V občini Sveti Jurij ob Ščavnici je kar nekaj parov, ki so dočakali visok zakonski jubilej. In med njimi sta tudi Amalija in Vinko Stramič iz Dragotincev, ki sta obeležila zlato poroko, torej 50 - letnico skupnega zakonskega življenja. Oba izhajata iz kmečkih družin, zato sta se vse življenje posvetila kmetovanju. Amalija se je rodila leta 1949 na Rožičkem Vrhu, Vinko pa leta 1941v Dragotincih, kjer je prevzel 12 ha veliko kmetijo, kjer sedaj obdelujejo 100 ha zemljišč in se ukvarjajo s prašičerejo. Njun zakon razveseljujejo otroci Mojca, Vinko, Jožica in Sonja. Veliko veselja pa jima v hišo prinaša devet vnukov in pravnukinja Neža, ki ju radi obiskujejo.
Ker se življenjska doba Slovenk in Slovencev podaljšuje, je med nami kljub dejstvu, da se mnogi zakoni končajo hitro, še vedno veliko parov, ki dočakajo visoko skupno življenjsko dobo. In med njimi sta tudi Marija in Janez Ketiš iz Sv. Jurija ob Ščavnici, ki sta pred dnevi prejela spominsko listino za 60 let skupnega zakonskega življenja. Obeležila sta torej biserno poroko, ob tej priložnosti sta nam zaupala nekaj zanimivosti iz svojega življenja. Oba sta rojena leta 1933, Marija v Okoslavcih, Janez pa v Sp. Kocijanu. Nekaj let po poroki, sta gospodarila na 5 ha veliki posesti, ki jo je podedovala Marija. Janez se je pri mojstru Janezu Kosiju na Kapeli, izučil za mizarja in je bil vseskozi zaposlen, v pokoj pa je šel iz Avtoradgone.
Neprecenljiva je pomoč prostovoljnih gasilcev
V Sloveniji je ob 600 poklicnih gasilcih še več kot 133.000 prostovoljnih, ki delujejo v 1.500 gasilskih društvih
Vedno, ko se zgodi kakšna nesreča, od požarov, prometnih nesreč, plazenja, poplav in potresov, pa vse do izgube ključev stanovanja, pobega mačke na drevo..., se najprej spomnimo gasilcev, torej pogumnih ljudi, ki so vedno pripravljeni pomagati. In teh je na srečo v Sloveniji kar veliko, glede na dobro delo z mladimi in njihovi interes za gasilstvo pa tudi skrbi za prihodnost ni. Prav v teh pomladnih in poletnih mesecih pa o gasilcih slišimo še več kot običajno, saj mnoga društva praznujejo, bodisi visoke in okrogle jubileje, bodisi razvitje prapora, ali pa kar tako pripravlja „gasilsko veselico“ na kateri skušajo zbrati nekaj sredstev za svoje delovanje. Lokalne skupnosti namreč v svojih proračunih, marsikje ne premore dovolj denarja za gasilce in se slednji morajo znajti sami.
Prav v tem pomladnem dnevu nekateri gasilci obeležujejo tudi svetovni dan gasilcev, ene najbolj množičnih in najbolj organiziranih organizacij in združenj sploh. Ne smemo namreč prezreti, da je v Sloveniji poleg približno 600 poklicnih gasilcih v 13 enotah, še več kot 133.000 prostovoljnih, ki so združeni v 1.500 društvih in več kot 150 zvezah. Njihova pomoč je neprecenljiva in dragocena ne le ob požarih, ampak tudi ob vrstah drugih nesrečah. Gasilci pomagajo ob prometnih nesrečah, nezgodah v delovnih okoljih, na domovih in tudi ob naravnih katastrofah. V preteklosti se je sicer omenjalo več datumov, ko naj bi obeleževali dan gasilcev, med njimi je tudi 8. junij. Kot je dejal predsednik Gasilske zveze Slovenije Anton Koren, je dan gasilcev za prostovoljne gasilce dan, s katerim skušajo okolje, v katerem živijo, še dodatno opozoriti na svoje poslanstvo in pomen svojega dela.
