Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Umrla je najstarejša občanka Radencev

 

Le dva tedna po 100. rojstnem dnevu je zaspala Marija Menhart

Marija MenhartBil je ponedeljek, 16. julija 2012, ko je v Domu starejših občanov Radenci (Dosor) potekal še posebej slovesen dan. Bil je to tudi dan, ko se je pred stotimi leti rodila najstarejša občanka občine Radenci, Marija Menhart iz bližnje Hrastje Mote, ki je jesen življenja preživljala v Dosorju. Zaposleni v omenjenem domu, vodstvo občine Radenci, najbližji svojci, sostanovalci v domu, so ji uprizorili enkratno slavje. Stoletnici, ki je ob jubileju izžarevala z vedrino in dobro voljo, katera je preživela dve svetovni vojni ter osamosvojitveno vojno, ter živela v štirih državah (Avstro Ogrski monarhiji, Kraljevini Jugoslaviji, Titovi SFRJ ter Sloveniji), so zapele članice in člani Pevskega zbora Dosor, ki ga tvorijo stanovalci in zaposleni v domu.

Zaplesali so ji otroci iz radenskega vrtca, nasmejali člani dramske sekcije Dosorja. Tamkajšnji kuharji pa so poleg drugih dobrot spekli tudi enkratno torto, s katero se je sladkalo vsaj sto prisotnih stanovalcev doma in gostov.

Seveda ni šlo niti brez pozdravnih nagovorov in obdarovanj, tako da se je slavljenka ob koncu komajda videla izza rož in drugih daril. Na slovesnosti, ki jo je vodila Damijana Kraner iz Dosorja, je slavljenko v imenu sostanovalcev pozdravila Brigita Živec, v imenu radenske občine, župan Janez Rihtarič, v imenu Dosorja, direktorica Mateja Hauzer ter predstavnica Hipo Alpe Adria banke Angela Vegi... Seveda to ni bilo vse, saj so stoletnici veliko lepih želja izrazili tudi drugi posamezniki, nekatera društva in organizacije. Žal veliko lepih želja ni bilo dovolj, saj je natanko dva tedna pozneje, v nedeljo, 29.7. zvečer, prenehalo biti plemenito srce gospe Marije Menhart. Očitno je želela doživeti stoto in se nato mirno in tiho, kot je tudi živela, posloviti.

„Rojena sem v Šratovcih l6.7.1912. Pri hiši nas je bilo pet otrok. Imela sem dva brata in dve sestri. Vzgoja je bila stroga, vendar smo jo z veseljem sprejeli. Na kmetiji smo imeli tri krave, dva prašiča, kokoši in psa. Dela je bilo za nas vse dovolj...“, je rada poudarjala stoletnica. Ob izbruhu l. svetovne vojne je njen oče moral kot vojak na rusko fronto, a se je vrnil zdrav. Otroci so v šolo hodili v Gornjo Radgono približno 4 km daleč, seveda peš. Tudi pozimi, ko je bilo mnogo več snega kot danes. Gazili so sneg do kolen. Včasih so se peljali s konjsko ali kravjo vprego, včasih pa je Marija hodila kar sama, ker ostali niso hoteli na pot. V šolo je hodila zelo rada. Imeli so starejšo učiteljico, ki je bila zelo spoštovana. Njene ocene v izkazu so bile vedno najboljše. V nižjih razredih so to bile enke, nato pa petke. Učenci so se med seboj zelo dobro razumeli in tudi z vaškimi vrstniki, a mnogo časa za igro ni bilo. Zaključila je 6. razred osnovne šole, nato pa ostala do poroke doma.

Izbruhnila je 2. svetovna vojna, leta 1941 tudi napoved vojne Jugoslaviji. Z mislijo, da jih ne čaka nič dobrega, je oče denar razdelil na vse člane družine, v kolikor bi morali od doma. Nemci so prikorakali z radgonske strani, preskakovali plotove in preiskovali hiše. Vojna tudi njeni družini ni prizanesla. Najmlajši brat Rudi je bil mobiliziran v nemško vojsko. Moral je na rusko fronto, bil tam ranjen ter v bolnišnici v Wroclawu na Poljskem umrl. „V februarju 1942 sem se poročila z Romanom Menhartom, ki je bil pred tem v Kraljevini Jugoslaviji 7 let v mornarici kot bolničar. S pomočjo staršev sva kupila kmetijo v Hrastje Moti. Za dobro ureditev kmetije sva bila z možem zaposlena od jutra do večera. Rodila sta se nama sin in hčerka. Tako tudi ni izostala vzgoja otrok. Leta 1943 so Nemci iz Bosne pripeljali otroke, ki so tam ostali brez staršev. Tudi mi smo vzeli Milana, ki je tako postal naš tretji otrok. Klical me je mama, moža pa »hatek«. Leto dni po končani vojni se je vrnil v Bosno, tam doštudiral in postal profesor fizike in matematike. Večkrat nas je hvaležno obiskal in še sedaj, ko je že sam v pokoju, mi ob Novem letu redno piše“.

Ob koncu vojne, ko je ruska vojska prodirala preko Prekmurja, se je vsa vas umaknila k sorodnikom in znancem v bližnja naselja. A ni bilo hudega, po osvoboditvi - spomladi 1945 so se vrnili na svoje domove. „Mož je žal februarja 1989 umrl. Tako sem ostala sama na kmetiji s sinom in njegovo bolno ženo. Sin ima dve hčerki in sina. Vsi trije živijo v Ljubljani s svojimi družinami. Najmlajša Romana je rojena na sinov 35. rojstni dan, zato nosi dedkovo in očetovo ime. V našem Domu je vpisana kot moja skrbnica. Hčerka je pri 18 letih na osnovi razpisa odšla v Nemčijo, se tam zaposlila, se poročila in si ustvarila družino. Ima tudi dve hčerki in sina. Tako imam 6 vnukov in 4 pravnuke. Za svojim možem Romanom, ki je bil zelo dober človek, sem globoko žalovala, zato me je hčerka leta 2003 povabila k sebi v Nemčijo. Tam sem imela mirno in lepo življenje. Sam gospod župan mi je vsako leto za rojstni dan prinesel šopek cvetja. Leta 2008, ko sem jih štela 96, mi je obljubil čez 4 leta velik, velik šopek. Žal je hčerka zbolela in ni mogla več dobro skrbeti zame, zato smo se odločili, da grem nazaj v Slovenijo. Zdaj sem doma v Domu za starejše občane v Radencih, kjer sem z oskrbo zadovoljna, saj so vsi zaposleni zelo prijazni, kar nam veliko pomeni, in smo primerno oskrbljeni. Za moja leta mi tudi zdravje še kar dobro služi“...

Žal pa se to ni nadaljevalo po 100. rojstnem dnevu in množice so se na kapelskem pokopališču poslovile od prijazne stoletnice Marije.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Umrla je najstarejša občanka Radencev