Jurijevški nabijači „nabijali" pri županu v Bolehnečicih

Blagoslov in nabijanje BolehnečiciIzmed številnih prireditev in dogodkov, ki jih v Prekmurju, Prlekiji in Slovenskih goricah organizirajo ob praznovanju največjega krščanskega praznika – Velike noči, gotovo pripada eno častnih mest, tradicionalnemu dogajanju na območju občine Sveti Jurij ob Ščavnici, kjer domači „Jurijevški nabijači" skrbijo za ohranjanje starih običajev – razbijanje sten. In medtem ko po vsej Sloveniji v soboto, dan pred največjim praznikom, potekajo velikonočne vigilije, nočne liturgije pred veliko nočjo, pa različna društva poskrbijo za dopolnilo praznovanja. Slednje v občini Sveti Jurij poteka skozi vse dneve praznika, saj 16 članov Društva ročnih možnaristov „Jurijevški nabijači" obiskuje vse vasi, kamor jih povabijo.

V občini Sveti Jurij ob Ščavnici ohranjajo stari običaj streljanja z ročnimi možnarji

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Kres Lisjakova strugaŠtevilni radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji RD Radgona ter tudi drugi gostje, so veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Nekdanji miličniki obiskali svojega komandirja, ki se je upokojil leta 1986

Policisti upokojenci na obiskuKar nekaj solz radosti je spontano spustil Martin Španbauer, ki bo letos jeseni napolnil 85 let, ko ga je na njegovem lepem in prijetnem domu na Noričkem Vrhu, streljaj iz Gornje Radgone, obiskalo kakšnih 20 njegovih nekdanjih sodelavcev na Policijski postaji Gornja Radgona. Na pobudo upokojene policistke Marije Rantaša so namreč policisti in administratorka, ki so bili na PP Gornja Radgona, ko se je leta 1986 upokojil njihov takratni komandir Martin Španbauer, organizirali to srečanje, ki se je začelo pri nekdanji radgonski policijski postaji na Maistrovem trgu, kjer sicer spomeniško zaščitena stavba močno propada. Po obisku pri svojem nekdanjem komandirju Španbauerju, so si ogledali tudi novo policijsko postajo, katero jim je razkazal sedanji komandir PP Gornja Radgona, Aleksander Kreslin.

Obisk upokojenih policistov PP GR

Pospravili so odpadke iz štirih vasi

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka se tudi to pomlad niso izneverili tradiciji, ko v okolju kjer delujejo in večinoma živijo, skrbijo tudi za urejenost in čistočo naravnega okolja. Tako so minulo nedeljo v popoldanskem času izvedli tradicionalno čistilno akcijo na področju Krajevne skupnosti Črešnjevci – Zbigovci v občini Gornja Radgona, kjer so pospravili štiri vasi. Več deset aktivistov se je zbralo pri prodajalni Tuš v središču Črešnjevcev in se nato razdelilo v dve skupini. Ena skupina je čistila ob glavni cesti Gornja Radgona – Ptuj, skozi Črešnjevce in Orehovce, nato čez Orehovski Vrh, do gasilskega doma PGD Zbigovci. Druga skupina pa skozi Črešnjevce mimo Holtove vile in Zbogivce, prav tako do doma PGD Zbigovci.

