Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Radgonski invalidi so predčasno in prisrčno silvestrovali

Zaključek invalidiPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti. Vsekakor pa izmed tovrstnih druženj radgonskih invalidov pripada eno častnih mest tradicionalnemu srečanju, ki ga vedno ob izteku leta, kot nekakšno predčasno silvestrovanje, pripravljajo na različnih lokacijah.

Tudi invalidi se radi razigrajo in poveselijo

Še vedno sta vzgled svojim najbližjim in mnogim drugim

Zlata poroka HarlV cerkvi Sv. Trojice v Slovenskih Goricah je v teh decembrskih dneh potekala posebna slovesnost ob praznovanju zlate poroke zakoncev Štefanije in Friderika Harl iz domačega kraja. Oba obreda, civilni in cerkveni, sta potekala v cerkvi. Civilni obred, je ob asistenci Barbare Cvetko, opravil župan občine Sv. Trojica Darko Fras. Življenjsko zgodbo zakoncev je podala Brabara Cvetko, ki je na kratko opisala njuni življenjski poti. K njunemu zakonskemu jubileju je čestital župan Darko Fras, ki jima je zaželel še veliko skupnih let, ob tem pa med drugim dejal: »Zakonska zveza je temelj tradicionalne družine, družina pa osnovna družbena celica, ki je ključnega pomena za razvoj naše skupnosti.

Zlato poroko sta obhajala Štefanija in Friderik Harl iz Slovenskih Goric

Na vseslovenski razstavi jaslic v samostanski kleti več kot 160 izdelkov iz različnih materialov

Jaslice Sveta TrojicaObčina Sveta Trojica v Slovenskih goricah je skupaj z domačimi naselji, društvi in posamezniki letos organizirala že 7. razstavo jaslic v Samostanski kleti oz. v Razstavno protokolarnem centru Sv. Martina. Glavni organizator postavljanja jaslic, ki bodo na ogled do 6. januarja, je Jože Žel iz Sv. Trojice. Na otvoritvi je trojiški župan Darko Fras poudaril, da je razstava nekako zaznamovala kraj, dal prenovljeni samostanki kleti eno izmed pomembnih vsebin ter predvsem povezala ljudi, kar je v teh časih najtežje.

Sveta Trojica v znamenju jaslic

Kakšnih 20 članov TD Majolka se je z baklami sprehodilo v lepi „zimski" noči

Pohod TD Majolka Podobno kot že vrsto let so prizadevni člani in članice TD Majolka, večina jih je iz okolice Gornje Radgone, in še nekaj njihovih prijateljev, tudi letos izpeljali božični pohod z baklami. Tokrat so se iz Črešnjevcev (Holtova vila), odpravili k polnočnici v farni cerkvi sv. Petra v Gornji Radgoni. V sicer prijetnem vzdušju, in v kar toplem zimskem vremenu se je pohoda dolgega približno šest kilometrov udeležilo kakšnih 20 članic in članov društva ter drugih ljubiteljev pohodništva. Na startu je bilo udeležencev nekoliko manj, a so se jim po poti pridružili še drugi prijatelji. Sama peš hoja ni bila preveč naporna in zahtevna, ne za starejše in ne za mlajše pohodnike, saj praktično ni bilo nobenih vzpetin.

Iz Črešnjevcev z baklami k polnočnici v Radgono

V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Umrla je najstarejša občanka Radencev

 

Le dva tedna po 100. rojstnem dnevu je zaspala Marija Menhart

Marija MenhartBil je ponedeljek, 16. julija 2012, ko je v Domu starejših občanov Radenci (Dosor) potekal še posebej slovesen dan. Bil je to tudi dan, ko se je pred stotimi leti rodila najstarejša občanka občine Radenci, Marija Menhart iz bližnje Hrastje Mote, ki je jesen življenja preživljala v Dosorju. Zaposleni v omenjenem domu, vodstvo občine Radenci, najbližji svojci, sostanovalci v domu, so ji uprizorili enkratno slavje. Stoletnici, ki je ob jubileju izžarevala z vedrino in dobro voljo, katera je preživela dve svetovni vojni ter osamosvojitveno vojno, ter živela v štirih državah (Avstro Ogrski monarhiji, Kraljevini Jugoslaviji, Titovi SFRJ ter Sloveniji), so zapele članice in člani Pevskega zbora Dosor, ki ga tvorijo stanovalci in zaposleni v domu.

Zaplesali so ji otroci iz radenskega vrtca, nasmejali člani dramske sekcije Dosorja. Tamkajšnji kuharji pa so poleg drugih dobrot spekli tudi enkratno torto, s katero se je sladkalo vsaj sto prisotnih stanovalcev doma in gostov.

