Rodila se je pred 80., poročila pa pred 60. leti

Diamantna poroka LončaričZa Marico Lončarič iz Lokavcev pri Negovi je 23. januar gotovo najbolj srečen datum v življenju. Kako tudi ne, ko pa se je natančno tega dne pred osmimi desetletji rodila, pred šestimi pa tudi poročila. Torej je letos, prav na dan, ko so se po kar nekaj meglenih in turobnih dneh, nad negovskim delom Slovenskih Goric, pojavili prijetni sončni žarki, imela pravi vzrok za dvojno praznovanje. Pravzaprav je s svojim življenjskim sopotnikom, možem Slavkom, brez posebnega pompa in razkošja, v domači hiši, kjer ima sedež tudi na daleč znano podjetje Montaža Lončarič, predvsem prejemala darila in čestitke, oba za visok skupni življenjski jubilej, ona sama pa še za okrogel osebni jubilej. Odločila sta se namreč, da bosta svoj jubilej obeležila v družbi svojih najdražjih, treh otrok, štirih vnukov in pravnukinje, ter še nekaj drugih svojcev, sorodnikov in prijateljev. Ob ganljivih čestitkah se je slavljencema tu in tam orosilo oko...

Marica in Slavko Lončarič obeležila diamantno poroko in njenih osemdeset

Dedek Mraz obiskal tudi otroke v Lutvercih

Dedek Mraz LutverciV našem gasilskem domu je bilo konec decembra spet veselo. Naše otroke je obiskal dedek Mraz. Že sedmo leto zapored se v našem društvu trudimo, da organiziramo prihod dedka Mraza. Tudi letos sta celotno organizacijo in priprave za ta projekt prevzeli naši članici društva, ki sta tudi v komisiji za mladino v društvu Zdenka Šuman in Tina Rojc. Seveda so na pomoč priskočile še ostale pridne roke: Sanja H. je pomagala pri pripravi kulturnega programa, Monika Š. in Sara R. pri pakiranju daril, fotografiranje Monika, aranžerka Blanka pri izdelavi scene, pa še vsi ostali, ki so pomagali pri pripravi prostora, ipd.

Dedek Mraz v Lutvercih

Verniki so se zahvalili svojemu župniku (in nekdanjemu nogometnemu sodniku) Janezu Ferencku iz Apač, ob njegovem življenjskem jubileju

Janez FerencekDa priljubljeni apaški župnik Janez Ferencek letos praznuje okrogel življenjski jubilej, 60. letnico življenja, smo izvedeli po naključju. Na dan, ko se je pred 60 leti rodil so župnijski dvorani domače cerkve, ki se nahaja ob župnišču in služi v zimskem času kot bogoslužni prostor, je namreč daroval večerno sv. Mašo. Slednjo je s petjem, ob spremljavi organistke Aleksandre Papež na elektronskih orglah, popestril Župnijski pevski zbor, ki je po končani maši svojemu priljubljenemu župniku zapel: »Vse najboljše, dragi župnik Janez...«, v slovenščini in tradicionalno iste verze tudi v angleščini. V tem času so moški že začeli pripravljati mize in klopi, kjer so skupaj s slavljencem ob obloženi mizi z dobrotami, ki so jih pripravile pevke, s slavljencem nazdravili.

»Vse najboljše, dragi župnik Janez...«

Marija in Štefan Čeh sta tik po novem letu obeležila zlati pir

Zlata poroka ČehKomaj so utihnila božična in novoletna praznovanja, že sta zakonca Marija in Štefan Čeh z Bišečkega Vrha v Slovenskih goricah praznovala nov pomemben dogodek. Že prvo soboto v letu 2020 sta namreč, v krogu najbližjih in prijateljev, v gostišču Štajerska hiša kulinarike v Gočovi, obhajala visok skupni življenjski jubilej – zlato poroko. Vse skupaj se je začela z obiskom cerkve Sv. Bolfenka v Trnovski vasi, kjer je župnik Franc Mlakar, pri darovani sv. maši, opravil cerkveni obred. Od tod so se številni svatje z zlatoporočencema odpravili v Gočovski dvorec, kjer je potekal civilni zlatoporočni obred, s katerim sta potrdila svojo 50 - letno zakonsko zvestobo.

