Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Gornja Radgona - Mesto heroj!

( 1 Ocena ) 

V naslednjih dneh bomo v Sloveniji obeležili 20 – letnico osamosvojitve; Med mesti, ki so najbolj občutili osamosvojitveno vojno je gotovo Gornja Radgona, saj se ni vdalo močnejšemu nasprotniku

DelegacijaVeliki mislec, filozof in teolog, akademik Anton Trstenjak iz okolice Gornje Radgone, je nekoč poudaril: "Slovenci, držimo skupaj!" In to se je zgodilo pred dvajsetimi leti, ko v Sloveniji in med Slovenci ni bilo alternative. S skupnimi močmi smo dosegli tisto, kar so predniki tisočletja samo sanjali, dobili smo svojo samostojno in neodvisno državo. Žal do tega ni prišlo mirno in brez orožja, enako je žalostno, da omenjena sloga med Slovenci, iz let 1990 in 1991 ni trajala dolgo. Kljub vsemu je tudi akademik Anton Trstenjak, bil srečen, da so tudi njegovi Radgončani, ko je to bilo najbolj potrebno, bili nadvse enotni. S skupnimi močmi so se teritorialci, miličniki, delavci, kmetje, lokalni oblastniki in vsi drugi, uprli močnejši armadi, in se nikakor niso vdali.

Zato bi Gornja Radgona, kot vzor obrambe, lahko postala „mesto heroj“. Sploh pa Gornji Radgoni pripada eno častnih mest med mesti pri osamosvajanju države Slovenije, saj so vojaki JLA imeli nekako najbližjo pot iz hrvaških vojašnic priti do mesta na reki Muri. Do tam so sicer prišli, pozneje pa je praktično vse potekalo po domačih notah, razen brezumnega uničevanja s strani takratne ljudske armade.

Res, Gornja Radgona je 4. julija 1991, ko je območje zapustil še zadnji pripadnik JLA, bila hudo in grdo razdejana. Po ulicah uničeni tovornjaki, avtobusi in druga vozila, ki so se našla na poti tankov, katere smo pred tem plačevali tudi slovenski davkoplačevalci, porušene in zgorele hiše in celo bloki, trgovine in drugi lokali. Mnogi so ostali brez vsega, predvsem brez strehe nad glavo, tudi cerkveni zvonik je bil uničen. „Celotno mesto je dejansko dajalo videz in vtis kake kulise za snemanje vojaškega filma iz časov proti koncu 2. svetovne vojne“, je po obisku Gornje Radgone, skupaj s članoma predsedstva SFRJ iz BiH in Makedonije, Bogič Bogičevićem in Vasilom Tupurkovskim, menil takratni minister za informiranje Jelko Kacin.

Tako je bilo na koncu tedenske vojne, in novem začetku v samostojni državi, ko so Radgončani s skupnimi močmi, brez podtikanj hitro vse obnovili, do danes pa mesto še dodatno uredili v lep prag Slovenije. Nikoli pa ne bi bilo tako, če bi se uresničili načrti, ki so jih skovali v Beogradu, in ki so jih generali JLA, preko polkovnika Berislava Popova, skušali uresničiti po razglasitvi samostojne države. Že pred svitom prvega dne po razglasitvi samostojne Slovenije je JLA začela splošen oboroženi napad na Slovenijo. Poveljujoči JLA so dobili ukaz, da naj ob morebitnem slovenskem odporu delujejo po vseh pravilih bojnega delovanja, kar so tudi storili in česar se prebivalci pokrajine na desni strani reke Mure še dobro spomnijo. Le dobrih 24 ur potem ko je v Ljubljani bila razglašena nova država, 27.junija 1991 je v prisiljeno vojno vstopil severovzhod države, zlasti območje od hrvaške do avstrijske meje, torej do Gornje Radgone. Tega dne, bil je četrtek, je motorizirana in do zob oborožena kolona JLA iz Varaždina, navsezgodaj zjutraj začela prodirati proti Radgoni. Na svoji poti je naletela na številne ovire, barikade in cestne zapore iz tovornjakov, delovnih strojev in železniških vagonov. Prvi boji so bili kmalu po štartu, v Ormožu, ter tudi pri Gibini in Kogu, ko so barikade prebili, še v Radencih. V petek sta v Radencih in v Gornji Radgoni v streljanju padli dve civilni žrtvi. V Radencih Alojz Gaube, ki je zaradi ran umrl nekaj dni kasneje v bolnišnici, in v strogem centru Gornje Radgone še svetovni popotnik z Bleda Janez Svetina. Slednji je skušal fotografirati oklepnik, pa ga je en sam strel pokosil in je bil na mestu mrtev. Pripadniki Teritorialne obrambe, policija in prostovoljci so pred Radgono in v mestu samem postavili več cestnih ovir, ki so jih tudi branili, toda oklepna sila JLA je bila vendarle močnejša. Najbolj spektakularno je izzvenel požig tovornjakov JA v središču mesta, pri Starem Špitalu. Kolono kakšnih desetih vojaških tovornjakov, ki so med drugim prevažali vojake, orožje, municijo, hrano, vodo, gorivo itd., med njimi pa sta bila tudi dva džipa, so z molotov koktajli požgali prostovoljci. V požgani koloni je bil eden najbolj groznih prizorov, zoglenelo truplo vojaka v eni od kabin požganih vozil. Šele takrat so mladi vojaki JA slišali resnico, da ni Avstrija napadla SFRJ, temveč, je JA napadla Slovenijo.

