V Očeslavcih v občini Gornja Radgona, imajo svoj lep in prostoren vaški dom, kjer se zbirajo športniki, kulturniki in drugi krajani. Športno kulturno društvo Očeslavci, ki upravlja dom, ima v svojem programu dela tudi številne prireditve, ki so namenjene vsem krajanom. Ena takih je vsakoletni pohod po bližnji okolici. Letošnji, že 11. tradicionalni pohod KŠD je pritegnil 65 odraslih in 20 otrok, kar pomeni, da več kot polovico vseh krajanov Očeslavcev, ki jih je v vasi okoli 150. Vsi so se zbrali pred vaškim domom, kjer jih je pozdravil predsednik KŠD Robert Lovrec. V nadvse veselem razpoloženju so se odpravili na pot, ki je peljala od Očeslavcev skozi Stavešince do Spodnjih Ivanjcev, kjer so se pohodniki okrepčali v Gostilni Šenekar. Nato je pot vodila mimo Negovskega jezer do Negove, kjer je bil daljši postanek.
Umrla je najstarejša občanka Radencev
Le dva tedna po 100. rojstnem dnevu je zaspala Marija Menhart
Bil je ponedeljek, 16. julija 2012, ko je v Domu starejših občanov Radenci (Dosor) potekal še posebej slovesen dan. Bil je to tudi dan, ko se je pred stotimi leti rodila najstarejša občanka občine Radenci, Marija Menhart iz bližnje Hrastje Mote, ki je jesen življenja preživljala v Dosorju. Zaposleni v omenjenem domu, vodstvo občine Radenci, najbližji svojci, sostanovalci v domu, so ji uprizorili enkratno slavje. Stoletnici, ki je ob jubileju izžarevala z vedrino in dobro voljo, katera je preživela dve svetovni vojni ter osamosvojitveno vojno, ter živela v štirih državah (Avstro Ogrski monarhiji, Kraljevini Jugoslaviji, Titovi SFRJ ter Sloveniji), so zapele članice in člani Pevskega zbora Dosor, ki ga tvorijo stanovalci in zaposleni v domu.
Zaplesali so ji otroci iz radenskega vrtca, nasmejali člani dramske sekcije Dosorja. Tamkajšnji kuharji pa so poleg drugih dobrot spekli tudi enkratno torto, s katero se je sladkalo vsaj sto prisotnih stanovalcev doma in gostov.
Seveda ni šlo niti brez pozdravnih nagovorov in obdarovanj, tako da se je slavljenka ob koncu komajda videla izza rož in drugih daril. Na slovesnosti, ki jo je vodila Damijana Kraner iz Dosorja, je slavljenko v imenu sostanovalcev pozdravila Brigita Živec, v imenu radenske občine, župan Janez Rihtarič, v imenu Dosorja, direktorica Mateja Hauzer ter predstavnica Hipo Alpe Adria banke Angela Vegi... Seveda to ni bilo vse, saj so stoletnici veliko lepih želja izrazili tudi drugi posamezniki, nekatera društva in organizacije. Žal veliko lepih želja ni bilo dovolj, saj je natanko dva tedna pozneje, v nedeljo, 29.7. zvečer, prenehalo biti plemenito srce gospe Marije Menhart. Očitno je želela doživeti stoto in se nato mirno in tiho, kot je tudi živela, posloviti.
„Rojena sem v Šratovcih l6.7.1912. Pri hiši nas je bilo pet otrok. Imela sem dva brata in dve sestri. Vzgoja je bila stroga, vendar smo jo z veseljem sprejeli. Na kmetiji smo imeli tri krave, dva prašiča, kokoši in psa. Dela je bilo za nas vse dovolj...“, je rada poudarjala stoletnica. Ob izbruhu l. svetovne vojne je njen oče moral kot vojak na rusko fronto, a se je vrnil zdrav. Otroci so v šolo hodili v Gornjo Radgono približno 4 km daleč, seveda peš. Tudi pozimi, ko je bilo mnogo več snega kot danes. Gazili so sneg do kolen. Včasih so se peljali s konjsko ali kravjo vprego, včasih pa je Marija hodila kar sama, ker ostali niso hoteli na pot. V šolo je hodila zelo rada. Imeli so starejšo učiteljico, ki je bila zelo spoštovana. Njene ocene v izkazu so bile vedno najboljše. V nižjih razredih so to bile enke, nato pa petke. Učenci so se med seboj zelo dobro razumeli in tudi z vaškimi vrstniki, a mnogo časa za igro ni bilo. Zaključila je 6. razred osnovne šole, nato pa ostala do poroke doma.
