Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dan mrtvih, dan, ko se veselijo zgolj trgovci s cvetjem in svečami

 

Minil je dan spomina na drage pokojnike, žal večinoma s nagrobnim kičem na pokopališčih

Dan mrtvihVsako leto, ravno te dni, okoli 1. novembra, se spominjamo svojih dragih pokojnikov. Tudi prav je tako, kajti v tem turobnem novembrskem jutru se tihe misli boleče prepletajo z rahlo jutranjo meglico, ki nas te dni nenehno spremlja, kot bi čutila, da je v mnogi srcih trpek spomin na pokojne, s katerimi smo preživeli srečne koščke življenja. 

Potem so odšli z odra življenja, ker je tako hotela usoda, pravzaprav kot nam je narava napisala. Kajti ne usoda in ne narava se ne zmenita za goreče želje mnogih izmed nas, da bi naši dragi, sedaj pokojni, ostali z nami, prav takšni kot so bili, z dobrimi ali manj dobrimi lastnostmi. Nekaterim izmed njih je bila smrt tudi edina rešiteljica v bolečinah in trpljenju, drugim se je žal, mlada kri pomešala z asfaltom nekje na cesti, tretji so v trpljenju in valu nemoči, ki je marsikdo izmed nas ne more dojeti, sami pretrgali svojo nit življenja…

Kakorkoli že, smrt vedno pride ob nepravem času, kajti od tukaj naprej ostane bolečina tistim, ki ostanejo in se jim z »odhodom« drage osebe, vsaj za trenutek ali določen čas, ustavi življenje. Zato je 1. november dan, ko so pokopališča ena sama pisana poljana cvetov, prepredena z drobnimi plamenčki sveč in grenko bolečino spominov v srcu, ki so jih prižgali v teh dneh. V teh dneh, tudi zaradi naših dragih pokojnih, pa bi ne smeli biti površni tudi mi v sebi. Smisel praznikov je v tem, da popustijo sovraštva, da se zmoremo opravičiti sočloveku, če smo ga nehote ali načrtno prizadeli. Dandanes sta sovraštvo in nespoštovanje med ljudmi kot vsakdanji kruh in to gotovo bremeni in greni življenje vsakemu, ki ga je deležen ali pa ga nosi v sebi, kar je slaba naložba za mirno življenje, ki si ga prav gotovo vsak od nas želi.

Tudi ko gre za dan mrtvih, smo si ljudje različni in imamo različne poglede na ta praznik. Žal marsikdo stopi do groba svojca samo ta dan, in to bolj zaradi živih, da bi ga tam videli in zgolj iz navade, kot zaradi samega pokojnega. Zato prižgana lučka na pozlačenem podstavku ni merilo bolečine, niti bohotni cvetovi krizantem in drugega cvetja, katerega število nikakor ne sme biti manjše od tistega na sosedovem grobu. To je k večjemu le razlog, da si v teh dneh manejo roke mnogi trgovci s cvetjem in svečami, in to na naš račun. Ob rednih cvetličarjih in svečarjih pa se žal v teh dneh namnožijo številni takšni in drugačni »cvetličarji« in »trgovci«, ki se ob vsem neupravičeno bogatijo, in mi jim pri tem pomagamo.

