Čeprav je v zimskem času za podeželske ženske nekoliko manj dela, vsaj ko ni potrebno delati na njivah, v vinogradih, sadovnjakih, vrtovih..., za članice Društva podeželskih žena in deklet Gornja Radgona, ki ga vodi predsednica Vesna Bratuša, ni veliko počitka. Poleg obveznosti v gospodinjstvu, v hlevu in še kje, imajo dejavne ženske veliko opravkov tudi z umetniškim ustvarjanjem. In podobno kot že vrsto let podeželske ženske tudi to zimo ustvarjajo v upravnih prostorih Kmetijske zadruge v Gornji Radgoni. Poleg prijetnega druženja, klepeta in izmenjave izkušenj, tudi to zimo, vse od 1. novembra pa tja do velike noči, članice društva v delavnicah ročnih del ustvarjajo različne izdelke.
Društvo podeželskih žena Gornja Radgona, ki ga vodi predsednica Vesna Bratuša, ima v občini Gornja Radgona pomembno vlogo pri ohranjanju kmečkih in ljudskih običajev. V društvu med drugim prirejajo različne tečaje in strokovne ekskurzije, kjer se srečujejo članice in izmenjujejo svoje izkušnje. V zahvalo za sodelovanje in zlasti delo v društvu skozi vse leto, društvo vsako leto ob koncu leta pripravi družabno srečanje, ki ga imenujejo Zaključek leta. In letos so ga pripravile s potepanjem po bližnji okolici. Najprej so odpravile na ogled proizvodnih prostorov uspešnega podjetja Arcont, nato so si ogledale Vrtnarstvo Kurbus, ter obiskale Hišo dišečega traminca Vinogradništva Steyer na Plitvici, kjer so uživale ob degustaciji odličnih vin.Ribiči so veseli, da imajo v svojih ribolovnih vodah rake
V vseh ribolovnih vodah RD Radgona je rake prepovedano loviti; Potočni raki potrjujejo, da je voda čista…
Čeprav so nekateri prepričani, da so reke, potoki, jezera, gramoznice in vsi drugi ribniki na radgonskem območju večinoma onesnaženi, temu še zdaleč ni tako. In radgonski ribiči so ponosni, da v njihovih ribolovnih vodah živijo tudi potočni raki, ki so nekakšno merilo čistosti vode, saj omenjeni členonožci ne prenašajo umazane in oporečne vode. Vsekakor pa so za to, da imajo v svojih ribnikih tudi rake, predvsem zaslužni ribiči sami, ki v okviru svojega delovanja, predvsem s prostovoljnim delom ohranjajo svoje ribolovne vode čiste in predvsem zdrave za vodno živelj. In kot z veseljem poudarja gospodar radgonske Temeljne enote RD Radgona Franc Belna (na sliki z rakom ob ribniku Podgrad), so se potočni raki v zadnjem času, ko sami ribiči posebno pozornost namenjajo vzdrževanju ribnikov, začeli ponovno množično vračati v njihove ribnike.
Raki so po izgledu zelo raznoliki členonožci, vendar imajo vsi po dva para členkastih tipalnic. Te so iz velikega števila kratkih členkov. Večinoma imajo čutilno vlogo, nekateri raki pa z njimi plavajo. Druga lastnost večine rakov je posebno oblikovana hitinjača sprednjega dela telesa. Kutikula raste namreč z s hrbtne strani glave v obliki oklepa ali lupine ter obdaja in ščiti vsaj prednji del rakovega telesa al pa vse telo. Tak oklep imenujemo koš. Kutikula je pogosto prepojena s solmi, predvsem s kalcijevim karbonatom, ki prispeva k večji trdnosti zunanjega ogrodja.
V Sloveniji živijo tri vrste potočnih rakov: potočni rak Astacus astacus, koščak Austropotamobius torrentium in primorski koščak A.pallipes. V vodah donavskega povodja se potočnemu raku pridružuje koščak, v vodah jadranskega povodja primorski koščak. V istrskih rekah, tako tudi v porečju Dragonje, živi po sedaj znanih podatkih le primorski koščak, ki je precej manjši od potočnega raka (odrasli potočni 18 cm, primorski koščak 13 cm in koščak 8 cm). Kljub temu, da imajo različno oblikovano glavo in da naj bi imeli razločno obarvane noge, jih po teh značilnostih na terenu ne moremo razlikovati. Primorskega koščaka lahko zanesljivo določimo le v roki: na notranji strani drugega para zadkovih nožic ima ostrogo, namenjeno paritvenim opravilom. Kot vsi raki je tudi primorski koščak zelo občutljiv za spremembe življenjskega okolja. Že prazna odvržena škatla modre galice lahko povzroči pomor v bližnjih vodnih kotanjah živečih rakov. Skoraj odveč se zdi poudarjati, da sladkovodnih rakov ne nabiramo za prehrano, saj so dandanes že dovolj ogroženi zaradi spiranja kemikalij z vinogradov in polj. Od leta 1993 so vse tri vrste rakov v Sloveniji zakonsko zaščitene. Odvečna pa je tudi skrb za rake ob naravnem presihanju tekoče vode, saj se večina zakoplje v peščeno dno, kjer v talni vodi preživi sušno obdobje.
Ribiška družina Radgona, ki je s petimi temeljnimi enotami (Apače, Gornja Radgona, Radenci, Tišina in Videm ob Ščavnici) in skupno skoraj 600 članicami in člani, eno najbolj množičnih društev sploh v Pomurju, njihova osrednja naloga, kot s ponosom poudarjajo, pa je sožitje z naravo in njeno ohranjanje. Radgonski ribiški okoliš je sicer razdeljen na sedem revirjev (reka Mura, reka Ščavnica, potoki, mrtvice, gramoznice, Negovsko in Blaguško jezero) z natanko 223,4 hektarja vodnih površin, kar dejansko ni tako enostavno vzdrževati, skrbeti za ribji živelj, varovati svojo vodo pred vedno različnejšimi onesnaževalci in podobno. Toda, kot je dejal Belna, s takšnimi ljudmi, kot jih imajo v vodstvu in med članstvom družine, dejansko ni nič neuresničljivo. Sicer pa so že bili potrjeni tudi ribolovni režimi ter navodilo o odlovu (nad 30 cm: krap, lunj, postrv, jez, ploščič, ogrica, klen, mrena, podust; nad 40 cm: bolen; nad 50 cm: ščuka, smuč, amur; nad 60 cm: som…) rib v ribolovnih vodah RD Radgona. V vseh vodah pa je prepovedano loviti rake, enako pa tudi platnico, školjke, žabe, piškurje in podobno.
Tukaj si lahko ogledate slike.
