Niti mraz in megla nista ovira za obisk Miklošovega senja v središču Murske Sobote - več tisoč obiskovalcev je najbolj segalo po kuhanem vinu in kuhanim klobasam

Miklavžev sejemPoleg „Trezinega senja" (Terezijin sejem), ki vsako leto 15. oktobra poteka v središču Murske Sobote, je „Miklošovo senje" (Miklavžev sejem), ki je na sporedu vsako leto 6. decembra (sv. Nikolaj je namreč zavetnik murskosoboške župnije in mesta Murska Sobota op.p.), gotovo ena največjih družabnih in tudi etnoloških prireditev v Murski Soboti in okolici. In to se je potrdilo tudi letos, ko kakšnim tristotim sejmarjem – razstavljalcem oz. prodajalcem, ter več tisočim obiskovalcem, niti mraz in megla, ki sta pritiskala ves dan, nista mogla do živega. Tako je tradicionalno Miklošovo senje tudi tokrat privabila množice obiskovalcev, saj je Slovenska in še nekatere ulice, že od zgodnjega jutra bila polna prodajalcev in obiskovalcev.

V soboto na klobaso in

Generacija prvošolčkov iz šolskega leta 1958/59 spet v šolskih klopeh

Obletnica šole 1958-66Bila je prav vesela in prijetna tista sobota, ko so se za svoje srečanje odločili, sedaj že sami upokojenci, ki so se prvič srečali natanko pred oseminpetdesetimi leti, ko so v šolskem letu 1958/59 bili prvošolčki in prvošolke na OŠ Radgona. Od takrat so naslednjih osem let skupaj sedeli v šolskih klopeh, si nabirali znanje in izkušnje v šoli, ki je takrat bila na radgonskem gradu, ter se potem razšli, vsak za svojim ciljem, vsak za svojo prihodnostjo. To je torej bilo pred dobrega pol stoletja, poleti 1966 in zato so kar nekaj časa potekale aktivnosti, da bi se omenjena generacija v kateri je kar 66 najstnikov končalo osnovnošolsko izobraževanje spet srečala. Hodili so v dveh oddelkih, kjer sta bila razrednika Avgust Posavec in Franc Stergar.

Prvič so se srečali pred 58, razšli pa pred 50 leti...

Znova lepo obiskan smučarski sejem v Gornji Radgoni - lastnike je zamenjalo veliko rabljene zimske in smučarske opreme

Ski sejem GRPodobno kot že skoraj 30 let doslej, je Smučarski klub Radgona, ki uspešno deluje več desetletij, in ki šteje okoli 130 članic in članov, tudi letos pripravil tradicionalni sejem rabljene smučarske opreme in vseh drugih potrebščin za zimske športe in rekreacijo. Ker je interes ponudnikov opreme bil zelo velik, so sejem pripravili na prostem, ob gasilskem domu v Gornji Radgoni, kjer se je v lepem in sončnem, a dokaj mrzlem vremenu zbralo veliko prodajalcev in kupcev opreme kakor tudi opazovalcev. Medtem ko lastniki in upravljalci zimsko - športnih središč, smučišč, vlečnic, žičnic..., čakajo, da bi padlo čim več snega, ki da bi ostal 'vse tja do maja', pa v številnih slovenskih družinah razmišljajo o tem, kako nabaviti zelo drago smučarsko opremo. In ker je veliko družin, ki si ne morejo privoščiti nove in drage smučarske opreme, ob tem pa predvsem otroci hitro prerastejo tovrstno opremo, so prav dobrodošli 'sejmi rabljene smučarske opreme', katere po večini slovenskih mest in krajev organizirajo smučarski in drugi klubi.

Otroška oprema je bila najbolj iskana

Sveti Miklavž pričakal otroke v trgovini Jager v Radencih

Sveti Miklavž JagerSpet je leto naokrog, in tu je mesec december, ki ga poznamo kot mesec lepih mislih, miru, voščil ter obdarovanj. Prav tako sodijo v ta sklop prazničnih dogodkov ali kot rečemo v ljudskem tonu » Veseli december«, trije dobri možje, ki obdarujejo pridnost otrok, sveti Miklavž ter lika Božiček in Dedek Mraz.

Prišel je Sveti Miklavž

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Obtožujem!

 

Pozdravljeni,

preprosto sem moral te svoje misli pri svojih sedeminpetdesetih letih zliti na papir. Rad imam to deželo – Slovenijo, rad imam to domovino, pokrajino – Slovenijo, ne maram pa te države v njenem institucionalnem ali oblastnem smislu. Tega me je sram, tega me je groza in strah. Sram me je!

... Moj oče je bil znani slovenski pisatelj, ljubil je to deželo, ljubil je svoje ljudi, ljubil je to, da smo nekoč na svoji zemlji. Tudi jaz imam rad to deželo. Kot novinar, terenski, sem imel možnost, da sem jo kot eden redkih Slovencev spoznal po dolgem in počez. In je res lepa, enkratna, neponovljiva. In vedno sem bil vesel in ponosen, da živim na tako lepi zemlji, v tako lepi deželi. A...