Najprej v cerkev, nato v dvorec

Zofija in Anton Žavrlan iz Slovenskih goric sta obhajala zlato poroko

Zlata poroka ŽavrlanBrez velikega pompa, v družbi svojih najdražjih, sta tik pred iztekom leta 2019, zlato poroko obhajala Zofija in Anton Žavrlan z Zgornje Ščavnice v Slovenskih goricah. Prijetno praznovanje, ki je potekalo na njunem domu, je s svojim obiskom počastil tudi župan občine Sveta Ana, Silvo Slaček, ki jima je v imenu občine čestital in izročil spominsko darilo, umetniško sliko vinograda, na kateri se v ozadju vidi cerkev sv. Ane. Ob klepetu s slavljencema smo izvedeli marsikaj iz njunega zanimivega in pestrega skupnega življenja.

Župan jima je čestital kar na njunem domu

Delegacija OZ RKS je na Orehovskem Vrhu obiskala 90-letnico Veroniko Fajfar, ki se je razveselila obiska in čestitk

Veronika Fajfar jubilejPred dnevi je Veronika Fajfar, ki živi v Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, praznovala 90. rojstni dan in jo je z obiskom razveselila delegacija Rdečega križa. Na obisk je s poverjenicama Ido Šemrl in Marijo Vrbančič, prišel predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci – Zbigovci, Janko Auguštin. Ob čestitkah in izročitvi daril, je bila opazna radost slavljenke, ki je izrazila veselje in zadovoljstvo, da so z obiskom počastili njen visoki življenjski jubilej.

Deset vnukov, 13 pravnukov in dva prapravnuka...

Priljubljena Prekmurca iz Apaške doline

Biserna poroka NovakKer sta se Amalija in Franc Novak iz Apač poročila 30. decembra 1959, sta tudi šestdeset let pozneje, biserno poroko obhajala tik pred iztekom leta. Prvič je poroka potekala v Murski Soboti, civilna na tedanjem matičnem uradu, cerkvena pa v cerkvi Sv. Nikolaja. In ker je bila Amalija učiteljica sta se cerkveno poročila ponoči v tajnosti. Tokrat sta svojo biserno poroko praznovala v krogu svoje družine in prijateljev v apaški cerkvi, sveto mašo pa je daroval župnik Janez Ferencek. Ob cerkvenem poročnem obredu jima je župnik Janez Ferencek namenil veliko lepih besed zahvale in jima izročil darilo.

Biserno poroko sta obhajala Amalija in Franc Novak iz Apač

Darila blagoslovil negovski župnik Marjan Rola

Božiček pri ŠenekarjuV Gostilni Šenekar, v Spodnjih Ivanjcih pri Negovi, je tik pred božičem, potekala tradicionalna prireditev, kjer je Božiček obdaril 60 otrok iz KS Spodnji Ivanjci, starih do 6 let. Že 27. tovrstno prireditev z obdarovanjem je tudi letos pripravilo Kulturno športno društvo (KŠD) Spodnji Ivanjci, s pomočjo sredstev Krajevne skupnosti Spodnji Ivanjci in dobrotnikov. Ob tej priliki so otroci iz KS Spodnji Ivanjci, pod vodstvom Simone Danko in Martine Vesenjak, pripravili kulturni program z božično vsebino.

Božiček obdaril 60 otrok

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zeliščarka, ki "namerava živeti 200 let"!

 

Tanja v svojem Učnem centru za permakulturno pridelavo vrtnin in zdravilnih zelišč, širi kulturo o sonaravnem bivanju, zdravi hrani in zdravem življenju

Zeliščarka TanjaV Segovcih 55, v Apaški dolini, kjer domuje ugledna zeliščarka Tanja Tomažič, je njen Učni center za permakulturo odprl svoja vrata obiskovalcem, ki so želeli več informacij o permakulturni pridelavi. To je način pridelave vrtnin, ki ne potrebuje oranja, štihanja, prekopavanja,... saj se z zastirkami ustvari rahla, vlažna prst, kjer se rastline dobro počutijo. Ljudem pa prihrani prenekatero težko delo in veliko ur pletja plevela. Res, da se to ne zgodi kar čez noč in niti se noče narediti samo od sebe. Potrebno je najprej skrbno opazovati prostor, kjer bo vrt nastal in se šele potem lotiti postavitve gred, a se nam bo že čez leto ali dve delo krepko obrestovalo z lepimi, čistimi in zdravimi pridelki. Dela pa bo vsako leto manj, za kar bodo poskrbele zastirke.

