Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Intervju: Špela Zamuda

Špela Zamuda, mlada radgonska umetnica

Razstava Špela Zamuda»Vsako umetniško delo ima svojo zgodbo. Če pa še o njem razmišljaš in ga skušaš razumeti, ti postane še bližji.« Tako o umetnosti in umetniškem izražanju razmišlja Špela Zamuda, osemnajstletno dekle iz Gornje Radgone. Uspešna gimnazijka, ki se navdušuje nad risanjem figur, je na do sedaj dveh samostojnih razstavah pokazala in opozorila na svoj talent. Čeprav se ne bo izobrazila kot likovna umetnica, bo njeno ustvarjanje ostalo središčna točka v njeni prihodnosti.

Kdaj se je začelo z ustvarjanjem?
Začela sem pri učitelju Damijanu Sovcu, ki je vodil obšolsko dejavnost, in sicer likovno delavnico. V to delavnico so bili vključeni vsi tisti, pri katerih je prepoznal talent.  Ustvarjali pa smo različne stvari, tako da je vsak lahko odkril, kaj mu najbolj leži.

In kaj si ti prepoznala, da ti najbolj leži?
Risba, ustvarjena s svinčnikom. Predvsem realne risbe.

Ustvarjaš samo s svinčnikom?
Ja. Če uporabljam barve, potem uporabljam oljne ali akrilne. Ostalo delam s svinčnikom.

Je težje ustvarjati z oljnimi barvami ali s svinčnikom?
Boljše mi je s svinčnikom, ker lažje senčiš. Sicer so oljne tudi v redu, ker se da z njimi prekrivati, ampak se zelo dolgo sušijo.

Kateri motiv najraje ustvarjaš?
Figure.

Si jih zamisliš sama ali jih posnemaš?
Ustvarjam jih iz glave. Bi jih tudi kdaj posnemala, vendar ne zvezdnikov.

Kdaj si začutila svojo strast do umetnosti in umetniškega ustvarjanja?
V OŠ se je šlo bolj za to, da si nekaj delal in ustvarjal. Ni bilo prisotnih nekih posebnih  občutkov. Svojo strast do umetnosti sem spoznala po prvem letniku srednje šole pri likovnih delavnicah.

Kako pa so na tvoja dela gledali profesorji?
Vedno so me podpirali. Predvsem likovna učiteljica Natalija Rojc Črnčec,  ki mi je veliko pomagala in usmerjala. Če ne bi bilo tolikšne njene podpore in spodbude, ne vem če bi nadaljevala tako, kot sem.

Kaj pa tvoji vrstniki?
Vedno me podpirajo in so nad čemerkoli navdušeni.

Imela si dve samostojni razstavi. Eno v Mladinskem centru Gornja Radgona, drugo pa na Prvi gimnaziji Maribor. Kaj si razstavljala?
V Mladinskem centru sem razstavila risbe, na katerih so narisani portreti domišljijskih ljudi.
Na gimnaziji pa so bile tri risbe figur. Ena je bila reprodukcija slike Van Gogha. Druga je bila risba, reprodukcija Van Goghove Zvezdne noči, tretja pa je bila sova. Razstavila sem tudi še portret in eno risbo, na kateri je narisan človeški hrbet prekrit s perjem.

Kateri pa je tvoj najljubši izdelek?
Po navadi so vsi navdušeni nad risbo, na kateri je sova.  Meni pa je najljubša risba, na kateri je hrbet s perjem.

Kako dolgo si ustvarjala za prvi dve samostojni razstavi?
Dela so nastajala sproti. Niso bila prvotno namenjena samo za razstavo. Vendar pa za eno risbo rabim dva ali tri dni, potem pa še malo popravljam, tako da znese do nekje enega tedna.

Razmišljaš že o tretji?
Ja, ideje se že kopičijo.

Kdaj pa je tisti čas, ko najraje ustvarjaš?

Najpogosteje rišem pozimi, je pa poletje super, ker lahko nekje zunaj ustvarjaš na velika platna. V glavnem pa rišem, ko imam prosti čas. Imela sem že nekaj naročil. Tukaj mogoče ni tako sproščeno ustvarjanje, ker si prisiljen, da nekaj narediš, to pa vedno ni nekaj, kar najraje ustvarjaš.

