Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Intervju: Špela Zamuda

Špela Zamuda, mlada radgonska umetnica

Razstava Špela Zamuda»Vsako umetniško delo ima svojo zgodbo. Če pa še o njem razmišljaš in ga skušaš razumeti, ti postane še bližji.« Tako o umetnosti in umetniškem izražanju razmišlja Špela Zamuda, osemnajstletno dekle iz Gornje Radgone. Uspešna gimnazijka, ki se navdušuje nad risanjem figur, je na do sedaj dveh samostojnih razstavah pokazala in opozorila na svoj talent. Čeprav se ne bo izobrazila kot likovna umetnica, bo njeno ustvarjanje ostalo središčna točka v njeni prihodnosti.

Kdaj se je začelo z ustvarjanjem?
Začela sem pri učitelju Damijanu Sovcu, ki je vodil obšolsko dejavnost, in sicer likovno delavnico. V to delavnico so bili vključeni vsi tisti, pri katerih je prepoznal talent.  Ustvarjali pa smo različne stvari, tako da je vsak lahko odkril, kaj mu najbolj leži.

In kaj si ti prepoznala, da ti najbolj leži?
Risba, ustvarjena s svinčnikom. Predvsem realne risbe.

Ustvarjaš samo s svinčnikom?
Ja. Če uporabljam barve, potem uporabljam oljne ali akrilne. Ostalo delam s svinčnikom.

Je težje ustvarjati z oljnimi barvami ali s svinčnikom?
Boljše mi je s svinčnikom, ker lažje senčiš. Sicer so oljne tudi v redu, ker se da z njimi prekrivati, ampak se zelo dolgo sušijo.

Kateri motiv najraje ustvarjaš?
Figure.

Si jih zamisliš sama ali jih posnemaš?
Ustvarjam jih iz glave. Bi jih tudi kdaj posnemala, vendar ne zvezdnikov.

Kdaj si začutila svojo strast do umetnosti in umetniškega ustvarjanja?
V OŠ se je šlo bolj za to, da si nekaj delal in ustvarjal. Ni bilo prisotnih nekih posebnih  občutkov. Svojo strast do umetnosti sem spoznala po prvem letniku srednje šole pri likovnih delavnicah.

Kako pa so na tvoja dela gledali profesorji?
Vedno so me podpirali. Predvsem likovna učiteljica Natalija Rojc Črnčec,  ki mi je veliko pomagala in usmerjala. Če ne bi bilo tolikšne njene podpore in spodbude, ne vem če bi nadaljevala tako, kot sem.

Kaj pa tvoji vrstniki?
Vedno me podpirajo in so nad čemerkoli navdušeni.

Imela si dve samostojni razstavi. Eno v Mladinskem centru Gornja Radgona, drugo pa na Prvi gimnaziji Maribor. Kaj si razstavljala?
V Mladinskem centru sem razstavila risbe, na katerih so narisani portreti domišljijskih ljudi.
Na gimnaziji pa so bile tri risbe figur. Ena je bila reprodukcija slike Van Gogha. Druga je bila risba, reprodukcija Van Goghove Zvezdne noči, tretja pa je bila sova. Razstavila sem tudi še portret in eno risbo, na kateri je narisan človeški hrbet prekrit s perjem.

Kateri pa je tvoj najljubši izdelek?
Po navadi so vsi navdušeni nad risbo, na kateri je sova.  Meni pa je najljubša risba, na kateri je hrbet s perjem.

Kako dolgo si ustvarjala za prvi dve samostojni razstavi?
Dela so nastajala sproti. Niso bila prvotno namenjena samo za razstavo. Vendar pa za eno risbo rabim dva ali tri dni, potem pa še malo popravljam, tako da znese do nekje enega tedna.

Razmišljaš že o tretji?
Ja, ideje se že kopičijo.

Kdaj pa je tisti čas, ko najraje ustvarjaš?

Najpogosteje rišem pozimi, je pa poletje super, ker lahko nekje zunaj ustvarjaš na velika platna. V glavnem pa rišem, ko imam prosti čas. Imela sem že nekaj naročil. Tukaj mogoče ni tako sproščeno ustvarjanje, ker si prisiljen, da nekaj narediš, to pa vedno ni nekaj, kar najraje ustvarjaš.

