Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

In memoriam Ivan Kovač

 

Umrl je ugleden Radgončan Ivan Kovač 

(Nedelica,10.7.1932 – Gornja Radgona,1.8.2012)

Ivan KovačLe nekaj tednov potem ko je obeležil 80. rojstni dan, je v Domu starejših občanov (DSO) v Gornji Radgoni, umrl eden najbolj znanih in uglednih Radgončanov Ivan Kovač. Kljub hudi bolezni je v minulih nekaj tednih sprejel nešteto svojcev, prijateljev, znancev, sosedov, nekdanjih sodelavcev, ki so mu želeli čestitati ob lepem življenjskem jubileju. V DSO je sprejel tudi delegacije različnih društev in organizacij (vinogradniki, lovci, vinski vitezi, koronarci...), v katerih je aktivno deloval, nato pa je, kot da bi namerno načrtoval, v sredo, 1. avgusta dopoldan mirno in tiho za vedno zaspal.

Čeprav je to znano že dolgo časa, je mnogim šele ob njegovem nedavnem, 80 – letnem življenjskem jubileju, postalo povsem jasno, da Ivan Kovač, nekdanji družbeno politični veljak in gospodarstvenik, pred upokojitvijo dolgoletni direktor Pomurskega sejma, sodi med tiste ljudi, ki so ogromno naredili za Gornjo Radgono in širšo okolico. Bil je pravzaprav eden tistih ljudi, ki so zaznamovali razvoj in napredek Gornje Radgone, skozi večji del druge polovice prejšnjega stoletja. In ker je bil aktiven in dejaven na različnih področjih, niti ne preseneča, da mu je v minulih tednih, ko je jesen življenja, skupaj s svojo življenjsko sopotnico Anico, preživljal v DSO Gornja Radgona, toliko ljudi voščilo ob praznovanju 80. rojstnega dneva. Poleg več desetin svojcev, prijateljev, znancev, sostanovalcev v domu, so Ivanu nazdravili in mu zaželeli še mnoga zdrava leta, predstavniki številnih društev in združenj, v katerih je Ivan bil dolga leta prizadeven in aktiven član. Med drugimi predstavniki Slovenskega reda vinskih vitezov, Koronarnega društva Radenci, pa lovci, vinogradniki ipd.

Vsi obiski, čestitke in obdarovanja s strani delegacij društev in organizacij so bili izjemno prisrčni ter prijetni, in čeprav je vse skupaj Ivana, ki je imel kar nekaj težav z zdravjem, močno utrudilo, je vseskozi bil vesel in razpoložen. Posebej slovesno je bilo na proslavi, katere se je udeležilo kakšnih 50 najbližjih prijateljev, ko so za dobro počutje vseh in vse drugo kar sodi zraven, poskrbeli zaposleni v DSO. Prišli so dejanski prijatelji, med katerimi tudi govorci, ki niso skoparili s superlativi, ko so govorili o slavljencu, njegovem življenju in delu, ko smo pri nekaterih lahko zasledili tudi solzne obraze. Toda ne samo solze tudi vrhunska kapljica je tekla v potokih. In med izvrstno kapljico je izstopal arhivski renski rizling, ki so ga v Halozah natrgali davnega leta 1926, napolnili pa v Kmetijskem kombinatu Ptuj, leta 1927. Pred tridesetimi leti, ko je praznoval Abrahama, ga je Ivan dobil iz rok prijateljev, ga pravilno skladiščil in prihranil za 80. rojstni dan. Zraven je bilo še nekaj izvrstnih, a nekoliko „mlajših“ arhivskih vin, ter seveda mladih vin in penin iz lastnega Kovačevega vinograda v Črešnjevcih ter iz drugih vinskih kleti iz širšega območja. V tem času so o Ivanu Kovaču glasno spregovorili predvsem: Tone Rous, Jani Gönc, Janez Erjavec, Milan Nekrep..., posebej prisrčen pa je bil nagovor še ene Prekmurke, ki je zaznamovala minula desetletja v Gornji Radgoni in okolici, častna občanka občine Gornja Radgona, od Ivana poldrugo leto starejša sošolka in prijateljica Cilka Dimec Žerdin.

Predvsem je spregovorila o poznanstvu z Ivanom že iz mlajših let, saj izhajata iz praktično sosednjih vasi med Turniščem in Črenšovci. Dejala je, da se je v zadnjih letih kar nekaj reči spremenilo, in med drugim sta oba pristala na invalidskih vozičkih. „Pa vendar še ne brez smisla za življenje. Imeti ga moramo do našega zadnjega diha. Tako pravi velik psiholog 20. stoletja dr. Frankl, kot tudi naš rojak dr. Anton Trstenjak. A veš, kaj se mi dogaja v času, ko ne morem nikamor sama, kot bi rada. Veliko ur se vračam v preteklost, v čase našega otroštva, naše mladosti. Obdobje najine generacije je čas 2. svetovne vojne in čas po njej.

