bi zapela neko partizansko pesem. Zaželela sem si svojo najljubšo, in spoznala, da je tudi njemu najljubša. Bilo je super. To je res ena od redkih stvari, ki jih bom pogrešala s srednje šole.

Druga svetovna vojna te torej zelo navdušuje?
Ja, zelo.

Kaj praviš na današnjo umetnost?
Moderna umetnost in moderna arhitektura mi ni najbolj pri srcu. V zadnjih 50. letih je po moje standard zelo padel. Meni je bolj všeč figurativna umetnost, ko je nekaj na sliki, neki motiv, ko je skorajda že ilustracija, ne pa samo abstraktnost. Moderna arhituktara odvzema videz neke kulture. Če pogledaš Kitajsko, Anglijo in Slovenijo, vidiš, da ima vsaka država svoje arhitekturne stile in po tem je država tudi prepoznavna. Moderna arhitektura pa je ista. Briše identiteto države. Prav zaradi tega se mi zdi, da je arhitektura zelo pomembna, bolj kot si ljudje sploh mislijo.

Na kaj si najbolj ponosna?
Ponosna sem na to, da sem uspela razviti svoj prepoznavni stil, v katerem se razni karakterji, tipi teles in oblike obrazov razlikujejo med seboj. Pa tudi na to, da sem prišla do tistega trenutka, ko vem, kakšen je dober karakter, ker sem pred tem tudi naredila poglobljeno raziskavo. Zdi se mi, da mladi umetniki premalo raziskujejo. Ne glede na to, kako svoboden si v svoji glavi in v svoji fantaziji, raziskava je pomembna. Z raziskavami lahko vidiš v detajle. In bolj ko greš v detajle, bolj lahko drugi opazi, da veš, kaj delaš in te razume. Če pa si nekaj izmisliš brez ozadja, potem nastane le enodimenzionalni karakter. Kar pa meni ni všeč. Všeč mi je globina.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Interaktivno Ponujene vsebine Intervju "Ponosna sem, da sem uspela razviti svoj prepoznavni stil"