Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Obtožujem!

 

Pozdravljeni,

preprosto sem moral te svoje misli pri svojih sedeminpetdesetih letih zliti na papir. Rad imam to deželo – Slovenijo, rad imam to domovino, pokrajino – Slovenijo, ne maram pa te države v njenem institucionalnem ali oblastnem smislu. Tega me je sram, tega me je groza in strah. Sram me je!

... Moj oče je bil znani slovenski pisatelj, ljubil je to deželo, ljubil je svoje ljudi, ljubil je to, da smo nekoč na svoji zemlji. Tudi jaz imam rad to deželo. Kot novinar, terenski, sem imel možnost, da sem jo kot eden redkih Slovencev spoznal po dolgem in počez. In je res lepa, enkratna, neponovljiva. In vedno sem bil vesel in ponosen, da živim na tako lepi zemlji, v tako lepi deželi. A...

A za tak sistem se jaz nisem trudil, ne boril. Bil sem srečen, ko smo dobili svojo državo, ko smo prišli na svoje, kot se reče. Jaz to lahko rečem, ker so bili moji stari starši tlačani na zemlji madžarske grofice. Ki sploh ni bila slaba. Bil sem srečen, ko sem odraščal, od leta 1955 naprej, v neki državi, ki se ji je takrat reklo Jugoslavija, kjer je bilo na začetku težko, zelo težko. Meni in mami je v podstrešnem stanovanju voda zmrznila v umivalniku. A – vsak naslednji dan je bil težak, a vendarle boljši. Bil sem srečen, da sem lahko hodil v šolo, da sem lahko študiral, da sem lahko dobil službo, si ustvaril družino in v vsem tem užival. Za boljši jutri. Pa so bili boni za bencin, pa je bil sistem par – nepar za avtomobile, pa je bila inflacija.

Ampak, dragi moji, bila je tudi sociala, bili so počitniški domovi, bile so šole, bili so vrtci, bili so športni amaterski klubi, amaterska gledališča, bilo je življenje. Bila so potovanja po svetu, bil je nakupovalni Trst, Celovec, Graz, pa še kaj. Vsak dan je bilo bolje. A potem je prišla osamosvojitev, samostojnost, z novimi junaki – vsi iz istega gnezda! In so nam prinesli nove resnice, novo državo. In sem upal vanjo, ponosen sem bil, da jo imam. Kako ponosno sem tista leta v Franciji, Belgiji, Italiji, pa še kje drugje potrpežljivo razlagal, od kod prihajam, da sem iz Slovenije, da to ni več Jugoslavija. Bil je en sam ponos.

Potem pa minejo leta... Potem pride privatizacija, pride tranzicija, pridejo pidi in sodi, pride Koržetov sklad za državna podjetja. In potem pridejo razni Bavčarji, Kordeži, Valanti, Duhovnikove, Volki, Šroti, da Hildice ne pozabim, in cela plejada z njimi zlizanih novih povzpetnikov. In z njimi povezanih novih menedžerjev z mojim nekdanjim kolegom Samom Miličem Hribarjem na čelu. Kdo bi jih vse našteval. Škoda časa in prostora. In potem nam ukradejo državo. In naredijo dva sistema, enega za „elito“ in enega za navadne ljudi, za sodobne sužnje. Mar je treba naštevati primere... Mislim da ne. In potem jemljejo, kradejo.

In ko skorajda vse „privatizirajo“, si za ubogega človečka izmislijo še recesijo.

Odpuščanja, cesta, brez plač, ki so jih ljudje zaslužili, brez zavarovanja, ki so ga že plačali. Brez upanja in brez prihodnosti. In brez pravne države. Potem ga do konca oropajo. Do tega, da ljudje ne morejo več živeti, da se po kleteh blokov vlačijo kot podgane, da si pozimi najdejo topel kotiček, da bi dočakali jutri. Brez služb, brez prihodnosti. Kje so Litostroji, Mure, Tami, Labodi, Lisce, Mipi, Jutranjke, kje je SCT, kje je Vegrad, kje je Prevent. In kje so ti ljudje. In kje je denar, ki je bil tam. Kdo ga je vzel, kdo ga je privatiziral. Kdo je pokradel NLB. Za zasluge so direktorji dobivali nagrade, saj se še spomnite imen. Upam da.

Pa še ni dovolj. Potem se vsi ti „mojstri“, ne bi rad uporabil hujšega izraza, potem se lotijo še generacije upokojencev. Tistih, ki so jim s svojim delom dali sploh možnost, da so svoje riti prinesli do šol in fakultet, da so postali to, kar so. No, prepričan sem, da tega njihovi starši tega niso želeli. In na to niso ponosni. Zdaj ropajo še njih. Sramota.

In kaj so dali mladim? Povejte mi, kaj in kakšna je vaša prihodnost. Če mi boste dali optimizem, bom srečen. Pa se bojim, da ne bo nikakršnega optimizma v vaših odgovorih, če bodo pošteni. Na žalost. Mi bomo na stara leta delali do smrti, kje pa boste vi dobili službo, kako si boste ustvarjali boljši jutri, lepšo prihodnost. Kako boste v življenje spravili vaše otroke, ki so nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi. Povejte mi, kako!

O vsem tem tudi pišem, vsak teden, vsak dan o tem razmišljam. Pa ne pomaga. Treba je nekaj narediti. To, kar je pred nami, verjemite, ni dobro. Ne pelje nikamor. To je preprosto kraja v imenu – koga že?? - morda ljudstva. Dajte no, to je svinjarija.

Pa še vedno bom zapisal: imam najlepšo domovino, najlepšo deželo, rad imam Slovenijo. A čas je, da se nekateri, mnogi umaknejo. Dovolje je bilo. Dajte nam, da zadihamo.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Obtožujem!