Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Doživetih grozot ne moreš nikoli pozabiti

 

Izgnanci z radgonskega območja obeležili 70-letnico izgona

IzgnanciLetos mineva 70 let od fašistične okupacije in genocida, ki ga je okupator izvajal nad slovenskim življem, in tako hkrati mineva natanko 70 let, odkar so maja 1941, z radgonskega območja v izgnanstvo proti Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Nemčiji, Madžarski... pognali prve nedolžne in miroljubne domačine. Slovenski izgnanci praznujejo svoj dan 7. junija, kot spomin in opomin na izgon Slovencev med 2. svetovno vojno. Leta 1941 so okupatorske države razkosale Slovenijo in v okviru programa raznarodovalne in genocidne politike izgnale na tisoče Slovencev, na njihove domove pa naselile Nemce, Avstrijce, Italijane in Madžare. Po podatkih iz leta 1981 so nacisti v omenjene države izgnali ali pregnali kar 79.000 ljudi ali več kot devet odstotkov slovenskega življa. Mnogi izgnani in pregnani vrnitve na svoje ognjišče sploh niso dočakali. Zaradi tega in zaradi vsega kar so v izgnanstvu doživeli, so preživeli izgnanci, ki so organizirani v območnih društvih izgnancev po vsej državi, razočarani in ogorčeni nad nekaterimi „zgodovinarji, ki skušajo preobračati resnico o 2. svetovni vojni“. In čeprav se z grenkobo spominjajo dogajanja izpred sedem desetletij, ko so še bili otroci in mladostniki, se še živeče izgnane in pregnane osebe, ob različnih srečanjih in druženjih, radi pogovarjajo in izmenjujejo izkušnje o doživetjih med leti 1941/45, ko so končno dočakali dan, da se vrnejo na domače ognjišče.

Sedemdeseto obletnico izgona in 66 – letnico vrnitve domov, ter svoj praznik, so s tradicionalnim izletom obeležili tudi člani Območnega društva izgnancev Gornja Radgona. Kakšna polovica, izmed 97 članov in članic, se jih je namreč potepalo po Slovenskih goricah in Prlekiji, kjer so se prepričali, da je tudi v bližini doma veliko lepega in zanimivega, a vse to premalo poznamo. Tokrat so se iz Apaške doline, Gornje Radgone, Radencev, čez Kapelo in Sveti Jurij ob Ščavnici, popeljali proti Juršincem, kjer so jih s tradicionalnim kmečkim zajtrkom pogostili na Turizmu na kmetiji Moj dom, pri Marti in Simonu Toplaku. Izjemno lepo je bilo tudi v Biotermah v Moravcih v Slovenskih goricah. Od tam se je avtobus zapeljal do Svetega tomaža, pa čez Kamenščak in Ljutomer do Radencev. Popoldanski čas je minil v druženju na Vinotoču Belak na Radenskem Vrhu, kjer so udeležence izleta pričakali pevci in pevke MePZ Radenska iz Radencev. Skupaj so zapeli številne domoljubne in ljudske pesmice, ki so že med izgnanstvom bile edina vez z domačim krajem.

„Tovrstna druženja organiziramo prav gotovo v enem izmed najlepših mesecev v našem življenju, torej maju, ko je pred 66 leti prišlo do osvoboditve. Mi, ki smo bili pregnani z domov, odpeljani v živinskih vagonih ali tovornjakih, oropani, s prepovedjo vrnitve na svoje domove, smo po štirih letih vojne le doživeli zmago nad fašizmom, tako da se je naše upanje v vrnitev na domače ognjišče, le uresničilo. Štiri leta smo hrepeneli po tem dnevu, saj nismo zatisnili očesa, ne da bi se  spomnili rodnega doma. Koliko presanjanih noči je minilo, preden je napočil ta veliki dan. In zato bomo tudi naše druženje preživeli ob slovenski pesmi, ki nam je tudi v najtežjih trenutkih bila redka vez z domovino in rojstnim krajem«, je med drugim povedal predsednik ODI Gornja Radgona Drago Mastinšek, ki dodaja, da nikakor in nihče ne sme pozabiti na strahote druge svetovne vojne.