Gostiteljici Tanji Tomažič je bil namen tega dneva, da čim več svojega znanja in izkušenj preda naprej tistim, ki bi si želeli ustvariti lastni permakulturni vrt. Ob strokovnem vodenem ogledu je bilo nanizanih še in še podatkov o tem v kakšno okolje postaviti kateri tip grede in kako rešiti problem nerodovitne zemlje. Kako zasnovati permakulturni vrt na velikem posestvu ali na malem domačem dvorišču. Z vsemi razlagami zakaj in kako, je bila praktično prikazana izdelava gomile. Z zastirko so se ustvarjale nove grede kar na ledini in tako so pripravljene, da se jih lahko zasadi že v zelo kratkem času. Spet brez oranja in prekopavanja. Obiskovalcem so bili prikazani različni tipi gred – globoke grede, visoke grede, gozdni vrt, gomila, običajne talne grede s slamnato zastirko,... vse pa je zasnovano tako, da se upošteva smeri vetra, sonca, sence, vode, vlage in da je energijsko harmonično pretočno. Da svoje življenjsko okolje naredimo prijetno, lepo na oko, funkcionalno, in ko izpopolnjujemo to svoje okolje, izpopolnjujemo sebe.
Kljub težavnemu vremenu, ki zavira rast, se na gredah najde veliko nenavadnega. Tanja gradi Učni center z željo, da bo v pomoč ljudem z znanjem, praktičnimi prikazi in tudi z raznimi starimi rastlinami, ki jih razmnožuje in čuva iz leta v leto. Naj bodo to stare pozabljene koruze, sončnice, ali pa nam neznane eksotične rastline, ki bi jih rada vzgojila za seme, da bodo jeseni na voljo tudi drugim. Običajnemu pridelovalcu je neznanka tudi krompir, ki raste pod slamo. Položen je bil na zemljo, zastrt s pol metra slame in od takrat z njim ni bilo nobenega dela več. Nič pletja, nič osipanja in nič izkopavanja. Ko se ga potrebuje za kosilo, se odstre slama, vzame krompir, zastre slamo nazaj in to je to! Ob ogledu je bil tudi praktičen prikaz sajenja krompirja in sadik v slamo in druge tipe zastirk. Veliko obiskovalcev že ima svoje permakulturne grede, svoje izkušnje in znanje, ki so ga z veseljem delil z ostalimi. Spotoma so si obiskovalci lahko vzeli kakšno sadiko že na polju, še več pa jih je bilo na voljo v parku posestva. Tudi sadike zdravilnih zelišč so bile na voljo.
O samem dogajanju smo ob zaključku malce poklepetali z gostiteljico Tanjo, za katero je to bil poseben dan. „Tako je. Danes je res zelo lep dan. Sicer naporno, saj sem kot navita že od petih zjutraj. Včeraj me je pregnal dež in sem morala danes več pripravit in še košnja me je čakala zjutraj. Noči so hladne in nisem želela, da bi ljudje hodili po mokri, rosni travi. Ni prijetno biti cel dan v mokrih čevljih. Na koncu je bilo s čudovitim sončnim dnem vse poplačano. Res nas je spet obdarilo lepo vreme. Z organiziranimi skupinami po cca 20-30 ljudi smo se sprehajali po polju od zjutraj pa vse do večera. Sam voden ogled s predavanjem in praktičnim prikazom sajenja in izdelave gred pa je tudi trajal kar eno uro. Ogled poteka kar po vrsti, kot je zasajeno. Najprej je velika greda jagod zasajenih v zastirki žaganja. Ta zadržuje vlago in ker je spodaj karton tudi plevel ne raste. Jagode so vedno čiste, nove vitice pa imajo dovolj prostora, da poženejo korenine. Potem so vrtnine zasajene v zastirki slame, na sredini polja delam nove grede kar s travo od košnje. Tako sem lahko pokazala, kako se jeseni ali spomladi pripravijo nove grede brez štihanja in oranja. Ob gredah s krompirjem sem odkrila krompir, da smo videli kako raste pod slamo. Nekaj sem ga vzela s seboj za kasneje, da pokažem kako se ga sadi. Vmes je kar nekaj gred z lanskimi vrtninami, ki jih puščam za seme. Ob sprehodu po polju naprej pridemo do globokih in visokih gred. Obiskovalcem povem čim več podatkov o tem, kje, zakaj in kako naredit neki tip grede, da jim je čim bolj logično in razumljivo. Ker, v permakulturi ima vse svoj razlog in smisel. Gomilo sem že pred dnevi napol sestavila, da lahko pokažem iz kakšnega materiala se izdela in kako si sledijo plasti različnih materialov. Pomembno je tudi to, da uporabiš materiale, ki so že na polju. Da ne dovažaš tujih, svoje pa mečeš stran. Vse se da uporabit".
