Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Črne bukve Gornje Radgone

 

Kontroverzni pisatelj in zgodovinar izdal še 14. knjigo in tokrat v „črno zavil“ mnoge žive in mrtve domačine z radgonskega območja

Leljak knjigaEden trenutno najbolj znanih slovenskih zapornikov, nekdanji razvpiti podjetnik, mag. Roman Leljak bo najverjetneje prišel v Guinnessovo knjigo rekordov, kot največji knjižni ustvarjalec v času prestajanja zaporne kazni. Čeprav je v zaporu šele dobra tri leta, je Leljak napisal in izdal že sedem knjig.

Vse njegove knjige, katere izdaja v okviru Društva za raziskovanje polpretekle zgodovine Ozna, so namenjene predvsem zgodovinskim dogodkom, zlasti iz vojnega in povojnega obdobja 1941/1950, ter osamosvojitvenem dogajanju v Sloveniji. Njegova sedma (zaporniška) in skupno 14. knjiga, pod naslovom: Črne bukve Gornje Radgone, je namenjena „teroristični organizaciji Udba“, kjer je z objavo neštetih arhivskih dokumentov, v „črno zavil“ stotine in celo tisoče mrtvih in živih domačinov s širšega radgonskega območja. In čeprav so nekateri prepričani, da knjiga samo dodatno ločuje državljane na „naše in njihove“ je avtor knjige Leljak prepričan, kako je potrebno javno „priznati krivice“ ene in druge strani ter potem, ko bo obelodanjena resnica, zadeve prepustiti zgodovinarjem. Podobno je pri predstavitvi knjige, katerega se je pod vodstvom Sama Tuša, v Kulturnem domu Gornja Radgona udeležilo nekaj deset poslušalcev, menil še en zgodovinar, dr. Ivan Rihtarič.

Sogovorniki so se strinjali, da knjiga, kjer avtor ni komentiral avtentičnih dokumentov, ki jih je pridobil predvsem iz državnega arhiva, obdeluje eno najbolj črnih obdobij slovenske zgodovine. Poleg političnih pobojev, pa je v ospredju izselitev Nemcev iz Apaške doline ipd. Kljub temu na predstavitev najnovejšega Leljakovega izdelka, ki pa zdaleč ni zadnji, ni bilo veliko novinarjev, bilo pa je več domačinov kot so pričakovali. „V veselje mi je sporočiti, da sem končal knjigo Črne bukve Gornje Radgone. Knjiga, ki ima 562 strani, velikega A4 format, je v biti zbornik dokumentov o delovanju Udbe za čas med 1945 do 1950 za področje Gornje Radgone, Radencev, Apač, Benedikta, Sv. Jurija ob Ščavnici, Cerkvenjaka in Radensburga. V knjigi je med drugim, prvič slovenski javnosti predstavljen seznam vseh izseljenih iz Apaške doline“, je uvodoma dejal Leljak.

Po njegovem je Udba bila teroristična organizacija. „Tako jo o tej službi zapisalo Ustavno sodišče RS. Odločil sem se, da tokrat objavim del dokumentov o dejavnosti te strašne organizacije, ki je vzela v svojem času delovanja mnogo več življenj kot okupator, v katerem še danes mnogi iščejo izgovor za svoje zločine oziroma obstoj. Dokumenti segajo v vsako hišo, prav v vsaki hiši si je Udba našla sodelavca ali žrtev. Upam, da bodo ta zbornik prelistali mladi rodovi in doumeli, da prihodnost ni graditi na tradicijah NOB, OF, da nam takratni rodovi niso zapustili nič svetega in dobrega. Zabloda je razmišljati, da so nas osvobodili od okupatorja, mogoče so pomagali zahodnim osvoboditeljem Evrope, toda pahnili so nas v takrat še mnogo večje zlo od okupatorja, ki nas v mnogo čem okupira še danes – to je komunizem!“.