Tudi pozneje, ko so bila v veljavi krhka premirja, se je v mestu razvnelo več krajših ali daljših ostrih spopadov. Po vsakem streljanju in pokanju granat je bilo mesta manj in več ranjenih na obeh straneh, morda tudi mrtvih, saj podatki o smrtnih žrtvah na strani armade nikoli niso bili z gotovostjo predstavljeni. Po sporazumnem odhodu vojaške kolone iz mesta, do sporazuma je prišlo na višjih ravneh nove slovenske države in nekdanje skupne JA, se je proti Varaždinu odpeljalo le še 17 vozil, pretežno tankov in drugih oklepnikov. V mestu je ostalo na desetine porušenih ali požganih stanovanj in stanovanjskih hiš, lokalov, poškodovanih tovarn, uničena infrastruktura. A vse to se je pozneje s skupnimi močmi saniralo, in se sedaj ob različnih obletnicah spominjamo tistih časov. Pogosta praznovanja pa so potrebna, da bi se mladim pokazalo kako je nastajala domovina, da bi jo vedeli ceniti in spoštovati.

„Nemalokrat se nekateri sprašujejo ali je potrebno pripravljati toliko takšnih praznovanj. V imenu vseh veteranskih organizacij na tem območju lahko zatrdim, da jih je potrebno še več. In to ne samo zaradi tega, da se družimo vsi tisti, ki smo pred 20 leti sooblikovali rojevanje nove države, vsak na svoj način, ampak in predvsem zaradi tega, ker gredo dogodki prehitro v pozabo. Smo v obdobju, ko mlada Slovenska država ponovno piše svojo zgodovino in na tej osnovi pripravlja učbenike za mlade generacije , ki prihajajo. Dogaja se namreč, da se namenoma ali ne, pozablja na civilne žrtve spopadov, na ogromno materialno škodo, ki je bila povzročena, pozablja se na junaški odpor prebivalstva in posameznih oboroženih struktur in struktur civilne oblasti na tem območju. In prav tega ne smemo dovoliti. Ne želimo si nobenih privilegijev, protestiramo pa proti načinu, kako se skušajo svari potisniti v pozabo“, pravi Stanko Sakovič, ki je v času vojne bil komandir PP Gornja Radgona, ter je neposredno poveljeval pri obrambi mesta in celega območja.

Razložil nam je tudi, da so se policisti na zaostrene razmere pripravljali že vse od preprečitve mitinga resnice, se pozneje kalili skozi aktivnosti manevrske strukture narodne zaščite, predvsem pa pred vojno nismo izvajali nobenih reorganizacij. Imeli so tudi dobro usposobljeno posebno enoto in usposobljene rezervne policiste. „Nismo pa imeli orožja za boj z oklepniki in to je bila naša največja pomanjkljivost. Imeli smo dobra sredstva zvez ter odličen sistem komuniciranja. Občutki na prvih pogajanjih so bili mešani, predvsem zaradi opozoril našega operativnega štaba, da nama grozi ugrabitev, nastop polkovnika Popova je bil zvišan in aroganten, a se je kljub vsemu vse dobro končalo. Česa sem se najbolj bal? Tega, da bi bil v bojih ubit moj policist in da bo o tem potrebno obveščati družino in pa, da bo maščevanje JLA zaradi poraza v Gornji Radgoni še bolj silovito“, je strnil vtise Sakovič, ki je med drugim bil na pogajanjih s Popovom, in ki je ponosen nad skupno delovanje vseh: TO, CZ, gasilcev, zdravstvenega osebja, civilnih občinskih oblasti, prostovoljcev in vseh občanov, ki so bili zraven. Pomembna je bila tudi pripravljenost organov oblasti Avstrije za neposredno pomoč med vojno.