Obiskovalci so si ogledali še zanimive rastline, ki jih ima Tanja zasajene in del vrta, kjer ima zasajena zdravilna zelišča. Če je kdo želel kakšno sadiko, si je lahko vzel. „Tudi goji jagod imam veliko. Moj zadnji podvig pa je ginko. Kar nekaj sadik mi je uspelo vzgojit, tako da bodo jeseni dovolj velike za sajenje. Na gredah je veliko zdravilnih zelišč zrelih za sušenje in tudi te so si obiskovalci lahko nabrali. Največ je pelina, različnih met, lavande ipd, pa seveda materiala za domači 'jegermaister'. Zdravilna zelišča so vedno aktualna. Veliko jih imam veliko posušenih in pakiranih za čaj. Tudi sadike se še vedno da dobit, tako da jih lahko obiskovalci vzamejo kar rastoče v lončkih. Česar tu v parku ni, pa izkopljemo na polju", pravi Tomažičeva, ki je nekoliko žalostna ko gre za sadike vrtnin. Pred dvema tednoma je namreč v lončke posebej zasejala veliko novih rastlin, da bi hitro zrasle in bi jih lahko obiskovalci vzeli. No, ni ji uspelo, ker vse skupaj slabo raste, zaradi čudnega vremena, hladno – vroče.
Tanja je ponosna na svoja stara semena in sadike. „Da, kar lepo zbirko že imam. Veliko semen vrtnin je še od moje mame. Prijateljice pa me tudi vedno razveselijo s kakšno novo rastlino iz svojih potovanj. Zelo pazim nanje in nikoli ne zasadim vseh. Za vsak slučaj, če se kaj ponesreči, da imam še vedno nekaj semen v rezervi. Letos je sploh eno tako leto, da sem se odločila, da nekaterih ne sejem. Bi mi bilo žal, da izgubim kakšno vrsto. Po celem polju pa so lanske rastline, ki sem jih pustila, da letos naredijo seme. Tako jih bom imela za sejanje v naslednjem letu in za menjavo na jesenski Borzi semen, ki jo bom še tudi organizirala", pravi naša sogovornica, ki je spregovorila tudi o konoplji, ki je postala nekakšen modni hit.
„Jaz osebno konoplje ne cenim. Odlična je za gradnjo in vlakna. Ne cenim pa je kot zdravilne rastline. Je zdravilna, to drži. Ampak tudi približno ne tako hudo bolj, kot karkoli drugega. To kar pravim, je moje osebno mnenje, strokovnjaki pa naj povedo svoje. Dobro je konopljino seme in olje. A je enako tudi orehovo. Veliko boljše pa je lan in laneno olje. Govorim iz lastnih izkušenj, saj sem preko zime sama uspešno prebolela »taglavno« bolezen. Brez medicine. Testirala sem konopljo na vse mogoče načine in prišla do zaključka, da mi ni všeč. Preveč je občutljiva na temperaturo, daje evforično energijo, skratka za moje mnenje neprimerna za uporabo. Ta trenutek in vedno imam na voljo toliko drugih zelišč, ki dajejo zelo močno umirjeno energijo, dvigujejo imunski sistem, zdravijo, pomagajo pri zdravljenju, so izjemno močni antioksidanti, tekoči minerali, naravni nutrienti brez ene umetne molekule. Zakaj potem plačevat tako noro visoke zneske nekomu, da nam bo scvrl možgane?" se sprašuje Tomažičeva.
