Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

In memoriam Ivan Kovač

 

Umrl je ugleden Radgončan Ivan Kovač 

(Nedelica,10.7.1932 – Gornja Radgona,1.8.2012)

Ivan KovačLe nekaj tednov potem ko je obeležil 80. rojstni dan, je v Domu starejših občanov (DSO) v Gornji Radgoni, umrl eden najbolj znanih in uglednih Radgončanov Ivan Kovač. Kljub hudi bolezni je v minulih nekaj tednih sprejel nešteto svojcev, prijateljev, znancev, sosedov, nekdanjih sodelavcev, ki so mu želeli čestitati ob lepem življenjskem jubileju. V DSO je sprejel tudi delegacije različnih društev in organizacij (vinogradniki, lovci, vinski vitezi, koronarci...), v katerih je aktivno deloval, nato pa je, kot da bi namerno načrtoval, v sredo, 1. avgusta dopoldan mirno in tiho za vedno zaspal.

Čeprav je to znano že dolgo časa, je mnogim šele ob njegovem nedavnem, 80 – letnem življenjskem jubileju, postalo povsem jasno, da Ivan Kovač, nekdanji družbeno politični veljak in gospodarstvenik, pred upokojitvijo dolgoletni direktor Pomurskega sejma, sodi med tiste ljudi, ki so ogromno naredili za Gornjo Radgono in širšo okolico. Bil je pravzaprav eden tistih ljudi, ki so zaznamovali razvoj in napredek Gornje Radgone, skozi večji del druge polovice prejšnjega stoletja. In ker je bil aktiven in dejaven na različnih področjih, niti ne preseneča, da mu je v minulih tednih, ko je jesen življenja, skupaj s svojo življenjsko sopotnico Anico, preživljal v DSO Gornja Radgona, toliko ljudi voščilo ob praznovanju 80. rojstnega dneva. Poleg več desetin svojcev, prijateljev, znancev, sostanovalcev v domu, so Ivanu nazdravili in mu zaželeli še mnoga zdrava leta, predstavniki številnih društev in združenj, v katerih je Ivan bil dolga leta prizadeven in aktiven član. Med drugimi predstavniki Slovenskega reda vinskih vitezov, Koronarnega društva Radenci, pa lovci, vinogradniki ipd.

Vsi obiski, čestitke in obdarovanja s strani delegacij društev in organizacij so bili izjemno prisrčni ter prijetni, in čeprav je vse skupaj Ivana, ki je imel kar nekaj težav z zdravjem, močno utrudilo, je vseskozi bil vesel in razpoložen. Posebej slovesno je bilo na proslavi, katere se je udeležilo kakšnih 50 najbližjih prijateljev, ko so za dobro počutje vseh in vse drugo kar sodi zraven, poskrbeli zaposleni v DSO. Prišli so dejanski prijatelji, med katerimi tudi govorci, ki niso skoparili s superlativi, ko so govorili o slavljencu, njegovem življenju in delu, ko smo pri nekaterih lahko zasledili tudi solzne obraze. Toda ne samo solze tudi vrhunska kapljica je tekla v potokih. In med izvrstno kapljico je izstopal arhivski renski rizling, ki so ga v Halozah natrgali davnega leta 1926, napolnili pa v Kmetijskem kombinatu Ptuj, leta 1927. Pred tridesetimi leti, ko je praznoval Abrahama, ga je Ivan dobil iz rok prijateljev, ga pravilno skladiščil in prihranil za 80. rojstni dan. Zraven je bilo še nekaj izvrstnih, a nekoliko „mlajših“ arhivskih vin, ter seveda mladih vin in penin iz lastnega Kovačevega vinograda v Črešnjevcih ter iz drugih vinskih kleti iz širšega območja. V tem času so o Ivanu Kovaču glasno spregovorili predvsem: Tone Rous, Jani Gönc, Janez Erjavec, Milan Nekrep..., posebej prisrčen pa je bil nagovor še ene Prekmurke, ki je zaznamovala minula desetletja v Gornji Radgoni in okolici, častna občanka občine Gornja Radgona, od Ivana poldrugo leto starejša sošolka in prijateljica Cilka Dimec Žerdin.

Predvsem je spregovorila o poznanstvu z Ivanom že iz mlajših let, saj izhajata iz praktično sosednjih vasi med Turniščem in Črenšovci. Dejala je, da se je v zadnjih letih kar nekaj reči spremenilo, in med drugim sta oba pristala na invalidskih vozičkih. „Pa vendar še ne brez smisla za življenje. Imeti ga moramo do našega zadnjega diha. Tako pravi velik psiholog 20. stoletja dr. Frankl, kot tudi naš rojak dr. Anton Trstenjak. A veš, kaj se mi dogaja v času, ko ne morem nikamor sama, kot bi rada. Veliko ur se vračam v preteklost, v čase našega otroštva, naše mladosti. Obdobje najine generacije je čas 2. svetovne vojne in čas po njej.