Danes prvi mož Slovenske vojske, generalmajor Alojz Šteiner, domačin z radgonskega območja, je tudi bil neposredno udeležen v vojnem dogajanju v Gornji Radgoni, saj je bil med najpomembnejšimi vodji obrambe, pravi da je bila vojna v Sloveniji poleti 1991 za Slovence prelomno dejanje, ob katerem se zaradi jasnosti cilja in trdne volje ni nikoli postavilo vprašanje, ali se je bilo res treba izpostavljati tveganju in posledicam, ki jih prinese vsaka vojna. „Potrebno je bilo in prav tukaj v Gornji Radgoni se je to najbolj občutilo. Naj mi ne bo zamerjeno, če uporabim stavek: Mi Radgončani vemo, kaj pomeni vojna“, pravi Šteiner in dodaja, da ima v slovenski osamosvojitveni vojni Gornja Radgona posebno mesto, saj je mesto, ki je bilo zasedeno, in ki se ni vdalo, kljub brezobzirnemu nasilju in rušilnemu delovanju JA, ki sta se pozneje pokazala na območju nekdanje skupne države.

„Ko govorimo o Gornji Radgoni v vojni za samostojno Slovenijo kot posebnosti, to ni zato, da bi se tisti, ki smo pri tem sodelovali, posebej izpostavljali ali si pripisovali izjemne zasluge, ampak zaradi posebnosti, spomina in opomina, ki je zelo nazoren tudi tukaj v spominskem parku Nikoli več. Vdor enote JA polkovnika Popova iz Varaždinske oklepno-mehanizirane brigade na mejni prehod v Gornji Radgoni je imel več ciljev. To je bil poskus takratne jugoslovanske politike, da Slovencem prepreči samostojno pot v evropsko prihodnost in nas na silo zadrži v okviru razpadajoče države. Na slovenskih mejnih prehodih se je poleti 1991 v zadnjem obupnem poskusu dokončno poslavljala tudi ideologija, ki je ohranjala oblast z iskanjem in ustvarjanjem sovražnika. In ker ni bilo zunanjega sovražnika, ga je iskala med lastnimi državljani. V Gornji Radgoni se je Jugoslovanska armada obrnila proti slovenskim teritorialcem in miličnikom, proti slovenskim ljudem, in s tem razkrila svoj pravi obraz. Zato za Slovence poti nazaj ni bilo več. Po dvajsetih letih samostojnosti smo toliko zreli, da nam ni potrebno bolestno zavračati vse dediščine bivše skupne države. Objektivno moramo obravnavati tisto, kar je bilo v njej pozitivnega in se v državi, ki smo jo izgradili varovati pred pojavi, ki smo jih izkusili kot negativne“, je poudaril načelnik generalštaba SV.

Po njegovem prepričanju je „Gornja Radgona kot uporno mesto zgodba o skupnem delovanju teritorialcev, miličnikov, reševalcev, gasilcev, prostovoljcev in hrabrih prebivalcev mesta. Vsi, ki smo sodelovali v bojnih aktivnostih v Radgoni, lahko tudi v prihodnje prispevamo k osvetlitvi dogodkov in vseh vidikov dogodkov iz teh dni. Z ohranjanjem spomina na osamosvojitev Slovenije izkazujemo spoštovanje rodovom naših prednikov, ki so s svojimi dejanji, pokončnostjo in upornostjo omogočili nam, da smo izpeljali to odločilno dejanje v slovenski zgodovini. Zdaj ko državo imamo, se moramo zavedati, da je imeti svojo lastno državo velika odgovornost, v njej živeti svobodno pa nekaj, kar je treba ceniti. Sedanji čas prinaša s sabo drugačne izzive, ki zahtevajo, da si priznamo, da domoljubje lahko izražamo na različne načine. Vsak, ki si svoje življenje ustvarja v domovini ali s seboj v tujino v svojem srcu nosi ljubezen do Slovenije, je domoljub. Vsak, ki ob iskanju lastne sreče in dobrobiti pomisli tudi na blagostanje drugih, je domoljub. Vsak, ki neguje zaupanje med ljudmi in zaupanje v institucije slovenske države, je domoljub. V nas bo vedno živ spomin na tisti čas. Želim si, da bi ta spomin prenesli tudi na mlajše rodove in da bi nam bil v oporo pri sprejemanju odločitev za prihodnost Slovenije“, nam je povedal Šteiner.

