V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dan mrtvih, dan, ko se veselijo zgolj trgovci s cvetjem in svečami

 

Minil je dan spomina na drage pokojnike, žal večinoma s nagrobnim kičem na pokopališčih

Dan mrtvihVsako leto, ravno te dni, okoli 1. novembra, se spominjamo svojih dragih pokojnikov. Tudi prav je tako, kajti v tem turobnem novembrskem jutru se tihe misli boleče prepletajo z rahlo jutranjo meglico, ki nas te dni nenehno spremlja, kot bi čutila, da je v mnogi srcih trpek spomin na pokojne, s katerimi smo preživeli srečne koščke življenja. 

Potem so odšli z odra življenja, ker je tako hotela usoda, pravzaprav kot nam je narava napisala. Kajti ne usoda in ne narava se ne zmenita za goreče želje mnogih izmed nas, da bi naši dragi, sedaj pokojni, ostali z nami, prav takšni kot so bili, z dobrimi ali manj dobrimi lastnostmi. Nekaterim izmed njih je bila smrt tudi edina rešiteljica v bolečinah in trpljenju, drugim se je žal, mlada kri pomešala z asfaltom nekje na cesti, tretji so v trpljenju in valu nemoči, ki je marsikdo izmed nas ne more dojeti, sami pretrgali svojo nit življenja…

Kakorkoli že, smrt vedno pride ob nepravem času, kajti od tukaj naprej ostane bolečina tistim, ki ostanejo in se jim z »odhodom« drage osebe, vsaj za trenutek ali določen čas, ustavi življenje. Zato je 1. november dan, ko so pokopališča ena sama pisana poljana cvetov, prepredena z drobnimi plamenčki sveč in grenko bolečino spominov v srcu, ki so jih prižgali v teh dneh. V teh dneh, tudi zaradi naših dragih pokojnih, pa bi ne smeli biti površni tudi mi v sebi. Smisel praznikov je v tem, da popustijo sovraštva, da se zmoremo opravičiti sočloveku, če smo ga nehote ali načrtno prizadeli. Dandanes sta sovraštvo in nespoštovanje med ljudmi kot vsakdanji kruh in to gotovo bremeni in greni življenje vsakemu, ki ga je deležen ali pa ga nosi v sebi, kar je slaba naložba za mirno življenje, ki si ga prav gotovo vsak od nas želi.

Tudi ko gre za dan mrtvih, smo si ljudje različni in imamo različne poglede na ta praznik. Žal marsikdo stopi do groba svojca samo ta dan, in to bolj zaradi živih, da bi ga tam videli in zgolj iz navade, kot zaradi samega pokojnega. Zato prižgana lučka na pozlačenem podstavku ni merilo bolečine, niti bohotni cvetovi krizantem in drugega cvetja, katerega število nikakor ne sme biti manjše od tistega na sosedovem grobu. To je k večjemu le razlog, da si v teh dneh manejo roke mnogi trgovci s cvetjem in svečami, in to na naš račun. Ob rednih cvetličarjih in svečarjih pa se žal v teh dneh namnožijo številni takšni in drugačni »cvetličarji« in »trgovci«, ki se ob vsem neupravičeno bogatijo, in mi jim pri tem pomagamo.

