Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

"Ponosna sem, da sem uspela razviti svoj prepoznavni stil"

Študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je za marsikaterega mladega umetnika velika želja...

BadgerpČeprav se sanje za študij na omenjeni akademiji lahko hitro razblinijo, saj je za sprejem pomemben v večji meri talent in samo talent, je Brini Jakovljenič Pavlica, devetnajstletnemu dekletu iz Boračeve, preboj uspel. Potegovala se je za sedem prostih mest na razpisani smeri ilustratorstvo in pometla s konkurenco. S tem bo stopila na novo umetniško pot in se prepustila svojemu svetu domišljije.

 

Kdaj si začutila, da je umetnost tisto, kar te v življenju veseli?
Od kar se spomnim. Že ata mi je dejal, da ko sem prvič v roko vzela svinčnik, sem že začela risati.

Obstaja v tvojem ustvarjanju kakšna prelomnica, ki je še posebej izrazita?
Do 14. leta sem risala samo volke in pse, tudi v obliki ilustracij. Uporabljala sem druge tehnike, začela sem na papir, kasneje pa na digitalno tablico. Vedno so mi bili pomembni karakterji oseb, živali ali stvari. Ni mi namreč všeč, ko ljudje prerisujejo že ustvarjen lik. Sem pristaš originalnosti. Sama ustvarim neki lik, ki si ga zamislim in mu pripišem karakter. Velikokrat sem že slišala da imajo moji karakterji veliko globine. Res vložim veliko truda v to, da ustvarim dejansko osebo.

Kateri karakter je tebi najljubši?
Iz vsake zgodbe imam eno malo skupinico najljubših. Ne morem se ustaviti pri enemu.

Skozi leta si ustvarila kar precej zgodb. Na kateri sedaj delaš?
Najnovejša zgodba, ki je bila dokončana, je zgodba o vojakih. Ukvarjam se še z naslovom, katerega sem spremenila že dvakrat. Enkrat zato, ker sem ugotovila, da tak naslov že obstaja, drugič pa, ker mi ne gre v ušesa. Rada imam kratke, dobre in udarne naslove. Je simbolična zgodba in je malo drugačna verzija druge svetovne vojne. Je dejansko vojna skozi oči orožja.
Zgodba je že nekaj let objavljena na internetni strani, kjer objavljam še druga svoja dela, upam pa, da bo kmalu izdana tudi v knjižni različici. Tega si res želim, ker mi je ta zgodba res v ponos.
Zgodba sledi trem karakterjem. Urlich je tank, ki ima tako kot drugi lasten obraz in svojo unikatno 'sekundarno' osebnost in pa obvezno 'bojno' osebnost, ki si jo vsi tanki delijo. Urlich je po nesreči dobil takšne sekundarne osebnostne čipe, da je naiven, nežen in emocionalen, povrh vsega pa ima še stereotipičen židovsko oblikovan nos. Zaradi vsega tega je velikokrat tarča posmeha. Vsak tank pa ima tudi svojega komandirja, ki mu sedi na rami kot ptička. Njihov dizajn sem si zamislila po tem, ko sem raziskovala ozadje druge svetovne vojne in nemške uniforme. Dizajn ptička-komandirja torej pride iz SS-ovskih poveljniških kap, saj imajo krila kot Reichsadler in lobanjo kot SS-ovksi Totenkopf. Ulrichov komandir je zelo neprijazen, saj ga ves čas kara, nikoli ga ne pohvali, vendar ga le-ta sprejema takšnega kot je, saj je tako tudi programiran - da sprejema svojega komandirja kot najbolj prijaznega komandirja na svetu.
Urlich naj bi prikazoval vojaka, ki mu je propaganda zameglila um. Dela to, kar mu povedo drugi in nima svoje pameti. Ne dojema ravno vsega, kar se okoli njega dogaja.
Naslednji karakter je letalo Georg. Je prototip ki ima večje število sekundarnih čipov in ima bolj razvita čustva. Na primer, če bi običajno letalo izgubilo sodelavca bi ga morda malo pogrešalo, a ne bi bilo preveč prizadeto. Georg česa takšnega nikoli ne bi mogel preboleti. Je zelo goreča osebnost. Prikazuje vojaka, ki mu ni mar za tretji Rajh in noče biti v vojni, vendar pa ne sme prenehati z opravljanjem svojega dela, ker bi bil za kaj takšnega lahko uničen. Tretji karakter je ruski tank. Skozi večino zgodbe ni zelo pomemben in večinoma služi, da prikažem vojno še skozi perspektivo veteranskega ruskega tanka.