Ob tej priliki je sama gostom ponudila svojo posebnost, čaj iz vrtnice. Lističe cvetov vrtnic ji je uspelo posušiti brezhibno. So dišeča, temno redeča, tako kot mora biti. Čaj je bil vsem zanimiv. „Do sedaj nisem vrtnici kot zdravilni rastlini posvečala nekega pomena. Ko sem brala neke zapiske starih Rimljanov, sem zasledila, da so vrtnico zelo cenili tudi kot zdravilno rastlino in ne le v kozmetiki. Poleg vrtničnega čaja je bil tudi zeliščni in v vročem dnevu še najbolj priljubljena voda v kateri se je tri ure namakala meta. Lahko so poskusili tudi sirupe za izkašljevanje, ki sem jih kuhala po nekih svojih receptih", pravi Tanja in dodaja, da v Segovcih, kjer živi s hčerko, vse dela sama. „Sama obnavljam hišo, vse na polju, mejice, park,... Gradnja gre bolj počasi, saj ima dan le 24 ur. Ideje in plani pa so zelo veliki. Tako, da me prijatelji sprašujejo, če imam namen živeti 200 let, preden vse to izdelam. Vse gradim iz sekundarnih materialov, iz lesa, grobo, rustikalno. Rada bi obnovila eno izmed starih stavb kot predavalnico z apartmajem. Tu bi se lahko zatekli tisti, ki rabijo oddih od službe in mesta, da si z domačo hrano in mirom povrnejo energijo. Prostor bi bil tudi za kakšne slikarske kolonije. Iz starih hlevov bo nastala delavnica in zgoraj slikarski atelje. Največjo stavbo, ki je služila kot senik pa sva s hčerko sami podrli. Ob nakupu je bilo posestvo zaraščeno, neobnovljeno, polje orano z velikimi traktorji. Vse to sem ročno spremenila v stanje, kot ga obiskovalci vidijo sedaj. Res mi niso več tuje ne kosilnice ne motorke. Obenem pa je potrebno še spraviti na kupček dovolj za položnice iz meseca v mesec. Kar precej dela je. A mi je v neskončno veselje in zadovoljstvo. Upravičeno pravim, da živim svoje sanje".
Zeliščarica Tanja je prepričana, da se lahko cela družina preskrbi s permakultunim načinom pridelave hrane. Po njenem je zelo malo zemlje potrebno, da se družina preživi. „Ljudje šele sedaj vidijo, kako malo je potrebno. Racionalno lahko izkoristiš vsak delček zemlje, ki je okrog hiše. Veliko se lahko nabere tudi v naravi. Res ni treba, da ljudje jamrajo, da nimajo hrane. Le način razmišljanja je tako hudo zgrešen, da če ni za zajtrk kosa kruha in salame gor, to pomeni, da ni kaj jesti in bodo lačni. Tudi veliki kmetje bi lahko imeli permakulturni način pridelave. Potreben je malo drugačen pristop zaradi velikosti. A v svetu je te dobre prakse že veliko. Pri nas je le nekaj kmetij takšnih, drugi pa si ne upajo o tem niti razmišljat. Prej ko bodo, prej bodo imeli zase in za svoje bolj kvalitetno zdravo hrano, s prodajo drugim pa bodo tudi finančno preskrbljeni. Poznam nekaj kmetij, ki zares ne uporabljajo nič umetnega, niti nobenih dodatkov prehrani za živino in se kupci trgamo za njihove izdelke. Tudi vrtnine se vse bolj kupujejo samo tam, kjer je čista. Lokalno in čisto – to je prihodnost. Najbolj pa me razjezijo tisti, ki lažejo, da niso uporabili nobenih umetnih dodatkov. Potem pa moja hči poskusi paradižnik in dobi takoj hudo alergijsko reakcijo – takšni vrtnarji se ne zavedajo, kakšne posledice so možne zaradi prikrivanja uporabe škropiv".
Ko gre za permakulturo v svetovnem merilu Tomažičeva poudarja, da če bi vsi delovali lokalno in potem navzven, bi bilo za vse dovolj hrane. Kvalitetno in kvantitetno. Vsi pomislijo samo na to, koliko hrane potrebuje dnevno eno veliko mesto – ne pomisli pa nihče na to, koliko to isto mesto še dobre hrane zavrže. „Želim si, da bi moj učni center služil predvsem tistim, ki se s permakulturo šele spoznavajo. Z novim šolskim letom bo center odprt tudi za šolske skupine. Organiziram predavanja, vodene oglede, delavnice v zvezi s permakulturo in zeliščarstvom. Tudi za društva ali posamezne izletnike. Zdravilske informacije pa so seveda individualne. Vedno se name lahko obrnete za kakršnekoli nasvete ali informacije po telefonu in če bom le znala, bom rada odgovorila na vsa vprašanja.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Kmetijstvo Zeliščarka, ki "namerava živeti 200 let"!