Rodil si se v majhni prekmurski vasici Nedelici 10. junija 1932. leta. Kot najmlajši tretji otrok Kovačeve družine si dočakal dan, da si lahko izpolnil svoje sanje - iti v šolo in nekaj postati, si zaslužiti boljši kos kruha, kot so ga imeli tvoji starši. Takrat za mlade ni bilo dovolj kruha na zemlji. Ostalo nam je še sezonsko delo. In tako smo se po vojni srečali v klopeh nižje gimnazije v Lendavi pretežno otroci prekmurskih malih kmetov. Stanovali smo v dijaškem domu, kjer smo sami opravljali vsa dela. Čistili sobe, kurili peči na drva, urejali okolico. V sobah je bilo po 12 dijakov ali morda še več. Naše kopalnice so imele betonske kadi, brez tušev in ploščic na tleh. Pa nas to ni nič motilo. Želeli smo študirati in izsanjati svoje sanje o boljšem in lepšem svetu. Prav iz tega internata izhaja tudi tvoja prva funkcija Vodil si komisijo za pregled čistoče v našem domu“, se je spominjala Cilka.

Dodala je, kako so boljše živeli njuni prijatelji iz Lendave in okolice, ki so lahko stanovali doma. „Naša generacija je veliko dosegla v življenju. Morda zato, ker smo izšli iz skromnih razmer in smo bili tako tudi v času službe skromni in delavni. Pa tudi šolanih kadrov takoj po vojni ni bilo dosti. S tajkuni se takrat nismo ukvarjali. Smo pa na udarniškem delu gradili porušeno domovino, bili smo na akciji: Šamac-Sarajevo, gradili smo Novo Gorico, hodili na cesto bratstva in edinosti... Čez leta sva se oba srečala v Gornji Radgoni. Tej občini, tem ljudem sva dala vse sposobnosti aktivnega dela. Vendar tokrat govorim o tebi dragi Ivan. Delo na Kmetijskem kombinatu, predsednik občine, ki je ogromno gradil, takrat skupaj s prijateljem Tonetom Rousom. "Nekdo bo že plačal", si rad dejal in trmasto vztrajal, čeprav so se ti včasih zapirala ljubljanska vrata. Pa si čakal in dosegel, kar si želel. Tvoj velik dosežek - Pomurski sejem, ki ima danes mednarodne razsežnosti. Postavljati temelje pa ni bilo lahko. In Radenska komunala in tvoj konjiček - vinarstvo. Postal si vitez v krogu dragih prijateljev, ki so tudi danes s teboj. Vsi, ki smo tukaj poznamo tvoje veliko delo, zato ga ni treba podrobno naštevati. Ti pa iz vsega srca čestitam za vse, kar si v življenju naredil za slovenske ljudi.

Tvojo osebnost pa še enkrat označim z besedami našega prekmurskega pisatelja Miška Kranjca: "Opeval sem take in tiste ljudi, ki sem jih našel na tej zemlji, opeval sem svojo ljubezen do njih, svojo ljubezen do prihajajočega sveta. Našel in poznal sem človeka, sanjajočega vrag vedi o čem, pač o tej sreči, ker mu špekulacija takrat niti na misel ni prišla. To je tisti človek., ki sem ga nekoč iskal po vsem Prekmurju, a ga nisem našel. Zdaj je tu. Bori se, dela, gnete ljudi, jih dviga in se dviga še sam iz dneva v dan, človek, ki se zna smejati, ki je poln vedrine in vere vase in v človeštvo. Ta tu pred menoj ustvarja, prinaša srečo in blagoslov življenja, borben je, nekoliko trd včasih, a vendar tako svetal, tako velik, blizu mojemu srcu. Morda mi bo dana milost, da ga bom znal oživiti. Saj ga vendar imam rad, zares rad, verujem vanj s polnim srcem". Ivan, tudi mi smo verovali vate. Ne vem, če je kdo od prisotnih obdan s tako množico prijateljev, kot si ti. Našel si jih s svojo dobroto, iskrenostjo in širino, kot je širok tvoj smeh, kot je močna tvoja beseda. Ivan, radi te imamo. Ob tvojem visokem jubileju ti srčno želimo še kakšno leto umirjenega življenja ob ljubezni in negi žene Anice, ob skrbi in brezmejni vdanosti hčerke Radke in vnukinje Eve in seveda dobro počutje v našem lepem domu, ki nas vse slej ali prej čaka“, je dejala Cilka Dimec Žerdin, ki je pred zdravico, v imenu vseh prisotnih izrazila željo, da bi Ivan Kovač „kmalu našel mesto med častnimi občani naše občine. Zaslužiš si to, med prvimi...“.

Žal pa Ivan tega ni dočakal in je hitro po slavju za vedno zaprl svoje utrujene oči.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno In memoriam Ivan Kovač