Ustvarila pa si še dve zanimivi zgodbi – Sailing Barbara in Anon, ki sta pravtako odraz tvoje domišljije, drži?
Ja, ustvarila sem zgodbo o piratih, z naslovom Sailing Barbara. Kot zgodba se mi zdi precej dolgočasna, ampak obožulem karakterje, ki sem jih ustvarila zanjo. V bistvu so ljudje v tem svetu različni ptiči, imena pa so izlečki iz latinskim imen teh vrst ptičev.
Spremljamo piratsko posadko na ladji Barbari v 17. stoletju.
V zgodbi nastopajo trije pomembnejši karakterji: izjemno pameten, a s kontrolo in redom obseden egomaniak Chris Pavo (Indijski Pav – Pavo cristatus), njegov učenec dobrosrčen in plah indijanček Auna (Zlato-modra ara – Ara ararauna) in na zadnje Labo Cyg (Labod - Cygnus), ki je bil kapitan v Armadi, ampak se je zaradi slepote, ki jo je utrpel v bitki, moral umakniti. Nekaj časa je depresivno pijančeval, a se nato odločil, da se zaradi čistega posmeha in sovraštva do Armade, pridruži piratski posadki.
Na drugi strani so Cecilia Bewick-Trum (Bewickov labod), ki sicer nima velike vloge, ampak mi je nadvse pri srcu (ta zgodba je tudi edina od mojih zgodb, ki ima vsaj rahlo romanco, in sicer med Cecilio in Pavojem) in njen mož Ferox Peter Trum (Labod trobentač – angl. Trumpeter swan), ki je veliki general in poveljnik Armade, njegova desna roka, nemi admiral in markiz Olor (Labod grbavec – angl. Mute swan - Cygnus olor) ter nazadnje Armadin vohun, gospodič Atrat Sumber (Novozelandski črni labod - Cygnus atratus sumnerensis).
Delam tudi na še nenapisani zgodbi imenovani .Anon (s piko pred besedo). Ta se dogaja na planetu Drejontu, ki sicer ni zemlja, a je v več pogledih podoben zemlji, v ospredju pa je atentator po imenu Ted.
Ted je nezemljan druge vrste iz oddaljenega planeta. Na Drejont je bil posvojen in je zelo drugačen od vseh drugih prebivalcev, saj je popolnoma neviden, vidne so samo oči. Zaradi tega nenavadnega fizičnega značaja je bil skozi svoja leta izobrazbe velikokrat izpostavljen raznoraznim posmehom in trikom. Ker so se mu zaradi šolskih otročjih »štosov« ljudje tako neznansko zamerili, je postal atentator. Ta karakter obožujem, ker je tako dramatičen. Zgodba se dejansko začne s tem, da en antisocialen osebek nima čustev za preostale ljudi na planetu in kar se njega tiče lahko vsi kar umrejo.
Dokler ni naenkrat prisiljen delati v skupini. Čeprav se upira, mu drugega ne preostane, saj je lahko v nasprotnem primeru aretiran in posledično za svoje zločine ubit. Priključi se skupini, ki je nadvse življenjeljubna in nasploh pozitivna. V glavnem bi naj celotna zgodba govorila o tem, kako se Ted reformira in kako na koncu zapusti svoje atentatorsko življenje in postane športnik, saj je dosti preveč ponosen na svoje bojevniške veščine in leta treninga, da bi dovolil da gredo v nič.

Lahko rečem, da je večina tvojih zgodb pisana v angleškem jeziku. Zakaj?
Angleščina se mi zdi zelo prijeten jezik, saj se skozi njo lažje izražam. Hkrati pa me je malo sram, saj imam rada tudi slovenščino.

Še imaš kakšno idejo za zgodbo, ki jo boš še letos realizirala?