„Pred 66 leti smo končno dočakali dan, ko smo se vrnili na svoja ognjišča. Kar nekaj nas je tako živih tudi po 70 letih od izgona. Žal mnogi niso dočakali niti dneva vrnitve. Letos bomo praznovali 20 let samostojne države. ponosni smo na njo, toda z bolečino v srcih sprejemamo dogajanje pri nas, in kar verjeti ne moremo kako malo mar je nekaterim do naše preteklosti. Človeka mora biti sram koliko sprenevedanj, podtikanj in laži slišimo v našem parlamentu...“, je žalostno ugotavljal predsednik radgonskih izgnancev Mastinšek, ki se kljub vsemu, skupaj s sotovariši že 66-tič veselijo konca svoje golgote. Sam pa nadaljuje: „Slovenci smo bili obsojeni na izginotje. Nacizem in fašizem sta povzročila neizmerno trpljenje našim ljudem, bodisi med prisilnimi delom ali v zloglasnih taboriščih po vsej Evropi. Ves čas izgona pa so naši starši verjeli v vrnitev. Spomnim se tistega majskega dne, ko so ljudje jokali od veselja, ko so izvedeli, da je vojna končana. Vest se je hitro širila od ust do ust in to je bil edini način komuniciranja, radio je bil prepovedan, časopisov, razen režimskih ni bilo. Čeprav sestradani in izmučeni smo se odpravili na domove, od koder so nas tako kruto pregnali. Vrnili smo se v prazne domove toda z velikim elanom smo se pridružili množicam pri obnovi naše dežele. Mnogi težko razumejo, da smo občutljivi na nekatere pojave, predvsem na oživljanje ultra nacionalizma in neofašizma. Ne želimo, da bi nove generacije doživljale našo usodo“.

Mnogi izgnani in pregnani so prepričani, da nikoli ne bodo pozabili tistih dni v mesecu maju, ko se je med njimi širila vest o svobodi, o koncu gorja, o dneh, ko ni več sramota biti Slovenec. Tako težko pričakovani dan je prišel tistega maja 1945, ki je večno zapisan v njihovih srcih in zato ga še posebej proslavljajo, tudi v imenu tistih, ki jih ni več med nami. „V življenju je veliko pomembnih dni, toda 9.maj 1945 je v naših srcih še posebej zapisan. In zato bomo ob tej obletnici vedno organizirali srečanje izgnancev, kjer bomo med drugim tudi mlade seznanjali z zgodovino izgnanstva z željo, da česa podobnega ne bi nikoli doživeli«, pravi predsednik Mastinšek, ki je dodal, da mladi morajo vedeti pravo resnico o vsem kar se je dogajalo v letih med 1941/45. In temu služijo tudi druženja in srečanja, kot je obeleževanje dneva zmage.

Z grozo se je Mastinšek spomnil tudi Hitlerjevih usodnih besed iz aprila 1941, ko je v Mariboru dejal: »Naredite mi to deželo spet nemško«, s tem pa se je začela tudi gonja proti Slovencem, ki so bili krivi samo tega, da so pač Slovenci... „Vse manj nas je, ki smo čutili nasilje okupatorja, bili izgnani in oropani človeških pravic, dostojanstva in svobode. Še pomnimo, kdo je bil okupator, kdo so bili izdajalci in Hitlerjevi podaniki. Ne gre za pogrevanje in oživljanje neke mračne preteklosti. Gre za zgodovinska dejstva, ki se upirajo pozabi, in so spominski zapis, ki ostaja v zavesti slehernega, ki je moral ponoči ali ob jutranjem svitanju tistega davnega leta 1941 zapustiti dom... Menim, da grozot, ki jih doživiš, ne moreš nikoli pozabiti. Gre za emocije, vezane na osebno naravnanost in presojo. Vsiljena ali prisiljena sprava spominskega zapisa ne more spremeniti ali izbrisati. Rane celi čas! To velja tudi za storjene krivice in nasilje vseh oblik in v vseh časih. Tudi za spravo“, je med drugim prepričana ena izmed štajerskih izgnank Berta Čobal Javornik.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Doživetih grozot ne moreš nikoli pozabiti