Sam Leljak je v Arhivu RS našel zapisnike izseljenih, ki jih je 1946 zapisala Udba. Zapisnik je narejen za vsako izseljeno družino posebej. Verjame, da se je kakšen zapisnik tudi izgubil, na primer zapisniki izseljenih iz Podgrada. „Toda vseeno je to prvi seznam vsaj večine izseljenih iz širšega območja Gornje Radgone, seznam, ki bo še dolgo opominjal v prihodnosti, da je v tem kraju narejeni velik zločin. Seznam sem urejeval izključno na osnovi zapisnikov Udbe, imena sem prepisoval dobesedno. Verjamem, da jih je mnogo napisanih nepravilno. Bilo bi potrebno veliko časa, da bi popravil napake neukih pripadnikov Udbe, ki se niso potrudili niti pravilno prepisati imen iz njihovih dokumentov, gledano s stališča zgodovine pa bi to bilo zgodovinsko napačno. Seznam temelji samo na zapisnikih Udbe. Skoraj tri tisoč ljudi je 13.1.1946 odpeljano od doma, od tega je bilo 37 odstotkov otrok, starih eno leto je bilo 33. Grozno! Najstarejši izseljeni domačin je bil star 101 leto. V enem povojnem letu je v Radgoni povprečno zaprtih 200 ljudi. In ta totalitarna vojna fašističnega komunizma se je začela umirjati komaj po letu 1951“.

Leljak trdi, da je samo za čas od 1945 do 1950 ohranjenih skoraj 20.000 dokumentov o delovanju Udbe za okraj Gornje Radgone. Potrebno bo analizirati vse te dokumente, urediti sezname žrtev, sodelavcev, krivcev in mnogo drugega. „Bili bi to dolžni zaradi vseh, ki bodo še živeli v teh krajih. Zgodovina nas mora učiti življenja, nas poučevati kako ne smemo živeti. Na žalost Gornja Radgona svoje zgodovine nima zapisane, tako kot je nima niti država. Napisana komunistična zgodovina nam ne prinaša prihodnosti. Prinaša nam samo prihodnost, ki jo čutimo prav ta leta. Mnogi očitajo, da je prav oblast po devetdesetih letih uničila Slovenijo. Mogoče imajo prav, mogoče res ne živimo v komunističnem času, živimo pa v času, ko to državo vodijo sinovi in vnuki komunističnih veljakov. Tega si ne znamo in nočemo priznati. Nekaj let nazaj so sedanji vodilni v občini Gornji Radgoni predlagali, da bi v apaški dolini slavili obletnico naselitve. Slavili bi dan, ko so se vselili na žulje ljudi nad katerimi je bil storjen genocid, slavili bi dan, ko so zastonj dobili hiše, ki so v svojih kleteh hranile še vso zaloge hrane do spomladi. Mnogi znajo povedati, da je po tistem nesrečnem trinajstem januarju 1946 še mnogo časa na sušilnih štrikih viselo enako spodnje perilo. Perilo je bilo isto, samo ljudje so bili drugi. Haaško sodišče še danes preganja komandante, ki so prisilili ljudi, da zapustijo svoje domove v devetdesetih letih. Verjamete, da je 13 januarja 1946 slika bila drugačna? Ne, tudi te kolone so vodili »mladiči«, tudi to je bilo etično čiščenje, tudi to je bil genocid. Na žalost bodo mnogi še vedno trdili, da so izseljeni samo »krvavi kulturbundovci«. Samo realen in razumen pogled na seznam vseh izseljenih v tej knjigi, ovrže takšno sprenevedanje. Bil je to genocid za katerega je odgovorna OF in KPS“, je med drguim dejal Leljak, ki pa ni slišal enega izmed prisotnih, da bi ob kakšni priložnosti moral pogledati tudi kolone izseljencev, izgnancev, mobilizirancev, internirancev..., ki so jih prav z radgonskega območja izgnali ali likvidirali Nemci in domači izdajalci...

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Kultura Črne bukve Gornje Radgone