Začela bom pisati fantazijsko zgodbo z naslovom 'Run'. Imam namen pisati v angleščini in hkrati v slovenščini. Zgodbo bom začela pisati v mesecu novembru, ker je takrat  tako imenovani National Novel Writing Month (NaNoWriMo). V enem mesecu naj bi napisal 50.000 besed. Prav zaradi tega imam motivacijo, da končam to, kar pišem, saj imam zadan neki trden cilj, ki ga želim izpolniti. Sicer pa še nimam zgrajene celotne ideje o tem, kakšna bo zgodba. V glavi imam že neko zamisel, in sicer, da je na kraljestvu Skytop (slovenski prevod še iščem), ki je na vrhu gore, napovedana suša. Pred več kot nekaj leti je suša ubila zelo veliko prebivalstva. V zadnji vojni je kralj proti drugemu, še neimenovanemu kraljestvu, izgubil vojno in izgubil magični studenec, ki mu nikoli ne zmanjka vode. Tega si želi nazaj, saj bo nastopila suša. V zgodbi je glavna junakinja vitez Kristina Dives, ki v času vojne ni bila prisotna in za končno mejo, ki je nastala zaradi vojne, ni vedela. Tako tudi ne ve, kateremu kraljestvu pripada studenec. Kralj jo pod pretvezo pošlje, da studenec varuje, saj baje noče, da bi kdo od slabih ljudi ukradel kaj dragocene vode. Med čuvanjem vode se zgodi, da Kristina ubije dva orkovska kmeta. Pojavi se vilinski potepuh Clark, ki se ji smeji, češ, kaj je sedaj naredila. Ti vilini so karakterji, ki jih nihče ne mara. Po ulici se klatijo, kradejo in lažejo. Clark ji pove, da je na sveti zemlji sovražnega kraljestva ubila dva nedolžna civilista in to pomeni vojno. Kralj, ki jo je poslal je seveda to hotel, saj je želel povzročiti vojno, kajti le na tak način bi lahko dobil studenec spet nazaj. Kristina za to spletko izve in zbeži. Da ne bi vedeli, da je za vse skupaj kriva ona, se zateče v bogato, napredno in zelo drugačno kraljestvo Grifije.

Kako dolgo že pišeš te zgodbe?
4 leta.

Poleg že omenjene knjige o vojakih si v knjižni obliki izdala še dve zgodbi, je tako?
Ja,dve knjigi sta v knjižni obliki. Krvavozeleno in Dobri Ikelos.
Ko sem napisala Krvavozeleno sem bila stara 13 let. Ta nima ilustracij, je samo besedilo. Bila je napisana za en natečaj v osnovni šoli. V tej knjigi je bil uporabljen moj najstarejši karakter, včasih mu je bilo ime Horoo, zdaj je Jaska. Je volk in je pameten. V zgodbi se je pojavila tudi princeska. Bil pa je tudi krvavozelen predmet, ki se je na x let ustvaril na zemlji kot karkoli. Naj bi imel izjemno moč. Zgodi se, da se princesa rodi z očesom, ki je ta predmet. Ostalo se ne spomnim več, saj je zgodba stara že sedem let in mi ni v ponos.
Dobri Ikelos je druga knjiga, natisnjena v samoizdaji kjer so ilustracije. Zraven ilustracij so še štiri vrstice besedila, in sicer rime. To zgodbo sem napisala pred dvema letoma in je bila posvečena mojemu kolegu, ki mi je zelo veliko pomenil. Kasneje se je najino prijateljstvo končalo in bilo mi je zelo težko. Ta je napisana v slovenščini. V knjigi sta prisotna dva karakterja, podgana Ikelos in pes Dobri (Goodman). Pes je bil veliko časa tudi moja maskota. V zgodbi torej gresta ta dva skozi puščavo. Ker je podgana utrujena ji pes reče, da jo bo nosil, saj bosta tako prišla iz puščave. Zelo mi je všeč ta knjiga, ilustracije in pesmica.

Zgodbo Sailing Barbara in še nenastalo fantazijsko zgodbo boš prav tako izdala kot knjigo ali bodo ostale zgodbe, dostopne prek interneta?
Vse je odvisno od tega, ali bom stvar dobro napisala. Za to fantazijsko res upam, da  bo dobra zgodba. Imam še dve zgodbi, ki si želita biti napisani; .Anon in Erskine (o zmaju).

Imaš maskoto, ki te predstavlja, pooseblja?
Medeni Jazbec, oziroma ratel v črtastem puloverju. Je najbolj pogumna žival na svetu, ali v mojem primeru, najbolj trmasta.

