Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Doživetih grozot ne moreš nikoli pozabiti

 

Izgnanci z radgonskega območja obeležili 70-letnico izgona

IzgnanciLetos mineva 70 let od fašistične okupacije in genocida, ki ga je okupator izvajal nad slovenskim življem, in tako hkrati mineva natanko 70 let, odkar so maja 1941, z radgonskega območja v izgnanstvo proti Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Nemčiji, Madžarski... pognali prve nedolžne in miroljubne domačine. Slovenski izgnanci praznujejo svoj dan 7. junija, kot spomin in opomin na izgon Slovencev med 2. svetovno vojno. Leta 1941 so okupatorske države razkosale Slovenijo in v okviru programa raznarodovalne in genocidne politike izgnale na tisoče Slovencev, na njihove domove pa naselile Nemce, Avstrijce, Italijane in Madžare. Po podatkih iz leta 1981 so nacisti v omenjene države izgnali ali pregnali kar 79.000 ljudi ali več kot devet odstotkov slovenskega življa. Mnogi izgnani in pregnani vrnitve na svoje ognjišče sploh niso dočakali. Zaradi tega in zaradi vsega kar so v izgnanstvu doživeli, so preživeli izgnanci, ki so organizirani v območnih društvih izgnancev po vsej državi, razočarani in ogorčeni nad nekaterimi „zgodovinarji, ki skušajo preobračati resnico o 2. svetovni vojni“. In čeprav se z grenkobo spominjajo dogajanja izpred sedem desetletij, ko so še bili otroci in mladostniki, se še živeče izgnane in pregnane osebe, ob različnih srečanjih in druženjih, radi pogovarjajo in izmenjujejo izkušnje o doživetjih med leti 1941/45, ko so končno dočakali dan, da se vrnejo na domače ognjišče.

Sedemdeseto obletnico izgona in 66 – letnico vrnitve domov, ter svoj praznik, so s tradicionalnim izletom obeležili tudi člani Območnega društva izgnancev Gornja Radgona. Kakšna polovica, izmed 97 članov in članic, se jih je namreč potepalo po Slovenskih goricah in Prlekiji, kjer so se prepričali, da je tudi v bližini doma veliko lepega in zanimivega, a vse to premalo poznamo. Tokrat so se iz Apaške doline, Gornje Radgone, Radencev, čez Kapelo in Sveti Jurij ob Ščavnici, popeljali proti Juršincem, kjer so jih s tradicionalnim kmečkim zajtrkom pogostili na Turizmu na kmetiji Moj dom, pri Marti in Simonu Toplaku. Izjemno lepo je bilo tudi v Biotermah v Moravcih v Slovenskih goricah. Od tam se je avtobus zapeljal do Svetega tomaža, pa čez Kamenščak in Ljutomer do Radencev. Popoldanski čas je minil v druženju na Vinotoču Belak na Radenskem Vrhu, kjer so udeležence izleta pričakali pevci in pevke MePZ Radenska iz Radencev. Skupaj so zapeli številne domoljubne in ljudske pesmice, ki so že med izgnanstvom bile edina vez z domačim krajem.

„Tovrstna druženja organiziramo prav gotovo v enem izmed najlepših mesecev v našem življenju, torej maju, ko je pred 66 leti prišlo do osvoboditve. Mi, ki smo bili pregnani z domov, odpeljani v živinskih vagonih ali tovornjakih, oropani, s prepovedjo vrnitve na svoje domove, smo po štirih letih vojne le doživeli zmago nad fašizmom, tako da se je naše upanje v vrnitev na domače ognjišče, le uresničilo. Štiri leta smo hrepeneli po tem dnevu, saj nismo zatisnili očesa, ne da bi se  spomnili rodnega doma. Koliko presanjanih noči je minilo, preden je napočil ta veliki dan. In zato bomo tudi naše druženje preživeli ob slovenski pesmi, ki nam je tudi v najtežjih trenutkih bila redka vez z domovino in rojstnim krajem«, je med drugim povedal predsednik ODI Gornja Radgona Drago Mastinšek, ki dodaja, da nikakor in nihče ne sme pozabiti na strahote druge svetovne vojne.