Seveda ni šlo niti brez pozdravnih nagovorov in obdarovanj, tako da se je slavljenka ob koncu komajda videla izza rož in drugih daril. Na slovesnosti, ki jo je vodila Damijana Kraner iz Dosorja, je slavljenko v imenu sostanovalcev pozdravila Brigita Živec, v imenu radenske občine, župan Janez Rihtarič, v imenu Dosorja, direktorica Mateja Hauzer ter predstavnica Hipo Alpe Adria banke Angela Vegi... Seveda to ni bilo vse, saj so stoletnici veliko lepih želja izrazili tudi drugi posamezniki, nekatera društva in organizacije. Žal veliko lepih želja ni bilo dovolj, saj je natanko dva tedna pozneje, v nedeljo, 29.7. zvečer, prenehalo biti plemenito srce gospe Marije Menhart. Očitno je želela doživeti stoto in se nato mirno in tiho, kot je tudi živela, posloviti.

„Rojena sem v Šratovcih l6.7.1912. Pri hiši nas je bilo pet otrok. Imela sem dva brata in dve sestri. Vzgoja je bila stroga, vendar smo jo z veseljem sprejeli. Na kmetiji smo imeli tri krave, dva prašiča, kokoši in psa. Dela je bilo za nas vse dovolj...“, je rada poudarjala stoletnica. Ob izbruhu l. svetovne vojne je njen oče moral kot vojak na rusko fronto, a se je vrnil zdrav. Otroci so v šolo hodili v Gornjo Radgono približno 4 km daleč, seveda peš. Tudi pozimi, ko je bilo mnogo več snega kot danes. Gazili so sneg do kolen. Včasih so se peljali s konjsko ali kravjo vprego, včasih pa je Marija hodila kar sama, ker ostali niso hoteli na pot. V šolo je hodila zelo rada. Imeli so starejšo učiteljico, ki je bila zelo spoštovana. Njene ocene v izkazu so bile vedno najboljše. V nižjih razredih so to bile enke, nato pa petke. Učenci so se med seboj zelo dobro razumeli in tudi z vaškimi vrstniki, a mnogo časa za igro ni bilo. Zaključila je 6. razred osnovne šole, nato pa ostala do poroke doma.

Izbruhnila je 2. svetovna vojna, leta 1941 tudi napoved vojne Jugoslaviji. Z mislijo, da jih ne čaka nič dobrega, je oče denar razdelil na vse člane družine, v kolikor bi morali od doma. Nemci so prikorakali z radgonske strani, preskakovali plotove in preiskovali hiše. Vojna tudi njeni družini ni prizanesla. Najmlajši brat Rudi je bil mobiliziran v nemško vojsko. Moral je na rusko fronto, bil tam ranjen ter v bolnišnici v Wroclawu na Poljskem umrl. „V februarju 1942 sem se poročila z Romanom Menhartom, ki je bil pred tem v Kraljevini Jugoslaviji 7 let v mornarici kot bolničar. S pomočjo staršev sva kupila kmetijo v Hrastje Moti. Za dobro ureditev kmetije sva bila z možem zaposlena od jutra do večera. Rodila sta se nama sin in hčerka. Tako tudi ni izostala vzgoja otrok. Leta 1943 so Nemci iz Bosne pripeljali otroke, ki so tam ostali brez staršev. Tudi mi smo vzeli Milana, ki je tako postal naš tretji otrok. Klical me je mama, moža pa »hatek«. Leto dni po končani vojni se je vrnil v Bosno, tam doštudiral in postal profesor fizike in matematike. Večkrat nas je hvaležno obiskal in še sedaj, ko je že sam v pokoju, mi ob Novem letu redno piše“.

Ob koncu vojne, ko je ruska vojska prodirala preko Prekmurja, se je vsa vas umaknila k sorodnikom in znancem v bližnja naselja. A ni bilo hudega, po osvoboditvi - spomladi 1945 so se vrnili na svoje domove. „Mož je žal februarja 1989 umrl. Tako sem ostala sama na kmetiji s sinom in njegovo bolno ženo. Sin ima dve hčerki in sina. Vsi trije živijo v Ljubljani s svojimi družinami. Najmlajša Romana je rojena na sinov 35. rojstni dan, zato nosi dedkovo in očetovo ime. V našem Domu je vpisana kot moja skrbnica. Hčerka je pri 18 letih na osnovi razpisa odšla v Nemčijo, se tam zaposlila, se poročila in si ustvarila družino. Ima tudi dve hčerki in sina. Tako imam 6 vnukov in 4 pravnuke. Za svojim možem Romanom, ki je bil zelo dober človek, sem globoko žalovala, zato me je hčerka leta 2003 povabila k sebi v Nemčijo. Tam sem imela mirno in lepo življenje. Sam gospod župan mi je vsako leto za rojstni dan prinesel šopek cvetja. Leta 2008, ko sem jih štela 96, mi je obljubil čez 4 leta velik, velik šopek. Žal je hčerka zbolela in ni mogla več dobro skrbeti zame, zato smo se odločili, da grem nazaj v Slovenijo. Zdaj sem doma v Domu za starejše občane v Radencih, kjer sem z oskrbo zadovoljna, saj so vsi zaposleni zelo prijazni, kar nam veliko pomeni, in smo primerno oskrbljeni. Za moja leta mi tudi zdravje še kar dobro služi“...

Žal pa se to ni nadaljevalo po 100. rojstnem dnevu in množice so se na kapelskem pokopališču poslovile od prijazne stoletnice Marije.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Umrla je najstarejša občanka Radencev