Od kot črpaš ideje?
Ideje pridejo kar tako. Včasih preberem kakšno knjigo in po tem dobim navdih. Drugače pa si nekaj zamislim in gradim na ideji. V glavi si ustvarim celotno zgodbo in karakterje. Domišljija je edino kar imam. Tega mi naj ne vzamejo.
Rada vzamem kakšen stari fantazijski koncept in ga popolnoma preoblikujem. Na primer, v mojem fantazijskem svetu obstaja razlika med čarodejem, čarovnikom in vitezom. Vitezi so ljudje s čisto malo magije. Čarodeji in čarodejke so ljudje, s srednjo stopnjo magije in so naravno sposobni narediti malo iskrico, da si lahko prižgejo ogenj, lahko si naredijo lučko in so naravni talent za napoje. Lahko tudi dobijo tako moč, da lahko približno predvidijo prihodnost. Čarovniki in čarovnice so nenaravni. Ponavadi se tako zgodi, da ima vitez otroka, ki je vitez, čarodejka ima otroka, ki je čarodej. Čarodeji in čarodejke se po naravi ne privlačijo, ampak se odbijajo. Če pa se zgodi, da imata čarodej in čarodejka otroka, potem okoli 80 procentov takšnih otrok umre, ker je enostavno preveč energije v njih. Tistih 20 procentov, ki pa se rodijo, pa so čarovniki ali čarovnice. Ti so tako polni magije, da so pri zelo mladih letih lahko nevarni. Običajno so že kot otroci dani v rejo izurjenim čarovnikom ali zelo močnim čarodejem, da jih lahko vzgojijo.

Se v katerih zgodbah skriva globje sporočilo?
Odvisno, kako se jih lotim. Lahko pa se zgodi čist spontano, da bodo zgodbe imele sporočilo, sama pa se tega sploh ne zavedam. Ene zgodbe imajo nenamerno neko sporočilo, ene pa kakor za koga. Rada pišem zgodbe in če lahko ustvarim kakšen nauk, je super. Delam na tem, da bi zgodba o vojakih imela kakšno sporočilo.

Pišeš torej zgodbe s karakterji. Ustvarjaš tudi posamezne karakterje, ki niso del zgodbe?
Takrat ko vidim, da imam dobro idejo za karakter, ga napišem in narišem in ga dam na stran, mogoče ga bom kdaj rabila. Rada delam tudi to, da recikliram karakterje iz kakšne zgodbe, ki ni uspela ali pa mi ni najbolj všeč. Iz teh zgodb vzamem karakterje in jih postavim v drugo zgodbo.

Sodelovala pa si tudi na raznih natečajih in prejela lepe nagrade, je tako?
Dosegla sem 1. mesto na področju inovacijksih aplikativnih predlogov v občini Maribor na tekmovanju »Mladi za napredek Maribora 2011«. Dijaški dom Lizike Jančar je pri tem projektu sodeloval,  jaz pa sem v sklopu tega narisala lisico, čeprav sploh nisem vedela, za kaj se gre. Rekli so mi, naj narišem lisice, ki imajo nekaj v zvezi z bontonom. In kasneje sem dobila nagrado.
Dosegla sem tudi 2. mesto na likovnem natečaju na državnem, športnem in kulturnem srečanju dijaških domov Slovenije na Rogli (DOMIJADA 2010). Za ta natečaj nisem prepričana, kaj sem morala narisati, ampak mislim da nekaj, kar te osreči.
Letos sem prav tako sodelovala pri projektu »Mladi za napredek Maribora 2013«, pri tem sem nastopala z zgodbo o vojakih in dosegla 1. mesto.
Za angleško bralno značko sem dobila nagrado za vsa štiri leta. S svojimi deli sem veliko sodelovala v osnovni in srednji šoli. Zgodilo se je tudi to, da je moje delo, narisano v osnovni šoli, učiteljica poslala na natečaj, tam pa žirija ni verjela, da sem osnovnošolka. Moje delo tako ni bilo ocenjeno.

Kako se vidiš v prihodnosti?
Zdaj sem sprejeta na Akademijo za likovno umetnost, smer Ilustracije. Po tem bolonjskem študiju upam, da bom lahko šla študirat na kakšno moderno angleško likovno akademijo. Imam občutek, da je ta v Sloveniji zelo tradicionalna. Sicer menim, da bo zame zelo koristno, saj se bom naučila ustvarjati tudi na bolj tradicionalne načine, vendar se raje vidim v tem, da ustvarjam v digitalnih tehnikah. Prav tako me bolj zanima konceptna umetnost, to je dizajniranje karakterjev. To zelo rada delam in to bi v življenju rada počela. To in ilustriranje, seveda.

