Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Doživetih grozot ne moreš nikoli pozabiti

 

Izgnanci z radgonskega območja obeležili 70-letnico izgona

IzgnanciLetos mineva 70 let od fašistične okupacije in genocida, ki ga je okupator izvajal nad slovenskim življem, in tako hkrati mineva natanko 70 let, odkar so maja 1941, z radgonskega območja v izgnanstvo proti Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Nemčiji, Madžarski... pognali prve nedolžne in miroljubne domačine. Slovenski izgnanci praznujejo svoj dan 7. junija, kot spomin in opomin na izgon Slovencev med 2. svetovno vojno. Leta 1941 so okupatorske države razkosale Slovenijo in v okviru programa raznarodovalne in genocidne politike izgnale na tisoče Slovencev, na njihove domove pa naselile Nemce, Avstrijce, Italijane in Madžare. Po podatkih iz leta 1981 so nacisti v omenjene države izgnali ali pregnali kar 79.000 ljudi ali več kot devet odstotkov slovenskega življa. Mnogi izgnani in pregnani vrnitve na svoje ognjišče sploh niso dočakali. Zaradi tega in zaradi vsega kar so v izgnanstvu doživeli, so preživeli izgnanci, ki so organizirani v območnih društvih izgnancev po vsej državi, razočarani in ogorčeni nad nekaterimi „zgodovinarji, ki skušajo preobračati resnico o 2. svetovni vojni“. In čeprav se z grenkobo spominjajo dogajanja izpred sedem desetletij, ko so še bili otroci in mladostniki, se še živeče izgnane in pregnane osebe, ob različnih srečanjih in druženjih, radi pogovarjajo in izmenjujejo izkušnje o doživetjih med leti 1941/45, ko so končno dočakali dan, da se vrnejo na domače ognjišče.

Sedemdeseto obletnico izgona in 66 – letnico vrnitve domov, ter svoj praznik, so s tradicionalnim izletom obeležili tudi člani Območnega društva izgnancev Gornja Radgona. Kakšna polovica, izmed 97 članov in članic, se jih je namreč potepalo po Slovenskih goricah in Prlekiji, kjer so se prepričali, da je tudi v bližini doma veliko lepega in zanimivega, a vse to premalo poznamo. Tokrat so se iz Apaške doline, Gornje Radgone, Radencev, čez Kapelo in Sveti Jurij ob Ščavnici, popeljali proti Juršincem, kjer so jih s tradicionalnim kmečkim zajtrkom pogostili na Turizmu na kmetiji Moj dom, pri Marti in Simonu Toplaku. Izjemno lepo je bilo tudi v Biotermah v Moravcih v Slovenskih goricah. Od tam se je avtobus zapeljal do Svetega tomaža, pa čez Kamenščak in Ljutomer do Radencev. Popoldanski čas je minil v druženju na Vinotoču Belak na Radenskem Vrhu, kjer so udeležence izleta pričakali pevci in pevke MePZ Radenska iz Radencev. Skupaj so zapeli številne domoljubne in ljudske pesmice, ki so že med izgnanstvom bile edina vez z domačim krajem.

„Tovrstna druženja organiziramo prav gotovo v enem izmed najlepših mesecev v našem življenju, torej maju, ko je pred 66 leti prišlo do osvoboditve. Mi, ki smo bili pregnani z domov, odpeljani v živinskih vagonih ali tovornjakih, oropani, s prepovedjo vrnitve na svoje domove, smo po štirih letih vojne le doživeli zmago nad fašizmom, tako da se je naše upanje v vrnitev na domače ognjišče, le uresničilo. Štiri leta smo hrepeneli po tem dnevu, saj nismo zatisnili očesa, ne da bi se  spomnili rodnega doma. Koliko presanjanih noči je minilo, preden je napočil ta veliki dan. In zato bomo tudi naše druženje preživeli ob slovenski pesmi, ki nam je tudi v najtežjih trenutkih bila redka vez z domovino in rojstnim krajem«, je med drugim povedal predsednik ODI Gornja Radgona Drago Mastinšek, ki dodaja, da nikakor in nihče ne sme pozabiti na strahote druge svetovne vojne.

