Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Intervju: Špela Zamuda

Špela Zamuda, mlada radgonska umetnica

Razstava Špela Zamuda»Vsako umetniško delo ima svojo zgodbo. Če pa še o njem razmišljaš in ga skušaš razumeti, ti postane še bližji.« Tako o umetnosti in umetniškem izražanju razmišlja Špela Zamuda, osemnajstletno dekle iz Gornje Radgone. Uspešna gimnazijka, ki se navdušuje nad risanjem figur, je na do sedaj dveh samostojnih razstavah pokazala in opozorila na svoj talent. Čeprav se ne bo izobrazila kot likovna umetnica, bo njeno ustvarjanje ostalo središčna točka v njeni prihodnosti.

Kdaj se je začelo z ustvarjanjem?
Začela sem pri učitelju Damijanu Sovcu, ki je vodil obšolsko dejavnost, in sicer likovno delavnico. V to delavnico so bili vključeni vsi tisti, pri katerih je prepoznal talent.  Ustvarjali pa smo različne stvari, tako da je vsak lahko odkril, kaj mu najbolj leži.

In kaj si ti prepoznala, da ti najbolj leži?
Risba, ustvarjena s svinčnikom. Predvsem realne risbe.

Ustvarjaš samo s svinčnikom?
Ja. Če uporabljam barve, potem uporabljam oljne ali akrilne. Ostalo delam s svinčnikom.

Je težje ustvarjati z oljnimi barvami ali s svinčnikom?
Boljše mi je s svinčnikom, ker lažje senčiš. Sicer so oljne tudi v redu, ker se da z njimi prekrivati, ampak se zelo dolgo sušijo.

Kateri motiv najraje ustvarjaš?
Figure.

Si jih zamisliš sama ali jih posnemaš?
Ustvarjam jih iz glave. Bi jih tudi kdaj posnemala, vendar ne zvezdnikov.

Kdaj si začutila svojo strast do umetnosti in umetniškega ustvarjanja?
V OŠ se je šlo bolj za to, da si nekaj delal in ustvarjal. Ni bilo prisotnih nekih posebnih  občutkov. Svojo strast do umetnosti sem spoznala po prvem letniku srednje šole pri likovnih delavnicah.

Kako pa so na tvoja dela gledali profesorji?
Vedno so me podpirali. Predvsem likovna učiteljica Natalija Rojc Črnčec,  ki mi je veliko pomagala in usmerjala. Če ne bi bilo tolikšne njene podpore in spodbude, ne vem če bi nadaljevala tako, kot sem.

Kaj pa tvoji vrstniki?
Vedno me podpirajo in so nad čemerkoli navdušeni.

Imela si dve samostojni razstavi. Eno v Mladinskem centru Gornja Radgona, drugo pa na Prvi gimnaziji Maribor. Kaj si razstavljala?
V Mladinskem centru sem razstavila risbe, na katerih so narisani portreti domišljijskih ljudi.
Na gimnaziji pa so bile tri risbe figur. Ena je bila reprodukcija slike Van Gogha. Druga je bila risba, reprodukcija Van Goghove Zvezdne noči, tretja pa je bila sova. Razstavila sem tudi še portret in eno risbo, na kateri je narisan človeški hrbet prekrit s perjem.

Kateri pa je tvoj najljubši izdelek?
Po navadi so vsi navdušeni nad risbo, na kateri je sova.  Meni pa je najljubša risba, na kateri je hrbet s perjem.

Kako dolgo si ustvarjala za prvi dve samostojni razstavi?
Dela so nastajala sproti. Niso bila prvotno namenjena samo za razstavo. Vendar pa za eno risbo rabim dva ali tri dni, potem pa še malo popravljam, tako da znese do nekje enega tedna.

Razmišljaš že o tretji?
Ja, ideje se že kopičijo.

Kdaj pa je tisti čas, ko najraje ustvarjaš?

Najpogosteje rišem pozimi, je pa poletje super, ker lahko nekje zunaj ustvarjaš na velika platna. V glavnem pa rišem, ko imam prosti čas. Imela sem že nekaj naročil. Tukaj mogoče ni tako sproščeno ustvarjanje, ker si prisiljen, da nekaj narediš, to pa vedno ni nekaj, kar najraje ustvarjaš.