Nikomur ne moremo soliti pamet, kako bo »opremil« grob svojega pokojnega svojca, in nikakor ne želimo niti »škodovati« trgovcem s cvetjem in svečami, toda: Merilo spoštljive bolečine se nahaja v naših srcih in v odgovorih, ali smo svojcem ali drugi nam dragi osebi (in celo morebitnemu sovražniku) prisluhnili in pomagali že za časa njihovega življenja, v njihovih stiskah, bolečinah in iskanju naše pomoči. Zato tudi sedaj prisluhnimo zgoraj naštetemu in ne »kurimo« preveč denarja na grobovih, in to samo iz navade. Če že imamo za to namenjena sredstva in jih moramo porabiti, lahko s tem namenom – skromnega spomina na drage pokojne, pomagamo. Dosti jih je namreč takšnih, ki pomoč potrebujejo. Žal so med njimi tudi naši najbližji svojci, le da jim ne prisluhnemo. In če bomo pomagali tako, bo tudi na grobu veliko razumevanja in spoštovanja… Nenazadnje pa tudi primer iz Gornje Radgone, kjer mora domača krajevna skupnost samo slab teden dni po dnevu mrtvih, za odvažanje vsega ovenelega, zmrznjenega ali posušenega cvetja ter napol zgorelih sveč, plačati 10.000 evrov. In koliko je takšnih pokopališč? Po drugi strani pa bi nam tudi najbližji pokojni svojci gotovo bili hvaležni, če bi ves zapravljen denar ob 1. novembru namenili na kakšen bolj koristen naslov!

SLOVENIJA REKORDERKA

Slovenci smo, z 11 svečami letno na prebivalca, prvi na svetovni lestvici v potrošnji nagrobnih sveč, kar pomeni, da smo zlasti v Sloveniji skomercializirali dan mrtvih. Spominjanje pokojnih je sicer osnovna človeška potreba, a žal je potrošniška družba tudi iz tega naredila velik biznis, ki nekaterim prinaša precejšnje dobičke. Temeljno vprašanje pa je, ali grobove prekomerno krasimo res zaradi naših pokojnih, ali morda zgolj zase oz. zaradi sosedov, ki obiskujejo in si ogledujejo „okrašenost“ grobov. Žal se nihče ne vpraša kolikokrat se svojih pokojnih spomnimo med letom?

Prav tako smo Slovenci s 4.500 tonami embalaže nagrobnih sveč na leto v svetovnem vrhu. Kar 90 odstotkov sveč je iz PVC-materiala, ki je škodljiv, in tudi v tem je problem. Sedaj sicer imamo eno podjetje za reciklažo sveč, toda to je še vedno veliko premalo, opozarja Marinka Vovk z Okoljsko-raziskovalnega zavoda.

Velika večina sveč, ki jih uporabimo v Sloveniji, ima ohišje iz PVC (polivinilklorid) plastike, ki je kot gorivo v kurilnih napravah in industrijskih pečeh neuporabna, saj pri gorenju povzroča nastajanje okolju škodljivega vodikovega klorida. Zato lahko ostanke takšnih sveč sežigajo le v sežigalnicah odpadkov, kjer se strupeni klor izloči v čistilnih napravah. Zanimanje za predelavo materiala, ki vsebuje PVC, je bilo do nedavnega zelo majhno. Žal pa drži tudi dejstvo, da Slovenci alternative prižiganju svečam sploh ne poznamo. Nevenka Podgornik, antropologinja, pa ob tem razmišlja, da se neizmerna potreba po moči, nadvladi in prestižu odraža tudi na slovenskih pokopališčih. Zato ljudje praviloma potrošijo več, kar opravičujejo s prepričanjem, da to počnejo v znak spoštovanja in hvaležnosti.

„Absolutno je to v Sloveniji ena sama komercializacija in tekmovanje. Le poglejte si na naša pokopališča; prave dinastije iz marmorja so tam in cele modne revije na ta dan, pred britofi pa je kot na razstavi avtomobilov v Frankfurtu! Tega ni nikjer na svetu, kar pojdite si malo pogledat ven. Res smo nekaj posebnega, le da to ni toliko pozitivno, je negativno! Ta narcisoidnost, ta introvertiranost navznoter in strašna eksplozivnost navzven! Ko vse to vidiš se ti obrne! In meni se je. Že leta ne hodim na ta šov 1. novembra na britof! Preveč imam dostojanstva, da bi se tam šel tega sprehajanja in razkazovanja kot med pavi! Svečo prižgem prej in za sebe in ne zaradi statistike niti zaradi svečarskih tajkunov!“, pravi starejši možakar iz okolice Radencev.

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Kultura Dan mrtvih, dan, ko se veselijo zgolj trgovci s cvetjem in svečami