Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Od Črešnjevcev, skozi Mele, do Lisjakove struge

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka je pripravilo tradicionalno čistilno akcijo. Prijavili so se tudi na natečaj "Moja reka si", na Turistični zvezi Slovenije, kjer so jih oglaševali. Same čistilne akcije, ki je potekala na širšem območju vzhodnega dela radgonske občine, se je udeležilo 15 članic in članov društva. „Dobili smo se pred trgovino Klasek v Črešnjevcih, kjer smo se razdelili v dve skupini.

Polne vreče odpadne embalaže od pijač v gozdu „Gaj

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Kres Lisjakova strugaPodobno kot že 17 minulih let, so radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji ter tudi drugi gostje, veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Pomurci in Štajerci med 571 igralci, dobili novega kralja družabne kartaške igre

Kartanje šnopsaDolgi in mrzli zimski večeri, zlasti ob vikendih, so za mnoge Prekmurce, Prleke in Štajerce, poleg pikada, fliperja, namiznega nogometa in biljarda, namenjeni predvsem kartaškim (šnops) turnirjem in še nekaterim družabnim igram, ki so dobrodošle za druženje in krajšanje časa. Prav s takšnimi dogodki, predvsem družabnimi igrami in sploh druženji, se ukvarjajo mladi in manj mladi na skrajnjem severovzhodu države, s čimer potrjujejo, da televizija, internet, FB in sploh računalniki le niso povsem zastrupili večine ljudi, ki so se bolj kot ne prenehali družiti s prijatelji, sosedi, znanci in celo s svojimi domačimi.

Milan Niderl iz Gederovcev „Kralj šnopsa 2018

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Obtožujem!

 

Pozdravljeni,

preprosto sem moral te svoje misli pri svojih sedeminpetdesetih letih zliti na papir. Rad imam to deželo – Slovenijo, rad imam to domovino, pokrajino – Slovenijo, ne maram pa te države v njenem institucionalnem ali oblastnem smislu. Tega me je sram, tega me je groza in strah. Sram me je!

... Moj oče je bil znani slovenski pisatelj, ljubil je to deželo, ljubil je svoje ljudi, ljubil je to, da smo nekoč na svoji zemlji. Tudi jaz imam rad to deželo. Kot novinar, terenski, sem imel možnost, da sem jo kot eden redkih Slovencev spoznal po dolgem in počez. In je res lepa, enkratna, neponovljiva. In vedno sem bil vesel in ponosen, da živim na tako lepi zemlji, v tako lepi deželi. A...

A za tak sistem se jaz nisem trudil, ne boril. Bil sem srečen, ko smo dobili svojo državo, ko smo prišli na svoje, kot se reče. Jaz to lahko rečem, ker so bili moji stari starši tlačani na zemlji madžarske grofice. Ki sploh ni bila slaba. Bil sem srečen, ko sem odraščal, od leta 1955 naprej, v neki državi, ki se ji je takrat reklo Jugoslavija, kjer je bilo na začetku težko, zelo težko. Meni in mami je v podstrešnem stanovanju voda zmrznila v umivalniku. A – vsak naslednji dan je bil težak, a vendarle boljši. Bil sem srečen, da sem lahko hodil v šolo, da sem lahko študiral, da sem lahko dobil službo, si ustvaril družino in v vsem tem užival. Za boljši jutri. Pa so bili boni za bencin, pa je bil sistem par – nepar za avtomobile, pa je bila inflacija.

Ampak, dragi moji, bila je tudi sociala, bili so počitniški domovi, bile so šole, bili so vrtci, bili so športni amaterski klubi, amaterska gledališča, bilo je življenje. Bila so potovanja po svetu, bil je nakupovalni Trst, Celovec, Graz, pa še kaj. Vsak dan je bilo bolje. A potem je prišla osamosvojitev, samostojnost, z novimi junaki – vsi iz istega gnezda! In so nam prinesli nove resnice, novo državo. In sem upal vanjo, ponosen sem bil, da jo imam. Kako ponosno sem tista leta v Franciji, Belgiji, Italiji, pa še kje drugje potrpežljivo razlagal, od kod prihajam, da sem iz Slovenije, da to ni več Jugoslavija. Bil je en sam ponos.

Potem pa minejo leta... Potem pride privatizacija, pride tranzicija, pridejo pidi in sodi, pride Koržetov sklad za državna podjetja. In potem pridejo razni Bavčarji, Kordeži, Valanti, Duhovnikove, Volki, Šroti, da Hildice ne pozabim, in cela plejada z njimi zlizanih novih povzpetnikov. In z njimi povezanih novih menedžerjev z mojim nekdanjim kolegom Samom Miličem Hribarjem na čelu. Kdo bi jih vse našteval. Škoda časa in prostora. In potem nam ukradejo državo. In naredijo dva sistema, enega za „elito“ in enega za navadne ljudi, za sodobne sužnje. Mar je treba naštevati primere... Mislim da ne. In potem jemljejo, kradejo.

In ko skorajda vse „privatizirajo“, si za ubogega človečka izmislijo še recesijo.

Odpuščanja, cesta, brez plač, ki so jih ljudje zaslužili, brez zavarovanja, ki so ga že plačali. Brez upanja in brez prihodnosti. In brez pravne države. Potem ga do konca oropajo. Do tega, da ljudje ne morejo več živeti, da se po kleteh blokov vlačijo kot podgane, da si pozimi najdejo topel kotiček, da bi dočakali jutri. Brez služb, brez prihodnosti. Kje so Litostroji, Mure, Tami, Labodi, Lisce, Mipi, Jutranjke, kje je SCT, kje je Vegrad, kje je Prevent. In kje so ti ljudje. In kje je denar, ki je bil tam. Kdo ga je vzel, kdo ga je privatiziral. Kdo je pokradel NLB. Za zasluge so direktorji dobivali nagrade, saj se še spomnite imen. Upam da.

Pa še ni dovolj. Potem se vsi ti „mojstri“, ne bi rad uporabil hujšega izraza, potem se lotijo še generacije upokojencev. Tistih, ki so jim s svojim delom dali sploh možnost, da so svoje riti prinesli do šol in fakultet, da so postali to, kar so. No, prepričan sem, da tega njihovi starši tega niso želeli. In na to niso ponosni. Zdaj ropajo še njih. Sramota.

In kaj so dali mladim? Povejte mi, kaj in kakšna je vaša prihodnost. Če mi boste dali optimizem, bom srečen. Pa se bojim, da ne bo nikakršnega optimizma v vaših odgovorih, če bodo pošteni. Na žalost. Mi bomo na stara leta delali do smrti, kje pa boste vi dobili službo, kako si boste ustvarjali boljši jutri, lepšo prihodnost. Kako boste v življenje spravili vaše otroke, ki so nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi. Povejte mi, kako!

O vsem tem tudi pišem, vsak teden, vsak dan o tem razmišljam. Pa ne pomaga. Treba je nekaj narediti. To, kar je pred nami, verjemite, ni dobro. Ne pelje nikamor. To je preprosto kraja v imenu – koga že?? - morda ljudstva. Dajte no, to je svinjarija.

Pa še vedno bom zapisal: imam najlepšo domovino, najlepšo deželo, rad imam Slovenijo. A čas je, da se nekateri, mnogi umaknejo. Dovolje je bilo. Dajte nam, da zadihamo.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Obtožujem!