Izbruhnila je 2. svetovna vojna, leta 1941 tudi napoved vojne Jugoslaviji. Z mislijo, da jih ne čaka nič dobrega, je oče denar razdelil na vse člane družine, v kolikor bi morali od doma. Nemci so prikorakali z radgonske strani, preskakovali plotove in preiskovali hiše. Vojna tudi njeni družini ni prizanesla. Najmlajši brat Rudi je bil mobiliziran v nemško vojsko. Moral je na rusko fronto, bil tam ranjen ter v bolnišnici v Wroclawu na Poljskem umrl. „V februarju 1942 sem se poročila z Romanom Menhartom, ki je bil pred tem v Kraljevini Jugoslaviji 7 let v mornarici kot bolničar. S pomočjo staršev sva kupila kmetijo v Hrastje Moti. Za dobro ureditev kmetije sva bila z možem zaposlena od jutra do večera. Rodila sta se nama sin in hčerka. Tako tudi ni izostala vzgoja otrok. Leta 1943 so Nemci iz Bosne pripeljali otroke, ki so tam ostali brez staršev. Tudi mi smo vzeli Milana, ki je tako postal naš tretji otrok. Klical me je mama, moža pa »hatek«. Leto dni po končani vojni se je vrnil v Bosno, tam doštudiral in postal profesor fizike in matematike. Večkrat nas je hvaležno obiskal in še sedaj, ko je že sam v pokoju, mi ob Novem letu redno piše“.
Ob koncu vojne, ko je ruska vojska prodirala preko Prekmurja, se je vsa vas umaknila k sorodnikom in znancem v bližnja naselja. A ni bilo hudega, po osvoboditvi - spomladi 1945 so se vrnili na svoje domove. „Mož je žal februarja 1989 umrl. Tako sem ostala sama na kmetiji s sinom in njegovo bolno ženo. Sin ima dve hčerki in sina. Vsi trije živijo v Ljubljani s svojimi družinami. Najmlajša Romana je rojena na sinov 35. rojstni dan, zato nosi dedkovo in očetovo ime. V našem Domu je vpisana kot moja skrbnica. Hčerka je pri 18 letih na osnovi razpisa odšla v Nemčijo, se tam zaposlila, se poročila in si ustvarila družino. Ima tudi dve hčerki in sina. Tako imam 6 vnukov in 4 pravnuke. Za svojim možem Romanom, ki je bil zelo dober človek, sem globoko žalovala, zato me je hčerka leta 2003 povabila k sebi v Nemčijo. Tam sem imela mirno in lepo življenje. Sam gospod župan mi je vsako leto za rojstni dan prinesel šopek cvetja. Leta 2008, ko sem jih štela 96, mi je obljubil čez 4 leta velik, velik šopek. Žal je hčerka zbolela in ni mogla več dobro skrbeti zame, zato smo se odločili, da grem nazaj v Slovenijo. Zdaj sem doma v Domu za starejše občane v Radencih, kjer sem z oskrbo zadovoljna, saj so vsi zaposleni zelo prijazni, kar nam veliko pomeni, in smo primerno oskrbljeni. Za moja leta mi tudi zdravje še kar dobro služi“...
Žal pa se to ni nadaljevalo po 100. rojstnem dnevu in množice so se na kapelskem pokopališču poslovile od prijazne stoletnice Marije.
Tukaj si lahko ogledate slike.