Najprej si se želela vpisati na Likovno akademijo, sedaj si se vpisala na Fakulteto za družbene vede, smer mednarodni odnosi. Zakaj taka sprememba?
Problem je glede služb, pa tudi v prihodnosti se ne vidim v službi likovnice. Umetnost je ena izmed stvari, ki me najbolj zanimajo in veselijo, ni pa edina.

Kakšne vizije pa imaš za prihodnost?
Združila bi znanje mednarodnih odnosov z umetnostjo.

Bi tržila svoje izdelke?
Ja.

Kaj ti je pri tem najpomembnejše?
Pri tem je najbolj pomembno ime. Najprej si je treba zgraditi dobro ime, da lahko kasneje dobro tržiš.

Se vidiš kot priznana slovenska umetnica?
Ja, normalno.

Kako si si zamislila, da bi izgledala tvoja najboljša razstava?
Imela bi zelo velik beli prostor in temne slike, tako, da bi nastal močan kontrast.

Kaj pa bi tukaj razstavila?
Verjetno bi nadaljevala s figurami in portreti.

Imaš kakšnega vzornika, po katerem se zgleduješ?
Ja, to je Da Vinci, zato ker je bil izjemen v ustvarjanju risb in slik ter zelo dobro združeval oboje.

Kaj pa slovenski vzornik?
Kobilca, ker je na svojih slikah zelo dobro upodabljala svetlobo. Njene umetnine so zelo realistične.

Katero umetniško obdobje pa ti je najljubše?
Impresionizem, predvsem zaradi barv in svetlobe, realizem pa zaradi realizma samega.

Slovenci smo za razliko od tujine dokaj distancirani do umetnosti. Zakaj meniš je tako?
Slovenci na splošno premalo cenijo umetnost. To se rezultira tudi s slabim obiskom galerij. Kot primer lahko navedem Poletno muzejsko noč v Mariboru, ki je bila super. Obe razstavi, ki sta potekali v sklopu tega, sta bili izjemni, a ni bilo velikega obiska, kar se mi zdi žalostno.

Kako pa bi potem komentirala to nezanimanje?
Umetnost kot taka jih več ne zanima. To so izrinile moderne stvari. Če bi po galerijah predstavljali videoprodukcije, ki se pojavlja že tudi v umetnosti, bi ljudi morda malo bolj pritegnilo.

Če bi imela sedaj možnost, da obiščeš katerikoli muzej ali galerijo. Kam bi se napotila?
Louvre (Pariz), ker je največ najboljših umetnin. Je pa zelo dober tudi Kunsthistorisches museum na Dunaju, kjer so slike razstavljene od tal pa do stropa in zelo dobro izgleda.

Katero svetovno mesto pa ne zaradi same arhitekture najbolj privlači?
Obiskala bi Pariz, in to zaradi katedrale Notre dame. To pa zato, ker mi je gotika najljubša v arhitekturi. Prav tako pa me navdušuje cerkev Sv. Vida V Pragi.

Kako si si zamislila poletje?
Rada bi naredila serijo malo večjih platen, predvsem temnih. Ostala bi pri figurah, predvsem realističnih, kasneje pa bi začela s fotorealističnimi.

Imaš doma kakšno zbirko umetnin drugih?
Ja, umetnine zbiram od slovenskih umetnikov. Te mi poklonijo na svojih razstavah. Imam jih že kar nekaj.

Sedaj ustvarjaš sama. Bi se morda včlanila tudi v kakšen  klub?
Sedaj ne. Raje ustvarjam sama.

Večkrat lahko zasledimo, da so organizirane različne likovne kolonije. Si se že katere udeležila?
Ne. Doma mi je ljubše ustvarjati. Če je zraven mene neka skupina, me moti. Enim je bolj pomemben mir, drugim pogovor med delom. Meni pa je bolj všeč, da je mir.

Imaš doma svoj prostor, v katerem se lahko mirno izražaš?
Doma imam atelje. Je soba, polna slik, knjig, dve stojali za platna in miza, na kateri je veliko potrebščin.

V kakšnem razpoloženju pa nastaja več slik?
V dobrem. V slabem razpoloženju nastane samo ideja. Slike pa ne narediš nikoli dobre in nič ti ne uspe.

Hraniš kakšno neuspelo sliko?
Nekaj, ja. To pa zato, ker jih bom morda spet kdaj pogledala in dobila dobro idejo, kako jo dokončati. Stvari preprosto ne mečem stran.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Interaktivno Ponujene vsebine Intervju Intervju: Špela Zamuda