Turistično društvo Majolka pripravilo še eno odmevno čistilno akcijo

Ob visokem življenjskem jubileju na obisku pri Ivanki Perša z Rožičkega Vrha

Ivanka Perša jubilejDandanes, ko se ljudje med seboj vse manj obiskujejo, ko vedno nekam hitimo in ne poznamo niti najbližjih sosedov, nekaterim obisk veliko pomeni. Ob obiskih je uživala tudi Ivanka Perša, ko so jo ob njenem okoglem življenjskem jubileju, 90. rojstnem dnevu obiskali župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici, Anton Slana, ter poverjenici Krajevnega odbora RK Sv. Jurij ob Ščavnici, Rozina Kraner in Jožica. Čeprav je ob obisku bila v bolniški postelji, je izkazala veselje in zadovoljstvo, da jo je obiskala omenjena delegacija. Ob njeni »ortopedski« postelji, so se zbali tudi njeni najbližji, družini sinov Marjana in Draga, po izrečenih čestitkah in izročitvi darila župana in Rdečega križa, so s slavljenko tudi nazdravili. Pozneje, pri obloženi mizi, ki so jo pripravile snahe Sonja, Silva in Majda, smo lahko izvedeli veliko zanimivega iz pestrega življenja slavljenke, ki se je rodila 3. aprila 1929 na Rožičkem Vrhu.

Tudi starejši in onemogli v postelji so veseli obiskov

Radgonski lovci spregovorili o narejenem v minulem obdobju

Lovci GR zborV svojem lovskem domu v Hercegovščaku so se na 70. zboru zbrali člani in članica LD Gornja Radgona, ki se ga je udeležilo 48 (od skupno 54) članov ter nekaj gostov, med katerimi tudi domači župan, sicer tudi lovec LD Negova, Stanislav Rojko. In potem, ko so prisluhnili poročilom starešine ter komisij in referentov je radgonska zelena bratovščina, ki se je za zbor odlično pripravila, saj je vse teklo kot po loju, v ospredje postavila letošnje aktivnosti, kjer bo proslava lepega jubileja – 70. letnice obstoja in uspešnega delovanja. Med spremljanjem dogajanja na zboru, so se prisotni gostje lahko prepričali, da v radgonski LD vlada pravo tovarištvo, kjer ne poznajo ne levo, ne desno, temveč so vsi v enotni isti smeri – naprej. Zato niti ne preseneča, da je starešina Milan Kolarič izrazil zadovoljstvo in ponos nad prehojeno potjo, hkrati pa optimizem za prihodnost. Njihovo društvo ne pozna politike, temveč je odprto vsakemu lovcu in ne preiskuje njihovih političnih ali kakšnih drugih nazorov. Kdor je vnet lovec, je vedno dobrodošel, saj lovci poznajo samo eno barvo – to je zelena – barvo svojih lovišč.

V ospredju praznovanje 70-letnice

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Obtožujem!

 

Pozdravljeni,

preprosto sem moral te svoje misli pri svojih sedeminpetdesetih letih zliti na papir. Rad imam to deželo – Slovenijo, rad imam to domovino, pokrajino – Slovenijo, ne maram pa te države v njenem institucionalnem ali oblastnem smislu. Tega me je sram, tega me je groza in strah. Sram me je!

... Moj oče je bil znani slovenski pisatelj, ljubil je to deželo, ljubil je svoje ljudi, ljubil je to, da smo nekoč na svoji zemlji. Tudi jaz imam rad to deželo. Kot novinar, terenski, sem imel možnost, da sem jo kot eden redkih Slovencev spoznal po dolgem in počez. In je res lepa, enkratna, neponovljiva. In vedno sem bil vesel in ponosen, da živim na tako lepi zemlji, v tako lepi deželi. A...

A za tak sistem se jaz nisem trudil, ne boril. Bil sem srečen, ko smo dobili svojo državo, ko smo prišli na svoje, kot se reče. Jaz to lahko rečem, ker so bili moji stari starši tlačani na zemlji madžarske grofice. Ki sploh ni bila slaba. Bil sem srečen, ko sem odraščal, od leta 1955 naprej, v neki državi, ki se ji je takrat reklo Jugoslavija, kjer je bilo na začetku težko, zelo težko. Meni in mami je v podstrešnem stanovanju voda zmrznila v umivalniku. A – vsak naslednji dan je bil težak, a vendarle boljši. Bil sem srečen, da sem lahko hodil v šolo, da sem lahko študiral, da sem lahko dobil službo, si ustvaril družino in v vsem tem užival. Za boljši jutri. Pa so bili boni za bencin, pa je bil sistem par – nepar za avtomobile, pa je bila inflacija.