Rodil si se v majhni prekmurski vasici Nedelici 10. junija 1932. leta. Kot najmlajši tretji otrok Kovačeve družine si dočakal dan, da si lahko izpolnil svoje sanje - iti v šolo in nekaj postati, si zaslužiti boljši kos kruha, kot so ga imeli tvoji starši. Takrat za mlade ni bilo dovolj kruha na zemlji. Ostalo nam je še sezonsko delo. In tako smo se po vojni srečali v klopeh nižje gimnazije v Lendavi pretežno otroci prekmurskih malih kmetov. Stanovali smo v dijaškem domu, kjer smo sami opravljali vsa dela. Čistili sobe, kurili peči na drva, urejali okolico. V sobah je bilo po 12 dijakov ali morda še več. Naše kopalnice so imele betonske kadi, brez tušev in ploščic na tleh. Pa nas to ni nič motilo. Želeli smo študirati in izsanjati svoje sanje o boljšem in lepšem svetu. Prav iz tega internata izhaja tudi tvoja prva funkcija Vodil si komisijo za pregled čistoče v našem domu“, se je spominjala Cilka.

Dodala je, kako so boljše živeli njuni prijatelji iz Lendave in okolice, ki so lahko stanovali doma. „Naša generacija je veliko dosegla v življenju. Morda zato, ker smo izšli iz skromnih razmer in smo bili tako tudi v času službe skromni in delavni. Pa tudi šolanih kadrov takoj po vojni ni bilo dosti. S tajkuni se takrat nismo ukvarjali. Smo pa na udarniškem delu gradili porušeno domovino, bili smo na akciji: Šamac-Sarajevo, gradili smo Novo Gorico, hodili na cesto bratstva in edinosti... Čez leta sva se oba srečala v Gornji Radgoni. Tej občini, tem ljudem sva dala vse sposobnosti aktivnega dela. Vendar tokrat govorim o tebi dragi Ivan. Delo na Kmetijskem kombinatu, predsednik občine, ki je ogromno gradil, takrat skupaj s prijateljem Tonetom Rousom. "Nekdo bo že plačal", si rad dejal in trmasto vztrajal, čeprav so se ti včasih zapirala ljubljanska vrata. Pa si čakal in dosegel, kar si želel. Tvoj velik dosežek - Pomurski sejem, ki ima danes mednarodne razsežnosti. Postavljati temelje pa ni bilo lahko. In Radenska komunala in tvoj konjiček - vinarstvo. Postal si vitez v krogu dragih prijateljev, ki so tudi danes s teboj. Vsi, ki smo tukaj poznamo tvoje veliko delo, zato ga ni treba podrobno naštevati. Ti pa iz vsega srca čestitam za vse, kar si v življenju naredil za slovenske ljudi.

Tvojo osebnost pa še enkrat označim z besedami našega prekmurskega pisatelja Miška Kranjca: "Opeval sem take in tiste ljudi, ki sem jih našel na tej zemlji, opeval sem svojo ljubezen do njih, svojo ljubezen do prihajajočega sveta. Našel in poznal sem človeka, sanjajočega vrag vedi o čem, pač o tej sreči, ker mu špekulacija takrat niti na misel ni prišla. To je tisti človek., ki sem ga nekoč iskal po vsem Prekmurju, a ga nisem našel. Zdaj je tu. Bori se, dela, gnete ljudi, jih dviga in se dviga še sam iz dneva v dan, človek, ki se zna smejati, ki je poln vedrine in vere vase in v človeštvo. Ta tu pred menoj ustvarja, prinaša srečo in blagoslov življenja, borben je, nekoliko trd včasih, a vendar tako svetal, tako velik, blizu mojemu srcu. Morda mi bo dana milost, da ga bom znal oživiti. Saj ga vendar imam rad, zares rad, verujem vanj s polnim srcem". Ivan, tudi mi smo verovali vate. Ne vem, če je kdo od prisotnih obdan s tako množico prijateljev, kot si ti. Našel si jih s svojo dobroto, iskrenostjo in širino, kot je širok tvoj smeh, kot je močna tvoja beseda. Ivan, radi te imamo. Ob tvojem visokem jubileju ti srčno želimo še kakšno leto umirjenega življenja ob ljubezni in negi žene Anice, ob skrbi in brezmejni vdanosti hčerke Radke in vnukinje Eve in seveda dobro počutje v našem lepem domu, ki nas vse slej ali prej čaka“, je dejala Cilka Dimec Žerdin, ki je pred zdravico, v imenu vseh prisotnih izrazila željo, da bi Ivan Kovač „kmalu našel mesto med častnimi občani naše občine. Zaslužiš si to, med prvimi...“.

Žal pa Ivan tega ni dočakal in je hitro po slavju za vedno zaprl svoje utrujene oči.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno In memoriam Ivan Kovač