Najprej si se želela vpisati na Likovno akademijo, sedaj si se vpisala na Fakulteto za družbene vede, smer mednarodni odnosi. Zakaj taka sprememba?
Problem je glede služb, pa tudi v prihodnosti se ne vidim v službi likovnice. Umetnost je ena izmed stvari, ki me najbolj zanimajo in veselijo, ni pa edina.

Kakšne vizije pa imaš za prihodnost?
Združila bi znanje mednarodnih odnosov z umetnostjo.

Bi tržila svoje izdelke?
Ja.

Kaj ti je pri tem najpomembnejše?
Pri tem je najbolj pomembno ime. Najprej si je treba zgraditi dobro ime, da lahko kasneje dobro tržiš.

Se vidiš kot priznana slovenska umetnica?
Ja, normalno.

Kako si si zamislila, da bi izgledala tvoja najboljša razstava?
Imela bi zelo velik beli prostor in temne slike, tako, da bi nastal močan kontrast.

Kaj pa bi tukaj razstavila?
Verjetno bi nadaljevala s figurami in portreti.

Imaš kakšnega vzornika, po katerem se zgleduješ?
Ja, to je Da Vinci, zato ker je bil izjemen v ustvarjanju risb in slik ter zelo dobro združeval oboje.

Kaj pa slovenski vzornik?
Kobilca, ker je na svojih slikah zelo dobro upodabljala svetlobo. Njene umetnine so zelo realistične.

Katero umetniško obdobje pa ti je najljubše?
Impresionizem, predvsem zaradi barv in svetlobe, realizem pa zaradi realizma samega.

Slovenci smo za razliko od tujine dokaj distancirani do umetnosti. Zakaj meniš je tako?
Slovenci na splošno premalo cenijo umetnost. To se rezultira tudi s slabim obiskom galerij. Kot primer lahko navedem Poletno muzejsko noč v Mariboru, ki je bila super. Obe razstavi, ki sta potekali v sklopu tega, sta bili izjemni, a ni bilo velikega obiska, kar se mi zdi žalostno.

Kako pa bi potem komentirala to nezanimanje?
Umetnost kot taka jih več ne zanima. To so izrinile moderne stvari. Če bi po galerijah predstavljali videoprodukcije, ki se pojavlja že tudi v umetnosti, bi ljudi morda malo bolj pritegnilo.

Če bi imela sedaj možnost, da obiščeš katerikoli muzej ali galerijo. Kam bi se napotila?
Louvre (Pariz), ker je največ najboljših umetnin. Je pa zelo dober tudi Kunsthistorisches museum na Dunaju, kjer so slike razstavljene od tal pa do stropa in zelo dobro izgleda.

Katero svetovno mesto pa ne zaradi same arhitekture najbolj privlači?
Obiskala bi Pariz, in to zaradi katedrale Notre dame. To pa zato, ker mi je gotika najljubša v arhitekturi. Prav tako pa me navdušuje cerkev Sv. Vida V Pragi.

Kako si si zamislila poletje?
Rada bi naredila serijo malo večjih platen, predvsem temnih. Ostala bi pri figurah, predvsem realističnih, kasneje pa bi začela s fotorealističnimi.

Imaš doma kakšno zbirko umetnin drugih?
Ja, umetnine zbiram od slovenskih umetnikov. Te mi poklonijo na svojih razstavah. Imam jih že kar nekaj.

Sedaj ustvarjaš sama. Bi se morda včlanila tudi v kakšen  klub?
Sedaj ne. Raje ustvarjam sama.

Večkrat lahko zasledimo, da so organizirane različne likovne kolonije. Si se že katere udeležila?
Ne. Doma mi je ljubše ustvarjati. Če je zraven mene neka skupina, me moti. Enim je bolj pomemben mir, drugim pogovor med delom. Meni pa je bolj všeč, da je mir.

Imaš doma svoj prostor, v katerem se lahko mirno izražaš?
Doma imam atelje. Je soba, polna slik, knjig, dve stojali za platna in miza, na kateri je veliko potrebščin.

V kakšnem razpoloženju pa nastaja več slik?
V dobrem. V slabem razpoloženju nastane samo ideja. Slike pa ne narediš nikoli dobre in nič ti ne uspe.

Hraniš kakšno neuspelo sliko?
Nekaj, ja. To pa zato, ker jih bom morda spet kdaj pogledala in dobila dobro idejo, kako jo dokončati. Stvari preprosto ne mečem stran.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Interaktivno Ponujene vsebine Intervju Intervju: Špela Zamuda