Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Po šestdesetih srečnih letih, spet pred oltar in matičarja

Biserna poroka FleisingerKonec minulega tedna sta v krogu domačih in prijateljev 60 let skupnega zakonskega življenja praznovala Marija in Karel Fleisinger iz Spodnjih Ivanjcev. Enako kot pred šestdesetimi leti sta slavljenca tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Civilni obred, ki ga je ob asistenci matičarja Mirka Ferenca, opravil župan občine Gornja Radgona Stanko Rojko, je potekal v prostorih srednjeveškega negovskega gradu. Nekoliko presenetljivo je le dejstvo, da sta slavljenca v cerkvi obeležila biserno, civilno pa diamantno poroko, kot je pisalo na listini, ki sta jo Marija in Karel prejela od župana Rojka. Po matičarjevi predstavitvi življenjske zgodbe zakoncev, jima je tudi župan namenil nekaj lepih besed in jima izročil omenjeno Diamantno poročno listino občine Gornja Radgona.

Biserno poroko sta obhajala zakonca Marija in Karel Fleisinger

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

In memoriam Ivan Kovač

 

Umrl je ugleden Radgončan Ivan Kovač 

(Nedelica,10.7.1932 – Gornja Radgona,1.8.2012)

Ivan KovačLe nekaj tednov potem ko je obeležil 80. rojstni dan, je v Domu starejših občanov (DSO) v Gornji Radgoni, umrl eden najbolj znanih in uglednih Radgončanov Ivan Kovač. Kljub hudi bolezni je v minulih nekaj tednih sprejel nešteto svojcev, prijateljev, znancev, sosedov, nekdanjih sodelavcev, ki so mu želeli čestitati ob lepem življenjskem jubileju. V DSO je sprejel tudi delegacije različnih društev in organizacij (vinogradniki, lovci, vinski vitezi, koronarci...), v katerih je aktivno deloval, nato pa je, kot da bi namerno načrtoval, v sredo, 1. avgusta dopoldan mirno in tiho za vedno zaspal.

Čeprav je to znano že dolgo časa, je mnogim šele ob njegovem nedavnem, 80 – letnem življenjskem jubileju, postalo povsem jasno, da Ivan Kovač, nekdanji družbeno politični veljak in gospodarstvenik, pred upokojitvijo dolgoletni direktor Pomurskega sejma, sodi med tiste ljudi, ki so ogromno naredili za Gornjo Radgono in širšo okolico. Bil je pravzaprav eden tistih ljudi, ki so zaznamovali razvoj in napredek Gornje Radgone, skozi večji del druge polovice prejšnjega stoletja. In ker je bil aktiven in dejaven na različnih področjih, niti ne preseneča, da mu je v minulih tednih, ko je jesen življenja, skupaj s svojo življenjsko sopotnico Anico, preživljal v DSO Gornja Radgona, toliko ljudi voščilo ob praznovanju 80. rojstnega dneva. Poleg več desetin svojcev, prijateljev, znancev, sostanovalcev v domu, so Ivanu nazdravili in mu zaželeli še mnoga zdrava leta, predstavniki številnih društev in združenj, v katerih je Ivan bil dolga leta prizadeven in aktiven član. Med drugimi predstavniki Slovenskega reda vinskih vitezov, Koronarnega društva Radenci, pa lovci, vinogradniki ipd.

Vsi obiski, čestitke in obdarovanja s strani delegacij društev in organizacij so bili izjemno prisrčni ter prijetni, in čeprav je vse skupaj Ivana, ki je imel kar nekaj težav z zdravjem, močno utrudilo, je vseskozi bil vesel in razpoložen. Posebej slovesno je bilo na proslavi, katere se je udeležilo kakšnih 50 najbližjih prijateljev, ko so za dobro počutje vseh in vse drugo kar sodi zraven, poskrbeli zaposleni v DSO. Prišli so dejanski prijatelji, med katerimi tudi govorci, ki niso skoparili s superlativi, ko so govorili o slavljencu, njegovem življenju in delu, ko smo pri nekaterih lahko zasledili tudi solzne obraze. Toda ne samo solze tudi vrhunska kapljica je tekla v potokih. In med izvrstno kapljico je izstopal arhivski renski rizling, ki so ga v Halozah natrgali davnega leta 1926, napolnili pa v Kmetijskem kombinatu Ptuj, leta 1927. Pred tridesetimi leti, ko je praznoval Abrahama, ga je Ivan dobil iz rok prijateljev, ga pravilno skladiščil in prihranil za 80. rojstni dan. Zraven je bilo še nekaj izvrstnih, a nekoliko „mlajših“ arhivskih vin, ter seveda mladih vin in penin iz lastnega Kovačevega vinograda v Črešnjevcih ter iz drugih vinskih kleti iz širšega območja. V tem času so o Ivanu Kovaču glasno spregovorili predvsem: Tone Rous, Jani Gönc, Janez Erjavec, Milan Nekrep..., posebej prisrčen pa je bil nagovor še ene Prekmurke, ki je zaznamovala minula desetletja v Gornji Radgoni in okolici, častna občanka občine Gornja Radgona, od Ivana poldrugo leto starejša sošolka in prijateljica Cilka Dimec Žerdin.