„Pred 66 leti smo končno dočakali dan, ko smo se vrnili na svoja ognjišča. Kar nekaj nas je tako živih tudi po 70 letih od izgona. Žal mnogi niso dočakali niti dneva vrnitve. Letos bomo praznovali 20 let samostojne države. ponosni smo na njo, toda z bolečino v srcih sprejemamo dogajanje pri nas, in kar verjeti ne moremo kako malo mar je nekaterim do naše preteklosti. Človeka mora biti sram koliko sprenevedanj, podtikanj in laži slišimo v našem parlamentu...“, je žalostno ugotavljal predsednik radgonskih izgnancev Mastinšek, ki se kljub vsemu, skupaj s sotovariši že 66-tič veselijo konca svoje golgote. Sam pa nadaljuje: „Slovenci smo bili obsojeni na izginotje. Nacizem in fašizem sta povzročila neizmerno trpljenje našim ljudem, bodisi med prisilnimi delom ali v zloglasnih taboriščih po vsej Evropi. Ves čas izgona pa so naši starši verjeli v vrnitev. Spomnim se tistega majskega dne, ko so ljudje jokali od veselja, ko so izvedeli, da je vojna končana. Vest se je hitro širila od ust do ust in to je bil edini način komuniciranja, radio je bil prepovedan, časopisov, razen režimskih ni bilo. Čeprav sestradani in izmučeni smo se odpravili na domove, od koder so nas tako kruto pregnali. Vrnili smo se v prazne domove toda z velikim elanom smo se pridružili množicam pri obnovi naše dežele. Mnogi težko razumejo, da smo občutljivi na nekatere pojave, predvsem na oživljanje ultra nacionalizma in neofašizma. Ne želimo, da bi nove generacije doživljale našo usodo“.

Mnogi izgnani in pregnani so prepričani, da nikoli ne bodo pozabili tistih dni v mesecu maju, ko se je med njimi širila vest o svobodi, o koncu gorja, o dneh, ko ni več sramota biti Slovenec. Tako težko pričakovani dan je prišel tistega maja 1945, ki je večno zapisan v njihovih srcih in zato ga še posebej proslavljajo, tudi v imenu tistih, ki jih ni več med nami. „V življenju je veliko pomembnih dni, toda 9.maj 1945 je v naših srcih še posebej zapisan. In zato bomo ob tej obletnici vedno organizirali srečanje izgnancev, kjer bomo med drugim tudi mlade seznanjali z zgodovino izgnanstva z željo, da česa podobnega ne bi nikoli doživeli«, pravi predsednik Mastinšek, ki je dodal, da mladi morajo vedeti pravo resnico o vsem kar se je dogajalo v letih med 1941/45. In temu služijo tudi druženja in srečanja, kot je obeleževanje dneva zmage.

Z grozo se je Mastinšek spomnil tudi Hitlerjevih usodnih besed iz aprila 1941, ko je v Mariboru dejal: »Naredite mi to deželo spet nemško«, s tem pa se je začela tudi gonja proti Slovencem, ki so bili krivi samo tega, da so pač Slovenci... „Vse manj nas je, ki smo čutili nasilje okupatorja, bili izgnani in oropani človeških pravic, dostojanstva in svobode. Še pomnimo, kdo je bil okupator, kdo so bili izdajalci in Hitlerjevi podaniki. Ne gre za pogrevanje in oživljanje neke mračne preteklosti. Gre za zgodovinska dejstva, ki se upirajo pozabi, in so spominski zapis, ki ostaja v zavesti slehernega, ki je moral ponoči ali ob jutranjem svitanju tistega davnega leta 1941 zapustiti dom... Menim, da grozot, ki jih doživiš, ne moreš nikoli pozabiti. Gre za emocije, vezane na osebno naravnanost in presojo. Vsiljena ali prisiljena sprava spominskega zapisa ne more spremeniti ali izbrisati. Rane celi čas! To velja tudi za storjene krivice in nasilje vseh oblik in v vseh časih. Tudi za spravo“, je med drugim prepričana ena izmed štajerskih izgnank Berta Čobal Javornik.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Doživetih grozot ne moreš nikoli pozabiti