Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Bogastvo slovenske oblačilne zapuščine

 

Navdušujoča etno kolekcija „Belo“ - bela nostalgija, ugledne strokovnjakinje doc. Sonje Šterman iz Prlekije

Bela nostalgijaV prleškem kraju Veržej, ki slovi po edinstvenem mlinu na reki Muri, natančneje v brezčasnem Babičevem mlinu, je potekalo fotografiranje enkratnih modelov, ki nam kažejo bogastvo slovenske oblačilne zapuščine. Ob tem je nekaj izvrstnih fotografij nastalo na slamnatem seniku, ki nas, z enkratno etno kolekcijo, poimenovano „Belo“ - bela nostalgija, vrača v stare zgodbe, kakršnih se spominjajo samo najstarejši med nami.

Belina oblačil iz ročno tkanih naravnih materialov slovenske zakladnice, je namreč prevzela ugledno prleško oblikovalko, sicer predavateljico na Visoki šoli za dizajn, doc. Sonjo Šterman (rojena v Ilovcih – Miklavž pri Ormožu), ki je ustvarila kolekcijo oblačil, katera v nas vzbujajo nostalgijo. S pomočjo Etnografskega muzeja v Ljubljani je raziskala zakladnico bogate slovenske zapuščine in poustvarila tiste detajle, ki danes v novi kolekciji zaživijo kot sodobna oblačila.

Belina kreacij in uporabljeni materiali simbolizirajo „bele noše“, kot so panonski tip ljudskih noš poimenovali v Beli krajini, pa tudi v Prekmurju in vzhodnem delu Štajerske. Uporaba ročno tkanega platna iz naravnih in nebarvanih materialov velja danes za vrednoto; domala do sredine 19. stoletja pa je ta material predstavljal vsakodnevno in tudi praznično izbiro večinskega prebivalstva v Sloveniji. Ročno tkani bombaž in lan nudita velik ustvarjalni prostor. Izkoriščen je dobesedno v vsej svoji širini; izkoriščen je vsak »živ« rob, ki so ga na starih ročnih statvah stkale spretne roke. Modeli so nastali z uporabo kombinacije ročno in strojno izdelanih šivov. Zunanji robovi so ročno izdelani, poudarjeni z različnimi šivi, ki so včasih krasili robove oblačil. Bogastvo vezenja naših prababic je uporabljeno kot detajl na posameznih delih oblačil, ki v sodobnem vzorcu združujejo staro in novo, preteklost in prihodnost.

Za gubanje so značilne položene in prešite gube ter urejeno nabrano in s spodnje strani utrjeno gubanje, ki ga je v preteklosti bilo mogoče videti na "rokavcih"pri platnenih srajcah iz 19. stoletja in začetka 20. stoletja. Na novih kreacijah detajli rokavcev zaživijo kot robovi oblek in izrezov, ki tvorijo elegantno strukturirano površino. Krašenje s klekljano čipko, značilno predvsem za Idrijo, je pomemben del slovenske tradicije. V izročilu je klekljana čipka uporabljena kot del ambientalne in oblačilne kulture, vedno pogosteje pa čipka doživlja razcvet tudi na oblačilih. Na kreacijah Sonje Šterman se pojavlja kot nakit ali kot obroba oblačil in tvori nežen prehod med oblačili in kožo. Okrasni prešivi in vezenje so razvidni na mnogih tekstilnih izdelkih naših prababic. V obliki staroslovanskega šiva zaživijo tudi na sodobnih kreacijah. Tvorijo dinamično površino in bogato strukturo, ki hkrati predstavlja popolnoma sodobne površine oblačil z dodano vrednostjo. Križna vezenina, nekoč značilna kot del prta, danes zaživi na bluzici in pasu, ki z več funkcionalnim načinom nošenja vedno znova predstavlja individualno rešitev. Igrive resice kot zaključni robovi so nekoč predstavljali dolžine moških hlač v Beli krajini in Pomurju. Tokrat v izdelavi posebnega šiva, zaključujejo dolžine kril in oblek in tako v oblačila vnašajo sproščenost in razgibanost. Vezanje s trakovi je bilo pogosto uporabljeno že nekoč. Predstavlja nežen detajl, ki ga je v svojih kreacijah izkoristila tudi oblikovalka...

Kot rečeno, fotografiranje modelov je potekalo v osrčju Prlekije, v Veržeju. Prvi del fotografij je nastal v brezčasnem Babičevem mlinu, lastnice Karmen Babič, ki nadaljuje tradicijo svojega očeta Mirča Babiča, ta pa zapuščino svojih prednikov,… Tam se čas ustavi in zaprašene papirnate vreče, skrinje za moko, žita in sita nudijo sodobnim oblačilnim podobam varno zatočišče preteklosti in čudovito okolje za modno fotografijo. Na slamnatem seniku, ki nas vrača v stare zgodbe, je nastalo še nekaj fotografij modelov. Fotografije so nastale ob skrivnostnem ritmu mlinskih koles, ob prleških pogačah, ob iskrivem prleškem narečju. Oblikovalka modelov in stilistka doc. Sonja Šterman je tako na »domačih tleh« nostalgično nizala nove kombinacije. Ob manekenkah Klari Kobe in Sari Malačič, sta ji pri delu pomagala še fotograf: Vanjo Grobljar ter make up in asistent stilista: Iva Katalenič.

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Bogastvo slovenske oblačilne zapuščine