Izbrana si bila na akademijo, na smer ilustratorstvo. Ena izmed sedmih sprejetih kandidatov. Kakšni so občutki ob uspehu?
Sem takšna oseba, ki se poda v situacijo in kaj se bo zgodilo, se bo zgodilo. Upam na najboljše.

Kako je na akademiji potekal izbor?
Bilo je zelo sproščeno. Imali smo za narediti ilustracijo po Desetem bratu, tihožitje, zvok žage in kladiva s kolažem, zvok žage in kladiva s poljubno tehniko – naredila sem nekaj abstraktnega in animiranko ter figuro. To smo ustvarjali tri dni. Med ustvarjanjem sem poslušala glasbo, to je tudi moj element ustvarjanja, tako da je res bilo zelo sproščeno.

Pričakuješ od kolonije kaj posebnega?
Da spoznam ljudi s podobnimi interesi in razširim svoja obzorja ter sposobnosti.

Katere zvrsti glasbe poslušaš?
Veliko countryja (npr. The Highwaymen, Hank Williams III, .357 String Band in Devil Makes Three), folk punk (Flogging Molly, The Pogues), power metal. Metala sicer ne poslušam veliko, ker me začne boleti glava, če nisem ravno prave volje. Sta pa dva benda, ki v tej zvrsti izstopata in sta mi zelo všeč. En bend ima tri albume na temo druge svetovne vojne (Sabaton), drugi pa ima v svojih pesmih veliko melodije, besedilo pa je zelo fantazijsko (Wisdom). Avsenikov ne poslušam, zelo pri srcu pa so mi partizanske pesmi. Sploh pesem z naslovom Kdo pa so ti mladi fantje. Glede te pesmi imam lep spomin s srednje šole. Moje sovraštvo do športne vzgoje je trajalo že vse od osnovne šole, nakar sem v srednji šoli dobila profesorja športne vzgoje, ki je bil, tako kot jaz, fanatik druge svetovne vojne in oboževal partizanske pesmi. Zaradi njega mi je športna vzgoja postala ljubša. Na nekem pohodu sva skupaj hodila, nakar se je profesor domislil, da bi zapela neko partizansko pesem. Zaželela sem si svojo najljubšo, in spoznala, da je tudi njemu najljubša. Bilo je super. To je res ena od redkih stvari, ki jih bom pogrešala s srednje šole.

Druga svetovna vojna te torej zelo navdušuje?
Ja, zelo.

Kaj praviš na današnjo umetnost?
Moderna umetnost in moderna arhitektura mi ni najbolj pri srcu. V zadnjih 50. letih je po moje standard zelo padel. Meni je bolj všeč figurativna umetnost, ko je nekaj na sliki, neki motiv, ko je skorajda že ilustracija, ne pa samo abstraktnost. Moderna arhituktara odvzema videz neke kulture. Če pogledaš Kitajsko, Anglijo in Slovenijo, vidiš, da ima vsaka država svoje arhitekturne stile in po tem je država tudi prepoznavna. Moderna arhitektura pa je ista. Briše identiteto države. Prav zaradi tega se mi zdi, da je arhitektura zelo pomembna, bolj kot si ljudje sploh mislijo.

Na kaj si najbolj ponosna?
Ponosna sem na to, da sem uspela razviti svoj prepoznavni stil, v katerem se razni karakterji, tipi teles in oblike obrazov razlikujejo med seboj. Pa tudi na to, da sem prišla do tistega trenutka, ko vem, kakšen je dober karakter, ker sem pred tem tudi naredila poglobljeno raziskavo. Zdi se mi, da mladi umetniki premalo raziskujejo. Ne glede na to, kako svoboden si v svoji glavi in v svoji fantaziji, raziskava je pomembna. Z raziskavami lahko vidiš v detajle. In bolj ko greš v detajle, bolj lahko drugi opazi, da veš, kaj delaš in te razume. Če pa si nekaj izmisliš brez ozadja, potem nastane le enodimenzionalni karakter. Kar pa meni ni všeč. Všeč mi je globina.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Interaktivno Ponujene vsebine Intervju "Ponosna sem, da sem uspela razviti svoj prepoznavni stil"