Najprej si se želela vpisati na Likovno akademijo, sedaj si se vpisala na Fakulteto za družbene vede, smer mednarodni odnosi. Zakaj taka sprememba?
Problem je glede služb, pa tudi v prihodnosti se ne vidim v službi likovnice. Umetnost je ena izmed stvari, ki me najbolj zanimajo in veselijo, ni pa edina.

Kakšne vizije pa imaš za prihodnost?
Združila bi znanje mednarodnih odnosov z umetnostjo.

Bi tržila svoje izdelke?
Ja.

Kaj ti je pri tem najpomembnejše?
Pri tem je najbolj pomembno ime. Najprej si je treba zgraditi dobro ime, da lahko kasneje dobro tržiš.

Se vidiš kot priznana slovenska umetnica?
Ja, normalno.

Kako si si zamislila, da bi izgledala tvoja najboljša razstava?
Imela bi zelo velik beli prostor in temne slike, tako, da bi nastal močan kontrast.

Kaj pa bi tukaj razstavila?
Verjetno bi nadaljevala s figurami in portreti.

Imaš kakšnega vzornika, po katerem se zgleduješ?
Ja, to je Da Vinci, zato ker je bil izjemen v ustvarjanju risb in slik ter zelo dobro združeval oboje.

Kaj pa slovenski vzornik?
Kobilca, ker je na svojih slikah zelo dobro upodabljala svetlobo. Njene umetnine so zelo realistične.

Katero umetniško obdobje pa ti je najljubše?
Impresionizem, predvsem zaradi barv in svetlobe, realizem pa zaradi realizma samega.

Slovenci smo za razliko od tujine dokaj distancirani do umetnosti. Zakaj meniš je tako?
Slovenci na splošno premalo cenijo umetnost. To se rezultira tudi s slabim obiskom galerij. Kot primer lahko navedem Poletno muzejsko noč v Mariboru, ki je bila super. Obe razstavi, ki sta potekali v sklopu tega, sta bili izjemni, a ni bilo velikega obiska, kar se mi zdi žalostno.

Kako pa bi potem komentirala to nezanimanje?
Umetnost kot taka jih več ne zanima. To so izrinile moderne stvari. Če bi po galerijah predstavljali videoprodukcije, ki se pojavlja že tudi v umetnosti, bi ljudi morda malo bolj pritegnilo.

Če bi imela sedaj možnost, da obiščeš katerikoli muzej ali galerijo. Kam bi se napotila?
Louvre (Pariz), ker je največ najboljših umetnin. Je pa zelo dober tudi Kunsthistorisches museum na Dunaju, kjer so slike razstavljene od tal pa do stropa in zelo dobro izgleda.

Katero svetovno mesto pa ne zaradi same arhitekture najbolj privlači?
Obiskala bi Pariz, in to zaradi katedrale Notre dame. To pa zato, ker mi je gotika najljubša v arhitekturi. Prav tako pa me navdušuje cerkev Sv. Vida V Pragi.

Kako si si zamislila poletje?
Rada bi naredila serijo malo večjih platen, predvsem temnih. Ostala bi pri figurah, predvsem realističnih, kasneje pa bi začela s fotorealističnimi.

Imaš doma kakšno zbirko umetnin drugih?
Ja, umetnine zbiram od slovenskih umetnikov. Te mi poklonijo na svojih razstavah. Imam jih že kar nekaj.

Sedaj ustvarjaš sama. Bi se morda včlanila tudi v kakšen  klub?
Sedaj ne. Raje ustvarjam sama.

Večkrat lahko zasledimo, da so organizirane različne likovne kolonije. Si se že katere udeležila?
Ne. Doma mi je ljubše ustvarjati. Če je zraven mene neka skupina, me moti. Enim je bolj pomemben mir, drugim pogovor med delom. Meni pa je bolj všeč, da je mir.

Imaš doma svoj prostor, v katerem se lahko mirno izražaš?
Doma imam atelje. Je soba, polna slik, knjig, dve stojali za platna in miza, na kateri je veliko potrebščin.

V kakšnem razpoloženju pa nastaja več slik?
V dobrem. V slabem razpoloženju nastane samo ideja. Slike pa ne narediš nikoli dobre in nič ti ne uspe.

Hraniš kakšno neuspelo sliko?
Nekaj, ja. To pa zato, ker jih bom morda spet kdaj pogledala in dobila dobro idejo, kako jo dokončati. Stvari preprosto ne mečem stran.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Interaktivno Ponujene vsebine Intervju Intervju: Špela Zamuda