„Pred 66 leti smo končno dočakali dan, ko smo se vrnili na svoja ognjišča. Kar nekaj nas je tako živih tudi po 70 letih od izgona. Žal mnogi niso dočakali niti dneva vrnitve. Letos bomo praznovali 20 let samostojne države. ponosni smo na njo, toda z bolečino v srcih sprejemamo dogajanje pri nas, in kar verjeti ne moremo kako malo mar je nekaterim do naše preteklosti. Človeka mora biti sram koliko sprenevedanj, podtikanj in laži slišimo v našem parlamentu...“, je žalostno ugotavljal predsednik radgonskih izgnancev Mastinšek, ki se kljub vsemu, skupaj s sotovariši že 66-tič veselijo konca svoje golgote. Sam pa nadaljuje: „Slovenci smo bili obsojeni na izginotje. Nacizem in fašizem sta povzročila neizmerno trpljenje našim ljudem, bodisi med prisilnimi delom ali v zloglasnih taboriščih po vsej Evropi. Ves čas izgona pa so naši starši verjeli v vrnitev. Spomnim se tistega majskega dne, ko so ljudje jokali od veselja, ko so izvedeli, da je vojna končana. Vest se je hitro širila od ust do ust in to je bil edini način komuniciranja, radio je bil prepovedan, časopisov, razen režimskih ni bilo. Čeprav sestradani in izmučeni smo se odpravili na domove, od koder so nas tako kruto pregnali. Vrnili smo se v prazne domove toda z velikim elanom smo se pridružili množicam pri obnovi naše dežele. Mnogi težko razumejo, da smo občutljivi na nekatere pojave, predvsem na oživljanje ultra nacionalizma in neofašizma. Ne želimo, da bi nove generacije doživljale našo usodo“.

Mnogi izgnani in pregnani so prepričani, da nikoli ne bodo pozabili tistih dni v mesecu maju, ko se je med njimi širila vest o svobodi, o koncu gorja, o dneh, ko ni več sramota biti Slovenec. Tako težko pričakovani dan je prišel tistega maja 1945, ki je večno zapisan v njihovih srcih in zato ga še posebej proslavljajo, tudi v imenu tistih, ki jih ni več med nami. „V življenju je veliko pomembnih dni, toda 9.maj 1945 je v naših srcih še posebej zapisan. In zato bomo ob tej obletnici vedno organizirali srečanje izgnancev, kjer bomo med drugim tudi mlade seznanjali z zgodovino izgnanstva z željo, da česa podobnega ne bi nikoli doživeli«, pravi predsednik Mastinšek, ki je dodal, da mladi morajo vedeti pravo resnico o vsem kar se je dogajalo v letih med 1941/45. In temu služijo tudi druženja in srečanja, kot je obeleževanje dneva zmage.

Z grozo se je Mastinšek spomnil tudi Hitlerjevih usodnih besed iz aprila 1941, ko je v Mariboru dejal: »Naredite mi to deželo spet nemško«, s tem pa se je začela tudi gonja proti Slovencem, ki so bili krivi samo tega, da so pač Slovenci... „Vse manj nas je, ki smo čutili nasilje okupatorja, bili izgnani in oropani človeških pravic, dostojanstva in svobode. Še pomnimo, kdo je bil okupator, kdo so bili izdajalci in Hitlerjevi podaniki. Ne gre za pogrevanje in oživljanje neke mračne preteklosti. Gre za zgodovinska dejstva, ki se upirajo pozabi, in so spominski zapis, ki ostaja v zavesti slehernega, ki je moral ponoči ali ob jutranjem svitanju tistega davnega leta 1941 zapustiti dom... Menim, da grozot, ki jih doživiš, ne moreš nikoli pozabiti. Gre za emocije, vezane na osebno naravnanost in presojo. Vsiljena ali prisiljena sprava spominskega zapisa ne more spremeniti ali izbrisati. Rane celi čas! To velja tudi za storjene krivice in nasilje vseh oblik in v vseh časih. Tudi za spravo“, je med drugim prepričana ena izmed štajerskih izgnank Berta Čobal Javornik.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Doživetih grozot ne moreš nikoli pozabiti