Na območju Lenarta in sploh Slovenskih Goric, je očitno veliko uspešnih zakonov, saj nas pogosto obveščajo o praznovanju zlatih, bisernih, diamantnih in podobnih jubilejnih porok. In tako je bilo tudi v Spodnjem Porčiču, streljaj od Lenarta, kjer sta pred dnevi, srečna in zadovoljna v krogu domačih in prijateljev, zlati jubilej skupnega življenja praznovala Matilda in Konrad Rokavec. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda, ob predstavniku države – matičarju, opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, cerkvenega pa ob zahvalni maši častni naddekan in lenarški župnik Martin Bezgovšek.
V teh lepih jesenskih vikendih, ko veliko slavimo darove narave, je bilo še posebej veselo pri Gorjupovih v okolici Lenarta. Tam sta zlati jubilej skupnega življenja praznovala Marija in Marjan Gorjup iz Zgornjih Žerjavcev v Slovenskih goricah. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi Sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda opravil župan občine Lenart mag. Janez Kramberger, cerkvenega ob zahvalni maši pa častni naddekan in župnik Martin Bezgovšek. Zlatoporočenca Marija in Marjan Gorjup, mimogrede sta oba rojena leta 1949, sta se sicer civilno poročila 21.9.1968 in en teden kasneje tudi cerkveno v cerkvi Sv. Lenarta.
Ribiči so veseli, da imajo v svojih ribolovnih vodah rake
V vseh ribolovnih vodah RD Radgona je rake prepovedano loviti; Potočni raki potrjujejo, da je voda čista…
Čeprav so nekateri prepričani, da so reke, potoki, jezera, gramoznice in vsi drugi ribniki na radgonskem območju večinoma onesnaženi, temu še zdaleč ni tako. In radgonski ribiči so ponosni, da v njihovih ribolovnih vodah živijo tudi potočni raki, ki so nekakšno merilo čistosti vode, saj omenjeni členonožci ne prenašajo umazane in oporečne vode. Vsekakor pa so za to, da imajo v svojih ribnikih tudi rake, predvsem zaslužni ribiči sami, ki v okviru svojega delovanja, predvsem s prostovoljnim delom ohranjajo svoje ribolovne vode čiste in predvsem zdrave za vodno živelj. In kot z veseljem poudarja gospodar radgonske Temeljne enote RD Radgona Franc Belna (na sliki z rakom ob ribniku Podgrad), so se potočni raki v zadnjem času, ko sami ribiči posebno pozornost namenjajo vzdrževanju ribnikov, začeli ponovno množično vračati v njihove ribnike.
Raki so po izgledu zelo raznoliki členonožci, vendar imajo vsi po dva para členkastih tipalnic. Te so iz velikega števila kratkih členkov. Večinoma imajo čutilno vlogo, nekateri raki pa z njimi plavajo. Druga lastnost večine rakov je posebno oblikovana hitinjača sprednjega dela telesa. Kutikula raste namreč z s hrbtne strani glave v obliki oklepa ali lupine ter obdaja in ščiti vsaj prednji del rakovega telesa al pa vse telo. Tak oklep imenujemo koš. Kutikula je pogosto prepojena s solmi, predvsem s kalcijevim karbonatom, ki prispeva k večji trdnosti zunanjega ogrodja.
V Sloveniji živijo tri vrste potočnih rakov: potočni rak Astacus astacus, koščak Austropotamobius torrentium in primorski koščak A.pallipes. V vodah donavskega povodja se potočnemu raku pridružuje koščak, v vodah jadranskega povodja primorski koščak. V istrskih rekah, tako tudi v porečju Dragonje, živi po sedaj znanih podatkih le primorski koščak, ki je precej manjši od potočnega raka (odrasli potočni 18 cm, primorski koščak 13 cm in koščak 8 cm). Kljub temu, da imajo različno oblikovano glavo in da naj bi imeli razločno obarvane noge, jih po teh značilnostih na terenu ne moremo razlikovati. Primorskega koščaka lahko zanesljivo določimo le v roki: na notranji strani drugega para zadkovih nožic ima ostrogo, namenjeno paritvenim opravilom. Kot vsi raki je tudi primorski koščak zelo občutljiv za spremembe življenjskega okolja. Že prazna odvržena škatla modre galice lahko povzroči pomor v bližnjih vodnih kotanjah živečih rakov. Skoraj odveč se zdi poudarjati, da sladkovodnih rakov ne nabiramo za prehrano, saj so dandanes že dovolj ogroženi zaradi spiranja kemikalij z vinogradov in polj. Od leta 1993 so vse tri vrste rakov v Sloveniji zakonsko zaščitene. Odvečna pa je tudi skrb za rake ob naravnem presihanju tekoče vode, saj se večina zakoplje v peščeno dno, kjer v talni vodi preživi sušno obdobje.
Ribiška družina Radgona, ki je s petimi temeljnimi enotami (Apače, Gornja Radgona, Radenci, Tišina in Videm ob Ščavnici) in skupno skoraj 600 članicami in člani, eno najbolj množičnih društev sploh v Pomurju, njihova osrednja naloga, kot s ponosom poudarjajo, pa je sožitje z naravo in njeno ohranjanje. Radgonski ribiški okoliš je sicer razdeljen na sedem revirjev (reka Mura, reka Ščavnica, potoki, mrtvice, gramoznice, Negovsko in Blaguško jezero) z natanko 223,4 hektarja vodnih površin, kar dejansko ni tako enostavno vzdrževati, skrbeti za ribji živelj, varovati svojo vodo pred vedno različnejšimi onesnaževalci in podobno. Toda, kot je dejal Belna, s takšnimi ljudmi, kot jih imajo v vodstvu in med članstvom družine, dejansko ni nič neuresničljivo. Sicer pa so že bili potrjeni tudi ribolovni režimi ter navodilo o odlovu (nad 30 cm: krap, lunj, postrv, jez, ploščič, ogrica, klen, mrena, podust; nad 40 cm: bolen; nad 50 cm: ščuka, smuč, amur; nad 60 cm: som…) rib v ribolovnih vodah RD Radgona. V vseh vodah pa je prepovedano loviti rake, enako pa tudi platnico, školjke, žabe, piškurje in podobno.
Tukaj si lahko ogledate slike.