A za tak sistem se jaz nisem trudil, ne boril. Bil sem srečen, ko smo dobili svojo državo, ko smo prišli na svoje, kot se reče. Jaz to lahko rečem, ker so bili moji stari starši tlačani na zemlji madžarske grofice. Ki sploh ni bila slaba. Bil sem srečen, ko sem odraščal, od leta 1955 naprej, v neki državi, ki se ji je takrat reklo Jugoslavija, kjer je bilo na začetku težko, zelo težko. Meni in mami je v podstrešnem stanovanju voda zmrznila v umivalniku. A – vsak naslednji dan je bil težak, a vendarle boljši. Bil sem srečen, da sem lahko hodil v šolo, da sem lahko študiral, da sem lahko dobil službo, si ustvaril družino in v vsem tem užival. Za boljši jutri. Pa so bili boni za bencin, pa je bil sistem par – nepar za avtomobile, pa je bila inflacija.

Ampak, dragi moji, bila je tudi sociala, bili so počitniški domovi, bile so šole, bili so vrtci, bili so športni amaterski klubi, amaterska gledališča, bilo je življenje. Bila so potovanja po svetu, bil je nakupovalni Trst, Celovec, Graz, pa še kaj. Vsak dan je bilo bolje. A potem je prišla osamosvojitev, samostojnost, z novimi junaki – vsi iz istega gnezda! In so nam prinesli nove resnice, novo državo. In sem upal vanjo, ponosen sem bil, da jo imam. Kako ponosno sem tista leta v Franciji, Belgiji, Italiji, pa še kje drugje potrpežljivo razlagal, od kod prihajam, da sem iz Slovenije, da to ni več Jugoslavija. Bil je en sam ponos.

Potem pa minejo leta... Potem pride privatizacija, pride tranzicija, pridejo pidi in sodi, pride Koržetov sklad za državna podjetja. In potem pridejo razni Bavčarji, Kordeži, Valanti, Duhovnikove, Volki, Šroti, da Hildice ne pozabim, in cela plejada z njimi zlizanih novih povzpetnikov. In z njimi povezanih novih menedžerjev z mojim nekdanjim kolegom Samom Miličem Hribarjem na čelu. Kdo bi jih vse našteval. Škoda časa in prostora. In potem nam ukradejo državo. In naredijo dva sistema, enega za „elito“ in enega za navadne ljudi, za sodobne sužnje. Mar je treba naštevati primere... Mislim da ne. In potem jemljejo, kradejo.

In ko skorajda vse „privatizirajo“, si za ubogega človečka izmislijo še recesijo.

Odpuščanja, cesta, brez plač, ki so jih ljudje zaslužili, brez zavarovanja, ki so ga že plačali. Brez upanja in brez prihodnosti. In brez pravne države. Potem ga do konca oropajo. Do tega, da ljudje ne morejo več živeti, da se po kleteh blokov vlačijo kot podgane, da si pozimi najdejo topel kotiček, da bi dočakali jutri. Brez služb, brez prihodnosti. Kje so Litostroji, Mure, Tami, Labodi, Lisce, Mipi, Jutranjke, kje je SCT, kje je Vegrad, kje je Prevent. In kje so ti ljudje. In kje je denar, ki je bil tam. Kdo ga je vzel, kdo ga je privatiziral. Kdo je pokradel NLB. Za zasluge so direktorji dobivali nagrade, saj se še spomnite imen. Upam da.

Pa še ni dovolj. Potem se vsi ti „mojstri“, ne bi rad uporabil hujšega izraza, potem se lotijo še generacije upokojencev. Tistih, ki so jim s svojim delom dali sploh možnost, da so svoje riti prinesli do šol in fakultet, da so postali to, kar so. No, prepričan sem, da tega njihovi starši tega niso želeli. In na to niso ponosni. Zdaj ropajo še njih. Sramota.

In kaj so dali mladim? Povejte mi, kaj in kakšna je vaša prihodnost. Če mi boste dali optimizem, bom srečen. Pa se bojim, da ne bo nikakršnega optimizma v vaših odgovorih, če bodo pošteni. Na žalost. Mi bomo na stara leta delali do smrti, kje pa boste vi dobili službo, kako si boste ustvarjali boljši jutri, lepšo prihodnost. Kako boste v življenje spravili vaše otroke, ki so nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi. Povejte mi, kako!

O vsem tem tudi pišem, vsak teden, vsak dan o tem razmišljam. Pa ne pomaga. Treba je nekaj narediti. To, kar je pred nami, verjemite, ni dobro. Ne pelje nikamor. To je preprosto kraja v imenu – koga že?? - morda ljudstva. Dajte no, to je svinjarija.

Pa še vedno bom zapisal: imam najlepšo domovino, najlepšo deželo, rad imam Slovenijo. A čas je, da se nekateri, mnogi umaknejo. Dovolje je bilo. Dajte nam, da zadihamo.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Obtožujem!