Koren tudi opozarja, kako je razveseljivo, da se tudi v današnjem času število gasilcev povečuje. Po njegovih besedah GZS kot krovna organizacija danes združuje več kot 133.000 prostovoljcev, kar je izredno veliko.“Smo povsod po Sloveniji in to samo po sebi predstavlja veliko moč“, poudarja Koren in opozarja na prednost, ki jo pomeni bližina njihovega delovanja.
Danes je sicer s požari povezana le še tretjina vseh njihovih intervencij. Razvoj tehnologije in način življenja sta prinesla potrebo po njihovem posredovanju v primeru t. i. nesreč tehnične narave, nesreč v prometu in delovnih okoljih. V zadnjem času pa je bilo njihovo posredovanje še kako potrebno tudi ob naravnih nesrečah, kot so poplave in druge katastrofe. Kot je še poudaril Koren, prostovoljni in poklicni gasilci dobro sodelujejo in velikokrat združijo moči. V zvezi so zadovoljni tudi z odnosom države. Poleg materialne podpore pa jim veliko pomeni tudi moralna, ki pomeni priznanje njihovemu delu.
Poklicnih gasilcev je v 13 poklicnih enotah okrog 600, še 500 pa jih je v industrijskih enotah. Največja poklicana enota, ki ima okrog 150 gasilcev, je ljubljanska gasilska brigada, katere poveljnik je Tomaž Kučič. Slednji imajo letno do 2000 intervencij. V 35 do 40 odstotkih so posredovanja povezana s požari, ostalo so t. i. tehnične intervencije, od posredovanj ob prometnih nesrečah do tistih ob naravnih nesrečah. Leto 2010 so tako v kar velikem delu zaznamovale septembrske poplave. Združenje slovenskih poklicnih gasilcev je mimogrede ob svetovnem dnevu imelo svoj 16. redni občni zbor, na katerem so volili predsednika. Do leta 2015 bo združenje še naprej vodil poklicni gasilec iz Aerodroma Ljubljana Jani Podrepšek.
RAZVOJ GASILSTVA V SLOVENIJI
Organizirano gasilstvo ima v Sloveniji stoletno tradicijo, čeprav so začetki gasilstva še mnogo starejši. Prva resnejša pobuda, da bi ustanovili društvo, ki bi skrbelo za gašenje požarov, je nastalo v Ljubljani po velikem požaru v Cukrarni leta 1858. Prvo prostovoljno gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1869 v Metliki, naslednje leto v Ljubljani, nato pa še v Laškem, Ptuju in Mariboru. Ustanovljene so bile tudi deželne gasilske zveze, ki so se po nastanku Kraljevine Jugoslavije (1919) preoblikovale in združile v Jugoslovansko gasilsko zvezo Ljubljana. Na območju današnje Slovenije je leta 1927 delovalo 580 društev z 20.000 gasilci, leta 1937 pa že 942 društev s 30.000 gasilci. Po drugi svetovni vojni, ko je bila leta 1949 ustanovljena Gasilska zveza Slovenije, je bilo v Sloveniji že 54.697 gasilcev. Število gasilcev je do leta 1990 ves čas naraščalo, tega leta pa je doseglo število približno 140.000 registriranih gasilcev v 1.500 društvih. Do ustanovitve prvih poklicnih enot je bilo gasilstvo ves čas svojega razvoja le prostovoljna dejavnost.
Zgodovinski dogodki na območju današnje države Slovenije so povzročili različen razvoj gasilstva na posameznih delih nacionalnega ozemlja. Razlike v razvoju so nastale po prvi svetovni vojni, ko je večji del nacionalnega ozemlja Slovenije predstavljal Dravsko banovino v tedanji Kraljevini Jugoslaviji, manjši (zahodni del) pa je bil del države Italije. Italijanska država je leta 1928 s t.i. Gentilijevim zakonom ukinila vsa tedanja društva, tako tudi gasilska, in gasilska dejavnost je prešla v okvir državnih institucij (Corpo Provinciale Pompieri del Vigili del Fuoco). Gasilci so bili le poklicni, na posameznih, praviloma odročnih območjih (na primer v Čepovanu), pa so bile organizirane rezervne enote obveznikov. Po priključitvi Primorske k matični domovini, leta 1947, se je začela društvena dejavnost na Primorskem ponovno razvijati. Začela so nastajati tudi gasilska društva, vendar teh društev ni bilo več toliko kot prej...
Tukaj si lahko ogledate slike.