Ampak, dragi moji, bila je tudi sociala, bili so počitniški domovi, bile so šole, bili so vrtci, bili so športni amaterski klubi, amaterska gledališča, bilo je življenje. Bila so potovanja po svetu, bil je nakupovalni Trst, Celovec, Graz, pa še kaj. Vsak dan je bilo bolje. A potem je prišla osamosvojitev, samostojnost, z novimi junaki – vsi iz istega gnezda! In so nam prinesli nove resnice, novo državo. In sem upal vanjo, ponosen sem bil, da jo imam. Kako ponosno sem tista leta v Franciji, Belgiji, Italiji, pa še kje drugje potrpežljivo razlagal, od kod prihajam, da sem iz Slovenije, da to ni več Jugoslavija. Bil je en sam ponos.

Potem pa minejo leta... Potem pride privatizacija, pride tranzicija, pridejo pidi in sodi, pride Koržetov sklad za državna podjetja. In potem pridejo razni Bavčarji, Kordeži, Valanti, Duhovnikove, Volki, Šroti, da Hildice ne pozabim, in cela plejada z njimi zlizanih novih povzpetnikov. In z njimi povezanih novih menedžerjev z mojim nekdanjim kolegom Samom Miličem Hribarjem na čelu. Kdo bi jih vse našteval. Škoda časa in prostora. In potem nam ukradejo državo. In naredijo dva sistema, enega za „elito“ in enega za navadne ljudi, za sodobne sužnje. Mar je treba naštevati primere... Mislim da ne. In potem jemljejo, kradejo.

In ko skorajda vse „privatizirajo“, si za ubogega človečka izmislijo še recesijo.

Odpuščanja, cesta, brez plač, ki so jih ljudje zaslužili, brez zavarovanja, ki so ga že plačali. Brez upanja in brez prihodnosti. In brez pravne države. Potem ga do konca oropajo. Do tega, da ljudje ne morejo več živeti, da se po kleteh blokov vlačijo kot podgane, da si pozimi najdejo topel kotiček, da bi dočakali jutri. Brez služb, brez prihodnosti. Kje so Litostroji, Mure, Tami, Labodi, Lisce, Mipi, Jutranjke, kje je SCT, kje je Vegrad, kje je Prevent. In kje so ti ljudje. In kje je denar, ki je bil tam. Kdo ga je vzel, kdo ga je privatiziral. Kdo je pokradel NLB. Za zasluge so direktorji dobivali nagrade, saj se še spomnite imen. Upam da.

Pa še ni dovolj. Potem se vsi ti „mojstri“, ne bi rad uporabil hujšega izraza, potem se lotijo še generacije upokojencev. Tistih, ki so jim s svojim delom dali sploh možnost, da so svoje riti prinesli do šol in fakultet, da so postali to, kar so. No, prepričan sem, da tega njihovi starši tega niso želeli. In na to niso ponosni. Zdaj ropajo še njih. Sramota.

In kaj so dali mladim? Povejte mi, kaj in kakšna je vaša prihodnost. Če mi boste dali optimizem, bom srečen. Pa se bojim, da ne bo nikakršnega optimizma v vaših odgovorih, če bodo pošteni. Na žalost. Mi bomo na stara leta delali do smrti, kje pa boste vi dobili službo, kako si boste ustvarjali boljši jutri, lepšo prihodnost. Kako boste v življenje spravili vaše otroke, ki so nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi. Povejte mi, kako!

O vsem tem tudi pišem, vsak teden, vsak dan o tem razmišljam. Pa ne pomaga. Treba je nekaj narediti. To, kar je pred nami, verjemite, ni dobro. Ne pelje nikamor. To je preprosto kraja v imenu – koga že?? - morda ljudstva. Dajte no, to je svinjarija.

Pa še vedno bom zapisal: imam najlepšo domovino, najlepšo deželo, rad imam Slovenijo. A čas je, da se nekateri, mnogi umaknejo. Dovolje je bilo. Dajte nam, da zadihamo.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Obtožujem!