Tudi njegov sedanji namestnik na čelu SV, generalmajor Alan Geder izvira z radgonskega območja in je neposredno vezan na dogajanje izpred dvajsetih let. Sam se danes še posebej zavzema za domoljubno vzgojo, ker pravi, da nam slednja danes pogosto manjka, predvsem mladim, ki prihajajo in morajo vedeti, da nam država ni bila dana, ampak je slovenski narod zanjo trpel in hrepenel tisoč let, bil zanjo marsikatero vojno, pod različnimi zastavami. „Samo osveščen narod bo znal ceniti to kar ima in je verjetnost, da bi to še kdaj izgubil bistveno manjša“, je drugim dejal general major Alan Geder, ki je podrobno orisal tudi potek dogodkov ob osamosvojitvi na radgonskem območju, ki se je začela že v začetku leta 1990 in končala omenjenega 3. julija 1991. S ponosom je Geder omenil začetek leta 1991, ko so akcije SV in policije postajale vse bolj javne, odpor in odločnost pa bolj vidni, saj se je bilo potrebno zoperstaviti grožnjam, predvsem JLA, ki so sledile po plebiscitu.

„Intenzivirali smo usposabljanja, zaščitili smo naše nabornike, varovali pomembne inštitucije in objekte. Na vpoklice so se nam javljali skoraj vsi vpoklicani, omahljivcev ni bilo. Ko je bila Slovenija po razglasitvi samostojnosti, napadena, je TO imela nekajkrat več prostovoljcev kot orožja, vsi Slovenci so hoteli braniti svojo komaj rojeno državo, ne glede na to, da je bila napadena od tehnično in številčno mnogo močnejše vojske. Vsaki vojaški priročnik bi TO Slovenije predlagal predajo ali vsaj častni umik, pogajanja, karkoli, le spopada ne. Priročniki seveda upoštevajo matematične izračune in teoretično enako usposobljenost. Ne upoštevajo pa srčnost in drugih kvalitet, ki smo jih takrat na eni strani imeli, na drugi pač ne. Zmagali smo, to je dejstvo, ki ga ne more izpodbiti nihče, za nagrado smo dobili svojo neodvisno državo. Zmagali smo vsi Slovenci, kajti nobena vojska ne more zmagovati brez podpore lastnega ljudstva“, meni generalmajor Geder.

In če smo že začeli z Radgončanom, velikim mislecem, akademikom Antonom Trstenjakom, z njegovo mislijo tudi končajmo: „Strpnost odpira eno najlepših poti do človeka. Če pomeni opazovanje drugih široko cesto od človeka do človeka, potem se obzirnost vije od enega do drugega, skrbno in natančno, kakor s peskom posute sprehodne stezice v vrtu. Sreča je človekova notranja lastnost, notranje doživetje tiho in skrito pred svetom, sreča ni v velikem dogodku zunaj – ne hodi ven - v tebi prebiva. Sreča je srečanje s samim seboj“.

 

TRIFUNOVIĆ IN POPOV PRED SODNIKI

Po dobrih 20 letih po dogajanju v Gornji Radgoni bodo 25. in 26. avgusta letos v Murski Soboti začeli soditi zloglasnemu polkovniku Berislavu Popovu ter njegovemu nadrejenemu general – majorju Vladimirju Trifunoviću, poveljniku varaždinskega korpusa JLA. Mnogi so prepričani, da gre tukaj zgolj za nepotrebno zapravljanje davkoplačevalskega denarja, a kljub temu je najboljše, da sodišče pove zadnje. Res je sicer, da nobenega izmed obtoženih, ne bo na sojenje v Murski Soboti, a jima lahko sodišče, v odsotnosti, ne glede na odmaknjenost dogodka (zadeva nikoli ne more zastarati), njuni starosti ter drugim olajševalnim okoliščinam, kjer je v ospredju izpolnjevanje ukazov nadrejenih, po 142/II-I čl. KZ SFRJ v zvezi s čl. 4 Ustavnega zakona in v zvezi s čl. 3 KZ RS (vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo), izreče visoko zaporno kazen. Za omenjeno kaznivo dejanje je vsakemu izmed obtoženih zagroženo najmanj 10, ali pa tudi 30 let zapora.