Nikomur ne moremo soliti pamet, kako bo »opremil« grob svojega pokojnega svojca, in nikakor ne želimo niti »škodovati« trgovcem s cvetjem in svečami, toda: Merilo spoštljive bolečine se nahaja v naših srcih in v odgovorih, ali smo svojcem ali drugi nam dragi osebi (in celo morebitnemu sovražniku) prisluhnili in pomagali že za časa njihovega življenja, v njihovih stiskah, bolečinah in iskanju naše pomoči. Zato tudi sedaj prisluhnimo zgoraj naštetemu in ne »kurimo« preveč denarja na grobovih, in to samo iz navade. Če že imamo za to namenjena sredstva in jih moramo porabiti, lahko s tem namenom – skromnega spomina na drage pokojne, pomagamo. Dosti jih je namreč takšnih, ki pomoč potrebujejo. Žal so med njimi tudi naši najbližji svojci, le da jim ne prisluhnemo. In če bomo pomagali tako, bo tudi na grobu veliko razumevanja in spoštovanja… Nenazadnje pa tudi primer iz Gornje Radgone, kjer mora domača krajevna skupnost samo slab teden dni po dnevu mrtvih, za odvažanje vsega ovenelega, zmrznjenega ali posušenega cvetja ter napol zgorelih sveč, plačati 10.000 evrov. In koliko je takšnih pokopališč? Po drugi strani pa bi nam tudi najbližji pokojni svojci gotovo bili hvaležni, če bi ves zapravljen denar ob 1. novembru namenili na kakšen bolj koristen naslov!

SLOVENIJA REKORDERKA

Slovenci smo, z 11 svečami letno na prebivalca, prvi na svetovni lestvici v potrošnji nagrobnih sveč, kar pomeni, da smo zlasti v Sloveniji skomercializirali dan mrtvih. Spominjanje pokojnih je sicer osnovna človeška potreba, a žal je potrošniška družba tudi iz tega naredila velik biznis, ki nekaterim prinaša precejšnje dobičke. Temeljno vprašanje pa je, ali grobove prekomerno krasimo res zaradi naših pokojnih, ali morda zgolj zase oz. zaradi sosedov, ki obiskujejo in si ogledujejo „okrašenost“ grobov. Žal se nihče ne vpraša kolikokrat se svojih pokojnih spomnimo med letom?

Prav tako smo Slovenci s 4.500 tonami embalaže nagrobnih sveč na leto v svetovnem vrhu. Kar 90 odstotkov sveč je iz PVC-materiala, ki je škodljiv, in tudi v tem je problem. Sedaj sicer imamo eno podjetje za reciklažo sveč, toda to je še vedno veliko premalo, opozarja Marinka Vovk z Okoljsko-raziskovalnega zavoda.

Velika večina sveč, ki jih uporabimo v Sloveniji, ima ohišje iz PVC (polivinilklorid) plastike, ki je kot gorivo v kurilnih napravah in industrijskih pečeh neuporabna, saj pri gorenju povzroča nastajanje okolju škodljivega vodikovega klorida. Zato lahko ostanke takšnih sveč sežigajo le v sežigalnicah odpadkov, kjer se strupeni klor izloči v čistilnih napravah. Zanimanje za predelavo materiala, ki vsebuje PVC, je bilo do nedavnega zelo majhno. Žal pa drži tudi dejstvo, da Slovenci alternative prižiganju svečam sploh ne poznamo. Nevenka Podgornik, antropologinja, pa ob tem razmišlja, da se neizmerna potreba po moči, nadvladi in prestižu odraža tudi na slovenskih pokopališčih. Zato ljudje praviloma potrošijo več, kar opravičujejo s prepričanjem, da to počnejo v znak spoštovanja in hvaležnosti.

„Absolutno je to v Sloveniji ena sama komercializacija in tekmovanje. Le poglejte si na naša pokopališča; prave dinastije iz marmorja so tam in cele modne revije na ta dan, pred britofi pa je kot na razstavi avtomobilov v Frankfurtu! Tega ni nikjer na svetu, kar pojdite si malo pogledat ven. Res smo nekaj posebnega, le da to ni toliko pozitivno, je negativno! Ta narcisoidnost, ta introvertiranost navznoter in strašna eksplozivnost navzven! Ko vse to vidiš se ti obrne! In meni se je. Že leta ne hodim na ta šov 1. novembra na britof! Preveč imam dostojanstva, da bi se tam šel tega sprehajanja in razkazovanja kot med pavi! Svečo prižgem prej in za sebe in ne zaradi statistike niti zaradi svečarskih tajkunov!“, pravi starejši možakar iz okolice Radencev.

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Kultura Dan mrtvih, dan, ko se veselijo zgolj trgovci s cvetjem in svečami