V tem prvem tromesečju letošnjega leta, se po gasilskih domovih izvajajo redni letni občni zbori Prostovoljnih gasilskih društev, kjer se pregleda minulo delo ter se obenem snujejo novi načrti in cilji za tekoče aktivno leto. Ob tej priložnosti se tudi podeljujejo najrazličnejše zahvale, priznanja, odlikovanja, povišanja, obletnice ter nazivi. Tudi na občnem zboru Prostovoljnega društva Orehovci so ob koncu podelili pisano paleto priznanj in zahval. Med njimi pa je najbolj izstopala listina za naziv »častni poveljnik«, ki jo je prejel starosta PGD Orehovci Franc Domajnko.
V Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer se vedno nekaj dogaja, so se pred kratkim stanovalci tri dni zapored veselili in plesali. Med drugim so pripravili tudi tradicionalno druženje z Valentinovim srčkovim plesom. Že pred začetkom plesa so zaposleni izdelali verižice s srčki, ki so jih razdelili stanovalcem in tako poskrbeli za pravo vzdušje ob tem prazniku. Zato se je že ob zbiranju navzočih v avli opazilo prijetno vzdušje ob pričakovanju ponovnega druženja.Niderlov hrast že 400 let kljubuje času
Drugi najstarejši hrast v Sloveniji je obložen z žirom in šiškami
Glede na to, da je naša država med najbolj gozdnatimi območji na zemeljski obli, niti ne preseneča, da je po Sloveniji veliko število debelih, visokih in sploh velikih dreves. In kar nekaj takšnih je tudi na skrajnjem severovzhodu države. Tako v Spodnji Ščavnici, dober streljaj od Gornje Radgone v smeri Maribora, raste drugi najstarejši hrast v Sloveniji. Ker stoji ob Niderlovi domačiji, tik ob lokalni cesti, ki magistralko Gornja Radgona – Maribor povezuje z Apaško dolino, so ga poimenovali kar „Niderlov hrast“. Po ugotovitvah gozdarjev je omenjeni hrast star več kot 400 let, kar potrjuje tudi njegova velikost, saj ima deblo obseg 706 cm, njegova lesna masa pa je ocenjena na kar 60 kubičnih metrov.
Hrast tako dolga stoletja kljubuje času, in očitno mu nič ne more do živega, kajti sedaj se je očitno spet prebudil. Po več letih je namreč ponovno obilno obložen s hrastovim žirom, ali kot na tem območju pravijo želodom, in šiškami, ki jim tod pravijo »vuki«. Kot je nekoč povedal, že pokojni gospodar Konrad Niderl, ki je ob hrastu živel skoraj 70 let, je bil v preteklosti žir, ki so ga nabirali pod hrastom, dragocena krma za prašiče. Tedaj so ga vozili na mletje v bližnji Kocbekov mlin, ki je deloval na reki Ščavnici. Šiške, ki se tvorijo po zaslugi »hrastove muhe«, ob plodovih žira, pa so v preteklosti, še tudi po drugi svetovni vojni, nabirali za potrebe usnjarske industrije, ki jih je uporabljala pri strojenju kož. Sedaj žira in šišk ne nabirajo več. Hrast pa je s svojo veličino prava turistična atrakcija, saj se mnogi, med vožnjo mimo ustavljajo, in ga občudujejo. Posebno zanimanje med turisti je letos spodbudil s svojo obilno rodnostjo žira in šišk (vukov).
Tukaj si lahko ogledate slike.
