Na območju Lenarta in sploh Slovenskih Goric, je očitno veliko uspešnih zakonov, saj nas pogosto obveščajo o praznovanju zlatih, bisernih, diamantnih in podobnih jubilejnih porok. In tako je bilo tudi v Spodnjem Porčiču, streljaj od Lenarta, kjer sta pred dnevi, srečna in zadovoljna v krogu domačih in prijateljev, zlati jubilej skupnega življenja praznovala Matilda in Konrad Rokavec. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda, ob predstavniku države – matičarju, opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, cerkvenega pa ob zahvalni maši častni naddekan in lenarški župnik Martin Bezgovšek.
V teh lepih jesenskih vikendih, ko veliko slavimo darove narave, je bilo še posebej veselo pri Gorjupovih v okolici Lenarta. Tam sta zlati jubilej skupnega življenja praznovala Marija in Marjan Gorjup iz Zgornjih Žerjavcev v Slovenskih goricah. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi Sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda opravil župan občine Lenart mag. Janez Kramberger, cerkvenega ob zahvalni maši pa častni naddekan in župnik Martin Bezgovšek. Zlatoporočenca Marija in Marjan Gorjup, mimogrede sta oba rojena leta 1949, sta se sicer civilno poročila 21.9.1968 in en teden kasneje tudi cerkveno v cerkvi Sv. Lenarta.
Niderlov hrast že 400 let kljubuje času
Drugi najstarejši hrast v Sloveniji je obložen z žirom in šiškami
Glede na to, da je naša država med najbolj gozdnatimi območji na zemeljski obli, niti ne preseneča, da je po Sloveniji veliko število debelih, visokih in sploh velikih dreves. In kar nekaj takšnih je tudi na skrajnjem severovzhodu države. Tako v Spodnji Ščavnici, dober streljaj od Gornje Radgone v smeri Maribora, raste drugi najstarejši hrast v Sloveniji. Ker stoji ob Niderlovi domačiji, tik ob lokalni cesti, ki magistralko Gornja Radgona – Maribor povezuje z Apaško dolino, so ga poimenovali kar „Niderlov hrast“. Po ugotovitvah gozdarjev je omenjeni hrast star več kot 400 let, kar potrjuje tudi njegova velikost, saj ima deblo obseg 706 cm, njegova lesna masa pa je ocenjena na kar 60 kubičnih metrov.
Hrast tako dolga stoletja kljubuje času, in očitno mu nič ne more do živega, kajti sedaj se je očitno spet prebudil. Po več letih je namreč ponovno obilno obložen s hrastovim žirom, ali kot na tem območju pravijo želodom, in šiškami, ki jim tod pravijo »vuki«. Kot je nekoč povedal, že pokojni gospodar Konrad Niderl, ki je ob hrastu živel skoraj 70 let, je bil v preteklosti žir, ki so ga nabirali pod hrastom, dragocena krma za prašiče. Tedaj so ga vozili na mletje v bližnji Kocbekov mlin, ki je deloval na reki Ščavnici. Šiške, ki se tvorijo po zaslugi »hrastove muhe«, ob plodovih žira, pa so v preteklosti, še tudi po drugi svetovni vojni, nabirali za potrebe usnjarske industrije, ki jih je uporabljala pri strojenju kož. Sedaj žira in šišk ne nabirajo več. Hrast pa je s svojo veličino prava turistična atrakcija, saj se mnogi, med vožnjo mimo ustavljajo, in ga občudujejo. Posebno zanimanje med turisti je letos spodbudil s svojo obilno rodnostjo žira in šišk (vukov).
Tukaj si lahko ogledate slike.