Predvsem je spregovorila o poznanstvu z Ivanom že iz mlajših let, saj izhajata iz praktično sosednjih vasi med Turniščem in Črenšovci. Dejala je, da se je v zadnjih letih kar nekaj reči spremenilo, in med drugim sta oba pristala na invalidskih vozičkih. „Pa vendar še ne brez smisla za življenje. Imeti ga moramo do našega zadnjega diha. Tako pravi velik psiholog 20. stoletja dr. Frankl, kot tudi naš rojak dr. Anton Trstenjak. A veš, kaj se mi dogaja v času, ko ne morem nikamor sama, kot bi rada. Veliko ur se vračam v preteklost, v čase našega otroštva, naše mladosti. Obdobje najine generacije je čas 2. svetovne vojne in čas po njej.

Rodil si se v majhni prekmurski vasici Nedelici 10. junija 1932. leta. Kot najmlajši tretji otrok Kovačeve družine si dočakal dan, da si lahko izpolnil svoje sanje - iti v šolo in nekaj postati, si zaslužiti boljši kos kruha, kot so ga imeli tvoji starši. Takrat za mlade ni bilo dovolj kruha na zemlji. Ostalo nam je še sezonsko delo. In tako smo se po vojni srečali v klopeh nižje gimnazije v Lendavi pretežno otroci prekmurskih malih kmetov. Stanovali smo v dijaškem domu, kjer smo sami opravljali vsa dela. Čistili sobe, kurili peči na drva, urejali okolico. V sobah je bilo po 12 dijakov ali morda še več. Naše kopalnice so imele betonske kadi, brez tušev in ploščic na tleh. Pa nas to ni nič motilo. Želeli smo študirati in izsanjati svoje sanje o boljšem in lepšem svetu. Prav iz tega internata izhaja tudi tvoja prva funkcija Vodil si komisijo za pregled čistoče v našem domu“, se je spominjala Cilka.

Dodala je, kako so boljše živeli njuni prijatelji iz Lendave in okolice, ki so lahko stanovali doma. „Naša generacija je veliko dosegla v življenju. Morda zato, ker smo izšli iz skromnih razmer in smo bili tako tudi v času službe skromni in delavni. Pa tudi šolanih kadrov takoj po vojni ni bilo dosti. S tajkuni se takrat nismo ukvarjali. Smo pa na udarniškem delu gradili porušeno domovino, bili smo na akciji: Šamac-Sarajevo, gradili smo Novo Gorico, hodili na cesto bratstva in edinosti... Čez leta sva se oba srečala v Gornji Radgoni. Tej občini, tem ljudem sva dala vse sposobnosti aktivnega dela. Vendar tokrat govorim o tebi dragi Ivan. Delo na Kmetijskem kombinatu, predsednik občine, ki je ogromno gradil, takrat skupaj s prijateljem Tonetom Rousom. "Nekdo bo že plačal", si rad dejal in trmasto vztrajal, čeprav so se ti včasih zapirala ljubljanska vrata. Pa si čakal in dosegel, kar si želel. Tvoj velik dosežek - Pomurski sejem, ki ima danes mednarodne razsežnosti. Postavljati temelje pa ni bilo lahko. In Radenska komunala in tvoj konjiček - vinarstvo. Postal si vitez v krogu dragih prijateljev, ki so tudi danes s teboj. Vsi, ki smo tukaj poznamo tvoje veliko delo, zato ga ni treba podrobno naštevati. Ti pa iz vsega srca čestitam za vse, kar si v življenju naredil za slovenske ljudi.

Tvojo osebnost pa še enkrat označim z besedami našega prekmurskega pisatelja Miška Kranjca: "Opeval sem take in tiste ljudi, ki sem jih našel na tej zemlji, opeval sem svojo ljubezen do njih, svojo ljubezen do prihajajočega sveta. Našel in poznal sem človeka, sanjajočega vrag vedi o čem, pač o tej sreči, ker mu špekulacija takrat niti na misel ni prišla. To je tisti človek., ki sem ga nekoč iskal po vsem Prekmurju, a ga nisem našel. Zdaj je tu. Bori se, dela, gnete ljudi, jih dviga in se dviga še sam iz dneva v dan, človek, ki se zna smejati, ki je poln vedrine in vere vase in v človeštvo. Ta tu pred menoj ustvarja, prinaša srečo in blagoslov življenja, borben je, nekoliko trd včasih, a vendar tako svetal, tako velik, blizu mojemu srcu. Morda mi bo dana milost, da ga bom znal oživiti. Saj ga vendar imam rad, zares rad, verujem vanj s polnim srcem". Ivan, tudi mi smo verovali vate. Ne vem, če je kdo od prisotnih obdan s tako množico prijateljev, kot si ti. Našel si jih s svojo dobroto, iskrenostjo in širino, kot je širok tvoj smeh, kot je močna tvoja beseda. Ivan, radi te imamo. Ob tvojem visokem jubileju ti srčno želimo še kakšno leto umirjenega življenja ob ljubezni in negi žene Anice, ob skrbi in brezmejni vdanosti hčerke Radke in vnukinje Eve in seveda dobro počutje v našem lepem domu, ki nas vse slej ali prej čaka“, je dejala Cilka Dimec Žerdin, ki je pred zdravico, v imenu vseh prisotnih izrazila željo, da bi Ivan Kovač „kmalu našel mesto med častnimi občani naše občine. Zaslužiš si to, med prvimi...“.

Žal pa Ivan tega ni dočakal in je hitro po slavju za vedno zaprl svoje utrujene oči.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno In memoriam Ivan Kovač