Vse je odvisno od tega, kaj bodo povedale številne priče in ali bo senat pod vodstvom sodnika – svetnika Branka Palatina, bolje prepričal okrožni državni tožilec – svetnik Žarko Bejek, ali pa zagovornika obtoženih – odvetnika Danilo Hari in Dejan Rituper.

KRATKI KRONOLOŠKI PREGLED „RADGONA 91“

27.06.1991

Ob 20.09 uri: V Radencih aretiran pp. Jovanovič in dva vojaka JA

28.06.1991

03.15 Na MMP poškodovan policist (zdrs)

07.32 Odprt ogenj na barikade v Hrastji Moti

08.40 Izvedena popolna blokada stražnice v Gornji Radgoni

09.08 Prebita blokada na mostu v Radencih

09.36 Občana v Radencih odvzameta cisterno in kamion

09.46 v Radencih ranjen Gaube

11.23 Granata iz tanka pri železnici – zadane hiše v Gornji Radgoni

11.25 Prebita barikada na železnici

11.35 Spomeničar NOB pred tanke položi odlikovanja

11.38 V mestu ubit Svetina

12.00 MMP umik zadnjih policistov

16.45 Helikopter JLA pristal pri Osnovni šoli

18.00 Aretacija polkovnika JLA Đuroviča

20.10 Prvi kontakt Popova s CZ

29.06.1991

02.30 Sestanek v zvezi v pogajanji pri Cvetkoviču

05.55 Transporter JLA kroži po mestu

08.00 Prva pogajanja Popov – TO – policija

11.08 Začetek ogleda uničenih vozil JLA

12.56 Akcija »Skala« – prevoz poslancev

30.06.1991

04.00 Izvedena naloga aretacij

08.00 Tovorna vozila zapeljala na mino pri Špitalu

11.20 Popolna blokada Popova na MP

13.14 Helikopter JLA z oznakami RK poleti na MP

13.49 Premik tankov do barikad

16.50 Pogajanja Popov – TO

21.16 Popov sporoči, da ob 21.00 ne bo pogajanj

01.07.1991

obisk Miloševiča v Gornji Radgoni

02.07.1991

09.20 Starša dveh vojakov Slovencev se pogajata z vojakoma (Ajlec, Kogovšek)

14.22 Začetek pogajanj o predaji karavle Konjišče

16.15 Topovski strel na zvonik cerkve

16.25 Predala se je karavla Konjišče

16.30 Začetek napada na karavlo v Gonji Radgoni

17.45 Predajo se vojaki karavle v Gornji Radgoni

18.36 Napad letal na Avtoradgono

22.45 Prekinitev vseh aktivnosti – premirje

23.20 Gorita hiši na Jurkovičevi ulici

03.07.1991

08.22 Kolona tankov v Hrastje Moti

08.44 Gaube umrl v bolnici

10.20 Tanki v Radencih

11.17 Barikada v Radencih vzdržala

13.36 Štajner predal 4 oficirje Flisarju

13.00 Premirje

15.06 Poveljstvo iz Zagreba sporoča svojim – »Pripravite se , krenili bomo po posebnem planu, vračamo se v kasarne.«

15.42 Poleti helikopterja JLA na MP

15.49 Helikopter – poškodovan pristal v Hrastje Moti

18.52 Začetek umika Popova iz MP

19.26 Na MP Gornja Radgona ponovno slovenska zastava

04.07.1991

00.12 Zadnji tank Popova zapustil mejo RS

07.32 KRIM ogledi

10.09 Petanjski most odprt za promet

13.25 MMP spet dela

06.07.1991

Obisk delegacije skupščine RS in EU.

09.07.1991

Delegacija predsedstva SFRJ (Tupolkovski, Bogičevič, Ćužič) - Kacin

13.07.1991

11.40 Kučan in Bavčar v Gornji Radgoni

15.07.1991

Obisk delegacije policije.

 

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Gornja Radgona - Mesto heroj!